Kaj nas učijo národni pregovori o Bogu in človeku
| Kaj nas učijo národni pregovori o Bogu in človeku J. Štrukelj |
| |||||||||||||
Različni so nauki, kteri se nahajajo v národnih pregovorih. Sto in stoletna izkušnja je te nauke rodila in jih potrdila. Kdorkoli národne pregovore premišljuje, ne more se načuditi modrosti, ktero je priprosti narod tako krepko in kratko izrazil v jedernatih besedah. Pa tudi obilni so nauki v národnih pregovorih. Cela knjiga bi se dala napisati o njih. Mi smo jih pregledali, oziraje se le na nauke o Bogu in človeku, in našli smo mnogo zlatih resnic v njih. Ves ta nauk delimo v sledečem v tri skupine in odgovoriti hočemo na naslednja vprašanja: 1. Kaj učé národni pregovori o Bogu? 2. Ktere dolžnosti nam nalagajo národni pregovori do bližnjih, in 3. do nas samih?
1. Kaj učé národni pregovori o Bogu?
Národni pregovori dobro vedó, da ni več bogov, ampak da je le jeden sam Bog, saj je obče znano: „Bog jeden, prijateljev skedenj.“ Če pa Bog biva, treba je verovati vanj, zakaj „treh rečij se človek ne sme braniti: dela, kruha in spoznati Boga.“ Ljudje ga morajo tudi hvaliti, ker „Bog je hvale vreden, človek pa pohvale“, zlasti še zato, da jih ne osramoti nespametna žival, saj še „kokoš vodo pije in na Boga gleda.“ — „Bog ima veliko lastnostij, pa nobene prilike,“ pravi národni pregovor in jih zato tudi ne urejuje po določenem redu, marveč omenja jih, kakor mu bolje kaže. „Bog je vseveden,“ čitaš v šolskem katekizmu tretjo lastnost božjo. Naš pregovor ti dopové to mnogo jasneje takó-le: „Bog na visokem sedi, pa na široko gleda,“ ali pa: „Bog ne spava.“ — Da je Bog vsemogočen, trdi tá-le pregovor: „Ako Bog hoče, žel bodeš iz plevela stoteren sad.“ Kaj ne, kdor ima plevelnato njivo, dobro umeva pomen teh besed! Angelji in svetniki imajo pač tudi veliko moč, ker so prijatelji božji, vsemogočni pa vendar le niso; to lastnost ima jedino le Bog, zakaj „če Bog roke ne iztegne, vsi svetniki ne prikoledujejo“. Toda o tej resnici je vsakdo tako trdno prepričan, da je ni treba več dokazovati. Kolikokrat se namreč čuje: „Človek snuje, Bog boguje,“ ali: „Človek obrača, Bog obrne“.
Kako pa opisujejo ndrodni pregovori neskončno modrost božjo? Poslušajmo: „Jednemu Bog dá veslo, drugemu teslo,“ ali: „Kedar Bog mudi, nič se ne zamudi,“ ali pa: „Bodljivi kravi Bog ne da rogov“. Ker Bog tako modro vlada svet, bil bi velik greh, ko bi kdo obupal nad božjo previdnostjo. V takih izkušnjavah je treba pomisliti, da „tudi nadloga je od Boga,“ in da „Bog, kteri siti in napaja, ne zapusti nikogar, kdor se sam ne zapusti“. Kaj bi se preveč žalostih, če nam kje kaj izpodleti; saj vémo, da dobrotljivi „Bog jedna vrata zapre in sto drugih odpre,“ in če „Bog zobe vzame, pa široko grlo dá?“ Seveda včasi kdo ne priznava božje dobrote, ampak si domišljuje, da je prejel od Boga kaj slabega. Toda neovržna resnica je, da je Bog vir vsega in samo dobrega. Malo čudno, ali vendar resnično je namreč povedano: „Kuharji juho delé, Bog pa darove (talente)“. — Dasi Bog tako očetovski za vse ljudi skrbi in jih vodi, vendar jim ne omejuje njih prostosti. Saj ni nikomur novo, da „Bog nobenega za lase v nebesa ne vleče“. Kdor hoče biti po vsej sili nesrečen tu in tam, temu ni pomoči: Bog gotovo ni kriv, zakaj on je neskončno pravičen. Včasi se sicer zdi — pa samo zdi — da se ne meni za brezbožno početje hudobnežev, pa pomnimo, da „Bog ne plačuje vsako saboto“. Gotovo je, da ničesar ne pozabi: vse poravna, če ne takoj, pa pozneje, skrito ali očitno, o „Bog nikomur nič dolžen ne ostane!“ Marsikdo se je že sam prepričal, da „Bog ne potrebuje spletene šibe, ampak hudobnega človeka, da nas z njim tepe“. In kdo ne veruje, da ni blagoslova božjega pri hiši, kjer ne posvečujejo dnij Gospodovih? „Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje“, tako pravi star pregovor, tako je bilo, je in bode, dokler gospoduje v nebesih neskončno pravični povračevalec.
Toliko narodnih pregovorov o Bogu bodi dovolj. To je prava vera v Boga, zato proč z nevero in versko mlačnostjo, saj jo smeši tudi narodna primera, češ: „Kriva vera je trnjev grm na žitnem polju.“
2. Ktere dolžnosti nam nalagajo narodni pregovori do bližnjih?
Glavno pravilo, ktero nam priporoča naša krščanska vera v družbinskem življenju, glasi se takó-le: „Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.“ Prav tisto poudarjajo tudi národni pregovori in nas učé, kako občujmo z ljudmi, da bodemo ljubi Bogu, in da si pridobimo prijateljev na svetu. „E, kaj ljudje, kaj družba,“ jezil bi se morda rad kak pustež, češ, „vsak záse, Bog pa za vse, pa je konec besedij“. Ne tako naglo, prijatelj, ne veš li, da se „človek obrusi med ljudmi, kakor kamen po cesti?“ Kaj bodeš ubožec sam? Ali še nisi nikdar čul: „S šestimi konji ne boš voza pretegnil, s sedmimi pa poteče“? Če pa namesto konj ljudje vlečejo, ali boš sam speljal? Kaj hočemo: „Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka.“ Zato, bratec, bodi prijazen in reci s pregovorom: „Bog živi tudi vas poleg nas.“ Kakor je torej razvidno, ljudje le v družbi kaj dosežejo, toda potreba je, da so jedini, zakaj samo „v slogi je moč“. Ali pa mar ni lepo, če pomaga drug drugemu po geslu: „Moli ti zame, molim jaz zate.“ Kajpada je lepo, toda veliko ljudij ravná čisto drugače, in zato pregovori obupno tožijo: „V slogi bo takrat svet, ko se bo hodila muha s pajkom na solnce gret.“ In koliko škoduje razpor! „Hiša razdeljena razpada, kakor zapuščena,“ in „kjer pri obeh koncih voz vlekó, ne pride voz z mesta,“ seveda, če so na obeh koncih jednako močni!
„Sloga jači, nesloga tlači,“ to resnico prizna sedaj pač vsakdo, vendar mu še včasi pride kaj navzkriž, ali z domačini, ali s sosedi, ali s kom drugim. „Mi smo ti porok,“ tako lahko čitamo v naših pregovorih, „mi smo ti porok, da ne boš nikoli več jezen ali nevoljen v družbi, če nas le poslušaš.“ Potem pa naštevajo nektera zdravila zoper prepir. Najpoprej popolnoma odkritosrčno povedó, da prepir ne koristi nikoli, marveč vselej škoduje, zakaj še vedno velja: „Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.“ Tudi je znano in priznano, da „boljša je kratka sprava, kakor dolga pravda“, ali: „Boljša je žlica soka v miru, kakor polna miza jedij v prepiru,“ in: „Bolje na ozarah se pogoditi, kakor sredi njive se srditi.“ Bridka resnica je tudi: „Sitna muha nikoli dolgo ne živi;“ še žalostneje pa je tó-le: „Kdor se veliko z ljudmi pravda, i z Bogom je v kregu.“ In kako smešen je čestokrat vzrok prepirov! Prepirljivec prezre glavno stvar in se izpodtika ob kako malenkost, samo za prazno stvar vpije — prav res: „Videla baba muho na zvoniku, a zvonika ni videla.“ Človek mora včasi malo potrpeti ter pomisliti, da smo slabi ljudje vsi od kraja! Saj pravi pregovor: „Tudi modri ljudje včasi grešé,“ in celó: „Gósi včasi na ledu izpoddrkne.“ Nadalje je treba še v poštev jemati, da ni vsak za vse. „Rajši gre voda tri dni okoli, kakor jeden dan v reber“ — a kdo se bo zato nad njo hudoval? Ko torej sam izprevidiš, da nimaš potrebnih zmožnostij za kaj, nikar ne sili tja, kamor ne moreš! Pomni: „Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti.“ Ako ne ubogaš, smejal se ti bo svet, govoreč o tebi: „Videla konja kovati, vzdignila žaba nogo,“ ali: „Komarje bi koval, ko bi mu kdo podkve delal.“ Torej le pamet in premislek, pa bo brž manj prepira! Pa recimo, da je kdo sam ob sebi dober človek ter ne reče nikomur žale besede, toda drugi mu ne dajó mirú. Takemu svetuje naš pregovor, naj kar molči, češ, sitneži bodo kmalu utihnili, saj „praznega skednja se miš kmalu naveliča“. Zares moder nasvet, ker za prepir sta potrebna vselej najmanj dva!
Svojega bližnjega pa še ne ljubi zadosti, kdor se le krega ogiblje; svojo ljubezen mora pokazati tudi drugače, storiti mu mora kaj dobrega, „tisti mi je brat, kteri bi mi storil dobro rad.“ A še več, kakor sama dobra volja in lepe besede, je vredno dobro dejanje; ne pravijo namreč nepremišljeno: „Od dobrih besedij se nihče ne vzredi.“ Pregovori zatorej grajajo take ljudi, ki razun sebe in svojcev nočejo poznati nikogar. Sicer je res prirojeno, da „vsaka koklja pred svoje piške brska“, vendar ni pravilno, če „vi cepite drva, k nam pa treske leté“. Kakor je torej jasno iz zadnjih dveh pregovorov, paziti je treba pri ljubezni do bližnjega na pravi red. Gotovo ni grešno: „Najprej samemu sebi pomagaj iz nadlog, potem drugim okrog,“ toda vedno ne smemo misliti, da „srajca je bliže od suknje“, sicer lahko zabredemo v trdosrčnost. O da bi nam večkrat donel po ušesih milejši rek: „Dajati je slajše ko jemati,“ in kmalu bi imeli usmiljeno srce. Saj pa res k usmiljenju tako močno izpodbujata bodrilna pregovora: „Bogu posojuje, kdor ubožcu kaj podeli,“ in: „Kdor dobroto skaže, k svoji sreči kola maže.“ Radodarne roke slovenske, le delite darove ubogim siromakom — potrebni so jih — ker „za lakoto umreti je hujše ko zgoreti“. Vsemogočni vas prav gotovo ne pozabi, zakaj „kdor pomaga drugim iz nadlog, temu rad pomore tudi Bog“. Samo na nekaj naš pregovor precej opozori dobrotnike, namreč na resnico: „Oponošen dar je črn pred Bogom.“ Darovalcu in obdarovancu pa naroča tó-le: „Bodi mutast, če si dal; bodi zgovoren, če si prejel.“
Kaj ne, nekaj že vemo, da bomo mirnejše in bolj zadovoljno živeli z ljudmi in ljudje z nami. Toda to še ni vse! Imenitno pravilo nam je še obdelati, namreč občevanje s prijatelji in sosedi. „Dober prijatelj je boljši kot denar,“ veli pregovor in po pravici. Nič manj ne velja to o sosedih, zakaj „dober sosed je boljši ko deset stricev,“ in „med dobrimi sosedi je dobro živeti, dobro umreti.“ A ni že vsak naš prijatelj, kdor se nam kaže na lice prijaznega, zato pa: „Varuj se tistih maček, ktere spredaj ližejo, vzadi pa praskajo.“ Kolikokrat se je že zgodilo, da je marsikteri dejal: „Jaz sem ti prijatelj zvest, v potrebi pa je naredil iz dlani pest.“ Velike previdnosti je treba pri važnih stvareh, če ljudij še ne poznamo popolnoma, da nas kdo ne izda, in da ne dolžimo koga po krivem. Ni namreč brez pomena, kar čujemo tako mnogokrat: „Kedar vesta dva, tedaj se še zariglja; kedar vedó trije, vedó vsi ljudje.“ Tudi nikakor ni varno, preveč se zanašati na koga, ker še bližnji sorodniki si niso vselej dobri, ampak dostikrat najhujši sovražniki. Kajti kaj moremo, če se govori: „Bratje in sestre se daleč narazen najbolj ljubijo,“ in da „brat bratu najglobje izkoplje oči.“ Pa to so le žalostne izjeme; moder mož zato ne bo pogrešal prijateljev. Prenašal bo namreč potrpežljivo slabosti drugih ter ne bo sam nikoli nikomur nadležen. Marsikdo pa je preobčutljiv; za vsako neljubo besedico se mu nos pobesi, toda spomni se naj: „Kdor sneg na glavi nosi, naj ne hodi na solnce.“ Zlasti pa naj tak zamerljivec pazi na svoje vedenje, ker „kdor biva pod stekleno streho, naj ne meče kamenja na sosedovo hišo.“ Sploh je velikokrat jako težko tako govoriti, da se nihče ne izpodtika nad tvojimi besedami. No, nekako najboljše bo, če si večkrat ponoviš: „Niti bodi med, niti bodi jêd (strup).“ Osornost in zbadljivost ljudem seveda nikoli nista všeč. Slabo se jim prikupi, kdor omenja njih slabosti, zato si zapomnimo modri nauk: „V stekleni hiši ne lučaj kamenja, v obešenčevi ne govori o vislicah.“ Tudi prevelika prijaznost ni vselej pametna, ker jo nekteri brž zlorabijo, zato „ne bodi presladek, da se kdo s teboj ne posladka.“ V obče izhaja najbolje tisti, kdor rad kako zoperno presliši, ne tako gladko pa oni, ki je precej za vsako malenkost v ognju, zakaj „dva trda kamena nikdar lepe moke ne zmeljeta.“
Dandanes je svet že tak, da presodi vsako našo stopinjo, zato ravnajmo vseskoz pošteno. Tehten nauk nam bodi: dodelajmo vsako stvar do konca, ne samo na pol ali površno, potem nas bodo ljudje spoštovali in nam zaupali. Sicer pa bodo zbadljivci zmajevali z glavami, češ: „Vse je pripravljeno za peka, samo moke ni.“ Žalibog: „Na svetu se le prerado zgodi, da cvenk pravico prevpije,“ in „kedar zlato govori, vsaka beseda slabi;“ zato potrebujemo pravicoljubnih môž, takih môž, ki, ne gledé ne na desno, ne na levo, vse natanko preudarijo; zakaj „da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona“ — potem pa pravično sodijo po pravilu: „Kdor bo kupil, ta bo lupil,“ ali: „Kdor bo kravo vračal, ta bo oves plačal.“ In če se nameri, da kdo sam kaj zakrivi, ne sme zvračati krivde na druge, marveč priznati mora svojo napako, in ljudje ga bodo spoštovali; drugače pa ni gotovo, da ne začuje kdaj neprijetnega očitanja: „Grbec tujo grbo vidi, svoje pa ne.“ Prijatelj, najprej „pometaj vsak pred svojim pragom“ in pazi, da se ne uresniči nad teboj: „Rogal se kotel loncu, a obadva črna.“ Če ima pa tvoj bližnji res slabe lastnosti, če ti celó krivico dela, ne srdi se ter ne prisegaj maščevanja, češ: „Gora z goro se ne snide, človek s človekom se pa sreča“, ampak odpusti mu, povrni mu z dobroto njegovo zlobno dejanje, pomneč: „Kdor tebe s kamenom, ti njega s kruhom.“ Kogar pa ta krasni pregovor ne gane, prestraši naj ga vsaj tá-le preteči: „Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.“ Toda kaj bi se bali nasprotnikov, ko nam dajejo naši pregovori tako uspešen pripomoček za ohranjenje mirú! O da bi si jih vtisnil vsakdo globoko v spomin: „Človek se mora ravnati po ljudeh, ne ljudje po človeku.“ — „Saj še prsti na roki niso jednaki.“ Kdo bi se torej čudil, če „velika ptica potrebuje veliko gnezdo“?
Sedaj pa kar na kratko še nekaj drobtinic, da ne obtičimo predolgo pri drugi točki. Pa dasi so sedaj le drobtinice na vrsti, vendar so tako dobre, da te bo vse rado imelo, ako si jih prisvojiš. Kar poskusi! Take-le so pa:
Bodi mož-beseda, saj veš, da „beseda dolg dela“! Dolg vračaj, ker „dolžnik sužnik“. Le verjemi, da ne boš nikomur posebno v čislih, ako so ti že večkrat očitali: „To mi boš vrnil, kedar vrabec proso.“ — Delavca plačaj, zakaj „delavec je vreden plačila“. — Gosta sprejmi vselej prijazno, resnično je namreč: „Gost v hišo, Bog v hišo.“ — S slehernim človekom bodi prijazen, pa bo tudi s teboj vsakdo; ali ne veš: „Kakor boš komu napil, tako ti bo odpil?“ — Ne bodi nevoščljiv, če ima tvoj brat ped zemlje ali nekaj premoženja več, kakor ti. Kaj bi mu zavidal, le rajši „bodi sam priden, pa ti ne bo treba biti zaviden“. — Na skrivnem ravnaj prav tako, kakor očitno, pa te bo družba vedno vesela, in ne bo te zadelo, kar pravijo: „Kedar mačke ni domá, tedaj so miši dobre volje.“ Pa je tudi res grdo, če se dela kdo na zunaj prav lepega, a v srcu je ves drugačen. „Človeku je treba dveh rečij, namreč dobrega slovesa in dobre vesti.“ Oboje torej! — Posebno pa poudarjajo naši pregovori, da se skrbno varujmo slabih druščin. Kar celo kopo naukov nam dajejo, le poslušajmo! „Pitni bratje v mladosti, siromaštva svatje v starosti;“ — „če golob med orle zajde, gotovo smrt najde;“ — „kdor za smolo prime, ta se osmoli;“ — „pošteni se poštenemu druži, grešni grešnemu služi;“ — „hudobnež je kakor ogel: čeravno ne gori, pa vendar počrní;“ — „jedna garjeva ovca vso čredo oskruni;“ — „kdor se z mokrim bratom druži, ne bo dolgo suh“. Da ni slaba druščina zares silno škodljiva, gotovo ne bi svarilo toliko modrih pregovorov pred njo: torej verujmo jim in — ubogajmo!
3. Ktere dolžnosti nam nalagajo národni pregovori do nas samih.
„Bog je najprej sam sebi brado stvaril, potem še le drugim,“ godrnjal bi lahko kdo, ker mu ni všeč, da je ta točka zadnja, češ, človek mora najprej sam záse skrbeti; ni lepo, če se vtika v vsako stvar, sebe pa zanemarja. Ta ugovor ni prazen, naših pregovorov pa vendar ne zadene. Zakaj nikjer ne učé, da ni dovoljeno truditi se za svoj blagor. Če pa smo obravnavali najprej dolžnosti do Boga in do bližnjega, storili smo to zato, ker vemo, da človek ne sme samega sebe na prvo mesto postavljati. Na drugi strani pa je tudi treba opomniti, da se čestokrat ne da strogo ločiti, kje se neha meja med dolžnostjo do Boga ali bližnjega in do posameznega človeka. No recimo, da Tone ukrade sosedu konja. Krivda je trojna: razžalil je Boga, storil sosedu krivico in sebi obtežil vest s tatvino. Če je bil torej poprej govor o Bogu in o bližnjem, zvedel je vsakdo tudi že mnogo poučnega záse, in marsikaka dolžnost do sebe samega mu je že znana. „I, če je pa tako, potem je pa tretja točka nepotrebna,“ mislil bi zopet kdo. Ni nepotrebna ne! Le poslušaj, pa se brž prepričaš. Prvič se peča ta točka bolj z notranjim človekom, z mislimi in željami, s čednostmi in napakami njegovimi. Drugič je človek pogostoma sam, zatorej morajo biti tudi za take trenutke posebna pravila.
Vsak človek, star ali mlad, bodi si tega ali onega stanú, ima svoje dolžnosti. Národni pregovori se nikogar ne bojé, marveč neustrašeno poučujejo kar od kraja. Vladarju pravijo: „Dobrega ovčarja je ovce striči, ne pa dreti.“ — Tudi kmetu zasolé gorko, trdeč: „Marsikteri kmet je gibčen pri plesu, a okoren pri drevesu,“ ali: „Ako se kmet po lovu klati, črez kratko drugim mlati.“ Kmet pa, ki je priden, ki ne zapravlja, jim je zelo v čislih; povzdigujejo ga namreč takó-le: „Kar na svetu živi, vse kmet preredi.“ — Kakšna bodi gospodinja? Dela se ne sme bati, saj „pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti.“ Če tako ravna, potem se uresničuje, da „žena hiši tri ogle drži, mož le jednega“, ali kakor se tudi čuje: „Žena drži hiši tri ogle in še četrtega možu pomaga.“ A ne le delavna, ampak tudi varčna mora biti gospodinja, drugače gre pri hiši kmalu vse rakovo pot; prav res je namreč: „Pridna žena je mišje vrste (sorte), zapravljiva kokošje.“ Za nameček pa še znak, po kterem spoznaš dobro ženo: „Čim boljše so žene, tem manj o njih govoré.“ — Posle učé naši pregovori takó-le: „Kdor hoče služiti, mora imeti brze pete, kratke prste, tanka ušesa in jezik za zobmi.“ Kaj ne, gospodarji, ko bi bili vsi taki! To pravim in še rečem, da bi se kar trgali za take hlapce in dekle, saj veste: „Zvest posel je malokdaj službe prosil.“ — Imeniten korak v človeškem življenju je brez dvoma ženitev in možitev. Zato pa pregovori jako resno priporočajo previdnost in kažejo slabe nasledke nepremišljenosti v tej stvari: „Kdor vzame ženo zaradi blaga, nameri se često na vraga,“ in „pred zakonom golobica, v zakonu orlica.“ Preudari torej dvakrat in trikrat, predno se zavežeš, ker pozneje se ne dá nič več prenarediti: „Kar si človek naprti, to nosi do smrti.“ — Tudi zakonskim možem in ženam svetujejo pregovori marsikaj pametnega. Poudarjajo namreč, da je potrebno medsebojno spoštovanje in modra previdnost v vsem, zakaj „čast, zakon in oko ne trpé šale.“ Zlasti pa opominjajo stariše, naj skrbno vzgajajo svoje otroke. Brž ko se pokaže na sinčku ali hčerki kaj napačnega, treba se je zlu upreti, saj „od mladega drevesa vejico še lahko odčesneš, od starega jo moraš odsekati,“ ali „drevo se dá pripogniti, dokler je mlado“. Kasneje je morda že prepozno, ker „iz orličev postanejo ob letu orli,“ in „mlado dete stopa roditeljem na prste, odrastlo na srce,“ in potem je ves trud zastonj. Šiba bodi vedno namočena, „strah je dobra reč pri hiši,“ in kedar besede nič ne opravijo, govori naj šiba. Ej, „šiba še nobenemu ni kosti zlomila, ali marsikterega zmodrila!“ Res je, res: „Leskova mati čudodelna;“ le verjemite, da „šiba novo mašo poje“. Toda ne da bi mož rabil palico, žena pa prav takrat zagovarjala porednega otroka! Ali ste pozabili: „Kjer oče kaznuje, mati pa pomiluje, odgoja taka je prazna tlaka?“ No, nekteri otroci niso nikoli okusili šibe, ker vedno radi ubogajo. Ali je pametno take zato hvaliti. Ne in ne, zlasti v obraz ne! Zakaj „pogostna hvala je pridnosti slana“. Samo s pravično kaznijo in modro pohvalo je mogoče doseči, da je pri hiši „deset brihtnih otrok — jednajst sreč“. Še nekaj, preljubi stariši! Vaši otroci imajo ne samo ušesa, ampak tudi oči. Kaj koristi, če jih še tako lepo učite, če pa vse sproti podirate s svojim ravnanjem? Otrok le rajši posnema, kakor posluša. Izkušnja namreč potrjuje: „Kakor mati prede, tako hči tke,“ in „če je mati spaka, rada je hči tudi taka,“ pa „orel orla rodi, sova sovo plodi.“ Torej učite otroka z lepimi vzgledi! — Otrokom zabičujejo zopet pregovori, naj spoštujejo stariše, drugače jih gotovo doleti kazen božja; stara resnica je namreč: „Ti očeta do praga, otroci tebe črez prag.“ Še posebej pa naročajo hčeram, naj slušajo skrbne, izkušene matere. No, pa saj menda ni nobene, o kteri bi veljalo: „Mati za hčerjo plače, hči pa na plesu skače.“ — Dekleta morajo biti sramežljiva — naši pregovori velevajo tako — in ta njih čednost se pozna že po zunanjem; zakaj „oko in lice kaže vrednost device“. Pa tudi o mladeniču bi bilo grdo, grdo, če bi se smelo reči o njem: „Toliko ga je sram, kakor volka strah.“ Nihče se ne opravičuj, češ, dokler smo mladi, že lahko malo ponorimo, kasneje bode seveda drugače. Prazna je ta! „Človek kaže v mladosti, kaj bode v starosti.“
Doslej so učili naši pregovori posamezne ljudi, odrastle in otroke, moške in ženske. Toda to je prepočasno. Zato pa vabimo odslej vse od kraja, brez razločka stanú in let, naj poslušajo nauk o raznih čednostih in dobrih lastnostih človekovih. Taka je recimo zmernost, zakaj „zmerno jesti in piti, to je zdravo za dušo in telo, pa tudi za mošnjo“. — Druga je pokorščina, ki je tudi zeló potrebna, ker „ti gospod, jaz gospod — kdo bo pa krave pasel“? — V današnjih hudih časih, ko je tako trda za denar, izhaja se tudi težko brez varčnosti. Jeli, da je res: „Lažje je varovati ovce, kakor novce,“ in „denar ima polzek rep“. Zato pa: „Čuvaj bele denarje za črne dneve,“ in ne pozabi: „Komur krajcarja ni mar, ne bode rajniša gospodar.“ To je vendar čudno, da „blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja“! — Ponižnost je tudi zeló hvalna, da bi je bilo le kaj več na svetu! A skoro vsakdo misli, da bi se svet podrl, ko bi njega ne bilo. Le ponižen bodi, bratec, saj veš: „Jeden odide, dragi pride.“ Preveč se ti seveda ni treba klanjati, zakaj „kdor se preveč poniža, njega pohodijo“ — no, pa te nevarnosti se ni bati, kaj? — S krotkostjo se tudi prikupiš Bogu in ljudem, brez nje pa lahko zabredeš v kreg in prepir: „Dva kresilna kamena iskre delata.“ — Veliko vredna je nadalje poštenost; ne pravijo namreč zastonj: „Poštenje več velja, kakor sto oralov svetá.“ — Pravičnost tudi ne zaostaja za sestrico poštenostjo in nam lahko z njo vred kupi nebesa; ali mar ni res, da „mera in vaga v nebesa pomaga“? Toda „cvenk večkrat pravico prevpije“, potem pa gre vse narobe, dà, „tatiče obešajo, tatove pa izpuščajo“! — Ko bi ljudje molčečnost bolj čislali, zboljšalo bi se morda tudi kaj; saj samo govoričenje nič ne koristi: „Iz veliko besedij malo sveta,“ a „kdor molči, desetim odgovori“. Ker je „dober premislek več vreden, kakor dan hodá“, zato „desetkrat obrni besedo na jeziku, predno jo izrečeš“, in gotovo se ne boš tolikokrat zarekel. Sploh je žalostno, da premnogi kar brez glave delajo in, kakor je videti, nič ne mislijo. „V premislekih bodi podoben polžu, v dejanju ptici“ — to jim menda ni dovolj znano! Tudi previdnosti manjka takim nepremišljencem; še vrane so modrejše od njih, ker „stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. Zlasti za zdravje skrbé mnogo premalo, pa vendar je „bolje zdravemu v siromaštvu, kakor bogatinu v bolezni“. In kako brž človek kaj iztakne, da obleži! Kdo bi namreč tajil, da ni resnično: „Bolezen gre z vozom v človeka, iz človeka po niti“? — Národni pregovori so pač stari, zato se jim ni čuditi, če se ne morejo sprijazniti z nazori naše sedanje dobe, ko bi mnogi radi živeli brez truda in dela, in če še vedno trdijo, da je človek stvarjen za delo. Marsikdo jim dolgo ni hotel verjeti, naposled se je pa vendar preveril, da „s klobasami nikjer plotú ne zapletajo“. Pa saj je splošno znano: „Brez dela ni jela,“ in „brez potú ni medú“. Že ni drugače, kakor da se ubijamo za svoj vsakdanji kruhek vsak po svoje, ker „lahko dobljeno kmalu spravljeno“, in „kdor delati noče, naj strada“. Toda tolažilnejše je: „Za pridnega za vsakim grmom kos kruha, za vsakim kamenom krajcar.“ Pravi čas za delo je kajpada dan, zakaj „več velja ura dneva, kakor tri noči“. Najbolj pa se odseda delo zjutraj: „Rana ura, zlata ura,“ in „kdor rano vstaja, temu kruha ostaja“, ali: „Ne škoduje toliko večerno sedenje, kakor juterno ležanje“. — Kdor je priden delavec, pridobi si kmalu še drugo lepo lastnost — mirnodušnost, naj se mu godi dobro ali slabo. Saj vé, da „sreča je opoteča“, in da „nesreča ne orje, ne seje, pa vendar dobro živi“. In čeravno je nesreča grenka, včasi je pri vsem tem potrebna, koristna, zakaj „ko denar poide, pamet pride“. Čemu bi se neki človek navezoval na premoženje, čast in podobne stvari, ko je vse pod solncem minljivo? Glejte: „Včasi teče pes, včasi zajec,“ a „konj za sto zlatov tudi crkne“ in „od sedaj petdeset let ne bo ne nas, ne črevljev, ne dret“: zatorej bodimo zadovoljni s tem, kar smo in imamo, saj ne bo vedno tako. Če pa kdo vzdihuje pod bremenom, ktero mu je naloženo, čitaj v národnih pregovorih poglavje o potrpežljivosti. „Potrpljenje — tako je pisano ondi — železne duri prebije.“ Le nikoli nikar obupavati, saj „kedar žalost do vrha prikipi, že veselje se glasi“. No, včasi pa ni ravno take sile, a vendar je kdo tako nepočakljiv in nepotrpežljiv, da je joj. Takega pa opominja pregovor: „Potrpimo, da se beseda ohladi, saj še ne vemo, kaj ima mož v vreči.“ — Potrpežljivost ima v tej solzni dolini vedno opravkov črez glavo — za samo žensko gotovo preveč — no zato ima pa v svoji službi hlapca — pogum mu je ime. A ta je korenjak! „Ako ne teče, pa kaplje,“ govori rad sam s seboj, kedar mu kaj nagaja; če dela ne more dolgo časa dovršiti, žvižga si zadovoljno tisto znano: „Nobena pesen ni tako dolga, da bi je ne izpel.“ In tako vé za vsako težavo drugačno tolažilo, recimo: „Počasi se daleč pride,“ ali: „Vsaka povodenj se uteče“ in še druga. Kar čudno je, da ni nikoli v zadregi. Oni dan so ljudje nekaj godrnjali nad njim, ker si je napravil obleko vesele barve, a to ga ni vznemirjalo, češ: „Kdo bivšemu svetu pogače umesil?“ Pa menite li, da bi jokal, če bi moral od doma v širni svet? Prav nič, saj je uverjen, da „koderkoli solnce teče, povsodi kruh se peče“. Toda zato ga ne smemo obsojati, kakor da ne bi ljubil svoje domovine. Oj pač, ljubi jo gorko! Saj mu je dobro znano: „Pri solncu je toplo, in pri materi sinu dobro,“ in: „Povsod dobro, doma najbolje.“ Kaj ne, domá je le domá! „Več je vredna domača gruda, ko na tujem zlata ruda,“ in celo „vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila“. Zato ne v Ameriko, ne izpod domače strehe, ker „tuja zemlja ubija človeka“.
Pa bodi dovolj o lepih lastnostih, zakaj mudi se že napovedati odločen boj človeškim strastim, pregreham, nečednostim, napakam, ali kterokoli sramotilno ime jim je pač dano. Toda marsikdo je neizrečeno svojeglaven in bi morda ne holel poslušati nobenih naukov, dasi ga svaré sami slovenski narodni pregovori. Zato je treba najprej odkriti, kako nevarna je trmoglavost: „Trdovratnežu takrat v uho poči, ko mu smrt na zatilnik skoči.“ S takim človekom je zares velik križ, saj ga prav za prav ne more nihče rešiti, zakaj „kdor sam v pogubo sili, temu je krst in krizma zastonj“. Zatorej, prijatelj, če si bil doslej svojeglavec, danes pa prav nalašč poskusi ubogati! Le udaj se le, saj ni nikjer zapisano, da bi moral posnemati tistega komarja, ki je dejal: „Ako pridem, pridem sit, ali pa ne pridem več.“ Kar pazljivo poslušaj, kaki grešniki bodo prvi na vrsti! I no, jezični klepetalci največ govoré, zato jim pa tudi pregovor najprvo pové, kar se jim spodobi: „Kdor veliko govori, veliko vé, ali veliko laže.“ Presneto trdo jih prijemlje! Toda kdo more kaj zato? Pregovor tako veli, pa je mir in konec besedij! Le vprašajte, kdo večkrat laže, ali tisti, ki skoro vedno molči, ali oni, ki ima povsod prvo besedo? „Zadnji, zadnji!“ odgovarja vse od kraja. In če se kdo zlaže enkrat, mora se zlagati tudi drugič, zakaj prej ali poslej se pokaže, da ni govoril resnice: „Kjer laž kosi, tam ne večerja.“ A to še ni vse, ampak „kdor laže, ta krade“. In kaj je konec? „Kdor laže ino krade, v zadrego in v kazen pade.“ Pa še druge grehe pišejo jeziku na rovaš, recimo preklinjevanje, ktero je jako ljubo — vragu, saj „kjer kolnejo, tam hudič posluša“. Ali nepotrebno priseganje, pred kterim nas svari pregovor: „Boj se tega, ki rad prisega.“ Zopet drugi jezik tako zlorabijo, da z njim zakrivajo svoje prave misli in se kažejo vse drugačne, kakor so v resnici. In žalibog, ta zloraba je strašno razširjena! „Ko bi Bog vse licemerce na enkrat v pekel pahnil, takoj ogenj zadušé.“ Nekteri trdijo, da sta jezičnost in opravljivost zgolj ženski pregrehi, češ: „Ženske imajo od božiča do pusta — dolga usta“. Tega pa ni varno raznašati — človek bi si utegnil nakopati sovražnic! — zato ker ni čisto pravično; drug pregovor slove namreč: „Veliko platna bi potreboval, da bi vsem ljudem usta zamašil.“ Čegar jezik je potemtakem izvzet? — Marsikteri ali marsiktera pa sicer nič ali vsaj mnogo ne govori, a zanj ali zanjo vpije obleka. Tudi tega ne dovoljuje národni pregovor. Kaj bi se ponašal in bahal? Saj se poznamo: „Na poti rožica, domá — ubožica.“ Vsaka cunja nas pa vendar še ne preveri, saj nismo pozabili, da „srebrno sedlo še ne stori dobrega konja“! Kdor je izkušen, misli si svojo, češ: „Visoko glavo nosi prazen klas; prazen sod ima velik glas.“ — Ta ali oni — a kaj bi čakal s pravim imenom — kak igralec bi se utegnil sedaj pohvaliti, češ, ne izpregovorim skoro nikoli nobene, obleka mi je bolj zanemarjena, kakor ničemurna, samo včasi rad malo poigram. Če prizna, da „včasi rad malo poigra“, umevati je treba, da mu ni nič, ako prebije uro za uro pri igri. Tudi takim vedó pregovori odgovor: „Kar se v igri dobi, to se v igri izgubi.“ Ne obogati pa pri igri nihče, zakaj „devet igralcev še jednega petelina ne redi“. Naši pregovori sicer niso zoper razvedrilo, če je le pošteno in o pravem času, vendar pa omenjajo: „Dobre volje mošnje kolje.“ Kratko je, pa dobro! Kaj je neki potemtakem s plesom? Hm, nič kaj ni pohvaljena ta zabava: „Kdor rad pleše, kmalu dopleše.“ A v nekteri mladi glavi ni prostora za nobeno pametno, ker drugače ne bi bilo tako strastnih plesalk, da bi bil nastal o njih pregovor: „Bolna je, delati ne more; godci zagodejo, plesat pa pojde.“ — No, pijanca pa tako vse ošteva: žena, otroci ali stariši — kakor je pač pivček v letih — dolžniki, sploh vsi pošteni in trezni ljudje, samo oče krčmar mu je še vedno naklonjen, če ima namreč denar, drugače pá tudi ne. Kaj čuda torej, da ne molčé národni pregovori? Iz prva ga izkušajo izpreobrniti z lepa, šaleč se takó-le: „Dobro je, dokler mož vino nese, a napak, kedar vino moža nosi,“ potem ga porogljivo hvalijo: „Pijanec ima tri lastnosti: moder je, močen in bogat.“ Ko pa vse nič ne pomaga, pokažejo mu čisto resno žalostno resnico: „V kupi se jih je več utopilo, kakor v morju potonilo.“ Opozarjajo ga tudi na škodo, ktero mu lahko povzroči pijanost, da je recimo preodkritosrčen: „Ko je vinjena glava, marsikaj iz srca priplava,“ ali da si izpodkopava zdravje: „Kdor veliko pije, malo izpije.“ Toda vse prigovarjanje je večinoma neuspešno, le malokdo se odpové pijači. Največkrat velja še staro: „Pijanec se izpreobrne, ko se v jamo zvrne.“ — Napačno ne ravna samo pijanec, tudi požrešnež in zapravljivec se morata predrugačiti. Ako pa ne ubogata, ne bosta več dolgo tako udelovala, zakaj „žganci streho deró, štruklji po svetu ženó“. Nič ne pomaga, če prav imata še precejšnji kupček, ker na vse zadnje tudi „dota se izmota“. Treba je vedno pomniti: „Blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja.“ — Tudi lenuh ni za las boljši, kakor njegova prednika; tudi on ne gospodari pravilno s svojim imetjem. Pa če bi prav tega ne bilo, ali ni sramotno, da govoré o njem: „Ko gredo kure na gredo, lenuh se dela loti?“ Saj vendar vé vsak otrok, da „lenoba je vragova mreža“, da „lenuh je grduh“, pa se vendar nič ne zmeni. Toda le počakaj, lenuh leni, pregovor ti ne preti v šali: „Kdor se lenobi podá, ta se za ušesi drglja.“ Navadno je vzrok lenobi bogastvo — ali s tem še ni rečeno, da ne bi bilo revnih lenuhov — ker navadno velja: „Kjer se veliko pridela, tam se malo dela,“ in: „Bogati postopači so pri pogači, pridni siromaki pri ovsenjaki.“ — Da se pa ne bo preveč tolažil kak skopuh, češ, jaz sem pa drugačen mož, jaz vem, kako trda je za krajcar, nagovorimo ga brž in mu dokažemo, da lakomnost pač ni čednost. In res, ne le da mu pravijo pregovori: „Skopost je hči norosti, varčnost hči modrosti,“ in „skopost s kupom raste,“ ali „kdor ima veliko, še več poželi,“ temveč kar naravnost in popolnoma razgalijo njegovo strast s temi-le besedami: „Ti ne bi Bogu palice dal, da bi vraga udaril,“ in: „Lakomnik bi lastnega brata prodal.“ Tako ostro ni z lepa karan kak grešnik, kakor lakomnik, pregreha je torej zeló grda. Saj ima pa tudi skopuh skoro vedno še z drugo nečednostjo omadeževano vest, namreč z nevoščljivostjo. Če velja o vseh ljudeh, velja prav posebno o lakomnikih: „Povsod je vrag nevoščljivost raztresel.“ Da bi vedel stiskač, kako včasi po njegovi smrti razsipavajo njegov denar, pač bi se ne trudil tako nespametno zanj. Zato pa ne presliši nihče zlatega sveta: „Denar le ti imej, a glej, da tebe denar imel ne bo.“
Ni še dovolj, da se kdo varuje le velikih grehov, ampak otresti se mora tudi manjših nepopolnostij. Taka je, recimo, sitnost, čemernost. Kdor je njen sužnik, poskrbi urno za prostost, če ne, potem pa nikar ne toži, kedar bodo šepetali o tebi: „Drži se, kakor bi bil po vsej vasi jesih izpil.“ — Nezadovoljnost tudi ni na nič boljšem glasu. „Veliko še imajo ljudje, le dosti nikoli,“ to označuje dobro nehvaležne nezadovoljneže, ki ne pomislijo, kako rado izpodleti človeku, kteri preveč upa. Rajši naj premišljujejo pregovor: „Boljši je vrabec v roki, kakor golob na strehi,“ kakor da v jednomer godrnjajo in javkajo! — Nezadovoljnežev polbrat je nevšečnež — velika nadloga sam sebi in drugim. Če mu prineseš belo, ne bode mu všeč — premalo črnega je; postrezi mu s črnim, oponašal ti bo tudi, češ, belkasto bi imelo biti; pač res, kakor trdi pregovor: „To je, kakor Markoljdesova vešala: sedaj previsoka, sedaj prenizka — nikoli prav.“ — Marsikomu pa ne more nihče očitati, da bi bil nevšečen, toda ima nevšečnosti ravno nasprotno napako — malomarnost. Kakor bi bil gluh in slep in mutast, ne reče ne bev, ne mev, naj bi mu tudi pol hiše odnesli. Takemu pa velja: „Toliko mu je za dom, kakor orlu za Noetovo barko.“
Vseh napak, pregreh, nepopolnostij — velikih in malih — se je torej bati, in sicer ne le, ker grdé in sramoté človeka, ampak zlasti zato, da se ne ukoreninijo, da se ne porodé iz njih slabe navade. Zakaj „navada je železna srajca“, a take ni lahko strgati! Pa kako kmalu se včasi udomači pregreha pri slabotnem človeku! Enkrat stori kaj, potem pa ne opusti tega nikoli več: „Kdor na beračiji jedne črevlje raztrga, ne pusti več beraške palice.“ Kako pač, saj „navada popada“, in „navada druga natura“! Zato pa je gotovo zeló, zeló potrebno zatirati zle početke, ker pozneje se težko kaj opravi: „Danes hudo navado veliko lažje premagaš, kakor jutri,“ in: „Zažgati je lahko, hud ogenj pogasiti pa težko.“ Vedno je in bode neovrgljivo: „Iz malega raste veliko,“ in „brez uzde strast, gotova propast“. „Navada — vrača se rada,“ vzdihuje morda kdo iz lastne žalostne izkušnje ter skoro obupava. Dragi, srčnost velja! Ako ne zmagaš, gorjé ti! Le pomisli: „Kakor kdo živi, tako umrje;“ torej je čisto jasno: „Prepovedan pot vodi v prepovedan kot.“ Po prepovedanem potu hodi veliko popotnikov, in vsi so zeló razposajeni in prevzetni. Skoro verjetno je, kar govoré, namreč: „Ko bi ljudje ne mrli, že davno bi svet podrli.“ Toda smrt kroti vse, vse: „Kar se rodí, smrti zorí;“ nihče ji ne odide: „Smrt je slepa, od kraja pobira, nič ne izbira,“ in „smrt stare pokosi, mlade postreli“.
Končno še nekaj malega o tujih grehih in o evangeljskih svetih; morda je namreč kdo ravno v teh stvareh najnevednejši. Močno se pregreši, kdor daje drugim potuho: „Gorjé mu, pri komur se mačke in miši bratijo.“ Zato, gospodar, gospodinja, pazita na družino, nikar ne govorita: „Ni treba gledati, kje mačka spi, da le miši lovi.“ Tudi sodelovanje pri grehu in prikrivanje greha obsoja pregovor: „Kdor krajo skriva in hrani, naj se obesi tatu na desni strani.“ In ta sodba je popolnoma pravična, zakaj večinoma „brez skrivalca ni kralca“. — Gledé evangeljskih svetov je pa zaklad naših pregovorov nekaj nepopoln. Vendar omenja, dasi le mimogredé, jeden izmed njih vedno devištvo: „Tako se godi, da ga vsaka ne dobi; pa se tudi tako piše, da si ga vsaka ne išče.“
Taki so torej slovenskih národnih pregovorov nauki o Bogu in človeku. Prav za prav bi še lahko marsikteri pregovor navedli, zakaj mnogo jih je tu izpuščenih, ki še hranijo marsiktero zlato zrno. Toda to nič ne dé; zdi se nam namreč, da smo jih podali dovolj. Naposled imamo le še skrivno željo, da bi Slovenci te pregovore pridno čitali in vestno živeli po njihovih naukih. Sicer pa te naše priporočbe narodnim pregovorom ni treba, kajti znano je, da „dobro blago se samo hvali“.