Kaj je grizlo čevelj

Kaj je grizlo čevelj
Podkovani zajec in modra oslica
Marko Kravos
Spisano: Ines Beno
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Nekoč se je čevelj odločil, da ne bo več potlačen tlačan, po katerem vsakdo hodi, kakor se mu zljubi. Želel je uveljaviti svojo osebnost. Pravijo, da moraš biti opredeljen: levi ali desni čevelj! Ne po svoji volji in pameti, pač pa po šegi, noši in tradiciji. In kot nanese nogo: zdaj bodi moški ali otroški ali ženski čevelj! Nato bi se moral ozirati še na potrebe ob nastopu: tak čevelj je za v hribe, ta za sprehod ali za to in ono športno dejavnost. Poseben čevelj je za balet, za druge priložnosti spet drugačen: za na poroko, za na luno, za sprejem pri predsedniku republike. Celo za v grob se spodobi da je čevelj tak in tak! In pomislite: ta množica čevljev je lahko v raznih barvah. Ta čevelj je svetel, oni črn ali rujav, rdeč, bel... Čevlji morajo biti primerni tudi poletnemu ali zimskemu letnemu času, lepemu ali slabemu vremenu, prilegati se morajo kroju obleke, današnji ali jutrišnji modi! Mladim in starim. Da ne govorimo o številkah čevljev. Tako je tuhtal čevelj in bridko ugotavljal: težko je biti človek, še težje je biti čevelj. Saj si ne moreš privoščiti, da bi bil čevelj kar tako - obuvalo, ki si izbere Ijubeznivo nogo in hodi z njo srečno naokrog. Ob vseh zahtevah in pravilih, ki mu krojijo življenje, se je čevlja polotil obup: nikoli ne bo dovolj prilagojen! Brez tega pa nimaš pravega mesta v družbi niti dostojanstva. Kdo je že slišal, da bi se Ijudje prilagajali čevlju. Najraje bi se obesil na lastno vezalko! Potem se je odločil, da se bo na vse družbene okvire požvižgal. Povlekel se je v samotni kot. Pa je zaneslo tam mimo miš: smuknila je v čevelj. Kakšno doživetje za čevelj: tu je nekdo, ki ima dve levi in dve desni, dvoje naprednih in dvoje nazadnjaških nog. In zdaj se je to bitje znašlo v njem, v čevlju, ki nikogar noče žuliti niti koga okrog prinašati. Miši se je zdel čevelj lep in gostoljuben. V njem si je napravila gnezdo in skotila mladiče. Miške so rasle in ko so jim zrasli zobje, so jih brusile na čevlju. Čevlju se od tedaj ni bilo treba več ozirati na vsak okus in priložnost, se prilagoditi, ko pride do menjave vremena ali vlade na oblasti. Zgrizle so ga miške: razposajeni zob časa!