da bi Tvoje malo dete, ko se odpravlja k počitku, zajokalo
in se ne dalo več utolažiti,
če bi ne stopila k njegovi posteljci in ga poljubila na zaspane
očke?
Kaj mar veš,
kaj si Tvoje nebogljeno dete misli, ko se odpravlja k
počitku?
»Mamica, vem, paglavec sem in nisem vreden, da me imaš
še rada.
Ves dolgi dan sem Te pustil samo in sem se igral na cesti.
Ampak samo še nocoj mi dovoli, da Te čisto narahlo pobožam
po licu, predno zaspim.
Jutri bom ves dan pri Tebi in bom priden.
Samo še nocoj sedi k meni in mi zapoj svojo pesem in mi
na koncu reci, naj zdaj zaspim.«
Kaj mar veš,
da bodo jutri spet zvabili tovariši Tvoje malo dete in da
bo zvečer spet beračilo za poljubček, prav tako kot
nocoj?
Kaj mar veš,
da ne more za to, da je samo čisto majhno, slabo dete, in
da bi vendar zajokalo in se ne dalo več utolažiti, če bi
ne stopila k njemu in ga poljubila na dremajoče očke,
kadar se odpravlja k počitku?
Vedno se smehljaš, ko stopiš k njegovi posteljci.
Ti veš vse. Ti si mati.
