Kaj pripoveduje Valvasor o Krmi (Triglavu)

Kaj pripoveduje Valvasor o Krmi (Triglavu)
Fran Orožen
Izdano: Planinski vestnik Decembra 1903, leto 9, št. 12, str. 201-202
Viri: dLib 9/12,
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Leta 1744 je stiški cistercijanec in župnik šentviški, Joannes Dismas Florjančič, izdal v Ljubljani velik zemljevid vojvodine Kranjske z deli sosednjih pokrajin ter ga naslovil: »Ducatus Carnioliae tabula chorographica…«. Ta stenski zemljevid je prvi, na katerem je začrtan orjaški Triglav ter nazvan: »Mons Terglou Carniolae alti-simus…«. (Triglav najvišja kranjska gora…). Starejšega poročila o našem »Triglavu« ni bilo najti do leta 1900, ko je prof. Adolf Gstirner našel starejšo listino, v kateri se imenuje »Terglou« (Triglav).

Gotovo je ime Triglav že zelo staro, ker tako imenujejo vsi Slovani našo slovensko in sploh slovansko najvišjo goro. Neki zemljevid iz leta 1567 ga nazivlje »Ocra mons«. Tudi naš slavni zemljepisec in zgodovinopisec Janez Vajkar Valvasor (rojen v Ljubljani l. 1941, umrl v Krškem l. 1693) pozna le »Krmo«, Triglava pa nikjer ne omenja. Temu se ni čuditi, ker so se v tedanjem času sploh le malo brigali za visoke gore, na katere sploh niso pohajali ter si jih rajši ogledovali in jih občudovati odzdolaj. Prej omenjena starejša listina je iz leta 1664, v katerem se je sešla komisija, da razsodi že nad osemdeset let trajajoči prepir zastran meje med Podkloštrom na Koroškem in Fužinami (Belo pečjo) na Kranjskem. Med pravdnimi spisi je bil tudi cesarski kameralni izvirni urbar iz davnih časov in na treh listih opis meje sodnega okraja fužinske grajščine. Te listine so prepis starejšega izvirnika, ki je bil spisan gotovo že sredi petnajstega stoletja, kakor se sodi iz raznih okoliščin. Ta prepis nam podaje v gorenjskem narečju oblico imen za gore, doline, prelaze in vode v Karavankah in Julijskih Alpah.

Valvasor je bil jako marljiv pisatelj. Izmed šestnajstih njegovih del je največje in najvažnejše z mnogimi slikami okrašeno »Ehre des Herzogtmus Krain« (Slava vojvodine Kranjske), ki obsega štiri debele knjige, zelo zanimive in včasih tudi čudne vsebine. Zanimivo je njegovo poročilo o Krmi (Triglavu).

Valvasor (IV. B. 16. C.) pripoveduje o čudovitih lastnostih gore Krm res jako čudne stvari: »Med Mojstrano in Bolcem na Gorenjskem stoji visoka gora Krma sredi med Kranjsko deželo in Bolško deželico takorekoč kot razsojevalec. Ta ima to čudno lastnost, da na njegovem vrhu meseca julija dan kaj dolgo traja, tako da ne čutiš dosti več nego eno uro, kako pojema noč in potem raste dan.«

»Dosti bolj čudno pa je to-le: Če kdo opoldne na tej gori poka z bičem, sledi neposredno in takoj nevihta z gromom in točo, čeprav je dan še tako jasen. Dasi se to čudno in neverjetno zdi razumnemu čitatelju, vendar ni samo pravljica, ampak gotovo dejstvo. Ne mislite pa, da to dejstvo potrjujejo le okoličani; kajti gospoda Ivan Baptista Petermann in Laurentius pl. Rechbeg, oba doktorja zdravilstva, sta to pred nekaj leti osebno videla.«

Določitev vzrokov temu pojavu prepušča Valvasor prirodoslovcem. Mogoče, da povzročajo nevihto iz te gor hlapeče pare v zvezi s pokanjem biča. Potem pa nadaljuje: »Ker se pa opoldne dogaja, da provzroča pokajoči bič nevihto, postaja vsa reč sumljiva in ni lahko verjeti, da se to vrši v prirodnih mejah. Opoldne se baje duhovi v neugodnih krajih po dnevi najbolj gibljejo. Kdo ve, če ni morebiti čarodejec dogovoril tega znamenja s hudičem, ki bi na znamenje s pokajočim bičem povzročil nevihto, da poškoduje okolico? Tako znamenje bi lahko posnemal iz radovednosti ali kratkočasja kak razposajen paglavec, ki je to videl pri čarodejnem očetu, materi ali sorodniku, ne da bi sklenil izrecne pogodbe s hudičem, ali pa bi pokazal reč v šali drugim ljudem, ki bi to radostno poskušali. Peklenšček pa rad še vedno ponavlja tiste učinke, katere je že prej sprožil.«

Potem pripoveduje v podporo svoje trditve, kako je neka čarovnica na Meklenburškem napravila surovo maslo, in končuje: »Nočem pa več zgledov navesti, ker ne bi bilo dostojno. Vendar pa ne trdim, da je ta dogodba nezmotna in da provzročuje hudič nevihto na Krmi, to je le mnenje.«