Kabina št. 87
| ← Nore benetke za tri dni | Kapitanov Ključ Kabina št .87 Ivan Sivec |
Imetje gospoda Fleminga → |
| |||||||||||
Ko stvar krene navzdol, se zlepa ne ustavi. In nič se ne da pomagati. Za povrh smo ljudje narejeni tako, da radi vsi tečemo v isto smer. Vedemo se, kot da drugih ne poznamo. Pa se velikokrat izkaže, da drugače sploh ni moglo biti. Tisti, ki razglabljajo o tem globlje, te¬mu radi rečejo - usoda! Tako je bilo usojeno. Vendar tudi to vedno ne drži. Razmišljanje je prišlo izpod receptorske kape neke dolge dežurne noči. Verjetno je globokim mislim ne¬koliko botroval tudi potapljaški priročnik, ki ga je imel ded v roki. Pri tem, da ko krene, rado krene po¬vsem navzdol, je imel v mislih predvsem potapljanje. Pri potapljanju gre pač najbolj navzdol. Takšen duh je vel tudi iz potapljaškega priročnika z naslovom Potap¬ljač. Čeprav dosežki v Človeški podvodni aktivnosti segajo v leto 4500pr. n. š„ seje pravi razvoj potapljanja začel z razvojem prvega hidrostatskega regulatorja na zahtevo' leta 1942. Njegova avtorja sta. Jacques Yves Cousteau in Emile Gagan, ki sta s priključitvijo regulatorja na jek¬lenko s stisnjenim zrakom omogočila človeku prosto giba¬nje pod vodo. Ded je razumel, da se tudi včasih ni bilo lahko po¬tapljati. Ko pa se je začel tisti znameniti Cousteau, ki smo ga vsi poznali s televizije po zapeljivi ladjici Ca¬lypso, potapljati s kisikovo bombo na hrbtu, je šlo laž¬je. Ob tem se je spomnil, daje pred nedavnim bral, da dva potapljača - pravzaprav ženska in moški - še ved¬no tekmujeta, kdo se bo globlje potopil na dah in to brez potapljaške opreme. Rekord je več kot sto petde¬set metrov, pod vodo pa ostajata po šest ali celo sedem minut. Poznavalci so ocenili, da bo to tekmovanje tra¬jalo tako dolgo, dokler eden od njiju ne bo ostal za vedno 'tam spodaj'. »Tujo zgodovino lahko preskočim,« si je rekel na¬glas in se lotil domače. V Sloveniji segajo začetki športnega potapljanja v le¬to 1936, ko je skupina navdušencev, zbrana okoli bratov Kuščer, izdelala prvo potapljaško čelado. Prvo društvo za podvodna raziskovanja z imenom Neptun je bilo usta¬novljeno leta 1951 v Ljubljani.. Kasneje nastala društva na področju Slovenije so se leta 1971 povezala v Zvezo organizacij za morski športni ribolov in podvodne dejav¬nosti. Zdaj je na svetu okoli sto podobnih potapljaških zvez. »S tečajem bo treba pohiteti!« je bil prepričan Bru¬no. Če je zvez sto, se bo v kratkem najmanj toliko društev potapljalo v morju med Izolo in Koprom. Osnovna oprema ABC: maska, dihalka, plavuti. Pas z utežmi: varnostna zaponka, spiro tip, najlon, bombaž. Potapljaška obleka: mokra/polsuha. »Se pravi, zadeva je kar zapletena. Ko sem gledal druge potapljače, se mi je zdelo, da je dovolj, če se ob-lečeš v potapljaško obleko, si nadeneš kisikovo bom¬bo na hrbet in že skočiš v morje ter plavaš kot delfin. Treba pa bo na tečaj k pravim potapljačem.« Spomnil se je, da je večkrat v črni kroniki prebral, da se je ta in ta potapljač zapletel v mreže pod vodo, da je zgubil orientacijo, da mu je zmanjkalo kisika in da je na¬sploh večkrat kdo ostal pod vodo. Verjetno je tudi v tem tičal razlog, da kaj dosti raz¬iskovalcev Rexa pod vodo ni bilo. Skoraj vsi potaplja¬či so bili slabo opremljeni, takoj po drugi svetovni vojni se je ta šport komajda začel razvijati, na dah pa se do Rexa pač ni dalo potopiti oziroma se v nekaj mi¬nutah tam spodaj v globinah ne da veliko najti. Kdove koliko časa bi še listal po potapljaškem pri¬ročniku, če ne bi k njemu prihitel Tim, nenavadno razburjen. »Kaj pa je? Ti je malica padla v morje, dragi moj Timotej?« »Huje! Pravkar sem videl dobrih sto metrov od obale brzeti mimo velik motorni čoln, na katerem je bil prav tak človek kot tisti Fabio Augusto. Zavil pa je naravnost proti Obračališču kočij.« »Se pravi, da sploh nikdar ni šel na Hrvaško. In da se je opremil z večjim čolnom in verjetno tudi boljšo opremo!« se je prijel ded za glavo. Spet je vse steklo po ustaljenem redu. Ded je brez milosti vrgel pokonci svojo nočno izmeno Maria in ga prosil, da ga zamenja za 'kake pol ure'. »Tokrat gre za nacionalne interese,« je še dodal. Mario je resno razmišljal, da bi vzel čez ves de¬dov poletni šiht. V službi bi bil nonstop štiriindvaj¬set ur, spal bi na delovnem mestu od enih ponoči do petih zjutraj, pa ne bi bilo nobenih težav s pre-oblačenjem več. Tako pa se je vsakič slačil in obla¬čil v pižamo, že naslednji hip pa je moral biti spet v uniformi. »Vzemiva motorni čoln, bova hitreje tam!« je pre¬dlagal ded. »In da ne bo direktor slabe volje, bom na¬jemnino za eno uro plačal jaz.« »Prav! Samo da ne bo potem v službi spet kaj na¬robe ...« »Kje pa!« se je zarezal Bruno tako glasno, da mu je proteza kar zašklepetala. »Taksnega honorarnega sode¬lavca, kot sem jaz, direktor že dolgo ni imel.« Ko sta pridrvela do ovinka, sta imela kaj videti! Dobrih sto metrov od obale, na morju pod izolsko bolnišnico, se je kar gnetlo čolnov raznih velikosti. Vmes pa je bila zasidrana tudi prava ladja, nenavadno podobna tisti Cousteaujevi lepotički, le da je bila ta precej večja. In s to razliko, da je na njej stalo veliko dvigalo z vidom in debelo plastično cevjo. »Vsem je zadišala potopljena kraljica pod morsko gladino.« »Pa je bilo res v zadnjem času že kar preveč napisa¬no o njej. Tudi revija Mare je Rexu posvetila štiri stra¬ni. Na televiziji pa je bila kar desetminutna reportaža.« »Kaže, da gre danes končno zares!« je bil prepričan tudi Tim. Oba sta začutila v tistem svojem malem turistič¬nem čolniču veliko nemoč. Pred njima je bila zasidra¬na velika ladja z vitlom, ob njej sta bila dva velika čol¬na, verjetno z izolskimi potapljači, tam je stal pustolo¬vec Fabio, ob strani pa televizijska ekipa, trije radijski reporterji, fotoreporterji ... Da o domačinih, ki so na veliko prodajali zijala, niti ne govorimo. »Zdaj je samo od najine pameti odvisno, ali bova prišla do tiste šatulje, ki jo omenja moj brat Silvano. Narediti se morava, kot da sploh ničesar ne iščeva. Če pa jo bo kdo potegnil na suho, jo morava spretno ... zmakniti, odtujiti, tako rekoč osvojiti zase. Vsi bodo verjetno pozorni na druge, večje zaklade z Rexa, mi¬dva pa veva, da se glavni skriva v šatulji... V šatulji so dragulji!« je dajal ded napotke Timu, kot bi bil na fronti tik pred odločilno bitko. »Nekaj sem se domislil!« so zažarele Timove oči. »Biti morava v središču dogajanja. Zato jim bom re¬kel, da bom vso stvar popisal za naše šolsko glasilo Ga¬lebi letijo visoko. Novinarjev, posebno lokalnih, ne smejo nikjer spoditi stran!« »Dobro. Akcija!« Najprej sta se ustavila pri dveh velikih čolnih, v katerih je bilo več kot deset potapljačev. Čeprav so bili že skoraj vsi oblečeni v potapljaške obleke, le glavni je bil na palubi, je Tim med njimi spoznal sli¬karja. Takoj ko sta se jima približala, je začel slikar obu¬pano kriliti z rokami: »Nezaslišano! Le kako se lahko dogaja kaj takega na naši obali! Pomislite, brez dovoljenja hočejo razis¬kovati in odpeljati naše podvodno bogastvo. Mi pa smo ravno predvčerajšnjim ustanovili Društvo za za¬ščito Rexa. Kot da bi se hoteli norčevati iz nas. Neza¬slišano!« »Nam lahko daste kratko izjavo za šolsko glasilo Galebi letijo visoko!« se je postavil Tim v resno držo. »Vse, kar mi boste povedali, bo v prvi številki.« Slikarju ni bilo veliko do šal, kar tako pa Tirna tu¬di ni hotel odgnati, temveč ga je preprosto prezrl. »Fantje, čim prej pod vodo! Moramo jih prehiteti. Po starem rimskem pravu potopljena ladja vedno pri¬pada tistemu, v katerega vodah se potopi.« Tole o Društvu za zaščito Rexa se je Brunu zdelo nadvse pametno. Takoj se bo včlanil, le da pride na kopno. Že zdaj pa je bil v mislih njihov veliki podpor¬ni član. »In kolikokrat ste že bili spodaj pri Rexu?« je dvig¬nil Tim prst v zrak, kot da bi bil palec mikrofon. »Kolikokrat, kolikokrat!« je bil zdaj nenavadno vznemirjen, že prav živčen slikar. »Desetkrat, dvajset¬krat. A nismo nikoli nič koristnega našli. Rexa prekri¬va najmanj meter mulja. Samo da zamahneš s plavut¬jo, ga dvigneš toliko, da je za tisti dan raziskovanje končano. Pač pa so moji fantje našli v okolici potop¬ljene ladje kar nekaj lepih kosov pohištva, nekaj krož¬nikov, pa tri koristne aparate ... Ve se namreč, da so po vojni mnogi Rex skušali tudi razstreliti. Celo Itali¬jani so prišli v naše vode in ga hoteli razstreliti.« »Pa drži, da je letos raziskovanje veliko lažje kot druga leta?« »Morda res. Vsi vemo, da je reka Pad skoraj usah¬nila in da letos Jadranskega morja sploh ne onesnažu¬je kot druga leta, slanost morja se je močno povečala, morje se samo čisti bolj kot kadar koli, zato pa je tu¬di vidljivost odlična, po trideset, štirideset metrov v globino.« »In kako je z Rexovim zakladom?« je postavil Tim še zadnje vprašanje. Slikar je bil ob pogledu na tujce tako razburjen, da je kar zletelo iz njega: »Rexov zaklad, Rexov zaklad! Vsi iščejo samo Rexov zaklad! Po moji teoriji je samo tretjina možnosti, da je še tam spodaj. In še to samo del zaklada. Kot je razvidno iz načrtov, je potovalna kabina št. 87 še ved¬no pod vodo. Kaj pa je v njej, ne ve niti sam Neptun. Mogoče so vse iz nje odnesli že prej. Recimo, ko je bi¬la ladja več mesecev zasidrana v Trstu. Mogoče so po¬tapljači, ki so skušali po vojni ladjo razstreliti, takrat našli zaklad in ga brez posebnega hrupa spravili na varno. Mogoče je tudi, da se je zaklad ob delni razstrelitvi sam razsul po morskem dnu. Lahko pa, da so ga odkrili tedaj, ko so ladjo več let skupaj razrezovali za železo in ga na tihem odnesli. Uradno ali zasebno. Če so ga uradno, so dragocenosti iz kabine 87 verjetno končale v Beogradu. Ali v Ljubljani. Večkrat se ob tem spomnim na primer, ko so na nekem ljubljanskem ministrstvu odkrili veliko vsoto denarja, pa niso vede¬li, kdo ga je prinesel in čigav je. Morda se je kaj po¬dobnega zgodilo tudi z Rexovim bogastvom. Mogoče pa je kabina 87 še vedno nepoškodovana in so vse dragocenosti še v njej. Bomo videli še danes ... Če bo¬mo prišli do nje.« Ker je prav tedaj z velike ladje nekaj pljusknilo v morje, nato pa je v vodo skočilo tudi šest potapljačev, sta se Bruno in Tim kar takoj zapeljala tja. Ko sta prišla bliže, sta presenečena ostrmela. Na premcu ni stal nihče drug kot - kapitan dolge plovbe Francesco Pinomare! V kapitanski uniformi in z me¬daljami na prsih je bil videti najmanj za pol metra več¬ji- Seveda, vse je jasno! Samo kapitan Pinomare ima pravi ključ do zaklada! »O, dober dan, gospod vitez!« sta ga vljudno po¬zdravila. »Kakšna čast, da se spet srečamo!« Glede na plovili, kapitanovo ladjo in njun čoln, je bilo videti, kot bi se srečala sredi morja nebotičnik in pasja utica. »Ohoho,« se ju je razveselil tudi on. »To ste pa vi, gospod Vizantini. Vi in vaš vnuk. Bodita prijazna in me počastita z obiskom na moji ladji. Kuhar priprav¬lja izvrsten čaj!« »Samo če smeva, cenjeni gospod vitez. Posebno bo vesel ponovnega srečanja z vami moj vnuk, ki bo na¬pisal obsežno reportažo o dvigovanju ladje Rex za šol¬sko glasilo.« »Lepo, lepo. Vidi se mu, da je nadarjen kot vaš spoštovani brat Silvano.« »Samo trenutek, gospoda moja!« ju je ustavil z ro¬ko in z odločnim glasom dal povelje: »Sesalnik v vo¬do! Tako, da! Spusti globlje! Še dva metra! Tako, da! Še pol! Tako, dobro je! Zdaj pa vključi motor! Dobro, deluje!« Ladja se je začela tresti kot ob potresu. Kako tudi ne, ko pa so potapljači spustili v globino debelo cev, ki je bila prek motorja povezana z ladjo, njen drugi del pa je tekel čez krmo daleč proč na morje. »Proučil sem vse do zadnje podrobnosti. Zasidrali smo se tako, da bodo imeli potapljači spodaj dovolj manevrskega prostora za veliko požiral no cev, mulj pa bomo na drugi strani odlagali tako daleč proč, da ne bo padal na razbitine Rexa. Res je, da bomo pri tem nekoliko vznemirili podvodni živelj, toda že jutri bo tu spet povsem mirno in tiho.« »Kako pa to, da ste se ... odločili za tole ... ekspedicijo?« je vprašal Bruno že prav strokovno. Poznalo se mu je, da je veliko prebiral potapljaški priročnik in da je v službi gledal tudi televizijo. Kakšna sreča, da so vse oddaje ponoči po dvakrat, trikrat ponovili! »Draga moja gosta, draga moja gospoda, povedati vama moram, da sem res dolgo premišljeval, ali bi se odločil za ta usodni korak ... To je bila moja najtežja odločitev ... Ne samo zaradi mojih let, temveč pred¬vsem zaradi spominov ... Moram priznati, da sem se prav bal srečanja s svojo potopljeno kraljico ... Veste, to je velika bolečina. Morda se bo slišalo bogokletno, pa vendar je res: laže se mi je bilo sprijazniti s smrtjo moje matere kot s tem, da je moja velika lepotica osta¬la za vedno pod morsko gladino. Pa sem si rekel tako¬le: knjige o Rexu mogoče niti ne bom napisal. O tej veličastni dami s pridihom 19. stoletja jo lahko napi¬še kdo drug. Pod vodo pa vendarle lahko še pokukam, da vidimo, ali ranjena lepotica še diha. Ko smo s so¬narjem - to je napravo, s katero lahko natanko pregle¬damo morsko dno - pregledali razbitine, smo začude¬ni ugotovili, da je velik kos ladje tako rekoč nepoško¬dovan. Kabina št. 87 je, kot je bilo videti, še v celoti pod vodo. Pravzaprav so vse kabine s številkami se¬demdeset, osemdeset in devetdeset tako rekoč nepo-škodovane. Res so nekoliko stisnjene, morda je vanje vdrla tudi voda — v zakladnico verjetno ne — vse dru¬go pa mora biti tako, kot je bilo tedaj. Kakšna sreča, da je razvoj raziskovanja morja, potapljanja in dvigo¬vanja ladij toliko napredoval, da zdaj to lahko počne¬mo brez posebnih težav.« »In vi imate pri sebi tudi svoj ključ?« ga je narav¬nost vprašal Tim. »Seveda ga imam. Po petdesetih letih, odkar se je moja ljuba kraljica potopila, mi ga je iz spoštovanja do mojega dela poklonila sama genovska luška kapitanija. Za spomin seveda. A k sreči mi je bog naklonil visoka leta in mi bo zato prišel danes ključ nadvse prav.« Ded in Tim sta sklenila, da bosta srečanje s kapita¬nom zavlačevala čim dlje. Središče dogajanja bo pač tu. »Stran, pojdite stran!« so spet začeli vpiti člani izol¬skega potapljaškega društva. »Morje je naše! Rex je naš!« Začelo je še močneje bobneti. Očitno se je cev že dotaknila mulja, ki je ležal na potopljeni ladji, in ga začela sesati. »Deluje! Poženi z dvojno močjo! Hitro!« so si daja¬li znake potapljači in kapitan Pinomare. Daleč na drugi strani kapitanove ladje je začela bruhati iz cevi gosta vsebina. Ni bil le mulj. Vmes so bile tudi školjke, pa kamenje in deli Rexovih razbitin. »To je prava morska poezija!« se je smehljal kapitan Pinomare. »Če bi imeli takšno napravo prej, bi lahko dvignili vse zaklade, ki niso globlje od dvajsetih, tride¬setih metrov. Izvolita čaj, to je genovska poslastica. Zdravilne rastline je nabirala še moja mama - na hri¬bu Monte Castello.« Takoj ko je mulj začel padati na drugi strani ladje v morje, se je z obalne strani pognal pod vodo v po¬tapljaški opremi tudi pustolovec Fabio. Že od daleč je bilo videti, da gre raziskovat na svojo roko. »Spravite ga stran!« je zavpil kapitan Pinomare. »Če se bo preveč približal cevi, ga bo še pogoltni-la!« A bilo je že prepozno. Fabio je izginil pod morsko gladino in ni ga bilo videti nikjer več. »Norec!« je dejal eden iz Pinomareve ekipe. »Po¬tapljati se je treba vedno v paru. Koliko solistov je že ostalo zaradi svoje sebičnosti pod morsko gladino!« »In kaj boste naredili... z zakladi... iz kabine 87?« je skušal nadaljevati svoje novinarsko poslanstvo Tim. »Še ne vem ... Kdove, ali so tisti, ki so bili morda pred nami tam spodaj, upoštevali staro morsko pravi¬lo ...« »In to je?« »Pol zaklada dvigni, pol pa ga pusti drugim, da ne bodo preveč razočarani, ko pridejo za teboj. O, gospo¬da moja, kako sebični smo postali danes ljudje! Vse bi radi zase, samo zase. Bogastva je res vedno enako, sa¬mo različno je razporejeno. Zato mora tudi zdaj osta¬ti še nekaj za druge. Poglejte, če je kabina št. 87 v res¬nici še vedno polna dragocenosti, je najbolj pošteno, da poiščemo svojce in jim vse to bogastvo vrnemo. Koliko ljudi bi s tem razveselili!« Bruno in Tim sta kapitanovo širokogrudnost pre¬vedla tako, da je njuno vsaj vse tisto, kar je v šatulji, ki jo je omenjal Silvano v pismih. »Policija, kje je policija!« so začeli obupano klicati člani Društva za zaščito Rexa. »Vsaj novinarji bodite toliko prisebni in pokličite policijo.« Na obali se je nabiralo vse več opazovalcev in tudi vse več novinarskih avtov. Reka vozil od Kopra sem je postajala vse daljša. Kot da bi se pripetila kaka hujša prometna nesreča. Sesalnik je deloval brezhibno. Mulj je kar letel z morskega dna po cevi navzgor in na drugi strani kapitanove ladje spet ven ... »Stop!« je čez nekaj minut zaklical kapitan Pinomare in odločno dvignil roko. »Sesalnik zdaj izključi¬te in vsi pod vodo!« Deset izurjenih potapljačev se je pognalo v morje, kot bi tekmovali. Tik za njimi so se pognali v morje tudi člani izolskega potapljaškega društva, kakor bi bi¬li druga tekmovalna ekipa. Prav v tistem trenutku je za nekaj hipov pogledal iz vode pustolovec Fabio. Ko je videl, da gre zares, se je znova hitro potopil. »Spodaj bo pa zdajle huda gneča. Se hujša kot na cesti,« je menil ded. »Najboljše bi bilo, da bi pred kabino 87 prižgali se¬mafor in bi vstopala po dva in dva,« je pripomnil Tim. Ni minilo niti pet minut, ko je na prizorišče prihitel policijski čoln. Ustavil se je tik pred kapitanovo ladjo. Policija je takoj zahtevala od Pinomara dokumente. Možje niti niso še dobro pregledali dokumentov, ko sta se pred ladjo pojavila dva potapljača. »Kabina št. 87 je še cela!« sta zaklicala vzneseno. »Še vedno je nepredušno zaprta. Vse druge so precej polomljene. Mogoče bi se dalo, če bi spustili v globi¬no vitel, dvigniti samo kabino 87.« »Jekleno vrv v globino!« je ukazal kapitan. »Spusti¬te vitel do konca!« Policija je popisovala naprej. »Kdaj ste pripluli v naše morje? Za koliko dni ima¬te dovoljenje? Kaj raziskujete pod morsko gladino?« Tedaj je stopil na sceno ded. Pravzaprav je odigral življenjsko vlogo. Stopil je h glavnemu policistu in ga vprašal: »Bi lahko opravil izpit za čoln na vaši policij¬ski postaji?« »Tega pa mi ne delamo.« »Kako, saj ste vendar policija?! Ali ni to uradni do¬kument?« »Oglasite se na luški kapitaniji. Kot mi je znano, lahko opravljate tam tečaj vsak mesec enkrat. V polet¬nih mesecih. Pozimi pa na dva meseca.« »Jeklena vrv nameščena okoli kabine!« je sporočil nekdo od potapljačev. »Dvigni! A počasi!« je ukazal kapitan Pinomare. Pri tem se je tudi sam ves tresel od vznemirjenosti. »Dviguj počasi!« je šlo od mornarja do mornarja. Policisti so bili ob tem tako presenečeni, da so ob¬stali odprtih ust. Za kaj drugega pa je bilo zdaj pre¬pozno ... Vitel je škripal vse bolj rezko. Bo zdržal ali bo popustil? Bo! »Umaknite se izpod tovora!« je ukazal kapitan. »Vsi daleč stran. Kabina št. 87 je v naših rokah!« Res se je kmalu zatem iz morja prikazala velika črna kabina. Kot neke vrste zabojnik za smeti. Samo na eni strani je bil vogal nekoliko poškodovan, drugače pa je bi¬la videti kot nova. Pa skoraj šestdeset let je bila v morju! »Italijani so bili od nekdaj najboljši gradbeniki na svetu!« je priznal Bruno. Vsi so opazili, da ima kapitan Pinomare solzne oči. Proti zabojniku je stegnil roke kot otrok in začel hripavo jokati: »O, kakšna sreča! O, moja lepotica, kdo bi si mislil, da se bova še kdaj v življenju takole od blizu srečala! Hvala ti, morje, hvala vsem bogovom vetra in valov, hva¬la vsem dobrim ljudem sveta! Zdaj bom lahko umrl!« Na tehnični napredek je pri zahvalah čisto poza¬bil ... Še preden se je dvigalo obrnilo in preneslo veliki zabojnik po zraku proti palubi, so iz vode pokukali potapljači. Tudi Fabio je bil vmes. »Previdno, previdno, da nam ne poškoduje ladje!« Strojnik je počasi obrnil stikalo v drugo smer in vitel se je začel spuščati, z njim vred pa tudi veliki zabojnik. Prvi so se znašli policisti. Stopili so naprej in le ne¬kaj metrov stran od vitla strumno spremljali spuščanje zaboja na palubo. »Zdaj pa popustite! Samo še pol metra je nad palu¬bo!« Kabina št. 87 je bila vsa v algah in mulju, sicer pa je bila videti povsem nepoškodovana. Tim in ded sta opazila samo to, da na vratih ni bilo velike medeni¬naste številke 87. »No, vidite, kako napredni ladjedelci smo bili že pred vojno!« je ponosno stopil naprej kapitan Pino-mare. »Ladjo smo izgubili, morja pa ne. Že od Ko¬lumba ga obvladujemo bolje kot marsikdo drug.« Od nekod je naenkrat priletel helikopter. RAJ. Ita¬lijanska televizija. Naša je snemala z obale. Z močnim teleobjektivom se je dalo dogajanje precej približati. »No, zdaj pa le odprite kabino!« je ukazal glavni policist kapitanu. »Tako in tako bomo dobili posnetek italijanske televizije, tako da bomo imeli tudi video-dokument!« »Počakajte, gospoda moja, počakajte! Zdaj se nika¬mor več ne mudi. In pospravite po morju. Kmalu od¬rinemo!« »Pa res imate - ključ?! Kapitanov ključ?« »Imam, imam,« je zadovoljno prikimal kapitan vsem navzočim. Stopil je k vratom kabine. Vsi so za¬držali dih. »Zdaj bo, kar bo!« »Ce sploh kaj bo!« Nenavadni občutek sta najbolje poznala ded in Tim. Pred nekaj dnevi sta nedaleč stran, na koprski obali, s prav takšnim pričakovanjem odpirala kovček z osebnimi stvarmi Silvana Vizantinija, »Kabina je tako odlično ohranjena, da se bo iz nje zdaj zagotovo usulo na tone dragocenosti,« je šepnil prvi policist drugemu. Očitno je tudi on ob dežur¬stvih prebiral revijo Mare. »Če so v njej res shranili dragocenosti bogatih lju¬di iz Rižarne, potem so to predvsem ogrlice, prstani, zapestnice ...« »Tudi kakšni diamanti so vmes. Pa kakšno drugo drago kamenje. Saj se mi bo še zmešalo od vsega!« »Kaj pa, če je kabina čisto prazna?!« Kapitan je slovesno potegnil izza srajce velik svetel ključ in ga s posebno poudarjenimi kretnjami vtaknil v odprtino. V ključavnici je Škrtnilo in ... Iz notranjosti je najprej priteklo nekaj umazane vode. Popolnoma vodotesna kabina št. 87 vendarle ni bila. Kapitan je stopil pol koraka naprej. Vrata so bila za ped višja od njega. »Prinesite svetilko!« je zaklical, da je votlo zadonelo. »Nič ne vidim.« Snemalec italijanske televizije se je po viseči lestvi spustil s helikopterja na ladjo in snemal tik pred kapitanovim nosom. Helikopter je tako ropotal, da so ka¬pitana komajda slišali. Zato je zaklical še enkrat: »Ba¬terijsko svetilko!« Ko se je le znašla v njegovih rokah, je na široko odrinil vrata, snop svetlobe pa je previdno tipal v notranjost. Sef pri šefu, cela stena samih kovinskih bančnih predalov z majhnimi ličnimi kovinskimi vra¬ti ... »Pa saj ni mogoče!« je presenečeno vzkliknil kapi¬tan. Prav vsi do zadnjega so bili - odprti! Ponekod so vrata predalov kar bingljala, skoraj pri vseh pa je bilo že od daleč videti, da je bilo vlomljeno z debelim dletom. »Oprosti, lepotička moja!« se je opravičeval kapi¬tan. »Po nepotrebnem smo te oskrunili.« »Ničesar ni!« je šlo od ust do ust. »Vse je izropano.« »To je pa tudi edino, kar je bilo spodaj še povsem nepoškodovano,« so povedali potapljači. »Pospravite in smer — Genova!« je ukazal kapitan. »Hopla! Tako preprosto pa ne bo šlo!« se je prebu¬dil komandir. »Prej bomo napisali še zapisnik. Še en¬krat dokumente, prosim!« »In visoko kazen boste plačali!« je zavpil s strani eden od članov Društva za zaščito Rexa. »Vdrli ste v naše podvodno bogastvo, hočete nam odpeljati vojni plen, brez dovoljenja ste se zasidrali pred pristaniščem ...« Obtožbe so kapitana močno prizadele. K sreči je medtem helikopter odletel, tako da se je dalo vsaj pogovarjati. »Prav imate, gospoda moja,« je spravil iz sebe skrušeno. »Če bi bili vsi taki morski roparji, kot sem se izkazal z dvigovanjem kabine št. 87 jaz, bi morje povsem izgubilo dušo. A nekaj sem moral storiti, če sem se hotel dokopati do resnice. Zato vašim potap¬ljačem predlagam, da tu postavite spomenik. Na tem mestu so se končale moje sanje, na tem mestu je po¬kopan italijanski ponos. Vse stroške bom poravnal. Kabino pa bom seveda izročil vašim luškim oblas¬tem.« Slikar je snel potapljaško čelado in dodal: »To lahko storite samo v primeru, če postanete član našega društva.« »Prav.« »Dobrodošli med nami!« mu je podal roko. Skoraj hkrati se je pripetilo še nekaj usodnega. Po¬licisti so pač taki, da ne morejo nikoli mirovati. Eden od njih je medtem vstopil v kabino in osebno preve¬ril, ali so res vsi šefi odprti. Na svoje veliko začudenje je ugotovil, da so ena od vratc vendarle zaprta. »Stopi sem!« je rekel svojemu kolegu. »Zdi se mi, da so se tale vratca zataknila ali pa v sef nikdar ni bilo vlomljeno.« Med več stotimi so enega spregle¬dali. »To je nemogoče!« je odvrnil komandir. »Če so vlomili v vse druge, so zagotovo tudi v tega.« »Pa niso!« Oba sta si najprej od blizu ogledala vratca, potem tudi vse okolišnje vlomljene predale. »Res, tu ni vlomil nihče ... Le zakaj ne?« »Razlog je preprost!« je takoj ugotovil komandir. »Nekdo je imel ključ in mu ni bilo treba vlomiti.« Odšla sta h kapitanu in ga vprašala, kako je bilo s ključi bančnih predalov na ladji. »Glavni je bil moj!« je odvrnil kapitan. »Kot ste vi¬deli, gospoda moja, ima vsak sef, vsak bančni predal, dve ključavnici. Sef se je po normalni poti odprl samo tako, da sva hkrati, vsak v eno ključavnico, vtaknila ključ oba: lastnik šefa in jaz. Tako so bile dragoceno¬sti dvakrat varovane. Glavni je bil kapitanov ključ. Brez njega lastnik dragocenosti ni mogel do svojih stvari.« »To pomeni, da je imel nekdo pri sebi oba ključa tega šefa : kapitanovega in osebnega ... No, poglejva, ali najino predvidevanje drži!« Na silo so skupaj odprli še zadnji predal. Vsi so pričakovali, da bo popolnoma prazen, izropan, pa ... V nevlomljenem predalu je nekaj vendarle bilo! Šatulja! »Odlično!« se je zatresel ded. »Šatulja z dragulji! Bogata sva, Tim!« »In na njej so začetnice V. F.,« je pridušeno vzklik¬nil Tim, ko je šla šatulja iz rok v roke. Bila je lepo umetniško delo, a sama po sebi brez posebne velike vrednosti. »In zdaj sledi zadnje dejanje!« je oznanil kapitan Francesco Pinomare. »Tatovi vendarle niso bili tako hudo trdosrčni. Nekaj malega so kljub vsemu pustili za nas. Torej so poznali staro morsko pravilo ...« Brez težav, s prstom, je odprl pokrov in ... »Trije največji diamanti na svetu! Ogrlica iz samih smaragdov! Zapestnica iz draguljev!« Ded in Tim sta bila prepričana, da so v šatulji dra¬gulji. Dva, trije, morda pest draguljev. Ampak tudi v šatulji ni bilo nič! Spet novo razočaranje! Le kje so ti presneti dragulji? Nekje morajo biti! Drugače Silvano Vizantini ne bi bledel o njih. Goto-vo se mu je zmešalo samo zato, ker niso bili več na svojem mestu, ko se je vrnil v Ameriko. Ne, to ne bo držalo! Ded in Tim sta skoraj hkrati prišla do enakega sklepa. Če bi bila šatulja shranjena v Ameriki, zdaj ne bi bila tu. Zgodba je drugačna ... »Vsi šefi so prazni! Pa saj to ne more biti res!« je vzkliknil komandir. »A očitno je! Kot kaže, je nekdo imel oba ključa pri sebi že precej prej, ko je nekdo drug ali pa več ljudi vlomilo v šefe. Sef je odklenil, vzel iz šatulje vsebino, potem pa ga spet zaprl. Tako ni vzbudil nobene po¬zornosti, in seveda natanko je vedel, kaj je v šefu,« je rekel Bruno. »Dobro sklepaš; In ista oseba se je potem, ko je bi¬lo časa precej več, recimo, ko je bila ladja več mesecev zasidrana v Trstu, vrnila na ladjo - ali pa se z ladje ni¬koli sploh ni izkrcala - ter na silo odprla še vse druge šefe. Tega pač ni odpirala, saj je bila vsebina že pri njej,« je nadaljeval Tim. »Nisi zaman moj pomočnik!« Tim je sklenil, da bo dvigovanje kabine št. 87 si¬cer opisal v šolskem glasilu, tale pogovor pa bo mod¬ro zamolčal. Kako tudi ne, ko pa je bila šatulja last prav tistega gospoda Valentina Fleminga, ki je na lad¬ji zbolel, se izkrcal v New Yorku, potem pa je o tej skrivnostni šatulji sanjal dedov brat... »Že vem!« je glasno pomislil Tim, ko sta se odpra¬vila k obali. »Šatuljo je ukradel oče Fabia Augusta. Že prej jo je moral... vzeti tvoj brat... in jo shraniti v tis¬ti podstrešni sobici ...« »Napačno!« ga je prekinil Bruno. »Našli so jo ven¬dar tu, v predalu. Če bi bila kdaj v sobici, je Fabio Augusto ne bi noč in dan iskal. In ne bi bil enako ra¬zočaran kot midva. Ali nisi videl njegovega obraza? Najraje bi kar planil v policista, pa si ni upal. Ko pa je videl, da je šatulja prazna, bi se bil najraje vrgel v mor¬je od razočaranja ... Zaklad, o katerem mu je pripo¬vedoval pokojni oče, je pustolovec Fabio v resnici is¬kal ... A iskal je samo ključek od šatuljice.« »Imaš prav!« se je strinjal Tim. »Nekaj sva spregle¬dala. Zaklad iz šatulje je vzel nekdo, ki ga midva ne poznava.« »Imava pa veliko prednost pred drugimi,« je ugo¬tovil Bruno. »Imava veliko več podatkov, kajti za vse druge je raziskovanje s tem odkritjem končano. Kapi¬tan Francesco Pinomare se bo zdaj zagotovo pomirjen zasidral v domači luki, pustolovec Fabio bo razočaran odšel raziskovat kaj drugega, vsi nama bodo dali mir, v igri sva samo še midva ...« Na obali je Tim privezal čoln k skali in se pomešal med novinarje, da bi o tej nesrečni morski kraljici, ki ni imela v svojih nedrjih nobenega zaklada, zvedel še kaj novega od domačinov. Za koprski radio je ves vznesen pripovedoval ribič Antonio: »Seveda se še dobro spominjam bombardiranja Rexa. Bilo je ravno na dan malega šmarna, torej 8. sep¬tembra leta 1944. Na obali sem šival mrežo - to je tamle čez, kakih tristo metrov - ko je izza hriba prile¬telo osem lovcev bombnikov ...«In tako naprej. Drugi domačin je razlagal televizijskemu novinar¬ju, kaj se je zgodilo z Rexom po vojni. »Domačini smo se res tu in tam potopili v njeno nedrje in vzeli kakšno koristno stvar zase. Ampak prav zaradi ladje Rex so se k nam priselile številne dalma¬tinske družine, saj so bili njihovi moški izvrstni rezalci kovin.« Tim si je to razložil s podobo, da je bila ladja že pred mnogimi leti temeljito oskubljena, zdaj pa so ji vzeli še dušo. Najzanimivejši pa se mu je zdel neki učeni gospod, ki je ves razgret razlagal svojemu kolegu. »Veš, vsak z obale ima svojo zgodbo o Rexu. Kako tudi ne, ko pa je toliko let bodla v oči! Šele ko jo je dvigalo Veli Jože dvignilo in je ostal v vodi samo spod¬nji, manjši del, so se pripovedi o njem nekoliko poleg¬le. Nečesa pa verjetno ne ve nihče. Ali pa le malokdo. V eni od kraških glasbenih šol, menda v Sežani, ima¬jo še vedno - klavir z Rexa!« »Daj no mir, ta je pa lovska! Še tega, kako so danes dvigovali kabino št. 87, mi v Ljubljani ne bo verjel vsakdo!« »Pa je res! Veš, več pomembnejših predmetov z Re¬xa je bilo označenih s kraljevo krono in napisom Rex.« Tisto dopoldne je Tim «posnel« v svoj spomin še na ducate podobnih zgodbic o Rexu. Koprski radio in televizija sta mu zvečer posvetila posebni oddaji, Pri¬morske novice so naslednjega dne izdale prilogo, v Slovenskih novicah pa je bil na dveh straneh objavljen pogovor s kapitanom dolge plovbe Francescom Pinomarom. Vse oddaje in vsi članki so se končali z ugo¬tovitvijo, da je poslednja skrivnost potopljene kraljice končno razkrita in da Rex za vedno odhaja v zgodovi¬no. »Morda za vas, za naju zagotovo še ne,« sta si uda¬rila v roki Bruno in Tim in še naprej budno spremlja¬la vsako besedo. Ves čas pa sta se jima v misli kradla dva ključa: ka¬pitanov in ključ gospoda V. F. Slutila sta, da sta to tu¬di ključ do dokončnega razkritja velike skrivnosti.