Kaj se vse pred pustom lahko zgodi
| Kaj se vse pred pustom lahko zgodí. Iz življenja g. nadlogarja Pankracij Gregorc |
| |||||||||||||
Naš trgovec g. O. se je oženil. Na svatovanje povabil je svoje bližnje sorodnike in nekaj prijateljev. Župnik, ki je novi par zvezal, ostal je tam. Uro daleč je imel hodá do podružnice, maševal in poročal je malo pred poludnevom, tedaj se je spodobilo, da so ga še teščega na zajutrek povabili. Rad se je udal pozneje prijazni prošnji, naj ostane še pri kosilu. Vedel je, da bode razvedrilna in poštena zabava med olikanimi ljudmi. G. nadlogar kot večletni hišni prijatelj je bil tako navzoč in moja malenkost je tudi prišla.
Od kraja sukal se je pogovor le bolj o navadnih rečéh: Kako oster je mraz, kako huda zima — poroka bila je pred pustom meseca januarija — kako velikanski zametje so, da sosed ne more do soseda itd. Ko se nam je pa razvozlal po dobri kapljici jezik, postalo je že bolj živahno. Vsak je vedel kaj povedati. Posebno naš godec Jože vpletal je v naše pogovore svoje dovtipe, ki so se včasih prav dobro sponesli.
Slovenec si svatovščine brez plesa ne more misliti. Tudi za to razveseljevanje je bilo preskrbljeno. Iz sosedne sobe umaknili so opravo, da bi kak stol, miza, ali omara ne bila za napotje vrtečim se gostom. Tijà se je tudi mladi svet večkrat zgubil, da bi se po taktu valčka ali polke malo zasukal. Bilo jih je pa le malo, komaj štirje pari, drugi smo pa ostali v obednici ter si pušéč smodke — gosp. nadlogar, kakor znano, jih tudi sedaj ni maral, vlekel je iz pipe — v prijaznem pogovoru delali kratek čas.
Na večer je bilo, ko se je mladi svet za čas odplesal. Vsa družba je bila zopet zbrana okoli mize. Prinesli so krofov. Ne vem, smo jih jedli po francoski ali po angleški, smo li z nožem rezali mehko peko, ali smo jo s prsti trgali — dovolj, dišali so nam. To je pričalo, ker je pogovor za čas prenehal.
„V moji domovini, v zgornji Češki,“ prične g. nadlogar, „imeli so v moji mladosti skoraj enako jed pri takih prilikah. Podobna je sicer bolj kranjskim štrukljem, a vse je bilo bolj rahlo narejeno; masla, sladkorja in jajc niso posebno štedili pri peki. Omenim to zaradi tega, ker je bil enkrat tak štrukelj povod, da se je jeden par zvezal. Dotični moj prijatelj še živi, ostal je v svoji domovini in je enako nadlogar kakor jaz. Pred nekimi leti sem ga obiskal.
Naš knez me je poslal na Češko, naj pogledam, ako bi se nove pile, tam vpeljane, tudi pri nas napravile. Par ur vožnje po železnici iu še par ur z vozom, pa sem bil po dokončanem raziskovanji v prijazni nadlogarjevi hiši.
Ostal sem pri njem dva dni. Dan odhoda je pri kosilu njegova ženka prinesla stare češke štruklje na mizo. Nasmijala se je, ko mi je ponujala ljudem priljubljeno jed; tudi moj prijatelj bil je veselega obraza. Kdo se bo tedaj čudil, če sem tudi jaz norčevaje vprašal: „Kaj niso še prišli stari češki štruklji iz navade? Dandanes menda niso več moderni?“
„V naši hiši smo preveč konservativni,“ oglasi se prijatelj, „in moja žena ljubim gostom še vedno rada ž njimi postreže.“
„Tedaj je tudi vajina ljubezen še vedno stara ostala!“ odgovorim.
Nista sicer pritrdila mojemu vprašanju, pa radosten izraz na njenih obličjih pričal mi je, da sem resnico zadel.
„Če Vam drago, pa povem, kako se je vse to izvršilo?“
„O prosimo, g. nadlogar, le na dan, saj veste, da smo Vaše dogodbe vselej radi poslušali!“
„Skoraj bo že štirideset let, kar poznam svojega prijatelja. Ne mislite pa, da je bil takrat že nadlogar. Pripravnik je še-le bil, kakor bi dandanes rekli, ali kandidat logarski. Ko je dovršil šole, prosil je bogatega kneza A., naj ga sprejme v službo. Dobil je res prvo leto malo nagrado in bil adjunkt ali pomočnik vodji. Pomagal mu je pri računih ali raznih pregledovanjih. Stanoval je v gradu pri oskrbniku. Stranski del velicega poslopja imel je vodja ali vrhovni oskrbnik vsega posestva, in da je svojega pomočnika takoj pri rokah imel, odkazal je mojemu Adolfu sobico pri tleh, ravno pod svojim stanovanjem. Vodja ni imel velike družine. Žena, hčerka, postrežnica in on, to je bilo vse, pa vendar so imeli štiri lepe sobe za stanovanje. Po zimi je bil grad večinoma prazen, zato je pa poletu bolj šumelo. Veliko gospode dohajalo je na deželo se vedrit; vodja je bil dostikrat v skrbi, kje bo dobil vso pripravo, da bi razvajenim gostom ustrezal. Na jesen vračalo se je zopet vse v mesto, le bolj strastni lovci so še ostajali nekaj časa; pa ko je debel sneg zapadel, odšli so tudi oni. Gladki parket in zakurjena soba jih je bolj mikala v mestnih salonih, kakor pa stikati v trdi zimi za divjačino. Knez se je še nekaj tednov pomudil, pregledal sam vse račune, odredil, kako se mora poslovati na bližnjo spomlad, kaj naj se predrugači, kje popravi itd. Bil je on fin aristokrat, a ob enem tudi dober gospodar; le tako je bilo tudi mogoče, da se je vedno v dobrem denarnem stanji ohranil, če tudi je on in njegova družina dovolj potratno živela.
Vsacega posla je skoraj poznal, pri vodji je večkrat poprašal, kako se ta ali oni obnaša, je-li zadovoljen ž njim itd.
Moj prijatelj Adolf mu je bil všeč, zato ga je takoj vsprejel, obljubil mu tudi v par letih samostalno službo, ako se bo izkazal delavnega in zanesljivega.
Poldrugo leto je že bil Adolf za pomočnika vodji. Na jesen so važni opravki klicali v glavno mesto kneza. Ko so se gostje poslovili, hitel je tudi on za njimi. Bilo je konec novembra, ko so se končali lovi. Ni bilo takrat debelega snega, jesen nenaravno lepa, zato so ostali dlje, kakor druga leta. Grajsko lovsko osobje bi bilo pač rado videlo, ko bi se bili že davno razšli. Nobeden ne vé, koliko je takrat opravka. Gospôda gré na večer v gorke sobane k razveseljevanju, a lovski pomočniki morajo še v pozni noči pripravljati in razpošiljavati divjačino, snažiti strelno pripravo; na jutro zopet zgodaj vstajati in prirejati vse, da je že gotovo, ko se gostje z mehkih pernic vzdignejo. Če tudi dobé nekaj nagrade — marsikatera gospoda ni umazana — vendar v primeri ž njihovim trudom je to le malo.
Lovi so se tisto jesen dobro obnesli, družba je bila vesela, knez zadovoljen s svojimi podložniki.
Ko je odhajal, poklical je še k sebi mojega Adolfa. „Mene nujna opravila kličejo v mesto,“ ogovori ga naravnost, „kedaj se vrnem, da vse potrebno na tej graščini odredim, še ne vem. Vas sem spoznal kot dobrega lovca, tudi na kmetijo se precéj razumete, sedaj naj bode še poslednja skušnja v računstvu. Sestavite mi račun zadnjih deset let od vsega posestva te graščine; od polja, gozdov, tovarne, sploh od vsega, kar sem spada. Naj bode natančno zaznamovano, koliko stojé delavci, posli, koliko se je posekalo, kakšnega lesa, kam se največ prodalo, koliko je v tovarni vsako leto stroškov in dohodkov, kam se je največ odposlalo in kje najbolje plačalo. Sploh rad bi imel natančen račun in pregled zadnjih desetih let. Ako se precej spravite na delo, ste v dveh mesecih lahko izvršili. Ako bom z Vami zadovoljen, dobite v pol leta logarsko službo, če ne v tem kraji, pa na kaki drugi graščini.“
Da je Adolf vse obljubil, zatrjeval knezu svojo udanost in pridnost, razume se ob sebi.
Nekaj časa bil jc zares tudi mož beseda. Samostojen postati, prebivati v lastni hiši, ukazovati po posestvih, je pač zapeljivo. Da bi mlad pristav logar postal, kaj bi vse ne storil? To je tako njegov idejal.
Mislil si je pač nalogo zelo lahko. „Kaj, dva meseca naj bi delal na taki malenkosti? V štirinajstih dneh dovršim ter pokažen knezu, da nisem samo dober lovec, temveč tudi spreten računar.“ Takim sklepom šel je takoj na delo. Knez jo povedal oskrbniku, kaj naj sostavi Adolf; tudi v tovarno je sporočil, naj mu vse računske in poslovne knjige izročé, kedar bode zahteval.
Pa že prvi dan se je naš pristav prepričal, da ni vse tako lahko, kakor si je domišljeval. Od gozdov in polja je hotel najprvo izvršiti; oskrbnik mu je dal vse knjige iz svoje pisarne. Samo prebiral je, tu in tam si kaj zaznamoval, pa bilo je vse tako suhoparno, vse polno številk, popoludne mu je že kar plesalo pred očmi, da je moral za kratek čas odložiti. „Ko vse dobro pregledam, bode že šlo,“ tako se tolaži.
Tretji dan je bilo lepo zimsko jutro, oskrbnik se je pripravljal na lov. „Dva dni v sobi zaprt je že dovolj,“ misli si naš prihodnji logar, „neprenehoma ne smem delati, saj si še oči pokvarim.“ Odšel je tudi on na lov. Četrti dan bi se bil spravil h knjigam, a včeraj jim je lisica preveč nagajala. V skalovji se je izgubila in trije lovci je niso mogli dobiti. „Le počakajte, jaz vam pokažem, danes jo pa sam dobim, naj tudi celi dan pazim pri pečevji. Naj le pride na dan, zavohal bodem pravo skrivališče njeno, zamašil luknjo, in ko jo pozneje priženó psi k navadnemu stanovanju, morala si bo vhod še razbrskati, in ni šment, da bi ji takrat nekaj zrn iz dvocevke ne poslal za kosmati kužuh.“ Šel je tako sam na lov. Res se mu je posrečilo zvečer prinesti lisico v grad. Oskrbnik se je nasmijal vztrajnemu mladeniču, pohvalil ga je in celo njegova gospa je bila vesela ter tožila, da je gotovo nesnaga že večkrat prikradla se blizu gradu ponoči in si poiskala pri oskrbnikovih kokoših slastno večerjo.
Adolfu je bilo posebno všeč, da ustreže oskrbniku in njegovi gospej. Ne sicer zavoljo tega, ker je bil njegov prednik, imel je še drug bolj delikaten vzrok, kateri pa čestiti bralec izve pozneje.
Tako je minil celi mesec december. Zdaj so ga klicali iz sobe, zdaj je zopet odhajal na lov, v družbi ali sam. Do novega leta ni pogledal več knjig. Pač ga je včasih vest pekla, da toliko drazega časa potrati; ako knez nenadoma pride, ne bo vprašal, koliko je nastrelil ali kaj je vse druzega počel, hotel bode imeti natančen račun. A znal se je potolažiti. Gospôda ne zapusti po zimi mesta, kjer je polno šumečih veselic; knez pa ima zraven tega še drug posel, kaj bode delal v samotnem gradu na kmetih! Lov je zdaj tako minil, do Velike noči ga gotovo ne bo, torej imam časa na ostajanje. Če bi pa tudi knez hotel iz mesta, ima še tri druge graščine, kjer že ni bil pol leta; tje bode šel, saj ve, da pri nas je tako vse v redu. „Kaj bodem pa tudi jaz počel, ko na lov ne bom smel hoditi, takrat bom skoraj prisiljen delati račun.“ Tako je naš adjunkt samega sebe tolažil.
Po novom letu je prišlo pa drugo življenje za našega Adolfa. Predpust bil je kratek, zato ga je hotel mladi svet tolikanj bolj užiti. Da kaj ne zamudé, napravljali so veselice in plese prav pogosto. Malo mesto bilo je komaj uro hodá od graščine, na drugi strani dva trga tudi blizo. Oskrbnik sam je šel večkrat v družbo z ženo in hčerjo, kako bi tudi mlad človek izostajal?
Kjer se je ustanovil odbor za kako večerno zabavo, gotovo so njega volili odbornika, ker je znal vse tako lepo vravnati; tudi dober pevec je bil, ki ga ni bilo treba prositi, naj pride točno k pevskim vajam. Vse to mu je dajalo opravka dovolj in nekaj dni po veselici ni bila glava za pregledovanje pustih številk; rojilo je vse polno drugih spominov v možganih, npr. kaj bi se bilo lahko še drugače vravnalo, kaj naj se drugje izpusti itd. Ni bil še gotov, kako naj se prihodnje vse vredi, že je prišlo drugo povabilo na večerno zabavo. Tako je bil prvi dan v mestu, drugi dan je moral v trg, tretji večer je bila veselica na drugem kraji, skratka: pred pustom nikakor ni bilo časa za račune. Kar je storil prva dva dneva, pri tem je ostalo. Ni imel sicer druzega pokazati, kakor kopico knjig in na beli poli malo opazk.
Predpust naj mine, v postu veselice nehajo in resno delo se začne, tako je sklepal Adolf, ko ga je prišedšega v sobo obložena miza spominjala na njegovo dolžnost.
Plesal je pa največ z oskrbnikovo hčerjo. Plesalci mu tega niso zavidali, ker so videli, da sta skoraj enega stanu. Tudi oče ni prepovedaval hčeri, naj se vedno z enim ne vrti. Bil je sam navzoč, torej se ni bal, da bi iz tega kaj napačnega izviralo. Rad je privoščil svoji Mariji veselo uro, bila je tako celo leto večjidel v samoti, in mož druzega otroka ni imel. Adolf je ob tej priliki povedal svoji plesalki, kako nalogo mu je odkazal knez in tudi kaj mu je obljubil, ako delo dobro izvrši. Nemirna je bila Marija in to je mladega adjunkta toliko osrečilo, da je opomnil dalje, kaj bode moral kot logar storiti. Sam ne bode mogel vsega opraviti, gospodinje mu bode treba in ... Razumela sta se. „Prašajte očeta in mamo,“ mu je odgovorila. Tako je bil Adolf gotov, da posebnih zaprek ne bode.
Predpust bližal se je svojemu koncu. Pustni ponedeljek bila je zadnja veselica v mestu. Da je bil tudi on navzočen, ni treba omenjati. Minula je tudi ta, kakor druge.
Vračajoč se na dom opazil je Adolf, da se je sicer dobro zabaval ta predpust, da pa je tudi nazadnje vesel, da je vseh veselic že enkrat konec. Malo spanja, preveč pijače, poti sem in tje, skrb, da bi se kaj ne skazilo, vse to ni ugodno vplivalo na zdravje. Čutil se je zelo utrujenega; dober teden bode treba počitka in precej spanja, da pride zopet v prejšnji normalni položaj.
Druga skrb je nastala, ko je bil v svojem stanovanji. Še nič ni dovršenega. Ako gré tako počasi, predno človek vse prebere in pregleda, koliko truda bode še-le, ko bode skupni račun sestavljal? In iz tovarne ni še vzel nobene knjige. Bog sam vé, koliko sitnosti ga še-le tam čaka! Danes na pustni torek ni kaj za delo. Hodi po sobi ter si očita, koliko ur je zabil. Kaj bode, če knez nenadoma pride in vidi, da še skoraj pričel ni svoje naloge?
Res bi bil Adolf tudi v tem času vsaj nekaj lahko storil. Ko bi bil zgodaj vstajal ter delal, ko ga še nobeden motil ni, bilo bi že nekaj izgotovljenega, a naš mladenič je imel med drugimi to dobro lastnost, da mu je spanje izvrstno teknilo in zgodaj iz gorke postelje vstajati ni bil vajen. Samo kedar ga je posebno važen opravek klical, vzdignil se je še v temi, navadno pa je čakal dneva v svojem gnezdu. Tudi dopoludne se mu ni še nič kaj mudilo. V lepem jutru je tako rad gledal skozi okno in največ se je na kviško oziral, menda kako bode vreme. Trezen opazovalec bi se bil čudil, kako je naš mladenič čudovito zdrav in trden v vratu in glavi. Vedno se je oziral v prvo nadstropje. Tam se je velikrat prikazala oskrbnikova Marija. Pospravljaje po sobi je prav pridno stepala prah s preprog skozi okno.
Morali so biti pri oskrbnikovih precej strogi, kar se snažnosti tiče, da so vsak dan snažili, ali pa je bila domača hči toliko vestna pri tem opravku, da je tako natančno dan na dan in še celó vselej ob gotovem času enaka dela zvrševala. In koliko časa je ogledavala pri odprtem oknu, je li vse čisto! Pri tem, se vé, ozrla se je tudi večkrat pred grad.
Tudi danes vršilo se je enako opazovanje. Bila je pa že skoraj jednajsta ura pred poludnevom.
„Kaj pa računi?“ vpraša ga konečno Marija.
„O zdaj je konec vseh veselic, zdaj se pa začne resno delo!“
„Koliko bi bili lahko že danes storili! Kaj pa gledate vedno pri oknu, in še celó v tem mrazu!“
Zaprla je Marija vesela okno, ker je vedela, zakaj Adolf stoji na mrazu.
„Da res, računi!“ govori Adolf s seboj. „Še celó ona me opominja. Zdaj pa naj velja, kar hoče, popraviti moram, kar je zamujenega. Da bi le kneza še pred Veliko nočjo ne bilo v grad, pa sem gotov. No, in potem postanem logar in brez skrbi lahko stopim pred oskrbnika in ga prosim za njegovo hčerko.“
In priden je bil danes. Takoj po kosilu usedel se je zopet h knjigam, pazljivo je čital, včasih si delal kratke opombe, tako da niti slišal ni, ko nekdo okoli četrte ure popoludne potrka na vrata in ne pričakujoč dovoljenja precej vstopi. Glasni koraki so še le zdramili Adolfa, da je pogledal, kdo že pri njegovi mizi stoji.
Mislite si strah adjunktov! Kdo je prišel? Nobeden drugi, kakor knez sam. Temnega obraza je in precej nejevoljen.
„No prav, da ste tako pridni! Gotovo imate že račun končan. Minulo je že več kakor dva meseca, kar sem Vam ukazal, torej pokažite!“
„Svetli knez ... oprostite ... toliko dela ...!“
„Tedaj še niste izgotovili? Kaj ste vendar počeli? Jaz bi vendar rad natanko vedel, koliko čistega dohodka imam od teh posestev.“
„Svetli knez ... računi so tako zapleteni!“
„Tedaj vsaj pokažite mi, koliko ste izgotovili!“
„Svetli knez ... do sedaj nemogoče bilo ...“
„Kaj, v dveh mesecih še pregledali niste?“
„Razna opravila ... tu in tam ... ni bilo zadosti prostega časa.“
„A vsaj mi pokažite, koliko ste v prostem času izgotovili!“
„Svetli knez ... stvar zapletena ... različna dela ...“
„Naj bode konec Vaših izgovorov! Kaj imate tu?“
Vzame pôlo z malimi opazkami.
„Komaj ste še le pričeli? No, ta mi bo natančen logar, lepo priporočilo za samostalno službo!“
Nejevoljen hodi knez po sobi, Adolf si ne upa besedice ziniti.
V tej zadregi pomaga obema neka nenavadna prikazen.
Na zunanjo šipo okna udarja maslen štrukelj, privezan na tanko nitko.
Knez pozorno gleda, kaj to pomeni, Adolf je še v večji zadregi.
Knez odpre okno, vzame v roko štrukelj ter ga sname z nitke.
Glasen smeh se začuje pri zgorenjem oknu.
„Ravno prav, sem tako skoraj tešč; in ravnokar pečeno!“
Z vidno slastjo zavživa aristokrat svežo peko, Adolf pa ne ve, kam bi pogledal.
„A kaj je to?“ Iz srede štruklja izvleče knez mali zavitek papirja. Razvije ga, prebere in potem poda Adolfu.
„Poznate to pisanje? Kaj pomenja?“
Adolf bere: „Ravno z mamo pripravljava štruklje za malico, ko nam oče po slugi sporoči, da danes knez dojde; bil je že v tovarni in vsak čas lahko pride v grad. Kaj bode z Vašimi računi? Ako je knez še slabe volje, je vsa prihodnost skažena!“ ... Marija.
„Kdo je ta Marija?“ vpraša knez.
„Vašega oskrbnika edina hči.“
„Ali sta že tako daleč, da si kar pri oknu dajeta poročila in v tem mrazu?“
Kaj hoče zmočeni adjunkt na to odgovoriti?
Vendar se toliko ohrabri, da razkrije vso tajnost. Vedel pa je tako napeljati, da kneza ni še bolj razburil. Prej na devico še mislil ni, a ko se mu je obljubila v kratkem stalna služba, je spoznal, da oženiti se bode moral in takrat še le je mislil na oskrbnikovo hčer. Da je imel resno voljo sestaviti račun, priča začetek, ali ta burni predpust je vse skazil. Da si je zagotovil Marijino naklonjenost, porabil je večerne zabave, kjer ji je lahko odkril svoje misli. Zato je delo izostalo, ker ni pričakoval, da bi je knez tako zgodaj zahteval.
„Imate pa tudi resno voljo poročiti se žnjo?“
„Vaša svetlost, o tem še nikoli nisem dvomil.“
„Bomo videli! Štruklje zna peči, to se vidi. Slabo ne boste postreženi, ako jo dobite za gospodinjo. No in ta naivnost! Ako je knez slabe volje, je vsa prihodnost skažena. Dobre volje pač nisem bil, ko sem zapazil tako malomarnost pri Vas, pa zdaj me je minulo. Takih originalnih reči pač nisem pričakoval v svojem gradu in masleni štrukelj je tudi malo k razvedrilu pripomogel. — Se boste li potrudili, da v kratkem času nalogo izvršite?“
„Svetli knez, delal bodem noč in dan, da popravim zamujeno!“
„Naj bode odpuščeno za sedaj!“
Knez zapusti sobo in gré naravnost k oskrbniku.
Ta je bil že doma; zvedel je tudi, da je gospodar v Adolfovi sobi in ker se ni upal motiti ju, čakal je na hodniku.
Šla sta v prvo nadstropje v vodjevo stanovanje.
Kake pogovore sta imela, nisem zvedel, le toliko je pozneje vedela povedati Marija, da je mama precej štrukljev njima prinesla na mizo, in da sta bila nazadnje pri dobrem vinu oba precej vesela.
Prišla sta pozneje v Adolfovo stanovanje in knez je takrat tudi v oskrbnikovem imenu govoril, da če bode končal v dveh mesecih delo, bode se že tako preskrbelo za-nj, da bode zadovoljen.
Kmalu po Veliki noči preselil se je Adolf kot logar na bližnjo pristavo. Ondotni logar splezal je stopinjo višje, kot nadlogar se je preselil na drugo graščino.
Da pa Adolf ni šel sam na pristavo, ni potreba še posebej omenjati. Peljal je tudi svojo ženo, oskrbnikovo Marijo, seboj in njeni stariši so bili tedaj in pozneje s svojim zetom prav zadovoljni.
Preteklo je tega že trideset let, a kedar sem jih obiskal in bil pri njih na obedu, prinesla je Adolfova ženica maslene pečene štruklje na mizo.
„Kaj hočemo druzega, prijatelji, kakor da tudi mi pijemo na zdravje novoporočencev. Naj se tudi ona dva še čez trideset let tako z veseljem spominjata današnjega dne, ko sta bila sklenena z zavezo sv. zakona, kakor moj Adolf in Marija!“
Vsi smo pritrdili in trkali na zdravje mlademu paru.