Kačji ženin
| Kačji ženin Srb. nar. pripovedka. |
| |||||||||||||
Bila je siromašna žena brez otrok in je prosila Boga, da bi jo blagoslovil, tudi če bi samo kačo rodila. Bog je uslišal nieno prošnio in ko je prišel čas, je rodila kačo. Komaj pa je kača prišla na svet je zlezla v travo in ni je bilo več videti. Siromašna žena je venomer žalovala za kačo in plakala, ker ji je Bog izpolnil željo in je rodila in se je to, kar je nosila pod srcem zgubilo, ne da bi vedela kje je in kako se mu godi. Ko pa je tako preteklo dvajset let, se je nenadoma prikazala kača in nagovorila mater:
»Jaz sem tista tvoja kačica, ki si jo rodila in ki je pobegnila od tebe v travo; zdaj sem prišla tebi mati, da mi zasnubiš carjevo hčer in me oženiš.« Mati je bila vsa iz sebe od veselja, ko je zagledala svojega sina, ali takoj jo je zaskrbelo, kako bo smela za kačo, pri svoji revščini, zasnubiti carjevo hčer! Kača pa ji zopet reče: »Pojdi mati, ne premišljaj dosti, saj veš, da so vsakega dekleta vrata odprta: če pa ti je car ne da, ti zato še ne bo glave odsekal. Naj ti reče car karkoli, ko se boš vračala, ne oziraj se, dokler ne boš zopet doma.«
Mati se je dala pregovoriti in se je napotila k carju. Ko je prišla v carjev grad, je sluge niso hoteli takoj pustiti pred carja, ali ona jih je prosila tako dolgo, da so ji slednjič dovolili. Prišedši pred carja mu reče: »Presvetli car! Tu je tvoj meč in tu moja glava. Dolgo časa sem bila brez otrok, pa sem prosila Boga, da bi me blagoslovil, tudi če bi rodila kačo. Ko sem spočela in je prišel čas, sem rodila kačo in komaj je prišla na svet je pobegnila v travo in izginila. Zdaj, ko je že dvajset let od tega časa, je prišla kača k meni in me poslala k tebi, da zasnubim tvojo hčer.« Car se na to nasmeje in ji reče: »Dal bom svojo hčer tvojemu sinu, če mi napravi most od mojega dvora do svojega od bisera in dragega kamenja.« Mati se je vrnila na to domu, ne da bi se ozrla in komaj je zapustila carjev dvor, se je zgradil za njo most od bisera in dragega kamenja do njene hiše. Povedala je kači, kaj ji je car rekel in kača ji je odvrnila: »Pojdi, mati, in poglej še enkrat ali mi hoče dati car svojo hčer in naj ti reče karkoli, ko se boš vračala, ne oziraj se, dokler ne prideš do naše hiše.« Mati se poda zopet na pot in ko pride pred carja, ga vpraša, ali bi hotel zdaj dati svojo hčer njenemu sinu in car ji odgovori: »Ako zgradi tvoj sin lepše dvore od mojih, mu dam svojo hčer.« Mati se je vrnila na to domu in nazaj grede se ni ozrla in ko je prišla do svoje hise so stali na mestu njene hiše dvori, ki so bili lepši od carjevih. Povedala je kači, kaj ji je car rekel in kača ji je odvrnila: »Pojdi, mati, in poglej, ali mi hoče dati car svojo hčer in naj ti reče karkoli, ko se boš vračala, ne oziraj se, dokler ne prideš do naše hiše.« Prišedši pred carja mu pove mati, da ima njen sin lepše dvore od carjevih in ga vpraša, ali mu hoče dati svojo hčerko in car ji odgovori: »Ako ima tvoj sin lepše stvari v svojem dvoru nego so v mojem, mu dam svojo hčer.« Mati se je vrnila na to domu in se nazai grede ni ozrla in ko je prišla domu, so bile v njeni hiši trikrat lepše stvari nego v carjevem dvoru: sami zlati jeleni, košute, ptice, koklje, piščeta, zajci, vse od samega čistega zlata. Mati je povedala kači, kaj ji je car rekel in kača ji je odvrnila: »Pojdi, mati, zopet k carju in ga vprašaj, ali mi hoče zdaj dati svojo hčer.« Mati se odpravi k carju in mu pove, da so na dvoru njenega sina vse lepše stvari nego na njegovem in tedaj reče car svoji hčeri: »Ljuba moja hči! Zdaj se moraš omožiti s to kačo, ker ona ima vse boljše od nas.« In kačica zbere takoj svate in odpelje carjevo hčer in jo vzame za ženo. Čez nekaj časa je žena zanosila in mati in sestre in vsi njeni so jo jeli spraševati: »Kako, da si s kačo zanosila?« Ona pa se ni hotela izdati in je odgovorila: »Bog je tako dal, da sem zanosila.« Naposled jo je jela spraševati tašča: »Ljuba snaha, kako je to? Kako živiš ti s kačo?« Ona se je tedaj izdala tašči in je rekla: »Ljuba moja mati! On ni kača, ampak mladenič, da ga ni lepšega. Vsak večer sleče to kačjo srajčico in zjutraj smukne zopet vanjo.« Ko je kačja mati to čula, se je močno razveselila videti svojega sina, ko sleče kačjo srajčico; vprašala je snaho, kako bi ga mogla videti in snaha ji je odvrnila: »Ko leževa spat vzamem ključ iz ključavnice in ko se bo slačil, ga boš videla skozi luknjo.« Videč tako svojega sina, jame mati premišljevati kaj bi storila, da bi ostal vedno takšen. Nekega dne reče svoji snahi: »Pojdi snaha, pa zažgiva njegovo kožo: jaz zakurim peč in jo vržem v ogenj, da izgori.« Snaha pa ji odvrne: »Bojim se mati, da se mu kaj žalega pripeti.« Mati pa ji reče: »Nič se mu ne zgodi, samo kadar ga popade vročina vzemi hladne vode in ga pomalo polivaj, dokler koža ne izgori.« Ko sta se tako dogovorili, je mati zakurila peč in ko je zvečer izlezel mladenič iz kačje kože in legel spat, sta mu jo ukradla in jo vrgla v peč. Kadar je začela koža goreti, je njega takoj popadla vročina, ali onidve sta ga polili z vodo in tako je ostal živ. Ko pa je vročina popustila, se je prebudil iz sna, začutil je smrad od kože, skočil na noge in zaklical: »Za božjo voljo, kaj pa sta storili? Kam pa naj grem takšen kakor sem?« Ali mati in žena sta ga potolažili in mu rekli: »Saj vendar boljše, da si med ljudmi.« In tako sta ga komaj potolažili. Ko pa je to slišal njegov tast, mu je izročil takoj še za živa svoje carstvo in tako je postal car in je vladal srečno do konca svojega življenja.