Kaj pa hoče
| Kaj pa hoče ... Srečko Celestina |
| |||||||||||||
Anetka so jo klicali, pravzaprav pa ji je bilo ime Ana. Pa gospoda krstna imena rada prekroji po lastnem okusu ...
Anetka je bila hči višjega uradnika. V otročjih letih je bila pri starših in je obiskovala šolo rojstnega mesta. Ko pa je odrasla, dali so jo študirat v glavno mesto. Tisti čas, ko je obiskovala šolo v glavnem mestu, je živela prav udobno in pri tem seveda potratno. Oblačila se je jako bahato in kadila je cigarete. Koketirala je z dijaki in jih vodila za nos kakor je hotela, saj je bila lepa. Zgodilo se je, da je bila povabljena na sijajno veselico ... In kakor že marsiktera druga prej, tako se je tudi Anetka na veselici zaljubila ... In sicer to pod resno.
Po daljšem prizadevanju je res dosegla, da se je tudi on začel zanimati zanjo. Prišla so na dan ljubavna pisma, naposled pa skrivni sestanki ... To je trajalo tako dolgo, da je zato zvedel Anetkin oče. In nekega dne ga je zaročil s hčerjo ...
Anetka je postala imenitna gospa. Na izprehod ni hodila peš, pač pa se je vozila v imenitni dvo uprežni ekvipaži, katero je spremljala tolpa psov. Pri sebi v vozu pa je imela vedno velikega črnega psa. Z možem sta stanovala v lepi lastni vili. Opravo sta si nakupila najdražjo ...
Nekaj časa sta bila kakor golobčka: vedno skupaj in poljubčki so si sledili hitro drug za drugim. Obiskovala sta gledališče, plese in sploh jako potratno živela. Soprog je bil namreč bogat, ona pa tudi ni bila prazna.
Imela sta obilico strežajev, na eni in na drugi strani obilico psov.
Gospa Anetka se je navezala tako na pse, da je ni nihče videl brez dveh ali treh. Gotovo pa je bil ž njo omenjeni veliki črni pes. Nazvala ga je Aleksandra Velikega, češ, da je vreden tega imena. Jedel je le pečenko ali pa sladkarije, pil pa kavo ... Čudno je, da se nekaterim ljudem kaka stvar tako prikupi, da jo imajo radi bolj ko sebe ali pa svojce in za njo bi izdali magari vse imetje. Anetka je izdala za svoje kuže in kužete mnogo, mnogo ... čeprav za služabnike ni bilo.
Pa tudi veliko vode se posuši, če stoji na solnci in je ne priteka več zraven ... Taka voda na solnci je tudi vedno za izdatke odprta denarnica ... suši se in naposled izgine ...
Tudi tu je bilo tako ... Gospodu je jelo zmanjkovati. In polagoma, tako po ovinkih je naznanjal soprogi, da ne bosta šla nocoj na »maskarado«, jutri na ples ... Vsled tega so nastali prepiri in zamere …
»Torej nikakor ne obiščeva maskarade?« vprašala je Anetka.
»Na noben način; za letošnje maskarade sem izdal do danes šest sto kron, če hočem še dajati, pridem na suho,« pojasnjeval je soprog.
»Kakor hočeš, grem pa sama.«
»Plačal pa misliš, da bom jaz?«
»Hvala. Slutila sem, da mi odrečeš in izposodila sem si pet sto kron, katere sevada ti vrneš,« omenila je Anetka.
»To si kratkomalo prepovedujem. Razumeš?! Še dolgove mi delaj ... Jaz ne plačam nič«; pričel je meriti sobo in godrnjal, ona pa se je gromko zasmejala in odšla.
Tako je bilo večkrat. Dolgovi so rasli in naposled so se jeli oglašati upniki ... Kaj storiti? ...
»Vila Melita se za zmerno ceno proda,« prinesel je nekega dne dnevnik — — — —
Bilo je par let potem. Vilo Melito je imel drugi, psov ni bilo okoli nje; ljudje pa so si pripovedovali o gospe Anetki.
Dva gospoda, ki sta se poznala z nekdanjo gospodično Anetko in pozneje z gospo Ano, sta šla mimo vile Melite: »Kaj misliš, kaj dela zdaj Anetka?« Vprašal je prvi.
»I kaj pa hoče,« odvrne drugi, »pri oknu sedi in šiva ... «
»Pa Aleksander Veliki?«
»O, ta je pa zadovoljen z močnikom in nič ne mara, če je tudi muha notri ... «