Kaj se je godilo pretečena tri leta doli na Turškem?
| Kaj se je godilo pretečena tri leta doli na Turškem? J. V. |
Priprostim bravcem pripoveduje J. V.
| |||||||||||||
Seveda sedaj ko ne poje več turški boben po slovenskih tleh, in se kresovi po gorah zažigajo le v veselje, ne pa, da bi oznanjevali hude ure in kervave dni turške sile, sedaj Vam, prijazni bravci slovenski, ono grozno ime Turčije ne pretresa več možga po kosteh, in skoro ste do cela pozabili, kako se je godilo našim starim očetom pred štiri in petsto leti. Brez skerbi se vležete sedaj na noč k počitku; saj veste, da ne bo prihrul čez noč Turek, Vam zažgal domačijo nad glavo, notri pod streho pa pomoril in pobral s seboj, kar Vam je ljubega in drazega, žene in otroke, brate in sestre.
Nekdaj je bilo drugače! In kdor bi hotel z lastnimi oči videti, kako je bilo pred štiri in petsto leti po Slovenskem, opertal bi se naj bil zadnja tri leta kterikrat, ter šel gledat doli v Hercegovino in Bosno, Serbijo in Bulgarijo in Černogoro. Komur se niso vderle še nikoli solze po licih, tam na turških tleh bi se moral izjokati. Ne bilo bi mu treba zeló daleč iti do turške meje, koj za Zagrebom, tam za Sisekom je že. Celo za pot vprašati bi ne bilo treba, deržal bi se Savine poti, ki teče tako ponosna in vesela sredi po slovenskih in hervaških poljanah; tako se zdi človeku, kakor bi bila vesela Vas, miroljubnih in poštenih ljudi slovenskih, ob svojem desnem levem bregu; a prestrašena odskoči od svojega nameravanega teka, ko terči pervikrat ob turško zemljo. Ne hodi ji na mar, da bi šla s svojim blagoslovom pozdravljat te grozne kraje, ampak derži se le njihove meje. Ob enem bregu napaja slavonske in ogerske planjave, ob druzem pa posluša tožbe in stok bosniških in serbskih kristijanov, ki jim sloni grozni turški jarem na ramenih. Ti so naši bratje, dvakrat bratje po veri in po jeziku, kajti naše slovanske govorice niso mogli pozabiti kljub večstoletnemu turškemu terpinčenju. Bošnjaki in njihovi sosedje, Hercegovinci in Serbi, in še dalje notri v globoki Turčiji so Bulgari naša slovanska žlahta. Sava noče teči dolgo časa mimo teh žalostnih krajev, pri Belem gradu že se združi z Donavo, kakor da bi jo bilo groza, to hčer naših slovenskih gorà, da potuje sama ob mejah ljutih Turčinov. Z Donavo združena je od Belgrada pa do černega morja mogočen mejnik med Turki na eni, med Madjari in Rumuni na drugi strani. Ko bi imela razum, čula bi vso dolgo pot od tam, kjer pervikrat terči ob turško-bosniški svet, pa do tje, kjer se z Donavo izliva v Černo morje, ob svojem desnem bregu slovanski jezik, ker v Turčiji imamo Slovani mnogo žlahtnikov, okoli 7 milijonov jih je; a toži se jim po onih dneh, ko si bili svobodna ljudstva in imeli svoje kralje in svojega cara. Hudi časi so prišli zanjè, ko so prihruli Turki v njihove vestno obdelane in bogate dežele. —
Skoro bode minulo 500 let, ko so zdrobili Turki na Kosovem polju mogočni prestol serbskih carov. Vedno više proti zahodu in severu so se poganjali turški valovi ter požirali kristijanske kraje, druge za drugim. Tudi nam Slovencem in Avstrijcem najbližje mejače Bošnjake in Hercegovince [1] je zadela za nesreča. Sicer so se avstrijski cesarji poganjali, da rešijo Bošnjake turške groze in res se jim je takrat posrečilo to, takrat, ko so 1966 l. v Karlovcih Turci mir sklepali, 1739. l. pa so jo zopet izgubili in nič ni pomagalo, da je tudi cesar Jožef II. v ta namen vse svoje moči napel. Bosna je ostala turška, in v svištovskem miru so Avstriji in Turčiji uganili ono mejó, ki še danes velja.
Dolgo so se pulili Turci in naši cesarji za Bosno. To so bili hudi časi, a pravo gorje se je še le pričelo potem, ko se Avstrijanci za svoje kerščanske bosniške brate pod turškim jarmom več brigati niso mogli in so Bosni in Hercegovini jela povelja iz turškega Carigrada dohajati. Kakó veseli so priromali pred več ko 1300 leti očetje sedanjih Bošnjakov v to deželo, iz daljnih krajev, tam zadaj za Ogerskem. Razdelili so si jo med seboj in živeli veselo mirno življenje, a prihrul je Turek in jim vzel vse, domačijo, žene in otroke, marsikomu pa tudi glavo. Kolikor jih je pa živih ostalo, in jih niso seboj odpeljali, postali so ali berači ali pa so si s tem, da so izdali svojo sveto vero, prislužili od Turkov domačije, polja in bogastva. Ale gospoda, veliki bogatini, so prodali za tako ceno vero svojih očetov, ter postali Turki; priprosti ljudje, kmetje in drugi nizkega stanu pa so dali zanjo rajši vse, tudi življenje, če je bilo potreba. Še danes so v Bosni le mestni prebivalci in veliki bogatini Mohamedanci ali turški veri udani. Oni so z zatirano rajo (raja je turška beseda, ki se pravi po naše „živina na paši“, tako imenujejo Turki kristijane) ene in site kervi, enega in istega slovanskega rodu in vendar ni jih hujših zatiravcev, kakor ti poturčenci, kojih očetje so nekdaj govorili isti serbski slovanski jezik, kakor ga govoré danes po njih zatirani Bošnjaki. To so ubogi ljudje! Kmetov, kakor ste pri nas, prijazni bravci, ki imate vsak svoje zemljišče, ki je Vaše in Božje in druzega nikogar, tacih tam v Bosni in Hercegovini ni. Zemljišča Vam s silo ne more vzeti najviši gospod, s cesarjem samem bi pravdo dobili, ako živite pošteni in plačujete naložene davke. Tam v Bosni ni tako. Zemljišča imajo samo bogatini, poturčeni nekdanji Slovani, ki jim pravijo spahi ali begi, uboga raja, ubogi kristijani pa jim ga obdelujejo ter jim plačujejo velike davke. Polovico pridelkov jim oddajajo, verh tega pa delajo tlako po tri, štiri dni na teden z ženo in otroci. Časih pa šine gospodu, begu bogatinu, huda muha v glavo; v najhujši zimi plane nad ubozega rajo, vzame mu zadnje zerno žita ter ga zapodi iz koče vun v sneg in mraz, naj se ubožec pobota s svojim kerščanskim Bogom, kako bode živel in, ali bode sploh živel. Za rajo, ki ni begove vere, se beg ne zmeni.
To je hujše gospodarstvo, kakor je bilo pri nas kedaj, ko smo imeli še desetino in tlako. Pust čas je bil, a s turškim gospodarstvom sedanjih zatiranih kristijanov primerjen, bi ga človek prehvaliti ne mogel.
A kadar je posoda prepolna, takrat vskipi. Rev in terpljenja niso mogli Bošnjaki in Hercegovinci več prenašati. Bilo je pred tremi leti, ko so prišli Turški uradniki, davkov pobirat, da kristijane do nazega slekó. A Hercegovincem je kri zavrela, zbrali so se skupaj ter pobili in potolkli turške oderuhe.
Berž se je raznesel glas, da je mala deželica Hercegovina, ki je komaj tolika, ko naša Kranjska, stopila na noge. Prihiteli so turški vojaki, ter strašno razsajali po nji. Morili so brez razločka starčke, žene in otroke. Hercegovincev se je lotil grozen strah. Razkropili so se na vse strani. Nekteri so zbežali čez mejo na avstrijsko zemljo v Dalmacijo, drugi so se odmaknili k svojim sosedom Černogorcem. Mala deželica je to, več ko še enkrat manjši kakor Kranjska, in se meji po eni strani ob Dalmacijo, po druzih treh pa ob turško Hercegovino, Bosno in Albanijo. Res mala deželica je ta Černagora; mesta nima nobenega (Cetinje, kjer stanuje černogorski knez Nikica, je le velik terg), a vendar je Černagora pravo orlovo gnjezdo, kjer je po stermih skalah raztrošenih 110 vasic. Kadar se je Turek v to deželico zagnal, nesel je vselej kervavo glavo domu.
Tu sem so pribežali Hercegovinski uporniki. Prijazno in z veseljem so jih Černogorci sprejeli, ter jim z vsem postregli, dokler jim Turki niso dovolili, da smejo priti nazaj v zapuščeno Hercegovino. Pa kaj je turška obljuba, turška prisega! Komaj so se vernili, planili so nanje, ter ubili vsacega, kogar je meč doseči mogel.
Po vsej Hercegovini je z nova zavrelo, in berž se je zbralo 2000 upornikov. Namesto lemeža in čertala, kovali so se meči in puške kupovale. Od vseh strani so prihiteli Hercegovincem serčni, neprestrašeni možje na pomoč, iz Bosne, Dalmacije in druzih krajev, največ pa iz Černogore.
Pričeli so se ljuti, kervavi boji po gorati in skalnati Hercegovini. Mala peščica slabo oboroženih upornikov je na planem proti obilnim turškim četam le malo izmogla, da si je imela tudi izvedene in hrabre vodnike, Lazara Sočico, Peko Pavloviča in Simonića Akimova. Umaknila se je v hribe med skale in prepade in se bojevala tam gori z divjim Turkom. Se ve da, mesta po dolinah, so dobili Turki tekoj v pest in poslali vanje obilo vojakov. A velika četa ima tudi velik želodec in marsikterikrat so prišli turški vojaki po mestih v velike zadrege, ko jim je hrana pošlá in jim Hercegovinci niso pustili od drugod pripeljati živeža. Ko se je izvedelo, da se bližajo Turki in peljejo s seboj živež za svoje vojake po terdnjavah in mestih, zastopili so jim uporniki v gorah pot ter se poskusili ž njimi. Pota po skalnatih pečinah so ozka, komaj gresta dva človeka drug zraven druzega. Za pečevjem skriti so planili ustaši nad Turka, kadar je prišel v hribe in marsikterikrat so ga zapodili v tek in mu odvzeli živež. Na ozkih potih zgrabljeni Turki niso si mogli drug druzemu priti na pomoč, ker z verha doli so ustaši metali z visočin in stermega skalovja kamenje in valili silovite skale nanje. Le malokdaj so Turci odnesli pete.
Upor se je počel kmalo tudi po sosedni deželi, po Bosni razširjati. Hercegovina sama, težko da bi bila zmagala, ker Turčija ima vojakov ko listja in trave. Narodi po Evropi so se s začetka kaj malo brigali za hercegovinski ustanek, a ko je tudi Bosna stopila na noge, spel je ves evropejski svet glavo po konci, ter se vprašal, kaj bode iz tega. Iz Rusije, Černogore, Dalmacije, Hervaškega in tudi s Slovenskega so jeli vreti serčni možje ustašem na pomoč.
Odslej ni skoro minul dan, da se ustaši niso tu ali tam spoprijeli s Turkom, enkrat so ga pobili, drugikrat pa so se morali umakniti. Do kakega posebnega cilja in konca pa se ni moglo priti, ker število ustašev je bilo le premajhno, pa preslabo oboroženo. Slovani so se po raznih deležah pokazali ko usmiljen in dobrosrčen narod, ki svoje žlahte na turški zemlji ne pozabi. Za ranjene in pobegle ustaše se je nabiral denar in obleka. Najgorkeje prijatelje pa so se skazali Rusi; iz nobene dežele se ustašem ni poslalo toliko pomoči; nabiral se je ne le denar, ampak pošiljali so tudi vojakov in zdravnikov, in so pomanjševali kolikor je bilo mogoče, terpljenje in gorje. Koliko ste pač prestali revni deželi Bosna in Hercegovina! Do adventa 1875 l. pribežalo je na avstrijsko zemljo okoli 130.000 sèstradanih in bolnih, od celega sveta zapuščenih Hercegovincev in Bošnjakov. Največ jih iz domačije ni odneslo druzega, ko življenje, s praznimi rokami in bolnim sercem so pribežali čez Savo v Dalmacijo, in čast našemu presvitlemu cesarju! Skerbel je za pribežnike, da niso terpeli lakote in mraza. Lehko je umeti, koliko rev in groze so prestali v domačiji, ko so djali možki, da bodo pometali svoje otroke v Savo, ako jih Avstrijci posilijo nazaj, in da se bodo za tem bili s Turkom za življenje in smert.
Prišla je zima 1875. l. Zavoljo mraza potihnil je vojskin hrum, a v domačijo verniti se ustaši niso upali. V gorah in na ptuji zemlji so preživeli ostro zimo in se enkrat in drugikrat vdarili s Turki, ki so po dolinah in mestih gospodarili kakor razbojniki. Prizanesli niso ne otrokom, ne ženskam, ne onemoglim starčekom, in z divjo krutostjo požigali vasi in palili kerščanske cerkve; ne enej niso prizanesli.
Spomladi 1876. l. pa se je vojska znova pričela.
Prijaznemu bravcu je neki morda že dalj časa vprašanje na mislih, kaj je motilo kralje in cesarje po Evropi, da niso prijeli za orožje, ter Turku zaukazali, naj odjenja od kervavega klanja ter ravna s kristijani, kakor se ravna z ljudmi in ne z neumno živino.
Ali ni nihče vdaril na Turka?
Nihče, ampak djali so, kdor bode močneji, ta bode zmagal. Naj se morita in pobijata, mi drugi pa le od daleč glejmo kervavo igro. Pri veliki gospodi si človek ne sme misliti, da stori, kar serce in usmiljenje zaukaže. PO druzih stvarih se ravna! Že pred dvajsetimi leti, 1856. leta so se v Parizu imenitne glave pomenile, da bodo skerbele zato, da se Turčiji ne bode huda godilo. Takrat so se Angleži, Rusi, Francozje in mi Avstijanci zavezali, da primemo tekoj za orožje, ako bi komu izmed teh narodov prišlo na misel od turškega cesarstva odtergati kak kos zemlje in si ga prisvojiti; kaj pa Turek doma v svojih deželah počenja, zato se ne bo nihče zmenil. Sam naj gleda, kako se bode izmotal. Tako so se pomenili in potem ravnali. Rusi bi bili ustašem, svojim slovanskim bratom, kaj radi pritekli na pomoč, pa niso smeli, ker zagromelo bi bilo po vsej Evropi in vojska, velikanska vojska bi se bila vnela.
Roke križem deržati in molčé gledati kervavo mesarenje, to so se pomenili že pred 20. leti v Parizu. Nevtralnost imenujejo gospodje to ravnanje. Nevtralnost je lepa reč in velja najmanj. Evropejske oblasti so brez opravka gledale čez mejo doli v globoko Turčijo. Pomagati niso smele ne ustašem, ne Turku. Vse, kar bi bilo podobno kaki pomoči in podpori, znalo bi biti vzrok vojske, saj velika gospoda ga kmalo najde.
Prijazni bravec! sicer dobro umeš, da je nevtralnost ustašem mnogo škodila, na drugi strani pa si misliš, cesarske in kraljeve oblasti so se pri tem ustanku ravnale, kakor se ravnam jaz, kadar vidim, da sta se blizo moje hiše spoprijela dva neprijatelja in se jela rováti. Takrat se skrijem v sobo in le skrivoma gledam skoz okno, kaj počenjata in kako; dalj ko je človek od tepeža proč, boljši je, ker ne podaja se v nevarnost, da mu kdo razbije glavo, ali da ga kličejo k sodniji za pričo in mnogokrat ravno o takem času, ko ima dela čez glavo.
Mi Avstrijci smo koj pri početku ustanka ali upora v Turčiji postavili vojake ob našeh mejah in zaperli pot v Turčijo in iz Turčije na našo zemljo. Kdor je prestopil mejo, bodi-si vojak, ali nevojak, vjeli smo ga in priperli. Kadar se je izvedelo, da se peljejo puške na Turško, v pomoč vstašem, vstavili so vojaki voznike in jim jih odvzeli. Tudi to je tirjala nevtralnost. Pomagati se ni smelo ne na eno in ne na drugo stran.
A moti se, kdor meni, le parižka pogodba je velikim gospodom vezala roke, da niso prijeli za orožje. Ako bi jim bilo v resnici kaj mar za ustaše, pomagali bi si bili kaj lehko. Parižko pogodbo bi bili razlagali in razlagali, sukali in prerešetovali takó, kakor bi se bilo njim dobro zdelo, naposled bi našli v nji, kar so iskali. — Še druge stvari so belile gospodi glavo.
Ako bi se po nesrečni vojski Turek moral vmakniti, kadar bi delal Turek zadnjo voljo ali testament, kdo bi dobil njegove dežele? Ko so lani in predlanskem gospodje na to pomislili, kar mraz jih je stresel. Dobil bi jih Rus, ki že sto let in še več po Carigradu hrepeni. A Rus je sovražnik Angležev, ki nikakor nočejo, da bi se Rus vozil iz Černega morja na vse strani sveta.
Ti in še drugi vzroki deržé Turka v Evropi, ker zanjje Evropejcem kaj malo mar, danes bi ga zapodili rajši, ko jutri, a boje se prepira za njegove dežele. Kadar bi bil Turek zadušen, segel bi Rus najprej po Carigradu, a tudi Anglež bi ga hotel imeti in naposled gledali bi nemara tudi mi Avstrijci po kacem kosu turškega cesarstva.
Te reči so veliki gospodje, kadar so imeli čas, natanjko premislili, zmajevali so z glavo in djali, iz te moke ne bo kruha. Zakaj so pa učeni, če bi tega ne vedeli? Pa ko se je predlansko spomlad vojska na vseh krajih z novega pričela, jeli so vendar misliti in prevdarjati, kako vendar bi se dalo to kervavo klanje pomiriti. Mi Avstrijanci imamo na Ogerskem imenitnega moža, ki pri cesarju nekaj velja, ministra Andrašija. Kar je opravkov doma v Avstriji, zato se njemu ni brigati, v njegovih rokah so zunanje zadeve.
Ko vojska in boji niso hoteli nič izdati, sèstavil je pismo, ki ga je podpisal cesar in druge evropejske oblasti, ter ga poslal sultanu, turškemu cesarju Abdul Acicu, ter dirjal od njega, da življenje in stanje Hercegovincev in Bošnjakov kolikor mogoče poboljša. Turjal je, naj imajo kristijani odslej tiste pravice, kakor Turki, opravljati naj smejo kristijani službo božjo kjer, kadar in kakor hočejo. Dalje, vsak kristijan ima pravico, da si kupi kos zemlje. V najem se naj zemljišča več ne oddajajo, kakor doslej. Davki naj se pobirajo tako, kakor po druzih deželah in se porabljajo le za to, kar je deželi v korist, ne pa da bi se polnile ž njimi turške blagajnice ali kase v Carigradu. Hercegovinci in Bošnjaki pa naj iz svojega skerbé za učenike, cerkve in duhovnike. Kar je neobdelanega in pustega sveta, razdeli naj se med vstaše. Da pa se vse to izverši tako, kakor se v pismu tirja, izvoli naj se komisija, ki se sèstavi iz enacega števila kristijanov in Turkov.
Tacim pravičnim tirjatvam se sultan se ve da ni mogel vstavljati, ker to so zahtevale vse oblasti po Evropi. Toliko prederzen pa vendar ni mogel biti, da bi se celej Evropi nasproti stavil. „Že velja, je djal, obljubim Vam, da bodem storil, kakor tirja Vaša želja.“ Toda obljubil je samo; res je sicer ustašem dal razglasiti svojo obljubo, a kako malo mu je bilo do nje! Izpolniti jo, mu še na misel ni hodilo, ker v Serajevu, glavnem mestu Bosniškem, prebral se je ukaz turškim vojakom in tacim ljudem, ki jih je malo ali nič brigal. V Banjiluki so ga prebrali sicer na javnem tergu pred zbrano množico, toda ne v domačem slovanskem, ampak turškem jeziku, ki ga med sto ljudmi komaj eden razume.
Na to so ustaši odgovorili, da s tacimi pogoji ne sklenejo miru, ampak bojevali se bodo do zadnjega moža. Saj z Andrašijevem pismom se jim pomaga malo, skoro nič, ker povečem bi ostalo, kakor je bilo in kolikor je Turkom verjeti, poskusili so že pred 15. in 20. leti. Sicer se je v pismu djalo, naj se neobdelana in opuščena zemlja razdeli med ustaše, a koliko je take zemlje, če se primeri, koliko sto in sto ustašem bi se morala razdeliti. Nihče bi je ne dobil toliko, da bi mogel preživeti sebe in svojo družino. Kristijani so tirjali zato, naj se turškim bogatinom, begom in spahijem vzame zemlja, ki so jo imeli nekdaj spredniki slovanskih ustašev.
Ta zemlja je naša, so djali ustaši, po krivem jo je dobila gospôda v last.
A te tirjatve izpolniti je bilo nemogoče. Pravično vladanje, kakor smo ga vajeni po druzih deželah, izpodkopavalo bi turško cesarstvo, ker turški bogatini živé se edino le od žuljev zatertih in potlačenih kristijanov. Naj bi se pa vsedel pravicoljuben sultan na prestol, prijeti bi morali begi in spahi sami za plug in upor bi se pričel od druge strani, ustajati bi jeli bogataši.
In zato se je boj z nova pričel. Prijazni bravec bode gotovo hvalo vedel, ako se mu ne pové, koliko sto bitk se je bílo zdaj tu zdaj tu med Turki in ustaši, koliko jih je odpalo od te, koliko od une strani. Slovenci smo prerahlega serca in ne zveselimo se, kadar zagledamo teči mimo nas gorak potok človeške kervi. Ni minul skoro dan brez boja in od dne do dne se je Turkom slabeja godila; opomniti hočemo le enega samega boja, na Drugem klancu, kjer so ustaši Turke kaj kervavo otepli. Ustaši so se moško in serčno deržali, ker za vojvode so imeli srčne, hrabre može. Glava vsega upora je bil Ljubobratić, rojen Serb iz Belega grada, marsikaj turških glav je posnel njegov meč. Po zimi krog adventa 1876 l. izbrali so si ga uporniki za svojega vojvodo. Ko se je na pomlad boj z nova pričel, gledala je vsa Bosna in Hercegovina nanj. V početku meseca sušca je zgrabil Turke pri Ljubuski ter jih porinil čez mejo na avstrijska tla; a 10. sušca moral je sam s svojo četo bežati iz dežele v Dalmacijo, kjer so ga avstrijski vojaki na meji prijeli in odpeljali, daleč gori na nemško, v zgornje avstrijsko mesto Linc in od tod v Gradec. Po deželah, koder so ga peljali, priteklo je ljudstvo od vseh strani skupaj, ker videti so hoteli serčnega moža in branivca svoje vere in slovanskega ljudstva. Dalmatini so mu na njegovem potu skazovali veliko čast, njegova vožnja ni bila podobna jetniški, ampak cesarskemu prihodu.
Ž njimi vred so vjeli tudi mnogo njegovih častnikov ali oficirjev in neko Jovano Markus, bogato gospodično iz Holandije, ki je z usmiljeno roko razdajala svoje premoženje med revne ustaše, obvezovala ranjence ter stregla, kolikor so njene moči pripuščale.
A ustašem ni vpadlo sercé, ko so jim vjeli najbolj izurjenega moža. Bíli so se dalje kakor levi, ko jim iz berloga mladiče pobirajo. Sreča se je nagibala zdaj na to zdaj na uno stran. Vedno več in več jim je prihajalo vojakov na pomoč iz raznih dežel. Černogorski knez Nikica, ki je bil tudi nevtralen, branil je zastonj svojim ljudem prihajat ustašem na pomoč. nekterikrat so mu Turki poslali vprašanje, zakaj ne varuje svojih mej in ne brani Černogorcem. A zmajeval je z rameni, pomagati ni mogel, njegovo ljudstvo se je v teku sto let čez in čez napilo sovraštva do Turčije. A največjo pomoč dobivali so ustaši iz ruskih rok. Vojakov zavoljo tiste parižke pogodbe v Bosno in Hercegovino sicer niso smeli pošiljati, a prišli so od tam prostovoljci, zdravniki z zdravili, in mnogo zlatá, kar časih tudi kaj velja. Turkom se je jelo vedno bolj kropa prilivati, a še jim je bilo premalo zmešnjav in homatij. Med tem ko je razsajal punt po zahodnih delih turškega cesarstva, zgodil se je v Solunu turškemu mestu prigodek, ki je vso Evropo osupnil. Divji Turki so planili necega dne na kristijane in ubili med njimi tudi francoskega in nemškega konzula. Konzul je imenitna glava, na ptuji zemlji je namestnik svojega kralja ali cesarja. — Ves svet se je nad to hudobijo zavzel, tacih prigodkov Evropa dosedaj še ni doživela. Kdo vé, kaj bi se bilo pri tej razburjenosti zgodilo, ko ne bi bili Turki z drazim denarjem urno plačali glave ubitih konzulov.
Nič boljše se ni jelo goditi v Carigradu samem, kjer je jelo ljudstvo razsajati, kakor bi bilo ob pamet. Vrelo je zvunaj po cestah, znotraj po hišah, najbolj pa še v cesarski palači, kjer so 4. junija ministri malo prej odstavljenega sultana Abdul Acica usmertili in novega naslednika razklicali.
Komaj se je ta hrup povlegel, zaslišala se je iz Carigrada druga novica, da je nek oficir Hasan ustrelil v ministerski zbornici dva ministra do smerti, dva pa ranil, ker se je hotel nad njimi maščevati, ker sta vsmerila svojega gospoda.
Med tem pa, ko so se v Carigradu take grozne reči godile, pričele so tudi druge turške dežele ustajati. Po Serbiji so z vso vojsko na vsak način, in v sosedni Bulgariji je vrelo na vsih koncih in krajih. Neznanske grozovitosti so se godile po razburjeni deželi, kamor so poklicali Turki iz Azije surove tolovajske Čerkese, ki so po zverinsko divjali.
Ustaši po Bosni in Hercegovini se dosedaj še niso odpovedali turški oblasti, zahtevali so le boljših postav in „ubogali Vam bomo po tem,“ so djali. A kadar je bilo vse zastonj, odpovedali so se Turku in si izbrali novega gospoda. Dva dni po kresu pretečenega leta 1876. razklicali so Hercegovinci černogorskega kneza Nikico za svojega gospoda, in dva dni za tem je storila tudi Bosna ta nevaren in odločiven korak, a za svojega gospodarja izvolila si je močnejega in bolj bližnjega soseda, serbskega kneza Milana. Bosna pa je bila prej turška zemlja in Milan je moral v Carigradu vprašati, kaj porekó Turki k temu. Seveda, vse homatije bi se bile s tem končale, a Turkom je bilo žal za te dve zgubljeni pokrajini in odgovorili so Milanu, da mu Bosne ne dajo.
Sedaj ni bilo nobene rešitve več. Nazaj Milan ni mogel. Krono in prestol mu vzamejo, žugali so Serbi, ako ne napové vojske. Dosedaj so Rusi Serbom vedno svetovali, naj ne primerjo za orožje, a je prišel trenotek, ko vsi dobri sveti niso nič pomagali. Rus je priterdil, naj Serbi le začnó in napovedala se je vojska. Serbski narod je bil sila navdušen, pogum in sovraštvo do Turka je gorelo v vsacemu sercu. — Tri čete so se poslale na turško mejo, da zabranijo Turkom pot v Serbijo. Za vojvode jim je dal Milan: pervi četi generala Caha, drugi ruskega vojvoda Černajeva, ki je pozneje prevzel vodstvo čez vso vojino, tretja armada pa je dobila Ranko Alimpića za vojvodo. 1. julija pričel se je serbski boj, a tudi Černogorci so z druge strani zgrabili Turka.
S početka so bili Serbi srečni, ker vbranili so ne le mejo, ampak 2. julija proderl je Černajev celo v Bulgarijo na turške tla, na drugi strani pa je Lešjanin podil Turke v Turčiji nazaj, a 12. julija moral se je Osman-paši umakniti zopet nazaj na Serbsko.
In odslej verstila se je nesreča za nesrečo. 14. julija zgrabi Černajeva Abdul Kerim-paša ter mu odvzame Topolniko, kjer je Černajev kaj dobro in terdno stal.
Seveda drugače, z boljšim vspehom bi se bili Serbi vojskovali, ako bi se bila Bulgarija spuntala in k Serbom potegnila. Takó je stalo v vojskinem planu, a Černajev se je zmotil in ob odločilnem času Bulgarija ni prijela za meč, in ta slučaj je pahnil Serbe v nesrečo.
3. in 4. avgusta sta bila odločivna dneva, ker pri Knjaževcu so Turki Serbe popolnoma pobili. A serce jim ni še vpalo. Bojevali so se dalje in čez štirnajst dni za tem se je pri Aleksincu vnel vroč boj, ki je trajal celih pet dni. Serbi so se bíli kakor levi, a Turka je bilo preveč in serbska vojska je bila zopet pobita.
In kako se je godilo Černogorcem in Bošnjakom? Nekoliko srečnejši so bili, sicer so jih Turki nekterikrat zapodili v beg, a Černogorci so bili vendar v obče na boljšem.
Nesrečna petdnevna bitka pri Aleksincu, če tudi je bila odločivna, ni vzela Serbom serca. Bojevali so še dalje več ko en mesec, a med tem so sklepale evropejske oblasti mir. Turki bi bili radi Serbe popolnoma uničili, a Rusi so se tudi sedaj pokazali verle slovanske prijatelje ter se potegovali za Serbe.
- ↑ Hercegovina je zadobila svoje ime po Štefanu Kozaki, ki je pervi prejel od nemškega cesarja Friderika III. naslov „Hercog“ t. j. vojvoda.
Rusi pričnó vojsko s Turkom.
urediZatem pa, ko so bili Serbi tako pobiti in potlačeni, ko so jim Turki požgali 3 mesta in 200 vasi, 10.000 mož postreljali, 25.000 jih pa ranili, pričela se je v turškem Carigradu konferencija ali posvetovanje, kamor so poslale velike evropske oblasti svoje poslance. Ugibali so tu, kako naj Černogorci, Bošnjaki, Hercegovinci in Serbi mir sklepajo s Turki. Ne idimo poslušat tega posvetovanja, ter bodimo le veseli, da je bil mir na Serbskem, ko je prišel Božič s svojimi prazniki v deželo. Serbom se ni vzelo nič, tudi nov davek se jim ni naložil, a žalostno je bilo, da je bila vsa draga vojska zastonj vojskovana in vse velike svote denarja potrošene za goli nič.
Kaj pa s černogorci, Bošnjaki in Hercegovinci? Ko so se o tem pogovarjati jeli, nosili so Turki celo glavé po konci, češ mi smo zmagovalci in sedaj naj oni uporniki čutijo našo jezo. A tu se je ruski poslanec Ignatiev toliko zeló zanje potegoval, da je prišel z drugimi poslanci navskriž, ter z žuganjem Carigrad zapustil. Da je do tega prišlo, bili so največ Angleži krivi, ki se z Rusom že več let kaj pisano spogledujejo. Ti so Turkom v eno mer v uho šepetali in jih ščuvali, naj ruskemu poslancu prav nič onega ne dovolijo, kar tirja za upornike. Če Rus zarenči, bodo mu že pokazali, kaj znajo in koliko se ga boje.
Tako se je konferencija razšla in komaj je potihnil hrup in šum lanske vojske, že je jelo po novi dišati. Odgovor, ki ga je Ignatiev Rusom iz Carigrada prinesel, je vse ljudstvo neznansko razburil in prerokovali so modri možje, da leto 1877. nima zastonj dveh sekiric (77). To bo klanje, to bo morenje! Že pretečeno 1876. leto so imeli Rusi nekako nakanjeno, da planejo nad Turka, ter so jeli vozariti svoje armade doli proti Turčiji. Sredi meseca januarja leta 1877. stalo je že čez 200.000 vojakov na ruskih mejah. Ko je šel ruski poslanec Ignatiev iz Carigrada, žugal je Turkom z vojsko, ako storé Černogorcem ali Bošnjakom ali Hercegovincem kaj žalega. Kar je žugal, to se je zgodilo. Ko je ruski car Aleksander II. nekaj dni pred svečnico zavkazal, da morajo vse železnice, ki doli proti Turškemu deržé, za vožnjo njegove vojske pripravljene biti, spogledali so se Turki, češ, saj mu je morda vendar-le resnica s tem, kar je žugal, in sklicali so vse mahomedance od 15. do 70. leta v orožje; pri svojih prijateljih Angležih in Amerikancih pa so naročili pušk, kanonov in vsega potrebnega streliva ter jeli svoje armade k Donavi pošiljati. Pripraviti se jim je bilo na vroč, hud boj; v mnogih praskah, v kterih so se z Rusi poskusili, so izpoznali, da se z mokro cunjo ne dadó razpoditi. Najprej so menili doma vse v pravi red deti; lanski upor so sicer s silo k tlam pobili, a pod kupom pepela je še tlela iskra, ki bi jo znala ruska burja v velik ogenj podpihati. Pa kakó so se menili pred njim zavarovati? Černogorcem in Serbom, s kterimi so sklenili premirje do konec meseca marcija, so ponudili mir. Sprejeli so ga le Serbi, Černogorci pa so stavili take tirjatve, da je postal mir ž njimi nemogoč. Ti so sklenili, da se 21. marcija, ko premirje poteče, hoté s Turci zopet vdariti.
Tudi po druzih deželah so poskusili mir prav po turško napraviti. V svojo deželo, Bulgarijo, ker se jim je zdelo, da je nekaj upornikov prikritih, poslali so iz Azije celo kerdelo divjih tolovajskih Čerkesov med mirne prebivalce, kjer so prav po zverinsko razsajali. Od uboge Bosne pa so tirjali Turki cel milijon goldinarjev! Od kod naj bi ti berači dobili toliko bogatijo? Ni bilo mogoče! Zato se je pričelo grozno mesarjenje po deželi, ravno tisti čas, ko so Bošnjaki menili, da so za vselej rešeni težav in terpljenja. Kdor je mogel, je ubežal, kakor daleč so ga pete nesle. Tri tavžent jih je priteklo čez Savo na naša avstrijska tla. Tako so menili Turki sprijazniti se s svojimi podložni, pa ker so se jim te grozovitosti še premajhne zdele, poslali so v Hercegovino in Bosno 36.000 mož, kterim sta Sulejmanpaša in Saibpaša zapovedovala, vse druge armade pa, koliko so jih mogli spraviti na noge, odposlali so pod poveljnikom Kerimpaša proti Donavi, kamor so jeli na spomlad ruski vojaki pritiskati.
Rus in Turek si tu ob Donavi nista mejaša, med nju vmes ste potisnjeni rumunski deželi Moldava in Valahija. Rumuni so bili nekdaj tudi pod turškim jarmom, a osvobodili so se, imajo sedaj svojega lastnega kneza, ter plačujejo le letni davek v Carigrad. Tod, skozi to deželo so morali Rusi marširati, če so hoteli priti do Donave, kjer se pričnó koj unstran reke turške dežele, najprej Bulgarija, zadaj za Bulgarijo pa Rumilija, na kterej stoji glavno mesto turškega cesarstva, Carigrad.
Ko so se zmenili Rusi za pravico, da smejo skoz Rumunijo potovati, jeli so vreti tje proti Donavi, po noči in po dnevi, prihajali so peš in po železnici, ker mudilo se je, unstran Donave se je v kratkem nabralo Turka ko listja in trave. Pa tudi Rusi so prišli z grozno močjo, v pričetku majnika jih je stalo po Rumuniji že do 300.000 mož, pripravljeni zato, da jo o priležnem času vdarijo čez Donavo.
Da, čez Donavo! To ni lehka stvar, vedeli so Rusi dobro, vedeli so pa tudi Turki. Odkar so se jeli z Rusom ruvati, zagorelo je na Ruskem grozno sovraštvo do Turkov in vedno so imeli nakanjeno, da jih poženó kdaj iz Evrope v Azijo. a doslej so vsi poskusi po vodi splavali, ker Turki so se na to stran svojih mej zavarovali, kolikor je bilo mogoče, ter nasejali ob desnem donavskem bregu polno velikanskih in močnih terdnjav, da se vbranijo Rusov, ako bi jim prišlo kterikrat na mar, ogledati se s svojimi kanoni po turških deželah, kako znajo tu gospodariti. Vidin, Nikopolje, Sistova, Ruščuk, Tuturkan, Silistrija, Rasova, Hirsova, Mačin, Tulča, Sulina so oni močni turški čuvaji ob Donavi, ki so s kanoni nabodeni, kakor jež z iglami. Prijazni bravec se poprosi, da si vse naenkrat zapomni, ker pokali bodemo krog vsih kaj krepko in prelili dosti kervi. Seveda bomo stali v ruskih verstah in se zapodili, kadar bode le toliko mogoče z vso silo v turške druhali, a kogar bomo vjeli, prizanesli mu bomo, k večjem da ga odpeljemo daleč kam na Rusko za toliko časa, da postane zopet mir. Živemu ne bodemo posekali nikomur rok in nog in mu ne iztaknili oči ter ga potem s kolom prebodli ter se njegovemu stoku in zvijanju posmehovali, dokler da pogine. Tako so delali Turki kedaj, tako bodo delali tudi v tej vojski.
Med tem pa, ko se bodo pripravljali Rusi za prehod čez Donavo, nam ostaja časa, da pogledamo kaj vojskinega se godi drugod po Turškem, postavim v Bosni ali Hercegovini. Zapustimo Ruse za kratek čas, ter jim zaupajmo, da bodo morda tudi brez naše pomoči kaj opravili. Da bi se jim le posrečilo čez Donavo smukniti! Velik kos vojske bi bil s tem že dobljen!
Djali smo, da so Turki s Serbi mir sklenili; ker serbski knez Milan Obrenovič IV. je djal, da to lehko stori, ker je slovanska in keršanska stvar v Turčiji prišla v boljše, ruske roke. Na Serbskem je ostalo vse po starem.
A s Černogorci se niso mogli pobotati, ker ti so tirjali preveč, en kos Hercegovine in pot do morja. Ko je premirje s Černogorci in Turki dva dni po svetem Jožefu, 21. marca 1877. leta minulo, postavil se je Černogorski knez Nikica svojim junakom na čelo, ter z Bošnjaki in Hercegovinci združen pričel nov boj s Turkom. Kakor strela je treskal na Sulejmanpašo in Saibpašo; o Sulejmanu bodemo slišali v tej vojski še marsikaj, a dobrega nič, mož je imel povsod nesrečo, kamor se je ganil. V Bosni je zbral Despotovič in Vukotič zatirane upornike, ter od dne do dne pomnoževal svojo četico s prostovoljci, ki so mu prihajali od vsih krajev na pomoč, največ pa je prišlo Serbov.
Toraj na vsih koncih in krajih so imeli Turki mnogo, mnogo opravka, tu v Hercegovini in Bosni, v Černogori, pa tam ob Donavi. A še nekje drugej so jim postavili Rusi svoje armade nasproti, unkraj Černega morja, v Aziji, kjer se rusko in turško cesarstvo mejita. Rusi zgrabijo Turke tudi v Aziji. Tu sem so poslali 200.000 mož, ki so jeli 13. aprila z ruskega Kavkaza vreti turškim armadam v Aziji. Vodstvo ruske vojske je imel v teh krajih carjev brat, veliki knez Mihael v rokah, Turkom pa je zapovedoval vojskini minister Redivpaša sam. Okoli sv. Jurija, sv. Katarine dan ste se te dve vojski v Armeniji blizo Karsa, ki je mimo gredé povedano, najmočnejša turška terdnjava v Aziji, pervikrat za resno sprejeli. In kdo je tekel? Turek, ter se zaperl v močni Kars, kamor so začeli metati Rusi s početkom meseca majnika bombe in ogenj. Od vsih krajev so ga obstopili in oklenili. Med tem pa so drugi ruski oddelki zajeli 17. majnika neko drugo turško terdnjavo Ardahan, zopet drugi pa so jo vderli za Muktar-pašo, ki se je vmikal nazaj proti terdnemu Erzerumu. Toliko da je še srečno pete odnesel in se zaperl vanj. Rusi so ga od vsih strani oklenili, metali vanj bombe, a druzega pa tudi nič niso opravili. Generale je zapustila sreča in bistra umnost in celo slabo se jim je jelo goditi. Turki so jih zapodili od Erzeruma proč in po leti, krog sv. Jakoba so Rusi, razun Ardahana vse zgubili, kar so si v teh dolzih mesecih pribojevali. To so bili za Ruse hudi pasji dnevi, velika vročina, ki je nastala ž njimi po Armeniji, je pripravila vso vojsko ob veselje in pogum. Boj se je znova pričel, ko je huda vročina pominula. 18. 25. 28. avgusta so bili na veliki planjavi blizo Karsa. Drug druzemu si niso mogli kaj in zopet se je pričelo ono dolgotrajno obleganje.
Sedaj je prišlo Turkom nekaj za Ruse zeló nevarnega na mar. Pregovorili so ruske podložne v Kavkaških gorah, naj se zoper Ruse vpró, ter jih od zadaj primejo, oni, Turki jih pa bodo od spredaj zagrabili. To je bilo nevarno! Naj velja kar hoče, te upornike so morali Rusi najprej užugati, kadar se je pa to zgodilo, pripravili so se, da enkrat planejo z vso močjo na Muktarpašo. 2. oktobra, tri dni po sv. Mihaelu so se ga lotili. Skoro se ni vedelo, kdo je zmagal, se ve da Muktar paša je poročal v Carigrad, da je bil on tisti. A drugače je bilo 15. oktobra. Rusi so ga tako pobili, da je bežal v Kars, kakor urno so ga pete nesle. To je bila slavna zmaga! Čez 6000 mož so mu Rusi potolkli. Berž se je nagnila sreča zopet na rusko stran, v početku adventa so Rusi Erzerum zopet oklenili s svojimi kanoni.
Turki so bili v veliki zadregi. Njihov najterdneji terdnjavi v Aziji, na kteri so se najbolj zanašali, ste bili tako zaperti, da ni mogel nihče ne vun ne noter. Po vsem širokem Ruskem so zaukali carjevi podložni, ko so dobili Rusi, 18. novembra, en dan pred sv. Elizabeto močni Kars v svojo pest. 12 ur so se bili okrog njega, celo noč so razsajali kanoni in puške in naposled goli meč in bajonet. 7000 Turkov je bilo poklanih, 10.000 pa vjetih. Verh tega so zajeli Rusi mnogo živeža in streliva, vojskino kaso in 300 kanonov.
To je bil za Turke grozen vdarec, Rusom pa je dal nov pogum za njihovo daljše vojskovanje. Še tisti dan 18. novembra so jo mahnili s 15.000 mož proti drugi močni terdnjavi, proti Erzerumu. Dosedaj bi bili Turki morda še lehko ušli, ko bi bilo hoteli zbežati naravno v Carigrad, odslej pa je postalo to kar nemogoče. Rusi so mesto tako obsuli, da bi jim zajec ne bil iz njega vtekel. A zavoljo debelega snega, ki je med tem zaspal, ni šlo vojskino delo nič kaj dobro izpod rok. Muktapaša je bil v Erzerumu z živežem sicer dobro preskerbljen, a ker je mraz tako zeló pritiskal nanj, zmanjkalo mu je celo kurjave. Vendar se je še dobro branil, v početku novega leta je pa v veliko začudenje njegovih vojakov izbežal iz Erzeruma ter hitel v Carigrad. Strahopetneža je vzela noč. Turki so bili, kakor ovce, ki so pastirja izgubili in jeli so se Rusom ponujati, da se jim vdajo, samo orožje naj jim pusté, da se ne bode reklo po Turškem, kako sramotno so se vdali. A Rusi jim tega niso dovolili, ker vedeli ali vsaj čutili so, da Turkom teče že voda v gerlo.
Oblega je zato trajala še dalje in gotovo bi se bili Turki naposled vdali, ko ne bi se bil v konec letošnjega predpusta sklenil mir med Turki in Rusi.
Kako pa je li do tega prišlo? — To so storile one ruske armade, ki smo jih zapustili tam pri Donavi, ko smo šli gledat čez černo morje v Azijo, kako setu Turkom in Rusom godi. Posebno možki ne smejo biti, ne ti, ne uni, skoro celo leto so se vojskovali za dve terdnjavi in naposled vendar samo eno v pest dobili. A drugače častno in možato so se borili ruski vojaki ob Donavi, tam v Evropi.
Rusi premosté Donavo.
urediDa, tam ob Donavi sva zapustila, prijazni bravec, Ruse, ko so se majnika meseca pripravljali, da jo mahnejo čez to reko tje na turško zemljo v Bulgarijo. Verniva se nazaj k njim, potem, ko se cele tri četert leta nisva zanje zmenila in jima le srečo vošila, ko sva se odpotila v Azijo. Da, težavno delo je bilo; ker na vsem desnem bregu donavskem so na gosto nasejane turške terdnjave, kamor so navlekli Turki vojakov iz vsih svojih evropejskih dežel in iz Egipta, iz Arabije in male Azije. V bulgarsko terdnjavo Vidin blizo serbske meje in tik Donave jih je primarširalo sto tisoč, od kodar so jeli streljati v rumunsko mesto Kalafat, unstran vode. To je bil za Rumunce čuden pozdrav. Saj jim Turki še vojske napovedali niso in še prej so jeli streljati, predno so Rusi stopili na Rumunska tla. Sedaj se je bilo treba urno odločiti. Prav Turki sami so jih prisilili, da so obljubili Rusom tekoj vse svoje vojake v pomoč.
Vojsko so pričeli Rusi, kakor se kristijanom spodobi. Predno so jele marširati na Rumunsko, sčakovale so se ruske armade v ruskem mestu Kišenevu, kjer jih je pred odhodom car Aleksander II. sam ogovoril ter jih k hrabrosti spodbujal. Potem pa je opravljal kičenevski škof za srečo cele vojske slovesno sveto mašo ter po končanem opravilu blagoslovil njihovo orožje. In „vojvode in vojaci Kristusa ljubeči!“ jim je dejal: „Preblagi naš vladar in car kliče vas na izveršitev svete naloge, da tudi za Donavo in Balkanom, na turški zemlji povzdignete Kristusov križ nad polumesec, kakor so ga dvignili naši predniki križ nad turški serp, ki žanje, enako klasju, človeško življenje. Na imenitno delo vas kliče vaš bogoljubni car! Vojaki! resni pojdite na delo, ki Vas čaka.“
„Odločena bojna pot je dobro znana ruski vojski, uhojena je z rusko nogo, posejana z ruskimi kostmi, napojena s kervijo braniteljev in sovražnikov ruskega naroda in Kristusovega imena. Na svoji poti bodete srečevali vasi, mesta, terdnjave, ki vas bodo spominjale velicega Ruskega imena, hrabrih bojev in slave ruskih vojakov. Na vas bodo gledali z ljubeznijo in upanjem vaš car, oče s carinjo in slavno rodovino, na vas bode gledala ruska zemlja, Vaša mati, na vas bodo obernjene oči bratov naših, terpečih kristijanskih ljudstev, ki čakajo rešenja od divjega strahovalca, Sv. cerkev bode molila za vas in vas bode blagoslavljala. Sam Gospod naš, Jezus Kristus, bode gledal z ljubeznijo na vas, ki se hočete darovati za brate Vaše in vas bode blagoslovil!“
In ko je izgovoril in vso armado blagoslovil, razlegnil se je navdušen, vesel: urà, urà, po ruskem taboru. S hrabrim sercem in navdušeno je prisegla vsa vojska, da se če do zadnje kepljice kervi potegovati za čast in slavo ruskega imena in rešenje svojih keršanskih bratov.
Vriskaje in pevaje so vreli doli k Donavi, kjer so se razpostavili po rumunskih terdnjavah. Najprej so se dobro zavarovali ter zaperli Donavo, da ne bi po nji prišle turške ladije iz černega morja, ter se postavile pod njihove terdnjave, da jih motijo, ko bi delali mostove čez to veliko vodo. —
Kako to? čudi se eden ali drugi. „Ladija, lesena ladija — naj bi silila pod kanone, ki jo lehko v drobne treské razklestijo? — Toda kanonova krogla tudi ni vsemogočna. Posebno učenemu ni treba biti človeku, da to razume. Tako so djali tudi prebrisani generali, ter odeli svoje vojskine ladije z en in dva čevlja debelim oklepom in jim dali imé: oklopnice ali fregate. Zavoljo te debele kože jim skoro ni moč do živega priti, kanonske krogle se razploščijo na njih, ko testo, ko v steno prileti. Za obleganje pomorskih mest so oné sila nevarne. A užugali so jih drugače, iznašli so zanje hujšega sovražnika kakor je kanon — to so torpedi. Neka prebrisana amerikanska glava, Fulton, jih je spravil na dan. Torpedi so velike steklenice, flaše, ki deržé kacih deset bokalov. Vanje se dene malo hudičevega olja, malo sladkorja, klorove soli in 10 kilogramov smodnika. Za tem se zamašé, postavijo v lesene koše ter se skrijejo pod vodó. Kadar prijadra ladija do njih in se zadene ob zamašek, takrat se zmes v steklenici vžge ter raznese najmočnejšo ladijo v tisoče kosov. To je velikanska iznajdba. A še drugačne torpede so iznašli, take da jih je treba le kje v vodo spustiti, da plavajo vedno v tisti meri naravnost naprej do sovražne ladje, do ktere bi se po drugej poti ne moglo približati. Skoro pol ure daleč zamorejo ti torpedi pod vodó plavati. Kadar se zadenejo ob ladijo, razpočijo se, ter jo vzamejo seboj v zrak.
S tacimi sovražniki so zaperli Rusi pot iz Černega morja v Donavo. Ne ena turška ladija se ni prederznila zaveslati v tako nevarno vodo. Pri premostevanju Rusov turške ladije niso mogle nadlegovati, a nadlegovala jih je naraščena spomladanska reka, in pa turške armade na uni strani. Tu sem je priderlo Turka, ko mravelj, ko je razglasil sultan „sveto vojsko“, to se pravi, ko je poklical vsacega deržavljana mahomedanske vere v vojsko, ki je dopolnil trinajsto leto. Če bode v vojski padel, vzel ga bode veliki prerok Mahomed k sebi v nebeški paradiž. Nobena druga stvar ni Turkov sedaj v tej vojski in tudi v vsih prejšnjih časih bolj podžigala, ko ta vera, da bode vsak izveličan, kdor bo na bojišči obležal, in da je o gotovem času namenjena človeku smert, naj leži domá v svojej postelji ali pa na bojišči s svojim životom prestrega svinčene krogle.
Glavnega zapovednika in pervega vojskovodjo vsem obdonavskim trumam je postavil sultan Kerim-pašo. Naložila se mu je naloga ubraniti Rusom, ki jim je zapovedoval carev brat, veliki knez Nikolaj prehod v Turčijo. Se ve da, to bi se dalo morda ubraniti, ko bi Turki vedeli, kje nameravajo Rusi čez vodo vdariti. A poskušali so na več krajih; danes je bilo videti, da menijo pri Zimnici planiti nad turški svet, jutri pri Ruščuku, pojuteršnjem pri Silistriji ali Brajli ali Galacu itd. Najbolj verjetno se je pa Turkom zdelo, da bodo premostili Donavo malo preje, predno se izliva v Černo morje, zato so v Dobrudžo, pusto nerodovitno deželico navlekli vse polno vojakov, v Donavo pa so spustili po suhem seboj pripeljane okovane ladije, monitorje, ki so švigale po reki gori in doli, ter motili Ruse pri njihovem delu. Bili so varni, ker le v spodno Donavo so Rusi poskrili torpede. A največji monitor so Rusi kmalo, že 26. majnika uničili. Dva ruska oficirja, Dobašev in Sestankov sta pokazala vso svojo serčnost. Bila je temna noč, ko smukneta ob treh zjutraj v majhen čolniček ter veslata od Brajle tiho proti unemu bregu, kjer so mirno stali turški monitorji. Pod največjega podtakneta varno en torpedo, nasadita vanj smolnato nit, ter jo zažgeta, potem pa odveslata, tako kakor sta priveslala. A nista bila še na unem bregu pri svojih ljudeh, ko se za njima posveti in turška ladija sferči z 150 ljudmi in 5 kanoni v zrak.
Po tem prigodku se je lotil Turkov grozen strah, noben trenotek si niso bili več svesti in ko je prišel 5. junija car Aleksander II. sam k Donavi, bilo je za prehod že vse pripravljeno, a naraščena reka je delala veliko opovir. Ko pa se že ni smelo več čakati, zavkazal je veliki knez Nikolaj prisiljen generalu Cimmermanu, naj poskusi pri Brajli, od kodar je bil lesen most že potegnjen, prekoračiti Donavo. Cimmermanov major Šukov je v noči od 22.—23., tisto noč pred kresom, naložil 3000 mož na ladjice in čolniče ter jih srečno privel na uno stran. Tu so zgrabili Turke in jih v beg zapodili, v kratkem je dobil Cimmerman skoro vso unstransko deželo Dobrudžo v svojo pest.
A težje je bilo priti čez srednjo Donavo. Turki so za vsakim človekom streljali, ki se je ob reki pokazal; sila so bili opazni, naposled so se pa straženja le naveličali. Ko je Nikolaj sam našel najmanj nevaren prehod, vkazal je generalu Radeckiju v noči od 26.—27. junija mahniti čez Donavo. Ta je poslal najprej 60 kozakov na ta nevaren pot, za tem pa 3000 pešcev. Prepozno so se Turki izbudili, Rusi so jih vergli z bajoneti nazaj, ter dobivali vedno več pomoči iz unega kraja. Drugi dan ob dveh popoldne so Turki zbežali in Rusi so zasedli turško mesto Sistovo. Konec kresnega tedna, to je do 30. junija je stalo že 120.000 Rusov v Bulgariji na turški zemlji.
To je bil oni sloveči prehod pri Zimnici. Berž so napravili štiri mostove ter vozili po njih noč in dan vojake, strelivo in živež na Turško, ki ga v obropani Bulgariji ni bilo nikjer nič najti. Turki so ubozim keršanskim Bulgarom vse žito in govedino pobrali. Tako so delali s svojimi podložni, kako še li gospodarijo, kadar se razlijo po sovražnikovi deželi! Z navdušenjem in vriskanjem so sprejeli Bulgari svoje rešenike.
A za Turke so bili ti novi prišleci kaj neljubi gostje. Skoro bi bili djali, da jim ne bodo ušli nikoli čez Donavo. Velik strah je bil pri hiši, ko so se jeli Rusi razlivati po Bulgariji. Bjela in Ternova, glavno mesto nekdanjih bulgarskih carov, jim je pala koj v roke, in na levo in desno so razgnali Turke, ko so se jeli niže doli v Turčijo pomikati. Berž so potisnili Rusi svoje čete do Lovaca, Monastira, Selve, Gabrova in Plevne. Tod so se zadnjikrat 1854. leta ruske armade s Turkom poskusile, tudi lani, 1877. leta so se kaj dobro spoprijeli, vendar so s početka kaj počasno dalje prodirali, ko so imeli na desno močnega Osman-pašo, na levo pa Kerim-pašo s 120.000 možmi za sovražnika. Obema se je bilo treba ubranjevati in krepko so se morali deržati Rusi, ker pokazalo se jim je kmalo, da so si izmislili Turke preveč slabe. — A zapustimo to rusko armado za malo časa, ter poglejmo kako so godi na zapadni strani Černogorcem, Hercegovincem, in Bošnjakom, proti kterim so Turki koj v početku vojske poslali močne armade.
Černogorska slavna vojska.
urediKo smo imeli černogorske junake zadnjič v mislih, pritiskali so nanje že trije paše, Sulejman-paša, Saib-paša, Mebemed Ali-paša. sicer je bilo tu v zapadu vse na nogah, a Turki so vganili, da se je treba vsakako najprej Černogorcev lotiti, ti so bili najnevarniši. Zato je sklenil veliki sultan v Carigradu jih kar s tal pomesti — in kar na nos na vrat so silili od treh strani trije paše v deželo. To se je za Černogorce prekmalo zgodilo, ker z Rusi so se pomenili, da bodo vdarili nad Turka še le ko premosté Rusi Donavo, a eden turških paš, Saib, je htel biti že preje tepen, že tretjega junija, tri tedne pred prehodom čez Donavo. Zakaj bi mu Černogorci tega ne storili, ko si je tako želel? Kako je bil revež tepen! Vmaknil se je nazaj v turški Spuž in prešlé so mu vse prejšnje želje.
Kaj pa drugi, Mehemed Ali-paša? No, tudi tega je skominalo po černogorski zemlji in res je priderl vanjo, pa žal mu je bilo, nikoli več si ni voščil priti še med te skale in gore. Ravno sv. Vida dan, 15. junija, so ga Černogorci strašansko natepli. Vendar sta smela ta dva še o sreči govoriti, če sta pomislila, kako se je tretjemu paši, Sulejmanu godilo, ki je hotel Černogorcem prav v živo pokazati, kdo je in kaj zna, namreč kako zna teči. Se ve da rad bi bil tekel, ko bi bil mogel, a Černogorci mu tega niso dovolili. Naj 30.000 mož je pripeljal iz Bosne in Hercegovine in najprej planil na Vukotiča, ki je branil sotesko Dolgi klanec. Tod je šla po hribih pot v turški Nikšič, kjer so bili turški vojaki že skoro do cela izstradani. Sulejman jim je hotel živeža pripeljati, kar se mu je po vročem in kervavem boju z Vukotičem res posrečilo. A kj mu je prišlo zatem na misel? Od Nikšiča jo je menil kar po sredi Černogore vdariti, do Spuča na drugi strani, kjer si je celil Saib-paša in njegovi vojaki rane. Dva dni po svetem Vidu, nadeljo je bilo, se je podal na pot. Od Nikšiča skoz Černogoro v Spuč ni Bog ve kako dolga pot, kacih 13 ur, dober pešec jo v enem dnevu prehodi, a Sulejman je potreboval celih devet dni, in kaki dnevi so bili to! Če se je menil po Černogori sprehajati, se je kaj zeló motil. Koj drugi dan se je že premislil, ter jo je menil nazaj proti Nikšiču pomakniti, a bes te lopi! Černogorci so mu pot za herbtom zastopili, naprej ni mogel, nazaj ni smel. Vdati se je moral ali si pa z mečem delati pot dalje. Volil si je zadnje, pa s tacim veseljem, kakor se pravi o psu, ko se česna loti. Letele so nanj krogle ko dež, vsak korak je moral kupiti s celo kopo turških merličev. v šestih dneh je prišel pol drugo uro daleč, to ni bil prijeten pot! In ko je prišel naposled res iz Černogore vun imel je 10.000 manj, ko pred devetimi dnevi. Turki si bodo teh devet dni zapomnili, a zapomnili si jih bodo tudi Černogorci, ker tako slavne zmage še niso dobili, odkar se bojujejo s Turci, kar traja pač nekoliko stoletij že.
Zeló je bil Sulejman tepen, a v Carigradu so o tem drugače mislili, poklicali so ga in Černegore tje v Rumelijo, pač so ga morali zeló potrebovati. Čestite bravce prosimo, da malo poterpé, če je to res ali ne. Tudi Mehemed Alija so iz Černegore tje k Donavi proti ruskemu generalu Cimmermanu postavili, in sicer zato, ker je bil turški sultan sila jezen, da njegov ondotni general Kerim-paša Rusov kar do zadnjega moža ne pobije. Odstavil ga je in pregnal v Azijo, kjer se je revežu sila terda godila, celó tisto sabljo, ki so mu jo enkrat madjarski mladiči poklonili, je moral prodati, da ni beračil.
Ob Donavi je šlo res vse zeló počasi, počasi so se Rusi dalje pomikali, ker na desni jim je stal Osman-paša pri Vidinu, na levi pa Kerim-paša, zadaj so imeli Donavo za seboj, Bog varuj ko bi se bila ta dva paši združila in jim pot nazaj k Donavi prestrigla. Na desno so imeli Rusi terdnjavo Nikopolje, ki je bila še v turških rokah, od tod pa ni bilo daleč do ruskih mostov. Ko bi jim Turki te poderli, bila bi to velika nesreča, zato so hoteli Rusi, predno gredó dalje, imeti najprej to terdnjavo in res 16. julija, en dan pred sv. Alešem, so jo dobili ter vjeli 9000 Turkov, 3000 pa jim jih je ušlo v Plevno. Ko je Osman izvedel, kako terda prede Nikopoliju, popustil je Vidin, ter mu pritekel napomoč, a prišel je prepozno, ter se približal Rusom do Plevne, kjer se je berž vtaboril. kacih 20.000 mož je pripeljal s seboj, ktere so Rusi urno s kanoni vklenili in menili, da bodo imeli Osmana koj v pesteh, ker Plevna ni bila terdnjava, Osman se je le v naglici in za silo vterdil in zašancal v nji.
Tu pri Donavi se Rusi niso smeli muditi; če so hoteli Turčijo zgrabiti, morali so prodreti dalje v njeno serce, a tu so se jim postavile visoke balkanske gore čez pot, ki so od Donave 50 ur proč in se vlečejo ž njo vštric ob meji bulgarski in rumelijski, unstran teh gor leži lepa rodovitna dežela Rumelija, na nji pa stojé velika bogata mesta Zofija, Filipopelj, Adrianopelj in Carigrad.
Donava je bila ena težava, Balkan druga, ker čez te gore ne peljejo široke cesarske ceste, ampak se vijó le ozke steze in revna pot, ktera so pa Turki vsa s kanoni zavarovali. A kaj je to pomagalo! 13. julija je prederzni ruski general Gurko našel pot, po kteri je pripeljal čez te gore 18 batalijonov doli v Rumenijske ravnine, kjer je zadel pri Kandikiöju na perve Turke. Na tej strani Balkana niso imeli Turki skoro nič vojakov, in o tej priložnosti je poklical sultan onega nesrečnega Sulejmana iz Černegore, da zastavi Rusom pot, ko bi ti le jeli v gostih trumah s hribov doli lezti. Silo težavno pot je imel Gurko, ko je lezel čez balkanske gore, kanone je moral z voz vzeti ter jih konjem naložiti in celo vozove so morali vzeti vsaksebi ter posamezne dele nesti čez gore! Po taki poti bi velika ruska armada se ve da ne mogla priti čez Balkan, treba je bilo vzeti Turkom glavno cesto, ki pelja mimo Šibke. Šibka, rožna vas, je sila velika, osem do sto hiš ima in stoji ravno na ovinku, ko začne cesta od Donave sem lezti v Balkanske gore. Tu sem so postavili Turki 8000 mož.
Teh se je menil Gurko lotiti. Cesta čez Balkan mimo Šibke je šest ur dolga, od južne strani so jo Turki kaj malo zavarovali in ker je Gurko one v Šibki od zadaj prijel, posrečilo se mu je Šibko 19. julija v pesti dobiti, in s tem tudi glavno cesto. Ko je ruska glavna armada pod Balkanom to izvedela, poslala je Gurku 15.000 možv hribe na pomoč, da ga Turki ne preženó in mu tako veljavne ceste zopet ne odvzemejo.
A Ruska armada spodaj pod Balkanom ni smela prej čez-nj, dokler ni zadušila Osman-paše, ki se je v Plevni tako v tla zaril, da mu ni bilo moč priti od nobene strani blizo, verhu tega je pa dobival od dne do dne novih turških moči po cesti iz Zofije v Plevno, tako da je imel naposled že 70.000 mož. Teh niso smeli pustiti Rusi za herbtom, ter se pomikati v hribe, zato je sklenil general Krüdener lotiti se ga 31. julija, sv. Ignacija dan. Ta dan so imeli Rusi polovico kanonov več ko Turki, 160, a Turki so bili za zemeljnatimi nasipi in prekopi v Plevni tako dobro skriti, da so tisoče Rusov doli na planem pobili, predno so oni mogli še blizo priti. Osman se je znal braniti kakor eden pervih mojstrov. Rusi, ki so menili, da imajo Turki v Plevni le 30.000 mož, so se jih lotili le z 35.000, a zmotili so se in bili zeló zeló tepeni.
Ta pobitka jih je zeló poparila, posebno ker so tudi prihajale od drugod, od desne in leve žalostne novice. Le Gurko se je med tem v balkanskih gorah kaj junaško deržal. Ko so se pokazali pri prehodu Gurkovem Rusi v dolinah unstran Balkana, bežali so Turki, kamor so mogli; ruski ruski knez Mirski je zaporedoma pregnal Turke, ki so se mu v naglici nasproti postavili ter se bližal Filipopelju. Oni Sulejman, ki so ga Černogorci tako pretepli, je pobral vse, kar je moglo le puško nositi, 12.000 mož je nabral, a Gurko ga je tako zgrabil, da je ušlo le 3500 Turkov njegovemu meču. To je bilo 26. julija. Vedno dalje je prodiral in dva dni za tem so prijezdili njegovi kozaki do železnice, ki derži iz Zofije v Carigrad. Pa kakor strela iz jasnega je zadelo Gurka povelje, ki mu je prišlo od unstran Balkana, naj se urno pomakne nazaj v hribe. Da so bili Rusi pri Plevni tako nesrečni, še ni zvedel. Popustiti je moral vse, kar je v enem tednu pridobil. Sulejman je dobil zopet pogum in lotil se ej Gurka in Radeckija v balkanskih hribih. 21. avgusta je vdaril pervikrat nanje, in zatem še ednajstkrat v enem tednu, a Rusi se niso premaknili ter mu pobili do 10.000 mož. Miroval je zopet kake tri tedne, a tudi 17. septembra ni nič opravil.
Medtem pa so Rusi dan za dnem Plevno napadali, a en poskus je bil bolj nesrečen kakor drug, tako da so naposled že obupali ter z naskoki ponehali. Carjevič Nikolaj je pozval iz Rusije najodličnejše vojake, carsko gardo, 90.000 mož ter jo postavil krog Plevne, a vse zastonj.
Cela dva meseca smo čakali, kaj nam prinesó novine od Plevne, in iz bojišča sploh; a o kaki veliki zmagi pa se ni hotelo slišati nič, le o Černogorcih se je pripovedovalo, kako prodirajo vedno dalje, da so vzeli Turkom 8. septembra Niksič in jih na mnozih krajih v beg zapodili. Slišalo se je o Gurku, da je bil v hribih skoro vedno v bojih s Turki, a od Plevne ni prišel noben glas. Žesmo skoraj obupali, da bodo Rusi zmagali, ker bližala se je zima in sneg je zapadel že vse gore.
A naenkrat se je razlegnil vesel glas, ki ga je lani slišal in poznal skoro vsak otrok:
Plevna je pala!
urediVeselje po vsih slovanskih deželah je bilo veliko in po naših slovenskih krajih smo zažigali vesele gromade. Plevna je pala 10. decembra, 14 dni pred Božičem lanskega leta. Že okoli sv. Martina so poslali Rusi Osman-paši v Plevno ponudbo, naj se jim uda, a odvernil jim je, da se hoče braniti do zadnjega moža. Zanašal se je, da mu bode pomoči prinesel Sulejman, ki so ga poslali Turki tje k Donavi, ko so oktobra meseca odstavili Mehedem Alija, ter ga zopet Černogorcem nasproti postavili, ki so ga pred enim četert leta tako pobili. A Sulejman je bil tudi tu nesrečen človek, Osman v Plevni je ostal brez pomoči. Imel je še kacih 40.000 mož, 10. decembra se je namenil z mečem v roci prodreti goste ruske verste, ter pobegniti v Vidin, ki ga je pred štirimi meseci zapustil. Žal mu je bilo, tam bi se bil lože branil.
A tudi Rusi so po špijonih (ogleduhih) izvedeli, kaj namerava, ter bili celó pazljivi. sprejeli so Turke z vso močjo, ko so hoteli vdreti iz Plevne. Štiri ure so se kervavo bili; naposled so Turki omagali, ter se jeli nazaj v Plevno umikati, a bilo je nemogoče, ker med tem so jo Rusi dobili že v pest. Kake pol ure od Plevne proč je razvil Osman, v stegno vstreljen, belo zastavo, znamenje da se hoče vdati, Turki so pometali otožje raz sebe in ob treh popoldne so praznovali Rusi svoj slovesen vhod v Plevno. Drug dan pripeljal se je car Aleksander, ter v znamenje, kako visoko ga spoštuje zavoljo njegove serčnosti, je dal Osmanu nazaj sabljo, ki si jo je moral odpasati, ko so ga vjeli.
„V Carigrad! V Carigrad!“ oglasil se je po ruskem taboru vesel glas in na vsih krajih so jeli lezti Rusi čez Balkanske hribe, ko so užugali najnevarnejšega sovražnika Osmana; na vsih stezah jih je bilo polno. Ob enem pa je poslal ruski knez Gorčakov Serbom vest, naj pričnó sedaj tudi oni vojsko. Zgrabili so za orožje ter zadeli 22. decembra pri Pirotu in Ak-palanki na perve turške čete, ki so se jim vmaknile proti Zofiji po cesti v Carigrad.
Hoja do Carigrada.
urediSlednjič so se Rusom vresničile gorke želje, ki so jih gojili že čez pol drug sto let, šli so terkat na vrata Carigrada. Pot čez Balkan se ve da ni bila lehka, sproti so si morali Rusi delati cesto s streljanjem skalovja, na druzih krajih pa se zopet spoprijeti s Turki, ki so napenjali svoje zadnje moči. A vse je bilo zastonj, zmagonosno so prodirali Rusi čez hribe in 14. januarija letošnjega leta stala je glavna ruska armada že to stran gora proti Carigradu. 3. januarija so vzeli Rusi lepo Zofijo, 16. Filipopelj. Vse je bežalo! Še enkrat so hoteli poskusiti Turki svojo vojsko. Poklicali so Sulejmana od Donave, zdaj ga bode treba v Carigradu, naj le popusti Donavo, ter pride s svojimi vojaki po morju v Carigrad. A pride sam in kaj se je začudil, ko je proti Adrijanopelju peljavši se vgledal cele trume bežečih Turkov. Toraj že tostran Balkana so Rusi! Ne tega si bi ne bil nihče pričakoval, v taki hudi zimi, v tacem snegu priti čez balkanske hribe! No, pa je tudi 2400 ruskih vojakov na poti zmerznilo.
Sulejman ni vedel kaj početi — nesrečen človek, kamor se je obernil. Ko so Rusi jeli proti Adrijanopelju marširati, zbežali so Turki ter ga popustili Rusom. To je bilo 20. januarija, a že je poslal sultan dva dni prej 3 poslance k Nikolaju ter ga prosil miru, a dokler si niso bili Rusi svesti, da se jim Carigrad nikakor ne more več vstavljati, odlašali so sklepanje miru in še le zadnji dan meseca januarija so se pobotali za pogodbe, ktere so poslali caru v Petrograd, da jih poterdi.
Mir.
urediČetertega marca 1878. leta podpisala se je mirovna pogodba v Št. Štefani blizo Carigrada.
Z velikansko vojsko, ki je trajala skoro celo leto, dosegli so Rusi to-le:
1. Černogorci dobé Nikšič, Gacko, Podgorico in Bar, ter se popolnoma odtergajo od Turčije. Če pride med njima kdaj do prepira, razsojevali bodo Rusi in Avstrijanci. Po vojski je Černagora dvakrat veča ko prej.
2. Serbi dobé nekoliko turške dežele, serbska meja sega do Novega Bazara, malega Zvornika in Zakace. Tudi dobé odškodnine za vojskine potroške.
3. Bulgarija postane samostojna kneževna deržava s keršansko vlado in lastno vojsko, le nekaj letnega davka naj bode plačala Turkom, a koliko, to odločijo velike evropske oblasti. Imela bo lastnega kneza, ki si ga Bulgari sami izvolijo. Postave si dajo Bulgari sami. Ruski vojaki pa ostanejo toliko časa v deželi, dokler si Bulgari ne osnujejo lastne vojske. Vse turške terdnjave po Bulgariji in ob Donavi se morajo podreti. Bulgarija bôde obsegala 3000 štirjaških milj, to je tretji del vse evropejske Turčije! Zadevala se bo od dve morji in imela dve veliki reki Marica in Vardar.
Slava Rusom! Ubogi bulgarski kristijani so Turkov za vselej rešeni.
4. V Bosni in Hercegovini bodo vpeljane one naredbe, kakor jih je zahtevala pred enim letom carigrajska konferencija; ako se pa naj kako spremené, določijo naj evropejske vlade.
5. Rusom je pot iz černega morja mimo Carigrada dovoljena, verh tega oddajo Turki Rusom nekaj vojskinih ladij.
Slednjič so se pomenili, da plačajo Turki Rusom tavžent štiristo in deset milijonov rubljev, to je 2397 milijonov goldinarjev, a pozneje so jim Rusi to velikansko svoto znižali na petsto in deset milijonov.
Tako se je končala velikanska turško-ruska vojska, ki je pomorila nad 200.000 mož in veljala Ruse 1360 milijonov sejana, ki ležé deloma nepokopani po hribih, a ves keršanski svet kliče Rusom slavo in čast, ker so rešili svoje brate turške grozovitosti, ki je razsajala med njimi skoz 500 let.