Kakšno bodi naše stanovanje
| Kakšno bôdi naše stanovanje? Dr. Jože Rakež |
Spisal dr. Jož. Rakež.
| |||||||||||||
„Moja hiša je moj grad.“
Angleški pregovor.
Vsak človek, bodisi kralj ali prosjak (berač), potrebuje nekega prostora, kamor se zateče po vročem dnevnem delu in naporu, kjer polaga trudno glavo svojo na izpočitek; vsak človek potrebuje prostora, kjer nahaja varno zavetje pred sleherno izpremembo vremena, pred burno nevihto, silnim mrazom in neznosno vročino — s kratka: nihče izmed nas ne more dalje časa izhajati brez stanovanja, da ne bi njegovo zdravje trpelo težke kvare.
Človek prebije v svojem stanovanju dobro tretjino, da ne rečem polovico svojega življenja. Da, v krajih, kjer so zime jako dolge, kakor na pr. tudi pri nas Slovencih, mudimo se ta čas skoro vedno v hiši. Moralo bi nam torej mnogo biti do tega, kakšno da je naše stanovanje. A kako bore malo gledamo na to!
Vzrok temu je dostikrat nemarnost, a še večkrat nevednost. Pač pravo govoré oni možje, ki trdijo, da se napredek vsakega naroda more spoznati po stanovanjih njegovih. Divji in surovi narodi stanujejo v podzemeljskih luknjah in skalnih brlogih, v šatorih in kočah zgrajenih iz luba, slame itd. Čim bolj narod napreduje, tem lepša, prijaznejša, trdnejša in ugodnejša je tudi hiša njegova.
Tudi naše slovensko ljudstvo je v tem oziru še dosti zaostalo, posebno proti angleškemu in nemškemu kmetu, ki ima jako pametno sezidane, zdrave hiše. A niso samo naše kmetske hiše in koče večinoma nezdrave, dokaj jih je tudi po velikih mestih. V vsakem velikem mestu so kraji, v kterih so stanovanja nezdrava. V krajih, kjer so hiše zdrave, umrè črez leto dnij od 1000 prebivalcev komaj 15, v onih nezdravih krajih pa 60—70 ljudij. Takisto se tudi opazuje, da v takih mestnih oddelkih, kjer so stanovanja nezdrava, kolera, mačúh (tifus) in ostale kužne bolezni mnogo več žrtev zahtevajo nego drugod.
Vsega našega uvaževanja je torej vredno vprašanje: Kakšna bodi hiša, ki je zdrava; kakšno stanovanje je našemu zdravju ugodno?
Preiskujočim, ktera hiša je zdrava, nam je na prvo roko jemati v poštev — tla, na kterih hiša stoji.
Kako utegnejo tla škodovati našemu zdravju? — Na dva načina. Kedar stoji hiša na zemlji, v kteri je dosti rastlinskih in živalskih snovij, ki trohné in gnijejo, prihaja le-ta gniloba, ki se ondi razvija, z deževnico v vodnjake (šterne) ter nam zastrupi vodo, ki jo pijemo. Že v starih časih so ugibali ljudje, kedar se je pojavila kuga ali kaka druga nalezljiva bolezen, da to zlo izvira iz vode. V takih slučajih so navadno dolžili žide, da so oni vodnjake zastrupili ter so jih zaraditega neusmiljeno preganjali in ubijali. Ljudje so sicer pravo slutili, da se take smrtonosne bolezni razširjajo z vodo; kriva je bila le misel, da je kdo kako posebno mišnico (strup) vrgel v vodnjak. — Baš v zadnjih letih se je dokazalo, da so na nekterih boleznih oboleli ponajveč ljudje, ki so pili vodo iz jednega in istega vodnjaka, drugi pa ne. V take šterne pa je prihajala nečistoba iz zahodov (stranišč), kamor so devali nesnago od bolnikov itd.
Iz gnijočih tvarin izpuhti tudi strupeni vzduh ali zrak, kteri je ravno tako nevaren našemu zdravju. Kajti bolezni se ne prenašajo samo po vodi, nego tudi po zraku. Da to bolje razumemo, treba opomniti, da so gnilobi vzrok klice drobnih plesnij ali glivic, ki plavajo po zraku. Take klice se razvijajo iz vsake gnilobe. Zaraditega se kolera, davica (difteritis), mačúh in slične bolezni največ širijo po hišah zgrajenih na mestu, kjer je polno trhlobe in gnilobe v zemlji. Iz nje se razvijajo nečisti plini, ki prodirajo v stanovanje in ondi kvarijo zrak, kterega vdihamo.
Tla morajo torej biti čista in suha, a ne vlažna (mokra), kajti vlažnost in toplota pospešujeta gnilobo. Kedar se mora hiša zgraditi na vlažnem mestu, treba skrbeti, da se vsa vlažnost odvaja na kak način, na pr. s kanalom.
Da so vlažna tla res nezdrava, potrjuje nam tudi okolnost, da se v velikih mestih kužne bolezni bolj razširjajo v nižini, nego po vzvišenih mestnih oddelkih, kjer so tla suha. To slutijo tudi naši kmetje, zato zidajo svoje hiše ponajveč na kolikor mogoče vzvišenem prostoru.
Kakor v tleh, takisto je tudi v zidovih vlažnost nevarna za naše zdravje. Hiše s predebelimi zidovi so večinoma nezdrave, takisto tudi one sobe, kterih zidovi so obrnjeni proti temnemu in zatohlemu hodniku ali proti ozkemu in smrdljivemu dvorišču. Zrak v takih sobah je zmirom vlažen, zatohel in zaudarja po plesni; zidovi so hladni. Posledice, ki se javljajo na stanovnikih, so različne bolezni, kakor revmatizem (trganje po udih), škrofuli ali bramori, kašelj, sušica ali jetika.
Tudi najbolje zidana nova hiša je sprva jako vlažna. To prihaja od vode, s ktero gasimo vapno ter napravljamo mort ali malto. V novo hišo bi se torej ne smeli seliti, dokler ta voda iz zidov ne izgine. Temu treba mnogo več časa, nego se misli navadno. Tudi male hiše potrebujejo včasih leto dnij, dokler se povsem ne posušé. No pri nas se selijo ljudjé v novo hišo včasih še prej, nego je izgotovljena. Nasledki takemu nespametnemu ravnanju so raznovrstne bolezni na deci in odrastlih ljudeh, in Boga naj hvali oni, ki iznese zdravo glavo iz take hiše.
Po čem se spozna, da je nova hiša še vlažna? — Kedar stopiš v sobo, ki je bila nekoliko dnij zatvorjena (zaprta), in če zrak v njej zaudarja po vapnu — ta soba ni suha. Kedar opaziš na zidovih nove hiše maroge, ki so hladnejše od ostalega zida, kedar je perilo v njej zatohlo in kožnate stvari plesnijo — to so znaki, da je hiša vlažna.
Kako se posušé take hiše? — Najnaravnejši pripomoček je prepah. Treba imeti okna in vrata kolikor mogoče odprta.
Zaraditega je posebno slabo za naše zdravje, ako se selimo v novo vlažno hišo po zimi; kajti ob zimskem času ni mogoče, oken in vrat imeti vedno otvorjenih; a brez tega se hiša ne posuši. Mnogi mislijo, da to zlo odpravijo s tem, da pridno kurijo peč, a baš nasprotno, s takim ravnanjem stvar le pohujšujejo ter tem bolj škodujejo svojemu zdravju.
V zakurjeni sobi se segreje zrak in vodna para v njem. Le-tá se še pomnožuje s paro, ki izhlapeva iz vlažnega (mokrega) zidovja. Ta topli in vlažni zrak omehkuži naše telo, osobito grlo in pljuča. Ako izidemo potem iz take vroče in vlažne sobe na plano v hladen in suh zrak, moramo se prehladiti, takisto kakor oni, ki iz tople kopeli ali s potom oblit gre na plano ob zimskem času.
Kedar se soba kuri, a vrata in okna so zaprta, tedaj se zidovje nikakor ne suši; kajti zrak v sobi more samo nekaj vlažnosti izsrkati iz zidovja. Kedar je z vodno paro napojen, treba ga izpremeniti z novim, suhim zrakom. — S kurjenjem je torej možno samo tedaj vlažnost iztirati iz sobe, ako odpreš okna in vrata ter veter neprestano tira topli in vlažni zrak iz sobe ter ga zopet nadomešča z novim, suhim zrakom. Le-tó sušenje pa nikakor ni po ceni; a žal, drugega pripomočka nimamo na razpolago.
Recimo, da je hiša, v ktero se selimo, povsem suha — no to ni še vse. Treba se nam je ozirati še na mnoge druge stvari, ako želimo, da bode stanovanje zdravo.
V prvi vrsti moramo zahtevati, da je stanovanje dovolj prostorno; inače ni v njem zdravega vzduha ali zraka. Zrak, ki ga vdihamo v naša pljuča, nam je potreben, ker nam čisti kri. Kri hrani vse naše telo. Ako torej zrak ni dober in čist, izpridi se kri, in vsled tega hira in slabi naše telo. O slabem zraku izpregovorimo še pozneje.
Zidovi v sobah se ali pobelijo ali pobarvajo (slikajo). Najzdravejši so pobeljeni zidovi, kajti zidov se prijema mnogo nesnage in nečistobe, ki se raztvarja in uniči, ako jih pobelimo z jedkim živim vapnom. Zato bi trebalo, da se tudi slikani zidovi včasih pobelijo. A pobeljene zidove treba znova slikati, in to stane mnogo. Zaraditega stanujejo ljudje rajši leta in leta v slikani, a nečisti sobi, ker se nesnaga ne vidi tako očito, kakor na belem zidu. Iz istega razloga so prišle v navado barvane srajce, ker se na njih nečistoba ne vidi tako, kakor na belih; a nesnaga je vendarle nesnaga.
Slikanje sob zaraditega ni brez nevarnosti, ker je dosti barv, zlasti zelenih, ki so otrovne (strupene).
Dozdaj smo govorili o stenah in stropu, zdaj pa obrnimo pogled na pod. V nekterih kmetskih hišah se gradi pod iz nabite ilovice; tak pod ne veljá — on je moker, nečist in nezdrav. Pod iz cementa, trde opeke ali kamena je za nas prehladen po zimi.
No naravno se napravlja naš pod iz mehkega ali trdega lesa. Obé vrsti poda imata reže ali razpoke, v kterih se vlaga raznolična nesnaga, na pr. jajca od muh, bolh itd. — Pod se obično riba ali opira z vodo, da se očisti. A ta voda prodira skoz razpoke v pod. Nesnaga ondi nakopičena gnije ter kuži zrak. — O tem nočemo niti govoriti, kako neprilično je to ribanje za onega, ki stanuje v sobi, kako lahko si pod vplivom mokrega poda pridobi náhod in vse razne vrste prehlada.
Da bi se te nedostatnosti zaprečile, priporočajo nekteri pôkost ali firnež od lanenega olja, s kterim se naj pod namaže in napoji. V to svrho se naj pod sprva dobro očisti, posuši in pomete, da ni ne prahu, ne peska na njem. Potem ga maži s pokostom, in sicer trikrat, a vsakokrat še le tedaj, kedar se je že posušil prvotni povlak (ali namaža). Takega poda se voda ne prime; on se zlahka čisti, mete in oplakuje.
Okna so sobi to, kar so pljuča našemu telesu. Zaraditega treba, da so primerno velika in na pravem mestu. Kedar se odpró, mora v sobo prihajati dovolj svetlobe in čistega vzduha. Vsekako bi trebalo, da so naša okna vsaj za polovico večja nego ona, ki jih obično nahajamo na naših kmetskih hišah.
Kedar stopiš v kako izbo, želeč zvedeti, kakšna ji je gospodinja, ozri se samo okoli sebe. Najdeš li, da je vse pohištvo čisto, snažno in v lepem redu, bodi osvedočen, da v tej hiši vlada dobra gospodinja. — Snažnosti in čistobe v hiši ni treba samo zaraditega, ker to ugaja našemu očesu, temveč še bolj zaradi ljubega zbravja.
V kmetski hiši seveda ni moči zaprečiti, da se vsak čas tu in tam kaj zamaže ali onečisti. Ako se pa čiščenje pušča v nemar, poraja se v vsakem kotu polno ostudnega mrčesa, nastaje povsod gniloba in vsakovrstni smradovi, ki zaprečijo ozdravljenje bolniku, in po kterih se v prej zdravo hišo zavržejo razne bolezni. To se najočitneje kaže za kake kužne bolezni, ktera se v čistih in zdravih hišah nikdar ne vgnezdi in širi v toliki meri, kakor v nečistih in vsled tega nezdravih. Zlasti pa je treba paziti na snažnost in čistobo v sobi, kjer leži kak bolnik, in sicer ne samo za časa bolezni, ampak tudi tedaj, kedar že okreva. Da se bolezen ne razširi, treba vse osnažiti in razkužiti; vse pohištvo, vsak kos perila treba oprati in očistiti kolikor mogoče.
Vsakdo je že izkusil sam, kako hudo deje prah našim očem in takisto tudi pljučem osobito slabih in bolehavih ljudij. Zaraditega bodi tudi vsaki gospodinji skrb in briga, da odpravi prah v izbah. — Ako pustimo sobo dalje časa zanemarjeno, zastre prah vse pohištvo ter se pri najmanjšem prepahu ali vetriču dvigne kvišku in kvari zrak. Baš to se obično pozablja, in zastonj je ves trud, ako se soba čisti na tak način, kakor je navada pri nas. — Kjer se soba mete s suho metlo ter pohištvo briše z ometalom ali s suho cunjo, ondi se prah dvigne samo kvišku ter pozneje zopet vleže kam drugam. Zastonj odpiraš okna in vrata; kajti veter odnaša samo jeden del prahú; ostali del pa ti vedno ostaje v sobi.
Ako se hočeš do cela iznebiti prahú, moraš pohištvo brisati ne baš z mokro, a vsaj z vlažno krpo, tako da se ves prah ujame v njo, a ne izpuhti po zraku. Iz istega vzroka ne meti poda s suho metlo; po tem takem se prah spravlja samo do vrat, a ondukaj se zopet dvigne kvišku. Vzemi torej mokro ali v vlažno krpo zavito metlo; še bolje storiš, ako raztrosiš mokrega peska ali žaganice in potem pometeš.
Vsak izmed nas vé in zna, da mora človek piti zdravo vodo, ako hoče, da ostane zdrav. A še mnogo bolj nego zdrave vode treba nam zdravega vzduha ali zraka. Brez vode utegneš za silo tudi nekaj dnij izhajati, a brez zraka niti četrt ure ne. Mislil bi torej človek, da se naše ljudstvo Bog vé kako pobrine, da uživa čist zrak. Pod milim nebom ga je seveda dosti, a v naših sobah? Ondi je baš narobe. In vendar prebijemo največji del svojega življenja v sobah; in vendar nam zdravniki vedno in vedno zabičujejo: „Naužij se čistega zraka“, ter pošiljajo mestne bolnike na kmete, da se ondi napajajo s čistim, zdravim vzduhom.
Je li slab in nečist zrak res nevaren našemu zdravju?
Mnogokterim se bode, ko čitajo te vrste, dozdevalo, da nečist zrak našemu zdravju baš dosti ne škoduje. Oni se morebiti sklicujejo na tega in onega znanca, ki se svoje žive dni ni brigal za čist zrak, a vendar je bil zdrav in krepek ter živel dolgo let.
Kdor tako misli in modruje, ne sodi prav temeljito. Stvar se ne tiče samo tega ali onega pojedinca, ampak nas vseh v obče. — So pijanci na svetu, ki so silo vina in žgane pijače spravili pod kapo, a vendar dolgo živeli. Kdo hoče iz tega sklepati, da pijančevanje ne škoduje? Kdo hoče zaraditega dvomiti, da bi morebiti še dalje časa živeli, ako se ne bi bili zapili? — So ljudje, ki so padli z visoke strehe na tla in vendar ostali živi in zdravi. Kdo hoče iz tega izvajati, da ni baš nevarno skakati s strehe? — So ljudje, ki so težke bolezni, na pr. kolero, mačuh itd., srečno preboleli. Kdo bode vsled tega trdil, da te bolezni niso nevarne?
Isto velja za nečisti in nezdravi zrak. Nečisti zrak navadno ne pokonča človeka takoj na mestu, a on ga zastrupuje po tihem in polagoma. Da, večkrat se prikaže še le na deci kal onih boleznij, kterim so roditelji še srečno ušli.
Mnogi, osobito močni, krepki in žilavi ljudje se utegnejo čestokrat jako dolgo časa ustavljati hudim nasledkom nečistega zraka; a ipak zmirom bolj hirajo in slabijo. Saj se nahajajo tudi ljudje, ki použijejo raznovrsten strup in so navidezno zdravi; a strup je vendarle strup.
Zdravniki so že davno dokazali, da nečisti zrak v stanovanjih povzroča raznovrstne bolezni. Vsled njega se razvijajo na deci brámori ali škrofuli, na odrastlih ljudeh sušica ali jetika. Nečisti zrak je glavni vzrok, zakaj v velikih mestih toliko ljudij umre na sušici.
Dokazana je žalostna resnica, da je tudi pri našem kmetu v tem oziru jako na slabem. Tudi pri nas na kmetih umre neprimerno veliko število otrok. Kdo se bode čudil tej prikazni, ako pomisli, da utegne že dvojica ljudij v precej prostorni sobi črez noč pokvariti zrak s svojim dihanjem? No v naših majhnih kmetskih izbah in čumnatah pa prezimuje včasih po deset do dvajset duš. Groza te obhaja, ko stopiš zjutraj v tako sobo — tolik smrad ti veje naproti. Priznamo sicer, da je v nekterih naših krajih temu nenavadnemu umiranju otrok tudi še nekaj drugega krivo; a da nečisti zrak človeka in zlasti deco ubija, to se je tudi že drugod očividno dognalo.
V Dublinu na Irskem je veliko sirotišče za ubogo deco. V njem je malone vsak otrok obolel na škrofulih. Zdravniki so iskali vzroka tej bolezni ter našli, da izvira od nečistega zraka; kajti v nekterih sobah je spavalo skupaj nad 100 otrok. Umevno je, da je moral zrak v taki sobi biti uprav strašen, zlasti ako je bila ves dan zaprta. Ko se je to odpravilo, ozdravela je deca, in škrofuli so izginili.
V Plessenbergu na Bavarskem je posilna delavnica za ujetnike. Od 1000 delavcev, ki delajo na polju, oboli na leto 40, od onih pa, ki delajo v zaprtih sobah, 470!
Vsakdo bode po tem takem razumel, zakaj marsikterega obhaja omotica, kedar je dolgo časa v zaprti sobi ali v cerkvi napolnjeni z ljudmi. — Ljudjé, kteri zmirom živé v pokvarjenem zraku, bledijo in slabé, jed jim ne hodi v tek, telo se jim suši, a kedar jih napade najmanjša bolezen, ne morejo je preboleti ter poginejo. To se opaža na pr. na delavcih v marsikterih tovarnah ali fužinah.
Taki so nasledki nezdravega zraka. Ti nasledki se javljajo često le polagoma, rekel bi nevidoma. Človek sam niti ne ve, od česa strada in hira; kajti on užije nekaj zraka, a ne zadosti. — Mnogo hitreje se opaža potreba čistega vzduha, ako se nam povsem odtegne. V sobi, samo 2 metra dolgi, široki in visoki, a popolnoma zaprti, človek ne more niti 24 ur dihati brez težke muke; ako ostane še dalje, mora oboleti in naposled umre.
V naših stanovanjih se zrak zmirom kvari in sicer z dihanjem iz naših pljuč. A poleg tega treba poudarjati, da človek ne diha samo s pljuči, ampak tudi s kožo. Iz naše kože izhlapi mnogo smrdljivega znoja ali pota. Takisto se kvari zrak z vsako svečavo in kurjavo. Tudi iz sosednih sob, iz kuhinje in zlasti od stranišča (ako se dotika naše sobe) prodira skoz steno mnogo nečistega zraka. K temu pridenimo še prah, ki se nahaja v sobi, in ki z vsakim vzdihom prodira v naša pljuča, ondi obvisi ter jim škoduje.
V našem stanovanju torej zrak nikoli ni povsem čist. Čist zrak se nahaja samo na planem, na polju in v gozdu. V naši sobi bi bil zrak čist samo tedaj, ako bi bila okna in vrata noč in dan odprta. No to ni mogoče; ker ne bi mogli prestati od prepaha, in kako še le od mraza po zimi.
Vprašajmo torej: Doklej je zrak v sobi še primeroma zdrav, a kdaj počenja že škodovati našemu zdravju?
Na to vprašanje nam najjasneje odgovarjajo naša čutila, v prvi vrsti — nos. Čist zrak ne zaudarja po ničemur, ni zopern našemu vonju in se lahko diha. Kedar stopiš v sobo, v kteri zrak zaudarja ali je zatohel ali naravnost smrdi — ta zrak ne velja. Zrak, ki je bil že v naših pljučih, zmirom smrdi in se težko diha; o tem se lahko prepričaš, ako obiščeš gostilno, ki je natlačena z ljudmi, ali pa kako plesišče.
So nektere izbe na kmetih, ki se zlasti po zimi skoro nikoli ne prezračijo. In vendar se nam zdi, da je zrak v njih še precej čist. Odkod torej prihaja ta zrak? — Skoz reže in razpoke v vratih in oknih in tudi skoz stene same. A naše sobe imajo zlasti v starih hišah dostikrat predebele zidove, skoz ktere zrak slabo prodira; v trgih in mestih, kjer se hiša hiše dotika, so navadno samo z jedno stranjo obrnjene na ulico, odkoder čist zrak prihaja, a skoz ostale zidove prodira nečist, slab vzduh.
S tem naravnim prezračenjem se torej nikakor ne smemo zadovoljevati. Treba je našemu stanovanju tudi umetnega prevetrenja; treba nam je vsak dan za nekoliko časa odpreti okna in vrata. Kedar je samo jedno okno odprto, prodira sveži zrak le polagoma v sobo; a kedar odpreš okno in vrata, tedaj nastane prepah, t. j. veter, ki s toliko silo tira čisti zrak navznoter, da s tem sobo v teku jedne minute bolje prezračimo, nego če imamo samo okno skoz jedno uro odprto.
Čemu nam tolika množina zraka? — Da prevetri, osuši in očisti vsak kot naše sobe in pohištva, kjer se zmirom, če tudi nevidoma kopičita nesnaga in prah; saj tudi ta pripomaga, da se kvari vzduh v sobi. Zato treba tudi večkrat vse omare in skrinje odpreti, da jih zrak prevetri. Le primakni nos omari, ki je bila dolgo časa zaprta; takoj zapaziš, kako je vse zatohlo, kako zaudarja po plesni ali celó smrdi iz nje. — Omare treba odpreti tudi zaraditega, da se iz njih iztira vlažnost, ki se je morebiti zavlekla v nje.
Obično mislijo ljudje, da je dosti, ako se soba enkrat na dan prevetri in sicer zjutraj. No zdravniki so dokazali, da to nikakor ne zadostuje. Trebalo bi sobo, v kteri biva po več oseb, prezračiti vsako uro, ali kar je isto, imeti okno odprto noč in dan. Po dnevu bi se to še dalo storiti, a noči se ljudje strašno bojé. Pa baš v noči treba nam dosti čistega zraka, da mirno in sladko spimo ter nas v jutru ne boli glava, kakor se to čestokrat godi v sobah, v kterih spava po več ljudij.
Kdor vse to uvaža, mogoče, da se ujunači ter pusti svoje okno odprto noč in dan, seveda samo po letu, v topli pomladi in jeseni, dokler ne nastane prevelik mraz. Mnogi zdravniki sicer trdijo, da je tudi po zimi treba okna imeti odprta, a težko da so jih mnogo pregovorili k temu. K sreči nam pomaga ob zimskem času tudi peč prevetriti sobo. Od vroče peči se zrak v sobi razpuhti ter dvigne kvišku, a zrak od zunaj prodira skoz peč v sobo.
Seveda je to prezračenje samo tedaj nekoliko izdatno, ako se peč kuri v sobi, ako ima v sobi vratica, skoz ktera more vroči, pokvarjeni zrak (ki je tudi lažji) zleteti v dimnik in na plano. To se godi samo v tem slučaju, ako vratica od peči niso povsem zaprta, in ako cev, po kteri izhaja dim na plano, ni zaklopljena. Zadnje je tudi zaraditega škodljivo, da, celó smrtonosno, ker prihaja strupeni plin od žrjavice v sobo, ko ne more v dimnik. S takim ravnanjem se je že mnogo ljudij črez noč zadušilo v sobi.
Kjer stanuje po več ljudij v jedni sobi, tam je najbolj umesten za kurjavo kamin ali ognjišče, kakor ga imajo Francozi, Angleži in Italijani. Skoz kamin prihaja vedno dosti čistega zraka v sobo.
Tu in tam, zlasti v gostilnah imajo pri nas v zidu pri stropu majhne luknjice v ta namen, da bi se soba zračila; te luknjice niso dosti vredne — po zimi prihaja čisto mrzel zrak v sobo, da se vsa razhladi, po letu pa ni pravega prepaha, ker je toplota zunaj in znotraj skoro jednaka.
Peči stavljamo v sobi ne samo zato, ker nam topla soba po zimi ugaja, temveč tudi zaraditega, ker jo zahteva naše zdravje. Naša pljuča tvarjajo v nas toploto; a kedar se nahajamo v mrazu, izhlapi več toplote iz našega telesa, nego jo morejo nadomeščati naša pljuča — človek zmrzuje in naposled pogine, ako mraz izredno hudo pritiska. Da to nekoliko zaprečimo, nosimo toplo obleko, ki ne izpušča toplote; zaraditega tudi stavljamo peči v sobe. Gladni siromak strada po zimi na dvojen način, prvič, ker nima hrane, ki bi mu stvarjala notranjo toploto v pljučih, in ker nima tople obleke, ki bi vsaj zadrževala ono malo toplote, ki jo ima v sebi. — Isto velja za bolnike, ki ne morejo prebavljati hrane, a poleg tega še ležé v hladni sobi.
A tudi prevroča soba kvari zdravje, osobito deci; kajti ona suši zrak. — V tak suh zrak pa izklapi iz naših dihal preveč vodne pare; grlo in pljuča se mehkužijo. Ako greš potem na plano, prehladiš se zlahka.
Zaraditega niso umestne železne peči; kajti kedar se zakurijo, so prevroče; one zrak preveč razgrejejo in tudi kvarijo — a za kratka zopet ohladé. Baš taka hitra izprememba topline utegne človeku najprej škodovati.
Slabotni in bolehavi ljudje potrebujejo večje toplote nego zdravi. Toploto sobe treba torej primerjati naravi onih, ki stanujejo v sobi.
Prvi in glavni smoter, ki vodi človeka omikanca pri zgrajenju svojega stanovanja, bodi skrb zu ljubo zdravje. Vsi narodje, kteri so se vzpeli na višjo stopinjo omike, hočejo v svojih stanovanjih živeti, a ne samo životariti. Vsak Anglež misli, da je revež, ako nima hiše, če tudi priproste, a vsaj čedne in zdrave hišice, v kteri stanuje in kraljuje sam s svojo družino. — „Moja hiša je moj grad,“ pravi njegov ponosni pregovor.
Slovenski narod je kmetski narod. Ne „v palač mogočnih jasnem sevu“, v nizkih, a čednih hišicah prebiva naš rod. — A kakor vsakemu omikancu, tako bodi tudi našemu kmetu skrb, da si zgradi zdravo, ugodno in prostorno hišo; v njej se raduj mož pri ženi, stariši pri deci svoji, v tem rekel bi „malem svetu“ se porajaj in razvijaj ljubezen do obitelji — jedino iz nje utegne vzkliti nežna cvetlica vijolica, ljubezen do lepe in mile naše domovine!“