Kaj nikdar ni bilo in tudi ne bo
| ← Menih in turški car | Kaj nikdar ni bilo in tudi ne bo Matija Valjavec |
Laž in prilažič → |
| |||||||||||||
Nekoč so šli trije bratje na lov. Eden je nosil kremen, drugi gobo, tretji pa jekleno kresilo, da ne bi mogel tisti, ki bi ustrelil zajca, speči ga sam in sam pojesti.
Ko so bili že dolgo na lovu, je eden ustrelil zajca, in vsi trije so prišli skupaj. Potem so hoteli zajca speči, pa niso imeli ne ognjila ne gobe, ker so oboje izgubili. Nekaj časa so tako stali in premišljevali, potem pa so daleč v gozdu opazili ogenj.
Najstarejši brat je rekel:
»Jaz grem tja po ogenj, vidva pa ostanita tu in čuvajta zajca.«
Ko je prišel k ognju, je zagledal pri njem sedeti starca z dolgo brado. Fanta ga je prosil za ogenj, starec pa mu reče, da ne sme oditi od tod, dokler mu ne bo povedal, kaj ni nikdar bilo in česar tudi ne bo. Če mu pove, mu bo dal ogenj. Najstarejši brat mu ni znal povedati, starec ga zgrabi in sede nanj.
Brata ga zato nista mogla pričakati in starejši je šel ponj k ognju. Ko je prišel k ognju, je videl svojega brata pod starcem. Srednji brat je prosil starca za ogenj in za brata. Starec mu reče enako, kot je rekel prvemu. Srednji brat mu ni znal odgovoriti, in starec ga je zgrabil ter sedel na obadva.
Najmlajši brat se je čudil, kaj je to, da teh dveh ni, pa je še sam šel k ognju. Tam je našel starca, ki je sedel na njegovih bratih. Najmlajši brat je prosil starca za ogenj in za brata.
Starec reče: »Če mi poveš, kaj ni nikdar bilo in česar tudi ne bo, potem ti dam brata in ogenj.«
Najmlajši je sedel k starcu in je začel takole pripovedovati:
»Ko se je rodil moj oče, sem bil star šestnajst let. Oče je potreboval krstni list, zato sem moral iti v nebo ponj. Medtem sem z mojima bratoma na polje vozi gnoj. Ker pa smo vozili ponoči, smo gnoj zapeljali na sosedovo polje. Potem je prišel oče in rekel: 'Kaj ste počeli, da ste gnoj zapeljali na sosedovo polje?' Mi, bratje, pa, meni nič tebi nič, smo zgrabili za sosedovo polje, pa smo gnoj pretresli na naše polje. Iz tega gnoja je tisto noč zraslo tolikšno fižolovo steblo, da sem drugo jutro po njem, kakor pol lestvi, mogel priti v nebo. Ko sem prišel v nebo, sem dobil krstni list in sem hotel iti dol. Medtem je prišla svinja in spodžrla fižol, ki pa je svinjo zmečkal. Kaj bo pa zdaj? Dol nisem mogel, pa sem se zatekel k blaženi devici Mariji. Ona mi s prstom pokaže vrečko z otrobi, pa reče: 'Vzemi te poseji pa si spleti vrv in se spusti dol, če pa je vrv prekratka, jo zgoraj odreži in spodaj podaljšaj.' Nato sem vzel vrečo z otrobi, pa sem tudi spletel vrv, pa sem jo spustil dol na zemljo, a je bila prekratka. Potem sem ukradel še nekaj posej, ter sem spletel drugo vrv pa sem jo privezal na ono in je segla do zemlje. Po njej sem se spuščal navzdol, pa se je strgala in sem padel, ter sem se zaril v zemljo do popka. Nato sem šel domov po motiko in sem se odkopal. Metem, ko sem se odkopaval, sem videl sinico, kako se je na veji posmehovala in si z žrdjo čistila kljun. Razjezil sem se in vrgel motiko vanjo. Potem je iz sinice priletelo toliko perja, da nisem mogel najti motike, pa sem perje zažgal, da bi našel motiko. S perjem je zgorela motika, toporišče pa je ostalo. Odšel sem domov in dal očetu krstni list, pa sem si hotel prižgati ogenj, a nisem imel trsk, pa sem vzel vašo brado ter sem z njo podkuril.«
Na to je starec rekel: »To nikdar ni bilo, in tudi ne bo,« pa mu je dal brata in ogenj.
Potem so si spekli zajca.
Tudi jaz sem bil zraven, pa sem si usta zamastil s tistim zajcem. Pil sem iz pisanega vrčka in še dandanes imam zobe mastne.