Kakšne barve je tema?

Kakšne barve je tema? Aksinja Kermauner

Spisano:	Eva Košir
Viri:	Kermauner, Aksinja (1996). Kakšne barve je tema?. Ljubljana: Zavod za slepo in slabovidno mladino. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Namesto uvoda

Si morda že srečal/a tisto dekle z odsotnim pogledom, ki se je prebijalo skozi promet z belo palico? Pa mladeniča s črnimi očali, ki ga je varno vodil pes na posebnem povodcu? Mogoče pa si videl/a fanta z debelimi lečami, ki je pozorno prisluškoval piskanju zvočnega semaforja? Kako le živijo takšni otroci, v čem se razlikujejo od tebe, če sploh se? Ta knjiga govori prav o tem.

Kako vidijo slepi?

Si se že kdaj igral/a slepe miši? Predlagam ti zanimiv poskus. Prosi mamo ali babico, naj ti posodi debelejšo temno ruto. Trdno si jo zaveži okrog gla ve, tako da boš videl/a le črno temo. Nič kukanja! Nato se previdno odpravi raziskovat stanovanje. To počni takrat, ko mama ne kuha, lika in kar je še takih sila nevarnih opravil. Pazi: naj te nekdo spremlja, da ne boš po nerodnosti stopil/a v mamin najljubši cvetlični lonček! Otipavaj različne stvari, povohaj jih, skušaj si predstavljati njihove barve, oblike … Zdrži čim dlje »slep/a«. Čez nekaj časa se ti bo temni svet zazdel popolnoma drugačen kot svet, ki ga dojemaš z očmi. Še bolj zanimivo pa bo, da se dogovoriš s sošolcem, ki ga dobro poznaš, vendar še nisi bil/a pri njem doma. Seveda mora sodelovati tudi njegova mama. Saj veš, mame so »taglavne«! Torej: spet vzemi temno ruto in se odpravi k sošolcu. Ruto si nadeni, preden stopiš v stanovanje. Po sobah hodi čim bolj samostojno, sošolec naj ti pa sledi in pazi, da ne boš doživel/a bližnjega srečanja s kakšno prav trdo omaro (mehkih še ne izdelujejo!). Slepi seveda nima takega »angela varuha«, sicer pa mora tudi on skusiti, kaj pomeni ostro, pekoče, trdo … le da ni prehudo! O vsakem prostoru si skušaj ustvariti vidni vtis (kje so vrata, okna, posoda z zlato ribico, kakšna je razporeditev pohištva itd.). Ko se ti bo zazdelo, da si pri sošolcu že domač/a, snemi ruto. Verjemi, presenečenje bo popolno! Tudi v šoli se lahko domenite za »slepo uro«. Učiteljica naj vam zastavlja naloge, ki jih je mogoče rešiti s tipom in sluhom. Imeli boste veliko dela pa tudi zabave. Sedaj si približno začutil/a, kako dojemajo svet slepi. Vendar le tisti, ki so kasneje oslepeli in še imajo žive vidne vtise. Kako pa si predstavljajo svet slepi od rojstva, lahko le ugibamo. Veliko stvari je sicer mogoče potipati, kaj pa ogenj, oblak, barve, zvezde …?

Pisava slepih

Abecedo za slepe je v 19. stoletju zasnoval Francoz Louis Braille (Luj Braj). Star komaj tri leta se je z očetovim šilom zbodel v oko in izgubil vid. Danes braillovo (brajevo) pisavo ali na kratko brajico uporabljajo slepi po vsem svetu. Sestavljena je iz določenega števila izbočenih pik na papirju. Kombinacija 1 do 6 točk pomeni črko. Pisanje teh pikic je bilo včasih zelo zamudno. Vsako so morali s posebnim šilom vtisniti na papir z narobne strani. Za prepise knjig v brajico so rabili cele mesece. Potem so odkrili brajev pisalni stroj. Precej se razlikuje od pisalnega stroja, kot ga poznaš ti. Brajev ima le šest osnovnih tipk, za vsako piko po eno. S kombinacijo tipk odtisneš črko. Naprimer: 1., 3., 5. in 6. pika je črka Z. Slepi, ki hitro tipka, lahko napiše tudi do pet strani na uro. Najnovejši dosežek pa je brajev tiskalnik, vezan na računalnik. Tipkaš na vidno tipkovnico, besedilo pa se natisne v brajici! Tudi računalnik ima lahko dodatek – tako imenovano brajevo vrstico, da lahko slepi v posebnem okencu pod tipkovnico v brajici prebere, kaj je napisal na zaslonu. Slepi bere brajico s prsti. Obe roki položi na papir in s kazalcema drsi po vrsticah. Če bi ti potipal/a črke v brajevi knjigi, verjetno ne bi prepoznal/a niti ene. Z vajo se tip na blazinicah prstov izredno razvije. Dobri bralci lahko preberejo 70, celo 80 besed na minuto.

Kako je oko sestavljeno?

Kakšne barve je lahko šarenica? Poglej se v ogledalo, oglej si oči svojih staršev, bratov, sester … Katera barva je pogostejša? Kaj pomeni: pazi nanj kot na punčico svojega očesa? Prosi očeta, naj ti pri fotoaparatu pokaže, kako se odpira in zapira zaslonka. To idejo so si izumitelji sposodili pri očesu. Zenica se namreč pri močni svetlobi skrči in zavaruje oko pred svetlobnimi žarki. Zenico vidimo le kot drobno pikico. V temi je ravno obratno. Zenica se odpre in spusti v oko več svetlobe. Oko pa rabi nekaj časa, da se prilagodi spremembi svetlosti. Kar spomni se, kako se ob nenadnem prihodu v temo spotikaš, čez nekaj minut pa vidiš precej bolje. Pomembno: Voznik, ki ima oči prilagojene na svetlobo nasproti vozečih avtomobilov, te v temi ravno zaradi počasnega prilagajanja očesa ne bo videl, kljub temu, da boš ti jasno videl/a njega.

Napake vida

Opazuj, koliko ljudi nosi očala. Morda kateri tvojih staršev, sošolcev, prijateljev? Prosi jih, naj snamejo očala in ti opišejo, kako te vidijo od blizu in kako od daleč. Večina »očalarjev« je kratkovidnih, kar pomen, da na blizu zaznajo jasno sliko, na daleč pa megleno, zabrisano. Pri daljnovidnosti je ravno obratno. Zagotovo pa nosita očala dedek in babica – tudi če ne priznata, si ju verjetno že kdaj zalotil z očali za branje! Očesna leča z leti namreč opeša in se ne more več prilagajati gledanju od blizu. Temu pojavu pravimo starostna daljnovidnost. Napak očesa je še cel kup. Nekateri škilijo in morajo nositi očala s pokritim stekelcem. Tako prisilijo šibkejše oko, da razvija svoj vid. Če očal ne bi nosili, bi se kaj hitro zgodilo, da bi šibkejše oko oslepelo. Z vidom je podobno kot z mišicami: če jih ne uporabljaš, zakrnijo. Kdor je že kdaj imel nogo ali roku v mavcu, ve, da je res tako. Ko so mu sneli mavčno oblogo, je bil ud ves mehak in nebogljen. Nekaterim oči naglo trzajo, drugi trpijo za kurjo slepoto, starejšim pa se lahko pojavijo razne mrene na očesu. Eni imajo zoženo vidno polje in vidijo samo z robom očesa ali pa nasprotno, kakor skozi predor. Če te zanima, kako je to, naredi tale preizkus, ki je brez škode za tvoj vid: poišči smučarska očala in trši črn papir. Izreži ga po obrisu stekla ali plastike v očalih. V sredini naredi luknjico (preluknjaj papir, ne plastiko, da te očka ne bo nabil!). Vstavi papir v očala in si jih natakni. Nerodno, kaj? Precej moraš vrteti glavo, da sploh kaj vidiš okrog sebe. Zakaj ima človek dvoje oči? Spet poizkus: S prijatelji sedi k mizi. Plastičen kozarec postavi na sredino mize. Z dlanjo si zakrij eno oko. Prosi prijatelja, naj vzame kovanec in ga premika nad mizo. Ko misliš, da je kovanec nad kozarcem, reci, naj ga spusti. Precejkrat boš moral/a poskusiti, da bo zacingljalo v kozarcu! Z obema očesoma je veliko lažje – pravilneje ocenjuješ globino in razdalje. Preizkus vidnega polja: Odroči. Upri pogled naravnost. Pri neokvarjenem vidnem polju moraš videti palce na svojih rokah, ne da bi premikal/a oči. Tudi če imaš popolnoma zdrave oči, lahko veliko narediš za svoj vid. Pri gledanju od blizu se oko zelo trudi. Pa ravno najbolj zanimivo je ure in ure čepeti pred televizorjem ali igrati igrice na računalniku! Vsake toliko privošči svojim očem telovadbo: zazri se v palec na svoji stegnjeni roki, nato pa hitro poglej nekam v daljavo, recimo skozi okno. Večkrat ponovi. Če ti je zdravnik predpisal očala, jih redno nosi! Naj te ne bo sram, videti boš še bolj učen/a.

Pripomočki za slepe

Misli si, da bi nenadoma oslepel/a. Mnogo stvari, o katerih navadno sploh ne razmišljaš, bi postalo precej zamotanih. Kako izvedeti, koliko je ura, pa si sam/a doma? Aha, pokličeš po telefonu, jasno. Hm, kje pa so številke na tipkovnici? Da se nisem zmotil/a, ko sem tipkal/a po njej? Veliko slepih živi samih. Za njih so izumili precej pripomočkov, ki olajšujejo vsakdanje življenje. Ročna ura je narejena tako, da se pokrovček lahko odpre. Na številčnici so pike, slepi lahko otipa kazalce in njihov položaj. Še bolj pripravna je zvočna ura, ki ti ob pritisku gumba pove, kako pozno je že. Doma lahko slepi in slabovidni uporabljajo kuhinjske in osebne govoreče tehtnice. Metri, šiviljski in zidarski, kompasi, toplomeri so prav tako opremljeni s pikami – brajevimi oznakami. Vsak dan strokovnjaki izumijo kaj novega. Recimo priprava, ki jo zatakneš na rob kozarca in sproži signal, ko natočiš tekočino skoraj do konca. Posebne igle za šivanje, da lažje vdeneš nit. Ali ločevalec beljaka od rumenjaka. Natiči za ločevanje ključev. Pa pripomoček za razpoznavanje bankovcev na osnovi velikosti. Ali naprava, ki zapiska, če pustiš prižgano luč. Morda bi kaj prišlo prav tudi tebi?

Kaj pa šola?

Slepi in slabovidni lahko hodijo v šole, kjer so tudi videči otroci, lahko pa obiskujejo osnovno šolo v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer čez teden tudi stanujejo. Snov, ki se je učijo, je enaka povsod, le da so jim v Zavodu pripomočki za uk prilagojeni. Učijo se iz brajevih knjig in iz knjig v povečanem tisku. Povečan tisk: papir ne sme biti bleščeče bel in ne preveč gladek, ker črne črke izstopajo in utrujajo oči. Poleg matematike, slovenščine, spoznavanje narave in družbe, fizike ipd. imajo v Zavodu še nekaj prav posebnih šolskih predmetov. Samourejanje: gojenci se pripravljajo na samostojno življenje. Naučijo se ogromno stvari: od zavezovanja čevljev, nakupovanja v trgovini (socializacija), uporabe javnega telefona do kulturnega hranjenja, kar sploh ni tako preprosto, če si slep! Kar poskusi z zavezanimi očmi obleči srajco ali razrezati zrezek na krožniku tako, da ti ne bo vsaj štirikrat padel na tla! Učenci tipkajo na običajno računalniško tipkovnico, zato se morajo naučiti slepega tipkanja, igrajo se z govorečimi računalniki in se hkrati učijo programiranja pri predmetu računalništvo. Slepi in učenci z zelo šibkim vidom se urijo v samostojnem gibanju v prostoru in na cesti. Seznanijo se tudi z belo palico (orientacija). Ker je slepi prikrajšan za vidne vtise, mu mora biti svet dostopen s pomočjo drugih čutov.

V deželi vonjev

Ko greš z mamo nakupovat, se jo primi pod roko in zapri oči. Osredotoči se na vonje. Kako diši, ko greš mimo frizerja, mesarja, pekarne, ribarnice, picerije … njam?
… in okusov
Z zaprtimi očmi poskušaj različno hrano. Mandarine, kruh, jogurt, sir, pašteta … Sto različnih občutkov! Tudi tip je treba razvijati, zato imajo slepi učenci tudi vaje tipa.

Vaje vida

Strokovnjaki oftalmologi so ovrgli razširjeno mnenje, da moramo oslabele oči »šparati«. Ravno nasprotno – opešan vid zakrni, če ga ne razvijamo! Seveda pa ga moramo trenirati z ustreznimi vajami. Paziti moramo tudi na določene pogoje: pravilna dnevna ali umetna osvetlitev, ustrezen papir, ki se ne blešči, različna pomagala – očala, lupe, elektronska povečevala črnega tiska ipd. V Zavodu za slepo in slabovidno mladino imajo vaje vida, vaje voha, sluha, tipa in vaje okusa.

Kako se slepi in slabovidni znajdejo na cesti?

Bela palica – Nihajna tehnika: slepi niha s palico levo-desno pred sabo. Spremljevalec – Slepi hodi pol koraka za videčim in ga drži pod roko. Tako po gibanju spremljevalčevega telesa začuti, kje so stopnice, robovi pločnika itd. Pes vodič – Dobro privzgojen pes ve, kdaj je konec pločnika, kje je prehod za pešce ipd. Zazna tudi viseče ovire in se jim izogne.
Stvari, ki olajšujejo slepim in slabovidnim gibanje
Zvočni semaforji, primerno zasnovani prostori, različni vzorci talnih površin, jasno označeni pomembni podatki (najbolj opazne barve so oranžna, rumena, svetlo zelena), dovolj velike črke obvestil (vsaj 15 mm) …
Stvari, ki otežujejo gibanje
Na pločniku parkirani avtomobili, stojala za kolesa, cvetlična korita, delo na cesti, parkirne ure, kupi snega, zabojniki za smeti …

Kako lahko pomagaš slepemu ali slabovidnemu?

Slepi se navadno dobro znajdejo, vendar bo včasih tvoja pomoč dobrodošla, ko vidiš nekoga, ki se v gostem prometu brezuspešno trudi priti čez cesto, v roki pa drži belo palico. Ni pa nujno, da ta človek pomoč sprejme. Nekateri slepi tako zelo cenijo samostojnost, da včasih odklonijo ponujeno roko. Večina pa bo take ponudbe vesela. Pri tem pa moraš upoštevati nekaj pravil. Slepega najprej vprašaj, če mu lahko pomagaš. Lahko se ga tudi dotakneš. Le tako bo vedel, da si nagovoril prav njega. »Oprostite, gospod« mu ne pove dosti, saj ne ve, koga gledaš, gospodov pa je na cesti precej. Če ga spremiš kos poti, naj te prime pod roko, tako da stopaš spredaj. Ne smeš ga vleči ali potiskati pred sabo. Opozarjaj ga na stopnice, začetek in konec pločnika, pozabljene zabojnike za smeti in podobne nepredvidene ovire, predvsem viseče. Stavek »Tukaj je prometni znak, tam je jama v pločniku« slepemu ne pomeni veliko. Raje uporabljaj stavke kot so »Nekaj metrov pred vami je kup snega« ali »Levo je parkiran avtomobil«. Ne zamenjuj besedic levo in desno, lahko pride do neprijetnih posledic, celo do poškodb! Če srečaš slepega v množici in gre proti tebi, povej, da si tukaj in obšel te bo. Slepi ne vidi, sliši pa prav dobro, zato ti ni treba molčati. Na avtobusu vedno odstopi prostor slepemu ali slabovidnemu, tudi če je mlajši od tebe. Če avtobus hitro zavre, slepi ne bo mogel tako hitro najti opore kot tisti, ki vidi. Ko ponudiš sedež, ni potrebno, da slepega potisneš nanj, pač pa mu položi roko na naslonjalo sedeža. Sam bo vedel, kam naj sede. Ko bi rad slepemu kaj ponudil/a, ga pokliči po imenu. Če ga ne poznaš, se ga dotakni in mu naštej možnost izbire. Pri mizi mu povej, kje lahko vzame pijačo. Na primer: »Vaš kozarec stoji levo pred vami, v njem je sok.« Lahko pa se določenega predmeta tudi dotakneš, tako da ga bo slepi našel po zvenu. Nikoli pa mu ne ponudi pladnja z več kozarci, ker jih lahko prevrne, zadrega pa bo velika. Nikoli tudi ne puščaj priprtih vrat! To je za slepega prava past. Če te zanima še kaj o pravilni pomoči slepemu, si lahko ogledaš knjižico nasvetov z naslovom Ne tako, ampak tako, ki jo dobiš na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije.

Prepovedane besede?

Slepi in slabovidni med seboj pogosto uporabljajo besede »videti«, »pogledati«, »opaziti«. To pomeni videti na njim lasten način: otipati, slišati, povohati, okusiti. Tudi besede, kot so »slep«, »slepota« … mirno uporabljaj. Lahko na primer rečeš: »Oglej si tole reč, kako je zanimiva!« in jo slepemu položiš v roke. Večina slepih pa ne mara, da jim rečeš »slepec«. Beseda je namreč dobila slabšalni prizvok. Neprimerno je, da se ti slepi smili in mu to pokažeš. Predstavljaj si, da bi po cesti za tabo šepetali: »Oh, grozno, ubogi revež!« Ne bi ti bilo prijetno, kajne?

Tabu dotika

V naši družbi se ne dotikamo prav dosti. Zanimive raziskave so pokazale, da se na jugu (Italija, Španija, Grčija…) ljudje pogosteje dotikajo in tudi pri pogovoru stojijo bližje drug drugemu. Nasprotno pa je na severu ta razdalja vse večja. Slepi ima pogosto težave, ker ve, da ni spodobno, da bi raziskoval telo sogovornika. Kljub temu pa bi rad vedel, kako je kdo oblečen, kakšno frizuro nosi, kakšna je oblika njegovega nosu … Če ti je slepi blizu in ti ni neprijetno, ga povabi, naj se te »ogleda«.

Šport in prosti čas

Slepi in slabovidni se lahko po mili volji natelovadijo, le tistim z visoko kratkovidnostjo in visokim očesnim pritiskom so nevarni udarci v glavo. Radi kegljajo, predvsem na ruskem kegljišču, tečejo, plavajo, hodijo v gore, nekateri odlično drsajo in smučajo. Imenitna je tudi vožnja s tandemom: na kolesu za dve osebi sedi spredaj videči, zadaj pa slepi. Uveljavil se je celo poseben šport, ki se imenuje golbal (goalball). V vsaki ekipi so trije igralci, ki imajo s posebnimi očali pokrite oči. Igrajo z zvenečo žogo, ki jo mečejo iz enega konca igrišča na drugega. Na tla so nalepljeni trakovi, tako da igralci s tipom ugotovijo, kje stojijo. Dobro morajo poslušati, da lahko zaustavijo zvenečo žogo. Če uide čez zadnjo črto igrišča, je gol. Slovenija je v tem športu odlična, saj je osvojila že veliko odličnih mest.

Slepi in …

... glasba
Slepi in slabovidni radi pojejo, igrajo različna glasbila – v tem so lahko pravi mojstri. Slepi pevec Stevie Wonder je zaslovel po vsem svetu, pred njim pa ravno tako slepi Ray Charles.
… kiparstvo
Glina je izjemno pripravna za oblikovanje.
… znanost
Američanka Helen Keller je bila slepa in gluha od rane mladosti, pa je diplomirala! V knjigi »Zgodba mojega življenja« pripoveduje, kako se je s pomočjo svoje učiteljice naučila pisati, brati in govoriti. Če te zanima, kako nekateri kljub skoraj nemogočim pogojem dosežejo tisto, kar hočejo, knjigo poišči v knjižnici in jo preberi. Zagotovo ti bo všeč!