Kaj se je zgodilo v Smeledniku?

Kaj se je zgodilo v Smeledniku? Mihael Ambrož

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 24 (14.6.1848)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tako je marsikteri v Ljubljani 6. tega mesca prašal, ko je vidil, de so se trije vozovi vojakov namenili v Smelednik, pa so se spét na cesti pred Maličam nazaj vernili.

Jez se moram za svoje sorojake potégniti, de ne bojo več osramoteni, kar zaslužijo. Poslušajte! Smeledniška grajšina ima svojim podložnim kmetam nektere posojila od lét 1806 in 1809 plačati; razdelk je že sicer storjen, tode zavoljo grajšinske pritožbe do c. k. dvorne pisarnice, leži že ta reč od leta 1846 na Dunaji. Koj po dovoljenji nove ustave so jeli kmetje barati: kdaj de bodo vùnder enkrat te posojíla nazaj poplačane? ‒ Primérilo se je, de je létas malitravna tudi eno drugo kmetijsko posojílo na kamerlno zakladnico (kaso) v Ljubljano došlo v znesku od 1524 goldinarjev. To so kmetje zvédili. ‒ Prigermí jih 30. veliciga travna okoli dvajset mož (pa ne iz Smeledniškiga kantona) v grajšino, in jeli so tirjati posojíla, kér so rekli, de so unidan v Ljubljani zvedili, de denar že v Smeledniku leží. ‒ Bolj ko so jim gospod baron pravili, de ta denar v Ljubljani v kameralni zakladnici leží, bolj so to svojo trobili in so tudi ojstro govorili. Ločili so se s tem pristavkam, de bojo v osmih dneh zopet po te denarje prišli.

Osmi dan pride, 6. téga mesca, in koj zjutraj doide do gospoda barona naznanílo, do so nekteri šuntarji resnično po vaséh hodili in ljudí nagovarjali, ta dan v grajšino priti. Neutégama so gospod baron, akoravno jim je bilo odsvetovano, v Ljubljano pisali, in to je vzrok, de so se trije vozovi vojakov v Smelednik namenili, kér naše c. k. poglavarstvo za mir in pokoj serčno skerbí. Pa kaj se je tukaj zgodilo? ‒ Prišli so rés nekteri kmetje od mnogih krajev; tudi množica ženskih je bila med njimi, pa ne mislite de bi bili iméli kake orožja, ampak čakali so pred gradam in so se besedovali zavoljo posojil.

Kér so gospod baron Lazarini meni pred ta véčer vse zadéve téh posojil spisane podali, sim zložil kratko razjasnjenje v domačim slovénskim jeziku, stopil sim med nje in sim jim vse po pravici pràv po domače povedal, rekoč: de 1524 goldinarjev v kameralni zakladnici v Ljubljani leží, de ta denar tako dolgo ne more biti razdeljen, dokler razdeljenje od drugih posojil iz Dunaja ne pride, de je tedaj malo še za poterpéti, de bota oba znéska vkupej poplačana.“ Vsi so bili s tém podučenjem zadovoljni in so rékli: gospod takole se mora s kmetam govoriti, de razumè.

Prosili so me, de naj jim pripomorem, de bo ta reč tudi na Dunaji dokončana in naredili smo neutégama na gospoda ministra notranjih zadév, prošnjo, pervič v nemškim, potlej pa v slovénskim jeziku, in poslali smo jo na Dunaj. To je gotovo perva prošnja v našim jeziku, in gotovo vam povém, de se na Dunaji ne bojo tolikanj grozili čez to prederznost, kakor nekteri nemškutarji v domači deželi. Na to so se vsi kmetje tako mirni domú vernili, kakor so prišli, in preden je bilo poldne, že nobeniga več ni bilo. Zató je pa tudi tisti, ki je po vojake pisal, neutégama odpoved v Ljubljano poslal.

Vidite iz te resnične povésti, de naši kmetje niso taki razbojniki, kakor kdo misli, ‒ de pa stare pravice tirjajo, jim tudi ne bode nihče zaméril. To pa je napčno, de zevači in neumni širokoustniki s šuntarijami ljudí sleparijo, druge v nepotrébno skerb, sami sebe in druge soséde pa v sramoto in zaničevanje pripravljajo.

Smelednik 7. rožnika 1848.

Ambrož.