Kajn

Kajn Rado Murnik

Izdano:	Slovenski narod 11. avgust 1906 (39/183), 1–2
Viri:	http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9ONX6ECW
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Na prostornem dvorišču Jernačeve gostilnice je vedrega poletnega jutra čakal čeden uprežen voz. Mlada konja sta nestrpno stresala grivi in bila s podkvami ob tla; voznik grbast dedec, je potrpežljivo čepel na sprednjem sedežu in zdajpazdaj odgnal kakšno posebno sitno muho od živali. Iz gostilnice je stopil postavni krčmar z nekoliko mlajšim bratom v gosposki noši.

„Miha, danes se vidiva morda poslednjič", je dejal visokovzrasli gospod in jel korakati počasneje proti vozu. „E — Tone, saj je Amerika tudi še na tem svetu," je odgovoril Miha zlovoljno.

„Želim ti vse dobro, Miha", mu je dejal Tone tiho. „In še nekaj bi ti rekel, če mi ne zameriš! Prosim te — ne igraj več, ne kartaj!" Miha je kislo pogledal proti hlevu in postal.

„Pusti to, Tone, to je moja stvar!" je odgovoril jezno. „Saj sem vendar že dolgo polnoleten! In ti si mlajši brat, pa meni očitaš karte? Ali te nisem izplačal? Ali sem jaz tebe kaj vprašal, kaj boš ti počenjal, ko boš v Ameriki zidal hiše in kaj vem, kaj? Vsak zase, Bog pa za vse!"

Molče sta prišla do voza. Tone je hitro sedel, podal bratu roko in dejal: „Z Bogom!"

„Pa brez zamere, Tone, srečno mi potuj!" je hladno izgovarjal Miha.

Voz je oddrdral. Miha se je naglo vrnil v zadnjo gostilniško sobo. Tam sta ga čakala debel, plečat mesar in črn, živook Italijan, konjski mešetar.

„No, Jernač, le hitro!" je silil Lah in mešal karte. „Malora, kako morete izostati tako dolgo?"

„Tiho, polentar!" je dejal krčmar in sedel h gostoma. „Koliko je v banki?"

„Dvesto goldinarjev!" je odgovoril mesar.

„Moj denar!" je tožil Italijan. „Igram! Maledetto, naj vzame vrag vse skupaj!"

„Pomagam!" je vzkliknil Jernač. „Čakaj polenta, polentasta, boš videl, kaj se pravi igrati z Jernačem! Vidiš, vse je moje!"

Krčmar je veselo shranil dvesto goldinarjev, mešetar pa je preklinjaje plačal štiristo goldinarjev v novo banko. Igrali so vsi trije in jo razbili. Jernač je imel v kratkem tristo goldinarjev dobička.

„Kakšen tepec je moj brat, kakšen tepec!" si je mislil Jernač. „Tristo goldinarjev, kar takole!"

Dobival je ves popoldan. Od veselja se mu kar ni ljubilo jesti, samo pil je. Po kosilu pa se mu je izneverila sreča. Izgubil je toliko, da je komaj plačal zvitemu Italijanu, ki je zdaj dobival igro za igro.

„Koliko mi daš za mojega konja!" je vprašal Miha. Na vsak način bi bil rad nadaljeval igro, da bi popravil hudo izgubo.

Prišlo pa je dvoje žandarjev v gostilnico. Hitro so poskrili karte. Mesar in Italijan sta porabila ugodno priliko in odnesla pete pa Jernačev denar.

II

Bilo je deževnega jesenskega dne. Miha Jernač je sedel v drvarnici na tnalu in premišljeval svojo nesrečo.

Že pet let ni bil več gospodar na Jemačevini. Zaigral in zapil je vse, kar je imel. Koder je prej gospodaril, tam je moral zdaj hlapčevati.

„Lenoba lena, že spet počivaš?" se je zadri nad njim gospodar Sitar. „Kaj te naj redim zastonj, klada pijana?"

Jernaču je zavrela kri. Jel se je tresti po vsem životu; krčevito je zgrabil sekiro in jo je zagnal v kot.

„Tako ne boš govoril z mano, Sitar!" je kričal. „če nisi zadovoljen z mano, pa pojdem, ti tepec, ti bahač!"

Še danes pojdeš!" je vpil Sitar. „Kar poberi se! Pa glej, da mi vrneš tiste goldinarje, ki si mi jih dolžan!"

Jernač je zaškripal z zobmi in tako divje pogledal Sitarja, da se je mož umaknil v hišo. Miha je naglo odšel; vse je gomzelo po njem, nič ni vedel, kam bi se obrnil.

„Tujec me podi iz rojstne hiše!" je sikal. „To je strašno! Oh, da bi imel denar, ki sem ga zapravil! Denar, prokleti denar!"

Zmračilo se je; iznova je jel kapljati jesenski dež. Venomer je strmel Jernač predse; komaj je zapazil z brega lep voz, ki je zavil na Sitarjevo dvorišče. Jernaču je zablisnila strašna misel.

„Popotnik, lep voz ima in bogve koliko — denarja! Denarja, denarja!"

Krenil je z brega in se pritihotapil na dvorišče. Skozi okno je videl tujca, fino oblečenega gospoda, obrnjenega s hrbtom proti njemu; na rokah so se bliskali krasni prstani.

Kakor v omotici je taval Miha proti drvarnici. Stresel se je, ko je zagledal sekiro. Sedel je na tnalo in videl, da je šla dekla s svečo v prvo nadstropje, menda tujcu pripravljat posteljo. „Kaj bi še premišljeval! Zdaj je čas! Denar mora biti moj, denar!"

Urno je pobral sekiro, jo skril pod suknjo in hitel proti veži. Nikogar ni bilo tu. Zgoraj je pela dekla. Tiho je smuknil po stopnicah in se skril v kot za omaro. Dekla je prihajala mimo; toliko, da se ga ni doteknila. Zadržaval je sapo, srce mu je utripalo do vratu. Punca je odšla doli, on pa je po prstih hitel v sobo, pripravljeno tujcu, in se skril pod posteljo.

Gosta precej dolgo ni bilo gori. Miha je trpel grozne muke.

„Še utegnem zginiti!" si je mislil. „Sekiro proč! — Toda denar, denar! Ali sem jaz kriv, da sem imel toliko nesreče pri kartah? Ali me niso ubili? Zakaj bi ne ubijal še jaz! — Umorim ga, tujega moža, nedolžnega! Mar bi umoril Sitarja! Sitar je kriv mojega pogina bolj kakor tisti Italijan!"

„Že gre!" Će ima psa s sabo, sem izgubljen! Da nisem pomislil tega prej!" Gospod je prišel brez psa. Prižgal je svečo, listal v denarnici, položil revolver na stol ob postelji, vrgel denarnico pod zglavje in stopil k oknu. Dolgo je zrl v melanholično jesensko noč. Zunaj se je razvedrilo, izza bližnjega holma se je pokazala luna. Popotnik se je slekel, ugasnil luč in legel.

Vse je utihnilo po hiši in vasi. Miha je ležal v svojem skrivališču ves potan; nejasno je čutil, kako mu lega na možgane nekaj topega, nekaj kakor težka, trda mrena.

Trudni tujec je zaspal mirno; jasna mesečina je zasijala skozi okno in slikala oknov okvir na tla. Počasi, previdno se je pomikal Miha izpod postelje. Mislil ni ničesar več, čutil je le tajen, neukročen nagon, da usmrti svojo žrtev. Tujec je bil obrnjen proti steni ; počasi je vzdignil Miha sekiro in stopil drgetaje korak bliže. Tedaj je zaškripala deska pod njim. Tujec je planil hipoma kvišku in zgrabil revolver, Miha je omahnil k steni.

„Kdo je?" je zavpil gospod in prižgal svečo.

Miha je venomer strmel v smrtnobledega gosta, kakor v prikazen z drugega sveta; sekira mu je padla iz rok. Spoznal je — svojega brata Antona.

„Ubil sem svojega brata!" je ječal. „Duh mrtvaški, pusti me! Ne preganjaj me!"

„Stoj, Miha!" je vzkliknil brat. „Vrnil sem se iz Amerike. Lahko ti pomagam! Bil sem srečen vseh podjetjih! Poslušaj me!

„Umoril sem te!" je vpil Miha in planil iz sobe po stopnicah doli. „Pomagaj te mi, rotim vas ljudje, pomagajte mi, preganja me duh mojega umorjenega brata! Ubil sem ga, s sekiro sem ga! Kajn sem! Vidite Kajna? Mrlič je zmeraj za mano! O, pomagajte mi!"

Na dvorišču se je zgrudil. Zastonj je bil ves trud brata Antona; Miha ga ni mogel več umeti. Odvedli so ga v blaznico.