Kadar nas kdo zapušča (DiS)
Kadar nas kdo zapušča ... (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Kadar nas kdo zapušča
za vekomaj,
nas njegovih oči sijaj
zbudi iz dnevnega hrušča
v bolečino čudnega spoznanja:
tujec si [saj se nikoli poznali nismo]
in bližnji si [iz svetega pisma] ...
nemirno v svetlobi kesanja:
toliko smo govorili,
tolikrat smo se gledali,
pa si nismo src izpovedali,
slepi smo se tajili.
Zdaj si ptič iznad našega obzorja,
zate smo ribe v mračju vodá,
ta praznota je mrzla temá,
med nami in teboj je gluhota prostorja.
Od čudne žalosti je duh naš čist.
Ali je to milost, da smo razprostrti
kot beli prti?
O, da nam odtisne obraz svoj Jezus Krist!