Kaj bodo ljudje rekli

Kaj bodo ljudje rekli? Povest.

Na koncu nadaljevanj: Po E. Vakanu J. J.

Izdano:	Slovenski narod 2/107-108, 2/110, 2/117-118 (1869)
Viri:	107 108 110 117 118
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Župančice se imenuje malo mesto v Galiciji. Malo mesto, ki ima katoliško duhovenstvo in rusko duhovenstvo, župana, poštarja, apotekarja, cesarskega komisarja, šolskega vodja, stotnika, dva lejtnanta in mnogo, mnogo zidov v prodajalnicah.

Ob petkih se vidi tam tudi brez števila kmetov, ki se s svojimi ženami na semenj pripeljejo. Ti vozarijo v celih krdelih vozičkov v mestice; iz mesta domu pa ima žena vajete in bič v roci, in kmet leži pijan na slami ter le včasi s ktero nogo pomiga.

Župan iz Župančič je suhoten, ošaben star gospod s sivimi lasmi, z zlatimi očali. Študiral je celo na vseučilišči in njegova žena je iz rodovino Vislockih in je bila izrejena pri neki grofici. Njegov sin je jurist in bode enkrat še bogat človek. — Apotekar Moštercki je debeluh, bogatin in hudoben mož. Poštar je neumen in domišljav. Tržni prostor leži nakreber, slabo jo nadelan, zmirom blaten. Hiše okoli tega trga so oske, ona ni drugi podobna, ena je nazaj, druga preveč naprej porinena.

Kmetske sení, ki ob spomladanskem kopnem vremenu z dežele v mesto priravsajo, so vse kosmate od štrleče slame, in črvojedaste; upreženi konjički so majhne postave; židovske krčme so umazane in crknene muhe se Počasi suše v žganjarskih frakeljnih in kozarcih. Židovke so oblečene v tri jope, kakor čebula, ter imajo plava lica; judje pak imajo dolgo lase in izpod vsacega ušesa visečo kodro, pa zelene halje, ktero so bile bogve kedaj enkrat črne. Ulice so polne luž, sè streh kaplja kalna snežnica in okoli oglov brije nezdrava južna sapa. Še bolj pa brije okoli mitnice v aleji, ki pelje do grada. Aleja je iz tencih jagnjed, ki po leti no dajo sence, po zimi ne varstva; dolga jagnjeda, ktere sapa šibí kakor vrbove mladike. Na levo in na desno ceste je črno polje, na kterem se je sneg stajal, le tam pa tam se ga še vidi kaka zaplata. Vrane so tako lene, da bi še ne vzletele, ako bi samoten potnik mimo njih koračil. Ali nobenega ni mimo. Kdo bode potoval ob tacem dnevu, ko veter piše, sneg kopni, in ko je vse vlažno in mokro! Druzoga bi no bilo storiti, ko v blato vleči se in obupati.

Grad Bliskovo ima vrt, ki jo po leti prav divji in plevela poln, po zimi pa še bolj pust. Greda za vsake vrste šibe, golo zmršeno grmovje, od kterega so snežnica cedí, suha v vetru škripajoča drevesa in močvirje, druzega nič. Sredi vrta pa stoji grad gospoda viteza Bliska, obširno nizko poslopje, z dvema hlevoma in starim stolpom, ki je zidan še za časa kralja Boleslava.

Rodovina žl. gospodov Bliskov jo najstarša v deželi. Kazimirju Velikemu so v rodu po osmem, svetemu Juriju po štirnajstem kolenu. Že za Vande je neki Blisk kraljestvo rešil, za časa Boleslava ga je neki izdal, ob času Katarine pa bi bil eden skoraj kralj postal. Da, nobene kronike ni, ki bi enega Bliska no imela za velicega možá zaznamovanega. Poljska bi se ne bila brez Bliskov niti narediti, niti pogubiti mogla. — Ali Bliski niso samo slavni po imenu, temuč tudi po svojem bogastvu. Bliski so bogati ostali tudi potem, ko so njim v 16. stoletji v viharni noči Tartari grad požgali in vse dragocenosti odnesli. Bogati so ostali v prejšnjem stoletji ko je Šarl Blisk v Parizu pod Law-om špekuliral in kraljevske izgube delal. Bogati so tudi ostali do — — — —.

Židje v Župančicah in v Krakovu so sicer molmjali, da je to bogastvo že od dve sto let sem navzdol hodilo in da ga je ponosna Bliskova družina le s pomanjkanjem in trudom na videz vzdržavala. Svilnata obleka gospoj — rekli so — je darovana od dunajskih sorodnikov in naprsna igla milostnega gospoda je ponarejena. Ali imela jo gospôda vedno kuharja, gospoje so v svilo oblečeno hodile, v kočiji se vozile, na kočijnem kozlu je sedel „lokaj“, mladi Blisk je imel domačega učitelja, in na gradu so je dostikrat nov petelin na sapo pripel.

II.

Gospod Ignacij Blisk je bil pravi poljski šljahtič, trebušen, nosil je poljsko žnorasto surko, pas iz atlasa, svitle črevlje in bele brkice pod črnimi obrvimi. Madama Bronislava Bliskova jo bila nekdaj lepa, črnooka in rjavolasa, ponosna domorodkinja, in je zdaj rumena, suha, ponosnejša domorodkinja, iz knježevskega rodú, zmerom črno oblečena, z črnim naličjem okrog belega pokrivala. Gospodičina Jadviga Bliskova je krasna, pametna in elegantno-naravna deklica.

Sobo v gosposkí híší ímajo malo ogoljene tapete, posobje je malo zakrpano, pa to se razlaga le iz vkusa do „rokoko“. Zato so pa sobe bogate slik velicih prednikov iz rodovine. Na teh se vidi prava obilost hermelina, strelnega dima, jekla in zlatih verig — vse z oljem na platno. Grajščina je imela nekdaj dva tisoč podložnih duš v last; zdaj jih ima samo še dva: kuharja in njegovega sina, lokaja Vlaza. V petnajstem stoletji je delalo vsak dan toliko in toliko rok za vsegamogočni želodec gospodov, za toaleto milostne gospe in za kuhinjo gosposke hiše. V vasi in v mestici Župančice se ni o druzem govorilo, nego o gospodi: kogá je dala denes pretepsti, kogá je milostna gospodičina za strežaja povzdignila, kakšen nov naglavni davek jo gospod izmislil si. Župančice in vasica so poznali tačas le enega bogá, in ta je bil gospoda v gradu.

V osemnajstem stolelji se je zunanja oprava sicer spremenila, ali obnebje se ni razširilo. Od začetka zdanjega stoletja pa se je začelo obnebje širiti. Gore so se tako rekoč odmikale, nebo se jo više odtegnilo. Potem je prišlo leto 1832, zemlja je dihati začela za Bliskove. Klic svobode se je razlegati jel v marsikterem srcu in ušesu in Bliskovi so morali priznati, da imajo premalo vina v kleti, da bi vsa domorodna grla splakovali, ki so se sklicavala na najstarše in najbogatejše ime v deželi.

Ali ne sklicuje se zastonj na poljsko plemenito in slavno ime; to vedo vsi klateži resolucij in kraljevskih dvorov. In dame Bliskove so se v prvič prikazale brez svile in brez biserov pred gosti, a gosti so imeli vina. Potem pride leto 46. Kmet podpiran od židov, pijan , koso v roki, krvolok, hodi v gorečih dvorih okoli; žlahtni gospodje Bliski pa v kleti skriti roke pesté. Še nekaj srebrne posode je bilo ostalo, a te je srdit kmet poteptal, in žid jo zdrobljene pobral. Papirje denarne vrednosti je kmet vrgel stlačene v gorečo jezero žganja, in jud je kričaje s spodrecanim kaftanom v gorečo lužo po-nje skočil. In ko so žlahtni gospodje Bliskovi po treh dneh zopet iz kleti na beli dan in v ubogo hišo prišli, stala je na pragu sama in prava žena uboščina, ter se na glas in škodoželjno smijala prek vsega okraja noter tjekaj v Zupančiče.

A gospodje Bliski so imeli še sorodnike v Parizu, in gospa Bliskova jo bila otela skrinjo s cunjami brokata. In hodilo se je še vsako nedeljo v cerkev k maši v Župančice v lišpu in čedno.

Prišel je upor. In zopet jo bila obubožana hiša najstaršega in najbogatejšega imena pribežališče vsacemu klatežu, k i je domovino molzel, dokler ni poginila. Ko je še ta žar ugasnil, mislili so ljudje za gotovo, da bodo Bliskovi staro hišo popustili in potovali v neplemeniti revščini na tuje, ali da bodo v Župančicah živeli.

Pa ni se tako zgodilo. Bliskovi so morali res ne samo najstarša temuč najbogatejša hiša v deželi biti, kajti še niso bili strti. Gospod Ignacij Blisk se je na vsacem konjskem semnji smijal, gospa Bronislava Bliskova in gospica Jadviga sti so vozili v malem koleslji , v črni svilni obleki, in z mladnim lokajem v cerkev župančisko. Mladi gospod je kje študiral, kuhar je belo oblečen po hiši sem in tje hodil in na streho jo prišel večkrat nov petelin na sapo. Torej je bilo vse tako kakor v petnajstem stoletji.

Le eno se je bilo spremenilo. Za grad in njegovo tihe prebivalce se ni nihče zmenil v Župančicah. Da, kakor za maščevalno povračilo je bilo mestice postalo zrakomer, tiran in edini horizont gradu: kajti ponosna srca niso mogla pozabiti, da je enkrat na nje vse gledalo, da so oni delali deževno in vedró vreme; kmetje v vasi, židje v krčmah, uradniki v Župančicah so ukrepali in ugibali o svojem veselji in o svoji politiki; — madama Bronča Bliskova pak je sedela pri zadnjem oknu in popravljala s šivanko in nitjo črno svilno obleko, gospod Ignacij je z lastno roko mazal voziček za juteršnji konjski semenj, kuhar jo pene z ocetove juhe pobiral, v kleti se že hranilo zadnjih pet steklenic vina za kacega nepričakovanega gosta, in platnenooblečeni lokaj Vlaz je moral po vsak lot kave posebej v Župančice jahati, kajti: „kaj bi sicer ljudje v Župančicah rekli.“

III.

Na mizici za pijače, ali na „biifé-tu“, je stala steklenica za žganje napól prazna pred gospodom Ignacijem Bliskom.

„Če stvar malo pospešimo, utegne Jadviga še ta predpust žena Julijana Tilcarja biti,“ govori Ignacij Blisk ter si gladi bele brke. „Jutri se moramo k županu v Župančice peljati. Julijan je v Jadvigo zaljubljen, in bi najbrž raji denes nego jutri svatoval. Samo stare moramo še pridobiti. Bogati kakor Krezus in neumni kakor vsi meščanje, morajo vendar vsaj en zalóžaj bogostva pod našim slavnim imenom dišati. Plemstvo je podobno demantu. Oba imata veljavo le za tistega, ki je pravi poznavalec njiju. Moramo se torej temu ukloniti, kar malosten duh onih zahteva in delati, da bodo verjeli na našo premožnost, tako dolgo verjeli, da bomo res bogati s premoženjem Julijanovim.“

Gospod Ignacij Blisk je spil že tretji kozarec vódke, in kader do tretjega kozarca pride, govori vselej tako pametno, kakor bi iz knjige bral, da madama Bronča Bliskova vselej strmi — dasi je tega dolgo vajena. Ona sedi na plavi zofi, pred seboj ima francoske molitvene bukvice in robec, črno je oblečena in je elegantna videti.

„Moja svilna obleka jo zopet kakor nova. Jadviga si je iz lanskega klobuka naredila šest novih klobučkov; ali stara tigrova koža za sení pogrinjati, nima nemara nobene dlake več. Ob zadnjem viharji, ko smo so k Bronickim na igro peljali, je zadnje sapa vzela. In eno odejo iz kožuhovine moramo imeti, Blisk. Kaj bi drhal v Župančicah rekla, ki pred cerkvenimi vrati okoli naših sení pohaja?“

„ln Tilcarjeve moramo prihodnji mesec povabiti, da jim premožnost ...“

„Naših notranjih prostorišč pokažemo“ resno pristavi gospoja Bronča Bliskova.

„Vlaz mora podnice po sobah ugladiti in zviksati. Onih pet steklenic šampanjca prinesemo iz kleti, petelina zakoljemo, in predno odidejo, igraš ti z gospodom Tilcarjem preferanso po tri goldinarje partijo.“

„In grofa Bronikovukega našega novega soseda, kterega smo óndan obiskali, tudi povabimo. Apotekarja tudi . . .“

„Da Apotekar za mnogo igra“ pritrdi gospoja Bronča Bliskova. „Lehko tudi Jadviginemu botru v Lvov pišemo . . .“

„Za božji čas, Vasilij Ostrovski se vselej smeje naši pauvreté (ubožnosti) — s tem si kvar delamo!“ vpije Ignacij Blisk v tistem stanji, ko se jeza in rdečica začenja, in brke vstajajo.

„Smijal? Njemu je dovolj, da s svojim veselim humorjem vse stvari pri šaljivi strani prijemlje. Sicer pa nikoli ne pozabi poslati ob godu svilne obleke, o veliki noči plečeta, in o božiči kovčeg. Ali ga nisi prosil za dvajset cekinov, ki smo jih Mendlju dolžni?“

„Sem, in poslal jih je“ pravi Ignacij Blisk ginjen, zamaši steklenico ter s težko stopinjo gre proti mizi.

„Dobro. Zato bomo kupili novo tigrovo odejo in kar bo treba nav Župančicah.“

„Kaj pa Mendelj?“

„Mendelj naj čaka“ pravi gospoja ponosno.

„Pa neče več. Pravi da je že dovolj, ako mora vélikih novcev čakati. On hoče celo — tožiti, Bronča!“

Madama se glasno zasmeje. Ta smeh rojene knjezinje Paučicke jo nedopovedljiva zmes nevere in zaničljive negotovosti. „Kader pride, predstavite ga meni; jaz bom ž njim govorila,“ pravi.

Mali voziček — sneg jo žo celò skopnel — je naprežen. Vrhu slame je pregrnena tigrova odeja, zadaj sedi gospod Ignacij v konfederatki iz črnega žameta, in madama Bronča črno oblečena in z belo ruto okrog čela, kot varstvo proti sapi; njima nasproti Jadviga, oblečena kakor mama, in študent više šole Mečislav Blisk, ki jo bil že eno leto „zarad bolehnsoti“ doma ostal, rmenolas, z malo potlačenim nosom, velicimi rokami in nogami, ud več zarotnik društev, po poljski oblečen. Na kozlu pa prestoluje. Vlaz s svojim slamnikom in platneno obleko ter jezno obdeluje debele glave malih vpreženih kljuset. Žlojdra skopnelega snega škropi od koles, vrane preplašene bežé. Pripeljó se črez mitnico, mimo pošte, kasarne in naposled se voz vstavi na blatnem trgu, kjer so ravno vsi kmetje in kmetice pred cerkvijo stali, ravno poleg županove hiše, kjer so bile pomalane zaslonke na oknih.

Sobo pri gospodu županu so bolj po nemško mestno, nego po poljsko opravljene. Kajti gospod župan je bival dalje časa na Dunaji. Gospa županja sprejme dame iz grada z veliko ljubeznjivostjo in nježnostjo; saj si utegnejo tako v bližno sorodstvo priti, zato naj se že prej radi imajo, da bo mogoče potem, ako si bodo res v rodu, po zakonitem potu ne rado imeti se. Gospod župan objame gospoda Ignacija Bliska in mlademu gospodu v roko seže. Gospoje kriče ena drugi „ma chère“ (ljuba moja) na desno in „ma chère“ na levo, in gospodje tako glasno govoré, kakor bi bili vsi gluhi.

Gospoje olupijo s sebe plašče, kožušne navratnike in prevezo s čela. Jadviga pa kliče Vlaza. Vlaz je voz v dvorišče zapeljal, Vlaza kliče pet glasov, in Vlaz nazadnje prinese robec, ki je bil na vozu ostal. Vlaz dobi od župana kupico navadnega žganja in vesel usta raztegne, izpije „poljubi ročici“ ter je rdeč.

Gospodje odidejo v sobo za študiranje, pijo žganje, govoré o ovsu in politiki, in gospod Blisk pripoveduje, da bode kupil letos novo kočijo in na prvem konjskem semnji še on par konj. Dame pa sedé pri oknu, gledajo ven na žito in madama Bliskova pripoveduje, da pričakuje spomladansko obleko za se in za Jadvigo; delati jih dajo zmerom v glavnem mestu, kajti v Župančicah krojači ne umejo nič v bazarji. Gospa županja pa trdi, da mora gospica Jadviga k prihodnjemu plesu v mesto priti, kjer bode obristinja grofinja Salis prvosedovala, preljuba žena, skoro njeno edino tovarištvo.

„Ali ljubi bog, Jadviga ne sme plesati. Zdravnik prepoveduje. A kako ste srečni, gospa, vi imate tovarištvo. Naš edini vsakdanji gost je grof Toefil Bronikovski, še le tri tedne naš sosed, pa že kakor ud naše družine, prav ljub, vrlo omikan mož, in tako vesel!“

K obedu pride tudi mladi Tilcar domu, lepi odvetniški kandidat. Govoril jo od začetka mnogo s staro gospodo in po obedu prav mnogo z Jadvigo. Bila sta na pol ženin in nevesta in sta se še malo poznala. Tilcarjevi so strašno bogati in meščanski, Bliskovi so iz najstaršega plemenstva v deželi, v rodu z vsemi mrtvimi kraljevskimi rodovinami, in imajo grad. Stariši so se torej med seboj zaljubili, otroka sta si med seboj dopadla in skušala spoznati se, torej sta bila menj odkritosrčna med seboj, kakor bi sicer bilo.

Po obedu so bili gospodje v posebni sobi, gospoje so zaspano na zofi habale se, mladi Blisk se je šel sprehajat, ker ni vedel kaj govoriti, ako ni imel zarotnika enake starosti pred seboj. Vlaz je v lopi pijan ležal in neki jud ga jo potresel in dobrikavo vprašal, ali je prišla njegova gospoda v mesto kaj kupit. Gospica Jadviga sedi tako, da jej solnce v lice sije pri klavirji in igra s svojimi malimi lepimi ročicami skladbo necega poljskega komponista. Tiha je in lepa, ima tako temne lasé, take velike rjave oči Julijan Tilcar poleg nje stoji, note premeče in kramlja ž njo.

„Torej vi ne plešete radi, gospica Jadviga?“

„Skoro ne vem“ pravi ona igraje. „Že tako dolgo nisem bila na nobenem plesu. Moja mama tega noče.“

„Ali se za vaše zdravje boji?“

Gospica Jadviga neha igrati in se sama za-se smehlja. Ona ve da nimajo nobeno krasne obleko za ples več, ki bi bila dostojna rodbinskega imena. A reče samo: „Ne.“

„Vendar bi morali enega plesa udeležiti se. Zmirom pridejo vsi husarji iz okolice, in vse veselo napravijo.“

„Kaj mi je do husarjev!“ pravi Jadviga prav s poljskim ponosom. Vendar ne pojdem husarjem za ljubo na ples. Kaj igram ali berem.“

„Kaj borete? Mickieviča?“

„Ta je za molitev. Za zabavo Byron.“

Gospica Jadviga govori angležki. In Julijan tudi. Zraven tega govori tudí italijanski. Človek pa vselej govori o tem, kar zna, ako je zaljubljen, pa še ne prav znan. Sicer so zadrege. In Jadviga je lepa, pa malo ošabna. Julijan jo lep, uljuden, ostroumen, pa ne da bi dovtipe delal. Kramljata o Byron-u, gledišči, vojaštvu, groficah itd. dokler ju h kavi ne pokličejo. Gresta in on si misli: „lepa je, a malo ošabna? Na plemstvo ali na denar?“ Ona ne misli nič o njem. A v njenih velicih rjavih očeh je nekaj kakor senca ponižnosti in ponosa.

Zvečer je voz spet naprežen, Vlaz se je strezoval. Bliskovi Tilcarjeve vabijo za gotovo, pa prav za gotovo! ob lepem spomladnjem vremenu, ki se mora v štirnajstih dneh začeti, v grad Bliskovo; Ignacij Blisk je z županom o neki ženitvi govoril, ter ga po vsacem kozarcu likerja strastno objemal, madama Bronča je gospej županji zmalala vse krasote, do kterih ima rodbina Bliskov pravice. Na vozu sedé, roké si še molé, vabijo se, židje pozdravljaje lazijo okrog vozá. Ko voz zdrči, švrkne gospod Blisk s Vlazovim bičem sitnega žida po obrazu. To jo zarad kredita. Ko bi tega ne storil . . . kaj bi židje v Župančicah mislili?

IV.

Lepi čas bi bil imel priti še le črez štirinajst dni, a že en teden potem ko so Bliskovi v Župančicah bili, dali so se Tilcarjevi na gradu naznaniti. Bilo je, kakor bi bil grom in vihar udaril v hišo Bliskovo, ki je še zimsko spanje spala. Nobene stvari ni bilo pripravljene.

Županja se morda tolikanj mudi, staro plemstvo dobiti, da hoče šo ta predpust porabiti. Ali je morda noblesa Bliskovih poštene meščance tako očaralo, da ne hoté časa izgubljevati . . . Je-li pa mogoče to nobleso tako brez vseh priprav tudi doma ohraniti. Iskale so se vkupe najlepšo obleke, po tri steklenice likerja se je poslalo v samoprodajo, stari šestletni puran bi dal juho. In pečenka? In asiete, in . . .

Na Bliskovem so jedli navadno prav prosto jedi, še mesá ni vselej bilo.

Pred vsem druzim pa so se morale one steklenice iz kleti prinesti, ki so že dolgo časa hranile se, da pri kaki nepričakovani priliki rešijo rodbinsko čast.

Oh, strašanska osoda! Vlaz je mislil, da so te steklenice pozabljene steklenice, izgubljeni stražniki, kajti zakaj in čemu bi sicer dalje živele nego njih zdavnaj popite in uničeno tovarišice. Počasi in polagoma jih je bil izpil popolnem z dobro vestjo, dasiravno šampanjec ni bil „tako močan, kot žganje.“

Ignacij Blisk bi bil skoraj omedlel, ko jo to iznašel, — ne ve se, ali od jeze ali strahú. Ali ubiti Vlaza ni smel, ker bil je lokaj in treba je bilo za nedeljo vseh njegovih udov. Ignacij torej ni druzega storil, kakor strašno hudo jo Vlaza pogledal in mrklo maščevanje je zaprisegel ter na zadnji stopnici iz kleti je prestrašenemu dečaku rekel edino besedo: „pondeljek!“

Potem teče k madami Bliskovi, ki je ravno na svojem divanu svoje in Jadvigino rokovice snažila z guini-elastiko.

„Imaš že pečenko, asiete, okusnosti?“ vpraša zasopihan, rdečelic na pragu.

Madama povzdigne oči in pravi kratko: „Nimam.“

„No potem pa še šampanjca zraven deni!“

„Ignacij?“

„Da pač. Vlaz, ta stari hudič . . . ta . . . ta . . .!“ Beseda zastane staremu dostojnemu šljahtiču v grlu, in le nekoliko likerja mu je pomoglo nesrečno reč povedati. Gospoja Bronča, ki jo že ves dan kakor bog nad vodami premišljevala, rečo potem z velikim sklepom: „Denarja moramo dobiti.“

„Denarja! Kje, pri kom?“

„Pri Mendlji!“

„Mendolj?“ smeje se šljahtič.

Madama Bronča Bliskova se vsede po konci, pogleda svojega moža s svojim rmenim, ponosnim, lepo izraženim obličjem: „Jaz bom ž njim govorila. Daj ga poklicati, Ignacij.“

Ignacij Blisk pomiga z ramo, kakor jo že leta sèm migal, ako ga jo žena na duhu prekosila, ter se obrne.

„Ob enem pošlji tudí povabilo grofu Bronikovskemu. Enega grofa moramo imeti. In jaz sem rekla, da jo grof Bronikovski naša edina družba.“

„On pa je bil še samo enkrat pri nas, ko nas je kot nov sosed obiskal!“

„Ali je nov petelin na strehi?“

„Ah, hudiča, stari še škriplje od novosti. Še le pred osmimi dnevi je očejen.“

V.

„Vaj! vaj, — denarja!“ je klical žid Mendelj, ko je pred milostno gospojo stal, ktera mu je nobel in strogo pred njim sede, razložila, da je treba denarja. Gladil si jo dolgo rdečo bradó in cmakal prav nesramno. Našteje ves denar, kar ga je že dal, da se je intabuliral, ali pa na žetev prihodnjega leta. Na kaj bi dal zdaj, in sicer celili dve sto goldinarjev! „Nimam jih“ pravi žid.

„Ti imaš zmerom denar,“ pravi madama Bronča s ponosnim obrazom, in sklenenima rokama. — „In ti nam boš ta denar dal, potrebujemo ga za pripravljanje ženitve naše hčere z Julijanom Tilcarjevim.“

Madama Bronča Bliskova se počasi zardi v lice. Ponižanje je, temu judu praviti o svojih hišnih razmornh, da si ga pridobode. Mendelj se spogne, zasmeje se režeče in pravi, ka je nekaj tacega že mislil, pa ljudje so rekli da ne; bode videl kaj se bode dalo storiti. Namesto enega del denarja bo skušal kuretine ali vina poslati. Bode videl, popolno prinese sto, sto, več ne more.

Nesrečna nedelja je bila, na ktero so županovi na Bliskovo prišli. Lepo je bilo, jasno, vse okoli je čutilo prihajajoče zelenje. Gospodje so vpili prijateljsko, dame v vsem veselji vsklikale, ko se je z vozá stopalo. Vlaz je pomagal kočijažu izprezati in tudi kuhar se je pokazal. Jadviga jo bila v obleki vse svoje lepote, kuhar je bil snežnobel in madama Bronča je bila videti, kakor ukradena iz kraljevske rake.

Gospoda gre v hišo, konji pa v hlev. A grofa Bronikovskega šie ni tukaj. Visel je kot svitel meteor v zraku, in nazadnje se jo pripeljal v svojem vozičku — velik meteorni kamen brez svita. Ah, grof Teofil Bronikovski jo imel ubozega očeta in rojeno kraljevičino za mater. Sin se ni bil nič naučil, nego piti. In ko jo potem stariše izgubil in obogatel, pil je dalje. Bil jo sirov in navaden, ako je bil pijan. Pri obiskovanji je malo govoril, trezen bil in blel naučene francoske fraze. Pri druzem obiskovanji je bil že bolj delavniško napravljen. Rdeče lice, steklene oči, skuštrane osivele lase, in zanemarjeno sivo poljsko surko. Delal je prav kmečke dovtipe (vitze) in noge so so mu nerodno opletale. Pa madama Bronča je rekla prej, da jo to vsakdanje tovarištvo na Bliskovem! — „Denes je tako poreden, kakor sicer nikoli,“ pravi gospoja Bliskova.

Bogati grbasti apotekar, ki je igral po tri goldinarje partijo, bil je prava rešitev, ko je prišel. Proti večeru so igrali. Grof, Ignacij Blisk, apotekar in obe gospé, „vist s kraljem.“ Mladi ljudje so čitali in kramljali pri oknu. Jadviga se je Julijami zdela denes strašno ošabna.

Zdajci spodaj nastane hrum. Vlaz in kuhar sta komaj bolj vpila nego jud. Mendelj je bil v mestu in je županovi dekli dal motvoz steklenih biserov, da bhi smel v kuhinji počíti se. Pa zastonj je vpraševal po ženitvi mladega gospoda. Kasija ni vedela nič o tom. „Pri n s o tem ni nič znano“ — rekla je in razlekla zaničljivo svoja klobasna ustna. „Bliskovi zmerom lazijo k nam, mi e mislimo kaj tacega. Vse to so le judovske čenče.“ Mendelj je eno minuto strmel. Potem je vzel motvoz biserov z mize in bežal po stopnicah, da je njegov dolgi kaftan sapo lovil in se razpenjal, in njegov potlačeni klobuk na glavi plesal. Blato je od njega škropilo in ves usopihan je na Bliskovo pridirjal. In že pri vratih na vrt je kričal svoj vaj! — Včeraj je v to hišo dal sto goldinarjev — brez zastave! Goljufan, prevaran, prekanjen je bil od teh . . . od teh . . . vaj!

„Svoj denar hočem imeti! Iz ženitve ne bo ničesa, pravi dekla!“ kriči Mendelj Vlazu. „Z gospodom hočem govoriti, pokličite gospoda, gospoda hočem imeti, kar precej zdaj!“

Vlaz sune Mojže Mendlja od praga proč, in Mojže Mendelj kriči po kuharju, kukar pride, pograbi juda in tepeta ter lasata se, da je veselje, jud pa kriči tako, kakor le zarad denarja divji judje kričati morejo. Kriči po gospodu, po svojem denarji, kriči da so ga nalagali, da z ženitvijo ne bo nič, da v tako hišo brez hipoteke enega krajcarja ne posodi, da žo eno leto ni nobenega vračila dobil, da bo vse prodati dal, in . . .

Gostje leté k oknu. Zastonj jih je hotel zardeli Ignacij Blisk zadržati. Grof vriska, kajti taki prizori ga strašno vesele, ker jih je dostikrat doživel in vpije: „Tako, zdaj prekorobačiti vraga!“ Župan gleda, posluša, strmi; županja gleda, skozi svoje naočnike madamo Bliskovo, in madama Bliskova se spusti v glasán smeh.

„O, to je izvrstno! Za boga, to je Henrik Nagorski!“ klico ona. „On se je za juda preoblekel . . . To je ena, njegovih šal . . . Dobro, Henrik!“ In smeje so glasno in prime grbastega apotekarja za roko. Apotekar je pri Bliskovih v plemeniti rodbini, torej gleda madamo Bliskovo nekaj časa, potem pomežikne z očmi in pomaga smijati se.

„Henrik, kdo?“ vpraša Župan, ki ne vé ali se mora tudi smejati, ali ne.

„Henrik Nagorski iz Sučave, vselej kako drugače preoblečen pride semkaj, bratranec je, norec!“ smeje se madama. „Bravo Henrik!“

„Vaj! To je gospod, kaj ne smem noter k gospodu, če sem smel noter s svojim denarjem.“

„Bravo Henrik“ rjove zdaj Ignacij Blisk ves plav v obrazu, vzbujen iz prestrašenja, ploska z rokama in zdaj se župan tudi smeje in ves publikum ploska in kliče: „Bravo Henrik!“

Judu, kteri vidi samo smejočo obraze in ploskajoče roke, začne se skoro v glavi mešati, in ko spozna gospoda župana in gospo županjo, mrači so mu nekaj, kakor da bi bil veliko neumnost storil, torej se pol radovoljno, pol pa od Vlaza in kuharja suván umakne na dvorišče nazaj, ter ne vé ali je pijan ali ne.

„Ali je ta šaljivec Henrik tudi vaš dober prijatelj?“ vpraša Julijan Jadvigo. Ona ga pogleda z najponosnejim pogledom, skrožlja usta, je jako rdečo in ne odgovorja. Potem pravi kratko: „Ali hočete z menoj iti malo ven na teraso, gospod Julijan?“

Terasa jo po leti lepa, v prvi pomladi gola in prevlečena s suhim hmeljem. Ali ob tem krasnem večeru je kakor v ognji pozlačena.

Tam stoji Jadviga pred Julijanom, temne lepe lasé jej majhno vetrič maje, roke ima prekrižane. Na obličji njeneom, v vélicih, bliščečih očeh igra izraz, ki je tak, kakor bi zaničevala vse okoli sebe in samo sebe.

Globoko vzdihne in reče naglo: „Ali mislite, da smo bogati, moj gospod?“

„Jaz — jaz na to še mislil nisem, gospica Jadviga,“ pravi Julijan, čudeč se in zardelega obličja.

„No torej, moj oče je zadolžen, mi iščemo bogatega možá za mene, in jud Mendelj jo naš hišni faktor, njegova je celo zemlja, na kteri tu stojimo.“

— — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ko so se županovi domu peljali, dejala je debela gospa županja svojemu možu: „Ali hočeš, da ti nekaj povem? — To je vendar beraško ljudstvo na Bliskovem. Ta grof, edino tovarištvo, je ordinaren človek in apotekar je smešna podoba, Bronča Bliskova ima rokovice, ki so ponošene in samo osnažene. V njenih velicih zlatih uhanih manjka enega kamenčka. Jaz verujem, da je bil oni na dvorišči jud.“

„Res je tako“ — pravi gospod župan. — „Pa bilo bi staro plemstvo, kaj ne Julijan?“

Julijan je jako rdeč. „Ako kažete tiho namero, mene oženiti z Jadvigo Bliskovo“ — reče ter se trdneje v plašč zavije, — „nisem jaz nikdar o tem svoje misli izgovoril, ker so mi nikoli ni čast skazala, da bi se me bilo povprašalo. Denes pa si jemljem prostost vam, oče, in vam, ljuba mama, izpovedati, da gospico Jadvigo ljubim, in da bo moja žena.“

Gospod župan se smeje: „Oho! Boš še premislil.“ In gospa županja jezna postaja.

„Jaz sem svoj trden sklep storil, oče.“

„In če ti midva tega ne bova nikdar dovolila?“ kliče županja sinu glasneje od voznega ropota.

„Poteom, mama, bom jaz to, kar sem si namenil, šest mesecev pozneje zvršil, dokler ne nastopim svojo advokature, in vas morem potem skupaj z Jadvigo za vaš blagoslov prositi.“

„Hi-i“ vpijé kočijaš, konji hitro nategnejo, voz preskoči kamen ter izbijé gospej županji odgovor z jezika. Hotela je klicati: „Nikdar!“ Tako pa je kočijaž še enkrat konjem zaklical po svoje.

VI.

Lepi čas je bil prišel z zelenimi travniki, klijočim zeljenjem na drevji in jasnim, čistim zrakom, skozi kteri je sijalo prijazno solnce. Tilcarjevi so bili Bliskovo pozabili. Enkrat, so Bliskovo družino na cesti srečali in strašno uljudno pozdravili. „Začutili so streljivo“ djal je Blisk nekdaj po tretjem izpitem kozarci „zato so odtegujejo. Nimajo nobene misli in razuma kaj je lepo imé.“

Madama Bliskova, ki ni nikoli o tem govorila, rekla je samo zaničljivo besedo: „judje!“

Vsa namera je bila torej gotovo opuščena, zanemarjena od Tilcarjevih. Bodočnost rodbine je otemnela v sredi pomladne solnčne svitlobe kakor pajčevina okoli hiše. Le Jadviga je bila včasi vesela kakor mlad svit narave, kader je smehljajoč so sedela pri oknu svoje sobe, pred kterim se je majala veja bližnega drevesa kot zastor gori in doli. V tretje, in v deseto je brala neko Julijanovo pismo, ki se je glasilo:

„Milostljiva gospodičina! Vi veste, da so najini roditelji imeli nekaj časa namen, naji približati. Jaz moram priznati, da sem vas tačas še premalo poznal, da bi bil mogel imeti za to posebno veselje, ali neveselje. Ko sem vas potem spoznal, bilo mi je jasno, da vas ljubim — da ste boljša, ponosnejša, blaža in pošteneja, nego vse deklice, kar sem jih dozdaj spoznal — da ste lepša, to sem v prvi trenotek videl. In zdaj vem, da vas ljubim. Slučajne in premalo blage, le stara srca prevladajoče razmere so moje stariše navedle, da so svojo namero popustili in še po vrhu meni ukazali ravnati se po njih volji. Dasiravno to mene zavira v prostem ravnanji, vendar je moje srce že zdaj prosto in nevezano in samostalno. V šestih mesecih sem advokat, sem neodvisen in potlej pridem k vam in vas vprašam: „Gospica Jadviga, hočete li mi dovoliti, da vam z oči v oči povem, ka vas ljubim?“ — Ljubeči stariši so trdovratni in se ne dadó preprositi, ne pregororiti. Ali to samo tako dolgo, dokler se stvar ne da premeniti. Potlej pride zopet njih ljubezen na vrh. Recite mi samo eno besedo: hočeto z menoj upati in čakati, mi morete zaupati in ali mi boste dobri mogli biti.—“

Črez štiri ure jo Jadviga odgovorila edino besedo. „Da!“

Necega dne pride med druzimi novicami, ki jih jo kakov jud iz mesta ali iz apoteke prinesel, tudi ena. ki je poročala, da bogati župan noče več v mestu ostati in je prosil naj so mu dovoli preselitev v Krakovo ali kam drugam. —

„To jo preneumno“ reče Ignacij Blisk, kteri je bil ves blaten s polja prišel.

„To je takt!“ reče madama Bronca Bliskova. „Mi moramo tudi eno potovanje napraviti. Svoje vsakoletno potovanje k Ostrovskomu.“

Jadviga ni rekla ničesa. A šla je v svojo sobo, vzela pismo, prebrala ga in ga mirno zopet zgenila. Potem so je naglo vsela k svoji mizi, naslonila glavo v roki in britko jokala. „V Krakovo gredo. On gre ž njimi. Pol leta! On bo druge videl, in ljubil, dal se bo prodati, proč gre, izgubljen je zame. Kasija Jankovičeva mi je rekla, da ženin, ki odide, ne pride več.“

Ihtela je še pet minut. Potlej jo vstala, jezno raztrgala pismo na štiri kose, potlej pa — vse štiri kose zopet skrbno spravila v svojo listnico, v kteri je bila tudi ena mati božja.

VII.

Vasilij Ostrovski ki je bival po zimi v glavnom mestu, po letu pak na svojem lepem gradiči Ostrov, bil je 50 let stvar, malo siv, velik pa vesel kakor mladenič. Videlo se mu je, da ni nikdar nesrečno, pa tudi ne slabo ljubil. Vdovec jo bil. Ni bil ostroumen, pa pameten; ni gospem komplimentov delal, pa prijazen jim je bil in prijeten družnik. Bil je baron, baron biti pak je na Poljskem malo, ni ptič ne miš. Vitez je blagoglasneje, vitez je lehko iz kraljevske krvi; baron jo lehko lo po denarji. Vasilij Ostrovski pa je bil bogat, pa Judvigin boter je bil. Včasi je kakšen dolg plačal za Ignacija Bliska, in vsako poletje jo Bliskova družina stanovala pri njem. Z Vlazom vred. Kuhar je tačas sam gospodaril na Bliskovem in je hodil obedovat v judovsko krčmo.

Na gradiči Ostrovo je madania Bronča lehko nobel živela, Ignacij je pil, igral in kočijažil okoli. In kader se je kaj družbe nabralo, je Jadviga pela, igrala in mladi gospodje so jo zelo malikovali.

Zvečer je bilo tako lepo, da se po kartanji so dolgo ni šlo spat, tudi če ni bilo sosedov in gostov na Ostrovu. Nekega večera, dobro pozno že, povedal jo Vasili Ostrovski Ignaciju misel, ktera mu jo bila že po zimi v sredi zabav glavnega mesta v glavo pala. In ta misel je bila vsa in cela ta: da bi malo Jadvigo za ženico vzel. Ta misel se mu je bila — kakor rečeno — rodilo to zimo in vrli šlahtič je čutil, da mu je po nevedoma že davno v srci tlela. Vasilij Ostrovski je bil še čeden, življenja vesel, in za boga, na vsem svetu ni nikogar rajši imel, kakor svojo Jadvigo. Saj je še zavoljo nje rad imel prejovijalnega Ignacija, z njegovo prazno mošnjo. Zdaj pa je še videl, da je Jadviga še vedno tako ljubila, ponosna, lepa, ter da nima še nobenega ljubimca.

Ignacij Blisk je ostrmel, potem pa je bil ves vesel: „Na mojo dušo, kum Ostrovski, govôri z deklino!“

„Tega pa baš nočem preje kakor vem, da me hoče.“

„Kaj hudiča, ali si boječ?“

Lepi, veliki plemenitaš se zardí in odkašljuje. „Pa bodi, — sem . . . Svoje žive dni se nisem ženski ponujal. Moja prva žena mi je bila namenjena. Ti z Jadvigo govori, jutri, Ignacij, in če me noče, naj nihče nič več o tem ne opomni in vse pri starem ostane . . .“

„Bom.“

In zares pride Ignacij, Blisk takoj z jutranjem solncem v sobo k svoji hčeri, ko jo je šo v svoji jutranji obleki lase vredovala. Razodene jej stvar previdno in delikatno.

Jadviga je bila pogumna, vrla deklica, pravega srca; ravno tako brez sentimentalnosti kakor prosta brezčutja. Pri razodevanji očetovem pa se je vendar tako prestrašila, da jej je sape zmanjkalo. Misel, da jo bodo silili, dala jej je hitro zavest in rekla je: „Jaz se imam omožiti ž njim? Z botrom? To vi tirjate?“

„Tirjati! Jaz mislim, da pač tukaj ni vprašanja, kaj boš storila. On je tvoja sreča in naša. Le hitro mu obljubi. Jaz grem takoj k materi, da brž zve.“

Boter Ostrovski je bil lep, vrl, bogat, bil je sreča; Jadviga je videla, da bi vsaka njena beseda našla odbijalen ugovor, da celo, da bi se temu svetu smešna zdela, ko bi se branila — smešna po vseh Župančicah! — Reče torej le prav bleda in prav mirno in z velicimi, prav temnimi očmi, ki so očeta gledale: „In jaz smem botru sama odgovor nesti?“

„To se ve da; on te čaka že od polnoči, srečna deklica. Poljubi me. Ti si naš zlati otrok. Še enkrat me poljubi. Tako. Zdaj grem k materi, ti pa se brž obleci. Še enkrat me poljubi. Jaz bom tukaj stanoval. Vlaz mora imeti cilinder z zlato porto, in judu Mendlju bom bradó izpulil.

VIII.

Jandviga Bliskova je bila prava deklica. Duhovita, značajna, vroča kri jej je bila pod tenko ledeno odejo, v znanostih izobražena, v umetnosti izurjena, zmerom v življenji svojo pot naravnost hodeča. Vendar v srci bolj otročja kakor bi so jej bilo po olikani zunanjosti videlo. Mislila je včasi tako kakor mal otrok, ko je govorila kakor gospoja.

In tako jo tega dopoldne stala Jadviga prod svojim botrom Ostrovskim, kteri je pred svojo pisalno mizo sedel, v lice rudeč in obrnen proti njej. Ona jo stala zraven njega, lepa, velikooka, s krasnimi ustnami pravilno dihajoč, ter je svojo malo, belo ročica zaupno na njegovo ramo položila.

„Boter Ostrovski, oče me je k tebi poslal.“ Boter Ostrovski je v zadregi, hoče so smijati in vstati, a njena ročica ga potisne nazaj na stol: „Oče je mi namreč djal, da me ti hočeš za ženo vzeti.“

On jo jo sedé objel, kakor jo je prej dostikrat objel, ko jo bila mala deklica in mu je za god srečo voščila, ali pa pomladnih cvetlic prinesla. Pri tem pa jo bil še bolj rudeč, še bolj v zadregi in se e smijal in vprašal: „No, ali si huda zato?“

„Huda? Ah, boter, saj je sama dobrota od tebe, ker me hočeš narediti veliko in sijajno gospo? Pa samo nekaj je zraven —“

„No in —?“ Vasilij Otrovski ima roki okleneni okoli nje. Ona je res kakor otrok zdaj, in ena misel je v njem — nedopovedljiva, ki mu na enkrat razjasni, da ga mora to ljubo, kljubu klošterski izreji tako naravno ostalo dete ljubiti zmerom bolj tako, kakor se očeta ljubi, ne kakor soproga. In gledal jo je kakor varuh, no kakor ljubimec.

„No?“ vpraša Ostrovski vesel in vendar v srci kakor strezovan.

„Zraven je namreč to, da mogoče ni, boter.“

„Zakaj ne?“ On jo to zmerom vedel, to jo ta hip čutil.

„Ker . . . ker me ima en drug rad, kterega —“

„Kterega imaš bolj rada kot meneo, mala Jadviga.“

„Ne. Al i kterega imam drugače rada, boter?“

„In s tem se boš možila?“

„Tudi ne. Jaz se ne bom nikoli možila. On ne sme. Pa jaz bi njega zmerom rajša imela kakor svojega moža. In to bi bilo grdo. Jaz čutim tako. Na, beri to pismo.“ — In ko mu je dala Julijanovo pismo, začela je naenkrat srčno jokati, se je botru izvila, naslonila se in tako slonela tresoča se in nesrešna.

Vasilij Ostrovski še ni bil nikoli v lico tako lep kot zdaj. Nikoli ni bil še tako star, pa tudi nikoli še ne tako ljubeznjiv. Razgenil je pismo in ga dolgo bral. Morda ga je samo pregledal, in misli so bile daleč od papirja proč.

„Ti torej no moreš nikdar srečna biti, ubogo dete“ pravi potem resen.

„Ne. Ker sem ubožna“ ihti ona v dlani.

„No, no, le no jokaj, dete. Jaz sem te hotel narediti za veliko damo. Če te pa to dela nesrečno, je vse proč. Nič se ne boj, ne očeta ne druzih, jaz sam bom odstopil in se ozmerjati dal. Imam te prerad. In jaz bom drugo mlado deklico za ženo vzel.“

Jadviga so je izjokala, kvišku pogledala, vzela botru pismo iz rok in ga objela. Nobenega sovražnika ni imela, če tudi ni nobenega upanja imela. In to umirí. Zopet je svojega botra ljubila in zopet je bila otrok. „Tega pa ne smeš storiti, boter“ — rekla je.

„Zakaj ne?“

„Zato ker bi ne bile vse tako poštene kot jaz, in ker bi te vendar vsaka druga zarad tvojega denarja vzela, in v srci druzega rajša imela.“

Vasilij Ostrovski zdaj zares jezen po konci plane — bolj rudeč nego prej, lepši ko prej, in noter v srce zadet. Še nikoli ga ni nihče tako razžalil. „Kaj? Jaz sem pač že prestar? Pregrd? Ti ne veš več kaj govoriš!“

Jadviga so zares ustraši. In ravnokar je tako lepo ravnal ž njo. Prime ga za obe roki, on jej ju izpuli, ona ga objame, on se jej izvije in ona pravi: „No, oh bog ne, boter, jaz nisem šo nikoli tako lepega gospoda videla, kot si ti; tako lepo rumenolas, tak blag obraz, tako okó, nihče mi bolj ne dopade kot ti.“

Zdaj je on še bolj v zadregi, nego je prej v jezi bil in so še bolj hlastno odtrga od nje.

„No?“

„Pa . . . pa, boter . . . jaz — jaz čutim zmerom, da ne bo dolgo več to — trpelo . . .“

On se smeje, je jezen in je . . . morda žalosten. Reče jej z bogom, smejaje se in ona mora oditi. Boječe odide, kakor sicer kader je poredna bila. Ona sama ne ve, kaj je rekla . . . kakor zmešana je. Le eno ve. Julijana ni še nikoli tako rada imela kakor denes.

Še le proti poludne se je Ostrovski pred svojimi vrati pokazal. Tako trdno je stopal in v resnosti njegovi je bil smehljaj še lepši. V koridoru najde Jadvigo, ki je bila od njega proč gredé bežala na polje ven boječ se starišev. Vjame jo za roko, ona ga plašljivo pogleda. Tako čuden je bil!

„Jadviga!“ reče pol hudobno. „jaz sem si premislil. Jaz ne bom nobene druge deklice vzel, ker bi me vendar vse le zarad denarja vzele.“

Ona gleda v tla, srce jo boli, in sram jo je, „To je prav, boter“ pravi pošteno.

„ln ker nimam otrok niti ne žene, naredim to za svojo dedinjo.“

Jadviga zavpije.

„Samo zato, da tvoji stariši ne bodo sitni in da moreš svojega pustega Julijana vzeti. Ker nesreča je in sramota, če žena mora v srcu druzega rajša imeti kakor svojega moža. Jutri grem v Župančice na semenj, ti me spremiš in me vpelješ pri županu.“

IX.

In ko jo svatovščina bila zmenjena, in so na Bliskovem pekli in kuhali, in stare podobe snažili, izbrisan je bil tudi jud Mentelj iz dolžne knjige. In ob tistem slovesnem trenotku, ko sta Vlaz in njegov oče kuhar juda s sramoto iz dvorišča vrgla na plano, stal je Ignacij Blisk pri oknu in vladal, kako naj juda osujeta, madama Bronča pa je vzdihnila in svojega moža jokaje objela.

In ko so se svatje v mesto peljali, šeptala je madama Bronča s čudnim navdarkom: „Kaj bodo ljudje v Župančicah rekli!“