Kaj se hoče

Kaj se hoče Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Kaj se hoče, Pionir, 1957/58, št. 7, str. 207.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Še si lep, sneženi mož,
dolgo pa ostal ne boš!
Sonce čaka že za vrati,
kmalu se v kočiji zlati ^[1]
k nam pripelje, zimo zmelje,
mraz prežene, brst požene,
se nasmeje, luč razseje,
gre čez gričke, vrne ptičke,
stopi v klance po zaspance:
v gozdu vsak brlog pregleda,
vščipne za uho medveda,
v duplo švigne, polha dvigne,
mah razgrne, ježa zvrne,
vse postavi na nogé,
zgrabi zemljo za lasé,
da na mah je vse zeleno,
vse dehteče, razcveteno,
vse pojoče, vse smejoče …
Je pa mož, ki sonca noče,
kisa, cmeri se in joče,
kaj se hoče, kaj se hoče!

Opombe urednice

1. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6795, št. 5/9. je različica pri verzih 5. do 13

1. V tipkopisu je različica pri verzih 5 do13.
   k nam pripelje — zimo zmelje,
   mraz prežene — brst požene,
   se nasmeje — cvet razseje,
   gre čez gričke — vrne ptičke,
   stopi v klance po zaspance:
   v gozd pogleda — zdrami meda,
   v duplo švigne — polha dvigne,
   mah razgrne — ježa zvrne,
   vse postavi na nogé,