Kaj je slišal gospod Bucek o deželnem gospodarstvu
| Kaj je slišal gospod Bucek o deželnem gospodarstvu. Alojzij Kokalj |
Zapisal Luigi Calco.
| |||||||||||||
Med tem, ko je gospa Buca uživala pod sivim Stolom vse prijetnosti in udobnosti letovišča v romantični Žirovnici, moral je ubogi in zapuščeni Bucek podnevi in ponoči požirati zaduhli zrak ljubljanskih gostiln in kavarn. Ni čuda, da je v skrbi za svoje častito zdravje tudi on hrepenel po večkratni izpremembi zraka in da je v ti svoji skrbi zašel tudi v lokale, katerih tedaj, kadar je bila doma njegova gospa, ni pohajal. Tako je tudi prišlo, da se je nekega večera našel med hvaležnimi poslušalci damske kapele v kavarni »Central«. Kakor se za takega veljaka spodobi, vsedel se je k svoji mizi tik odra, da bi ga ne mogel nihče motiti v naslajanju ob okroglih melodijah dunajskih valčkov. Gospod Bucek pa ni računal s sosedno mizo, obloženo z neštevilnimi pivskimi in drugimi steklenicami, in zasedeno od nekako tridesetletnega moža, ki je posebno glasno poslušal proizvajanja damske kapele.
Naenkrat se je le-ta sosed gospoda Bucka s svojimi očmi, katere je sicer pasel dosledno na telesni obilnosti čelo igrajoče članice damske kapele srečal z zvedavimi pogledi gospoda Bucka; to naključje je dalo sosedu gospoda Bucka povod, da je vstal, pristopil h gospodu Bucku in ga ogovoril: »Če se ne motim, imam čast videti gospoda Bucka? Dovolite, da se vam predstavim. Jaz sem Janez Koritar, deželni uradnik VIII. činovnega razreda in nadzornik pasjih koč v deželi. Dovolite mi tudi, da vas povabim k svoji mizi, ker se bere že v sv. pismu, da človeku ni dobro samemu biti. Ga bova pa malo skupaj pognala.«
Gospod Bucek se je malo obotavljal, končno pa le sprejel prijazno povabilo nadzornika Janeza Koritarja in prisedel k njegovi mizi, na katero je priromala na povelje nadzornika Koritarja takoj nova baterija pivskih steklenic. Ko sta zavila vrat precejšnjemu številu steklenic, znašla sta se skoro v prijetnem razgovoru, čegar kolikor moč natančno vsebino naj vam tu ponovim.
Gospod Bucek: »Ali praznujete svoj god ali pa rojstni dan, ker ste danes tako židane volje?«
Nadzornik Koritar: »Jaz sem vedno židane volje in imam vsak dan svoj god, odkar sem v deželni službi.«
Gospod Bucek: »Ali ste že dolgo uradnik v deželni službi in kakšen delokrog imate?«
Nadzornik Koritar: »Sedaj bo že kmalu 20 mesecev, odkar sem pri deželnem odboru, kjer sem bil takoj uvrščen v VIII. plačilni razred, kar se tudi spodobi, ker je moja služba zelo važna in odgovorna. Ustanovljena je edino v korist našega kmetijstva kot stebra države in S. L. S. Vsaj veste, da je sedaj deviza pri deželnem odboru: Vse za kmeta! Zato pa tudi ne smemo zanemarjati pasjih koč, ki so vendar važna panoga v kmetskem gospodarstvu. Brez pasjih koč bi morali kmetski cucki spati po zimi zunaj na snegu ali pa v hiši pod pečjo; v prvem slučaju bi vzlic svojim kožuhom psi zmrzovali, v drugem slučaju bi pa lahko tatovi kradli, kar bi se jim zljubilo. To je deželni odbor opazil s svojim bistrim očesom, kreiral takoj posebno službo za nadzorstvo pasjih koč in jo brez razpisa naklonil meni, ki kot ubogi učitelj v zapuščeni Beli Krajini nisem imel nobenega upa, da postanem še kdaj gospod. Pa hvala bogu, da sem v sorodstvu z nekim našim veljakom, da sem se pravočasno vpisal med Slomškarje in končno, kar me je še najbolj priporočalo, da sem že po rojstvu koritar. Tako je pa šlo in danes vlečem za svojo naporno službo mastno plačo in še mastnejše dijete, poleg tega pa uživam še druge udobnosti. Ko sem bil imenovan nadzornikom, sem se hotel ranžirati. Imel sem namreč strašne dolge. Skupaj gotovo čez sto kron. V gostilni sem bil dolžan za hrano 15 K, čevljarju pa za zadnje čevlje 14 K, krojaču celo 32 kron — vse to — poleg še nekaj drugih manjših kljuk. Da se morem ranžirati, prosil sem za primeren predujem in deželni odbor mi je dovolil in izplačal v to svrho dva tisoča kron. Ker je pa denar okrogel in ker mora človek danes reprezentirati, sem to vsoto skoro porabil. Na nasvet nekega tovariša sem potem vložil novo nujno prošnjo za predujem pet tisoč kron. Danes mi je pa deželni finančni minister nakazal in izplačal svitlih 5000 kronic, od katerih jih bova pa s pomočjo teh le dam še nocoj precej pognala v zrak. Marker, takoj prinesi damski kapeli deset carskih čajev!«
Gospod Bucek: »Zdi se mi, da ste se v zadnjem času deželni uradniki silno razmnožili, in da je bilo precej novih služb ustanovljenih.«
Nadzornik Koritar: »Nekaj resnice je na vaši pripombi. Kar se tiče novih služb pri deželnem odboru, ustanovile so se res, toda samo potrebne. Potrebne so namreč vse one službe, ki odpirajo našim zvestim pristašem pot do deželnega korita, pardon, kruha sem hotel reči. Sicer smo pa hoteli in hiteli s temi službami tudi priskočiti na pomoč našemu kmetu. Ako vam naštejem le nekaj na novo ustanovljenih mest, mi bodete takoj pritrdili. O sebi in svoji službi ne bom več govoril. Pač pa lahko navedem »Oddelek za napravo katastra o vseh znamenjih, križih in kapelicah na križiščih občinskih potov«, kateremu načeluje moj kolega nadzornik Matevž Bisagar, »Oddelek za varstvo domačih ponočnih ptičev«, to je sov in čukov, na čigar čelu stoji moj tovariš nadzornik Gašper Netopir, »Oddelek za umetno polhorejo«, čegar načelnik je Urban Požrešen, »Oddelek za iztrebljenje škodljivih liberalcev« (načelnik Šimen Pobijaj) itd. — Če smo tukaj tudi res ustanovili več novih služb, ki so bile pa vse potrebne in če smo s tem deželne finance nekoliko otežili, smo jih pa zopet na drugi strani silno razbremenili. Kot popolnoma nepotrebna in odvečna smo namreč opustili deželno knjigovodstvo in deželno blagajno ter dotične uradnike, ki se že dovolj časa lenarili na deželne stroške, razun enega svetnika seveda, kar čez noč namestili v deželni bolnišnici kot strežaje na mesta onih dosedanjih bolniških strežajev, ki so bili na sumu kot liberalci in katere smo zato na nasvet upravitelja gosp. Zravenvodnika pometli iz bolnišnice.«
Gospod Bucek: »Ali pa morete sedaj shajati pri deželnem odboru brez knjigovodstva in blagajniškega urada?«
Nadzornik Koritar: »Malenkost! Kaj mislite, da mi prav nič ne znamo. Ali tako podcenjujete našega deželnega finančnega ministra ali deželnega mlinarja, kakor se je pred nedavnim časom sam podpisal v »Slovencu«. Naš finančni minister ima vse deželno knjigovodstvo sedaj kar v svoji bistri glavici, deželne finance pa v svojem žepu. Da pa kakšne številke ne pozabi, pa si jo kar s kredo zapiše na vrata svoje sobe. Tako gre vse v najlepšem redu in strašno poceni. Z eno besedo, mi znamo štediti. Naš finančni minister se pa tudi zastopi na številke. Zadnjič sem ga sam slišal, kako sta se učila z računskim svetnikom Liparjem 1 × 1 in potem tudi videl, kako dobro zna že sedaj 1 × 1. Ko je odgovarjal na znano rdečo knjižico, je pri imetju naše dežele štel 2 × 2 = 7, pri dolgovih in izdatkih pa 3 × 3 = 5. Iz tega lahko vidite, da take glavice nima nobena druga dežela! Sicer se pa malo pokrepčajva. Marker, vina na mizo, tistega penečega, tiste francoske vodice! Pa tudi za našo kapelico par steklenic!«
Gospod Bucek: »Ali pa ni to malo preveč za eno glavo, če je še bolj bistra.«
Nadzornik Koritar: »Ali ste neumni in zabiti, oprostite mi, gospod Bucek. Glede številk, ki so podlaga vsakemu knjigovodstvu, sem vam vendar že povedal, da so vse v glavi našega finančnega ministra in nekaj tudi na vratih njegove sobe. In to popolnoma zadostuje za nas, vsaj imamo tako pooblastilo od deželnega zbora. Kar pa se tiče denarja, ga pa tako doma nimamo skoro nikdar nič. Svoj denar imamo na posojilih, mi, ki imamo. Nekaj milijončkov imamo na varnem pri »Zadružni zvezi« in nekaj pri »Ljudski posojilnici«. Nekaj stotisočakov pa pri »Vzajemnem podpornem društvu.« Kakor vidite, imamo denarja kot čepinj, četudi izposojenega. Pa dajva en eks na čast ti - le kapelici!«
Gospod Bucek: »Nič ne rečem, da ne bi bilo varno, toda kaj pa, če bi dežela enkrat te milijončke rabila in morala denar nazaj zahtevati?«
Nadzornik Koritar: »Se vam vidi, gospod Bucek, da prav nič ne poznate našega ustroja. Sicer bi vedeli, da imamo še nekaj milijončkov dobiti od »Union«-banke in dokler imamo tam še kaj zaloge, smo pa že toliko možje, da ne bomo »Zadružne zveze«, »Ljudske posojilnice« in »Vzajemnega podpornega društva« nadlegovali z zahtevo, da naj nam denar vrnejo. Kakor sta pa zadnjič finančni minister in računski svetnik s svojima bistrima glavicama pogruntala, bi bilo pa silno negospodarsko in zapravljivo, če bi mi te piškave milijončke na tem svetu sploh kdaj od teh zavodov nazaj zahtevali, kar nam bode na onem svetu vendar vse stoterno povrnjeno. Zato bomo na te borne vinarčke raje čakali do sodnega dne in na sodni dan popoldne ob treh terjali povračilo. Ker se nam bo tedaj stoterno povrnilo, bomo pa imeli toliko denarja, da bomo z eno roko lahko plačali vse sedanje in bodoče dolgove naše dežele in našega cerkvenega kneza. Iz tega lahko izprevidite, kako dobri in bistri gospodarji smo pri naši deželi, da smo ljudje, ki korakamo ponosno naprej in ki imamo svoje zdrave načrte celo izpeljane že do sodnega dne. Zato pa krepak eks našemu deželnemu odboru in tisti srčkani čelistinji!«
Gospod Bucek: Ali si pa ni finančni minister za enkrat malo preveč stvari nakopal na glavo?«
Nadzornik Koritar: »Oprostite, gospod Bucek, to je zopet smešno vprašanje, ki dokazuje, da prav nič ne veste. Naš finančni minister se je res nekoliko preveč obložil, ker zida na svojo roko v Završnici veliko električno centralo, kuje velikansko deželno klavnico itd. Bistra njegova glavica pa je tudi takoj pogruntala, kako se človek lahko razbremeni. Na podlagi poblastila deželnega zbora je sestavil posebni »Gospodarski svet«, čegar člane, ne da bi bil omejen na kako število, imenuje kar on sam. Naš finančni minister je tudi takoj oživil »Gospodarski svet« in poklical vanj samo najodličnejše in najboljše gospodarje naše dežele, v prvi vrsti našega premilostljivega kneza in škofa, ki ima gotovo največ skušenj na gospodarskem polju. Naj omenim še nekatere druge člane. V »Gospodarskem svetu« najdemo tudi kateheta Ivana Smrekarja, ki je kupil in prodal že nešteto graščin in katerega smemo šteti za prvega narodnega gospodarja naše dežele. Nadalje je član »Gospodarskega sveta« pristna gorenjska grča, Matija Boben, kateremu so dražbenim potom prodali že tri zemljišča in kateremu torej tudi najstrupenejši liberalec ne more odrekati bogatih lastnih skušenj na gospodarskem polju. Da bodete pa videli, kako smo vseskozi napredni pri našem deželnem odboru in da daleko prekašamo siromaško in nazadnjaško kraljevino Češko, naj vam še povem, da sedi v tem »Gospodarskem svetu« tudi ženska zastopnica. Gotovo ste radovedni, katera. Pa ne smete misliti, da smo poklicali v »Gospodarski svet« kako, v gospodarskih vprašanjih neizkušeno babnico. Nikakor ne. Pozvali smo v »Gospodarski svet« prvo žensko kapaciteto na gospodarskem polju, že od raznih volitev dobro znano našo zvesto pristašinjo: Mico Kovačevo. Sedaj sem vam pa zavezal jezik. Da ga vam zopet malo odvežem, pa brž en eks na našo Mico Kovačevo in naš deželni odbor! Marker, še 5 steklenic francoske vodice na mizo!«
Gospod Bucek: »Ne dvomim, da se mora ob strani takega »Gospodarskega sveta« deželnemu finančnemu ministru vse posrečiti, vendar se pa o električni centrali na Završnici čujejo razni resni glasovi.«
Nadzornik Koritar: »Lari, fari! Zapomnite si enkrat za vselej: Kar pišejo naši domači in drugi liberalci o naših podjetjih, nas prav nič, pa prav nič ne briga, ker so same laži. Pa naivni so ti naši liberalci. Čenčajo nekaj o rentabiliteti električne centrale na Završnici, pa naj le čenčajo, saj jih deželni odbor ne posluša in jih nikdar ne bo. Strogo zaupno vam povem, da so nam iz cesarskega Dunaja tudi začeli zavoljo rentabilitete nekaj sitnariti. Tu se je pa izkazal naš finančni minister. Vsedel se je na vlak in se peljal na cesarski Dunaj. Tam je prijel vse ministre drugega za drugim pošteno za ušesa ter jih tudi pošteno stresel. Nato jih je šele vprašal, kaj sitnarijo z rentabiliteto. Šele, ko so ga vsi prav ponižno prosili odpuščanja in mu obljubili, da nikdar več ne bodo sitnarili, temveč še nalašč poslali enega tovariša v Završnico, da se bode še tam javno spokoril, se je dal naš deželni finančni minister potolažiti. Takoj potem je pa povedal skesanim ministrom, da se bode Završnica še tako obnesla, da bodo vsi strmeli. Ob Završnici se bode namreč ustanovila velikanska božja pot, kjer se bode na vseh stojnicah pod vrhovnim nadzorstvom našega Luke Smolnikarja prodajalo električne škapulirje, električne podobice, električne rožne vence in drugo tako božjepotniško drobnjavo. Naše »dobro in verno ljudstvo« bo opustilo čez noč vsa druga božja pota in trumoma romalo v Završnico, kjer bo kar deževalo romarskega denarja. Ministri so kar ostrmeli nad to gigantično idejo našega prvega finančnika. Ali ste sedaj izpregledali, gospod Bucek! Če ste, potem pa posezite po svoji čaši, katero izprazniva do dna na čast sveti elektriki!«
Gospod Bucek: »Kaj pa z nameravano deželno klavnico, ali ne bodete zadeli ob upor svojega obrtnopospeševalnega urada?«
Nadzornik Koritar: »Zopet smešno vprašanje! Obrtnopospeševalni urad ni bil ustanovljen zato, da bode pospeševal koristi obrtništva, temveč koristi S. L. S. pri obrtništvu. Kaj nam mar obrtniki, izvzemši pn ljubljanskih volitvah in pri volitvah v trgovsko in obrtniško zbornico! Zato obrtnopospeševalni urad, kakor še do danes ni, tudi v bodoče ne bode črhnil nobene besedice proti deželni klavnici. Toda o ti stvari danes ne smem še veliko govoriti, ker se bode ustanovila šele po letu 1914, ko bodo končane deželnozborske volitve, pri katerih bomo še krvavo rabili mesarske glasove. Le toliko smem odkriti, da bo deželna klavnica napravljena po vzorcu knjigoveznice v »Katoliški tiskarni« in da bo, kakor knjigoveznica ljubljanske knjigoveze, deželna klavnica spravila tudi vse ljubljanske mesarje pod naš nož. Marker, pot pod noge in hitro na mizo dvajset konjakov in deset škatulj francoskih sardin, da se mi ne bo rigalo!«
Gospod Bucek: »Nekaj se govori o tem, da porabljate denar iz melioracijskega zaklada za druge namene, nego bi ga smeli po dotični postavi.«
Nadzornik Koritar: »Nesramna laž! Tisto postavo smo mi skovali. Kot postavodajalci pa imamo vendar najmanj pravico, da to postavo avtentično razlagamo. Sicer je pa mnenje vsakega našega deželnega odbornika najmanj toliko kot postava in se mu mora torej v naši deželi vse pokoriti gori od Bleiweisove ceste doli do Gorjancev. Sicer smo si pa ta denar izposodili in s posojilom pa vendar sme vsak dolžnik tako razpolagati, kakor se njemu prav zdi. Sicer smo pa za uporabo denarja odgovorni edinole svojemu upniku, to je »Unionbanki«; ta pa prav nič ne reče, ker smo ji dobro usta zamašili. Sedaj jih pa še midva vsak z dvema konjakoma in s škatljo sardin!«
Gospod Bucek: »Pa vam zamerijo, da ste zapravili vseučiliščni zaklad.«
Nadzornik Koritar: »Šeme! To je bila le fina taktična poteza našega finančnega ministra, katero mu je nasvetoval naš univerzalni ženij dr. Krek. Danes sili že vse v šole in po končanih srednjih študijah ne gre, kar bi bilo edino pametno in dobro, v semenišče, temveč na visoke šole na Dunaj, ali pa v tisto brezversko Prago. Zato imamo pa v vseh poklicih veliko preveč — učenih ljudi. Če bi pa imeli svojo univerzo, bi bilo pa še slabše. Ako je pa na enem kraju česa že preveč, je pa gotovo na drugem kraju česa premalo. In tu bo vsak previdni državnik skušal stvari zenačiti. Ker je pa že sedaj študiranih ljudi preveč, pri »Zadružni zvezi« je bilo pa pinke premalo, ali celo nič, morda celo manj kot nič, je bilo zavoljo zenačenja popolnoma pravično, da smo pobasali vseučiliščni zaklad in ga vrgli v brezdno naše procvitajoče se »Zadružne zveze«. Marker, tu imaš dvajset kron in stisni jih kapelnici v roko, da zaigra tisto lepo pesem: »O du lieber Augustin«!«
Gospod Bucek: »Ljudje pa godrnjajo tudi nekaj zavoljo gasilskih prispevkov, katerih deželni odbor še do sedaj ni razdelil prepotrebnim gasilnim društvom.«
Nadzornik Koritar: »Gasilna društva naj bodo kar lepo tiho, drugače jih bode deželni odbor vse razpustil in jim postavil gerente. Kar se pa tiče gasilskih prispevkov, je pa stvar popolnoma v redu. Na podlagi neutesnjenega pooblastila, ki ga je dobil deželni odbor od deželnega zbora, je prvi naprej pooblastil tajništvo S. L. S., da glede gasilskih prispevkov ukrene po svoji previdnosti vse potrebno. Ker ima pa deželni odbor popolno zaupanje do tajništva S. L. S., je krajna predrznost, če si kdo upa le godrnjati. Pa ker sva že pri gasilskih prispevkih, pa vrziva še midva vsak en gasilski prispevek skozi najina žejna grla!«
Gospod Bucek: »Ljudje tudi nekaj govore, da ima deželna banka samo debel denar in nič drobiža ter da enkrat ni mogla menjati tisočaka.«
Nadzornik Koritar: »Zopet grda laž! Naša deželna banka ima denarja kot čepinj in ves ta denar je pupilarno varno naložen v še neizčrpanih obveznicah naše dežele, katerih imamo na milijone. Onikrat so res poslali deželni minister, ko so morali plačati rekomandacijsko pristojbino k ovadbi zoper Ribnikarja, menjat v deželno banko bankovec za dvajset kron. Sedaj pa poglejte te grde in nesramne obrekovalce, ki so iz bankovca za dvajset kron napravili kar cel tisočak. Tedaj res niso mogli menjat v banki tistih dvajset kron, pa zato ni odšla ovadba niti za en dan prepozno na državno pravdništvo, ker smo dobili takoj drobiž v »Narodni kavarni«. Vidite, tako - le nas obrekujejo in lažejo o nas! To me je pa že tako ujezilo, da mora marker takoj prinesti zopet pet butiljk francoske vodice, in sicer v ono - le posebno sobico, kamor bodo prišle pozneje tudi naše umetnice, katere naj bog živi!«
Gospod Bucek: »Še nekaj, gospod nadzornik. Ljudje pravijo tudi, da je deželni odbor prekoračil meje svojega delokroga, ko je vložil znano ovadbo na državno pravdništvo proti Ribnikarju.«
Nadzornik Koritar: »Šeme in še enkrat šeme so ljudje, če res kaj takega govore. Prvič je danes že vsakomur v deželi znano in jasno, da je naš deželni odbor za vse — hup — sposoben — hup — sem hotel reči pristojen. In samo zato — hup — smo ustanovili poseben — hup — »Minimalni oddelek«, čegar naloga je — hup —, da spravi — hup — vse te preklicane kranjske liberalce drugega za drugim — hup — v peržon ... hup ... hup ...! Marker ... hup ... midva greva v sobico ... hup ... za nama pa povabite še umetnice na ... hup, hup ... malo okrepčilo!«
Nato sta se izgubila gospod Bucek in nadzornik Janez Koritar v posebno sobico, kamor so jima po drugi uri sledile umetnice. Kaj se je potem godilo, ne vem, domnevam pa, da se je še pilo, in sicer dolgo in mnogo. Izvedel sem namreč od plačilnega markerja takoj drugi dan, da je plačal nadzornik Koritar za zavžite in pobite stvari 687 K 50 vin. računa, da je njemu stisnil 10 K napitnine in vsaki dami pa po 20 K za umetniški užitek.
Drugi dan je prinesel naš najbolje informirani list med ljubljanskimi vestmi sledečo novico:
Kazniva malomarnost ljubljanskega magistrata. Danes ponoči se je vračal iz svojega napornega revizijskega potovanja po Sv. Petra nasipu domov deželni nadzornik gosp. Janez Koritar. Ker je pa razsvetljava na Sv. Petra nasipu pod vsako kritiko in slabša kot v najbolj zakotni gorski vasici, je gosp. Koritar v temi zgrešil pot in padel v Ljubljanico, po kateri pa k sreči teče sedaj sama Gradaščica. Če ne bi bila božja volja drugačna, danes naš odlični somišljenik, ki ne zna plavati, ne bi bil več med živimi in imeli bi zopet novo žrtev brezvestno malomarnega gospodarstva na našem magistratu. Občinske svetnike S. L. S. pozivljamo, da brez vsake neupravičljive prizanesljivosti spravijo to kaznivo malomarnost na razgovor pri bodoči občinski seji, naš slavni deželni odbor pa prosimo, da naj vendar že enkrat napravi red v Avgijevem hlevu na magistratu. Odličnemu svojemu somišljeniku gospodu Koritarju iskreno čestitamo na čudežni rešitvi iz valov.