K zgodovini tabaka
Davorin Trstenjak
K zgodovini tabaka
Priskrbel Ažbe Toman, postavil Miran Hladnik.
Vir: Zora (1872, letnik I, št.1) dLib
Nobena rastlina na zemlji se ni tako hitro razširila na vse strani sveta, nobena ni toliko udelovala v življenje poedinih oseb in celih krajin, kakor tabak ali duhan.
Kakó smo krompir dobili iz Amerike, tako tudi ta zel ni bila pred letom 1492 v Evropi znana. Prvi je vest o duhanu dal redovnik Romano Pano, katerega je Kolombus, ko se je iz druge svoje ceste iz Amerike v Evropo nazaj povrnil, na otoku sv. Dominika (San Domingo; Hayti) bil pozabil. Ta redovnik je pisal v Evropo, da prebivalci tega otoka imajo navado suhe široke liste nekakšne rastline, katero „kohoba“ nazivajo, iz pipek nasajenih na cevih do 2 stop. dolgih, kaditi, ali kuriti, in tem pipkam pravijo: Tabakos.
Kriva je tedaj domnenka, kako bi duhan bil od ostrova Tabakos ime ,,Tabak“ obdržal, temuč Španjoli so ime pipek prenesli na rastlino samo, ali prav za prav na eden amerikanski otok. Med to prvo vedomostjo o duhanu je dosti let pominolo do sajenja te rastline v Evropi, ker Španjolci so iz Amerike samo suhe liste dobivali, prvo duhansko seme je šele leta 1559 na Portugalsko prišlo, in tam so prve pokuse učinili z rastjo te biline. To je videl francoski poslanec Jean Nicot , kateremu se je cvetina te neznane rastline tako priljubila, da je, ko je leta 1560 se povrnol v svojo domovino, nekaj semena s seboj vzel, in tadajni vladarici Marii de Medicis daroval. Poslančeva dvorljivost našla je na dvoru kraljevskem dopadenje, tako da so dvorjaniki novi rastlini dali imé: herbe à la reine (zel kraljičina) tudi: herbe d' ambassade (rastlina poslančeva) večjidel prebivalstva pa je imenoval to zel po poslanci Nikotu: herbe Nicotiaine, ktero ime je do latinščine prešlo, in še dozdaj pozastalo.
Prvi pokus kurjenja ali kadenja duhanovih listov so učinili v Evropi Angličani leta 1585 obzeznavši se s tem običajem v svojih amerikanskih posestvih krajine Virginije, ali do konca tega stoletja ni še nihče drugi na Angličanskem tabaka pil, nego sami vojaki. Okoli leta 1600 se je tudi med londonskim mestjanstvom našlo več prijateljev kadenja, kar priča zaukaz kralja Jakoba I. leta 1604, kateri zabranjuje kadenje tabaka. Vendar, dasiravno so se bolj omikane vrste prebivalcev kadenja zdrževale, ipak so se ga strašno prijele nižje vrste. Z Anglije je prišlo kurjenje tabaka na Hollandsko, s druge strani pa so španjolski vojaci nemškega cesarja Nemce ž njim seznanili, in v tridesetletni vojski so se kadenji tudi privadili bojnici drugih narodov. Tabak piti ali kaditi je tako splošna navada postala, da je papež Urban VIII. leta 1624 posebno ,,bullo“ izdal proti kadenju tabaka, in goreomenjeni kralj Jakob I. je spisal leta 1619 posebno knjigo pod imenom: „Misocopnos“ to je sovražnik kadenja, v kateri obširno dokazuje, da je tabak kaditi škodljivo, on pravi, tabak kaditi je: očem škodljivo, nosu nemilo, možganom nevarno, plučam pogibeljno in pekelnemu dimu celo podobno.
Ostreje še so v tem času postopali na Ruskem, kjer je bilo s cesarjevim ukazom zagroženo, da vsakemu, ki tabak kadi, bode nos odrezan. Ali vse ni nič pomagalo, dasi so do polovice 17. stoletja kadilce na ,,pranger“ postavljali, z brezovicami šibali, izključevali iz družeb, celo očetje so smeli pravico dedištva svojim sinom tabak pijočim odjemati.
Tabak je postal posebna potreba, in ko se je obviknolo pitje kave, se še je kadenje bolje pomnožilo, in takrat je že se rodila prislovica v kuhinjski latinščini: ,,qui ad nigram non fumavit, nihil boni degustavit“, - kdor z črno kavo tabaka ne pije, ničesar dobrega ne užije.
Tabak je našel sedaj celo prijatelje v kraljevskih dvorih imenovito pri Frideriku Viljemu I. očetu pruskega kralja Friderika Vélikega, ki je ustanovil posebni: Tabak-Kollegium. V posebni sobani so se sešli kralj sam in dvorjaniki in tabak kadeči in pivo pijoči so se razgovarjali o stvareh političkih. Znano sovraštvo, ki je oče imel do kraljeviča, je mnogo izhajalo tudi iz tega, da kraljevič ni hotel tabaka kaditi.
V našem stoletji so tudi začele tako ,,emancipovane“ ženske kaditi, zraven teh tudi kadijo še - ciganke. Mnogo pozneje, nego kadenje tabaka, je postalo noslanje (šnofanje), ali kako Slovaci prav prikladno rečejo: smrkanje tabaka, ki se že leta 1620 na Španjolskem opominja, zato se je tabak za smrkanje dolgo imenoval: „espagnol“. Iz Španjolskega je prišla navada ali ,,moda“ na dvor Karla IX., kateremu je njegova mati Katarina de Medicis tabak smrkati nasvetovala proti glavoboli. Prijatelji so si začenjali za vezilo davati tobačnice, in te so zopet pripomogle navado „tobak smrkati“ razširjevati. Kar se tiče smodek ali cigarek, so one iznajdba španjolske pogodnosti in lenosti. Komur se ni hotelo tabaka rezati, zvil je eden listek in eden konec zapalil, druzega pa v usta vteknil. Že v 30 letni vojski so vojaci tako delali, in še le leta 1808, ko se je španjolska vojska pod generalom Romagnom v srednji Evropi pokazala, prišle so smodke na glas, in so pregnale pipice dragocene iz morske pene.
V novejših časih so izkušali na Angličanskem reakcijo napraviti proti kadenju tabaka, posebno smodek, ali s slabim uspehom, ker navada je - železna srajca.
Naše slovenske učitelje, ki učijo naravoslovne znanosti, prosimo, naj nam nekaj spišejo o prirodopisu tabaka.