Kako bi postal skoraj Matiček Poliček krčmar
| Kako bi postal skoraj Matiček Poliček krčmar Janko Barle |
Sličica.
| |||||||||||
Kaj bi tisto, ni jih ne več onih ljubeznjivih časov v našem mestecu, kakor so bili — ni še dolgo od tega. Dvajset let, kaj še dvajset let ne, pa se je vendar posve drugače živelo. Pasja capa, sedaj smo tako nekako vzrasli, postali smo tako nekako imenitni, držimo se kot mladenič, kateremu so pognale pod nosom prve dlačice, ali pa deklica, katera je oblekla prvič krilce do peta. Eh, po gospodsko, kaj bi tisto! Zdaj je vsako dekle gospodična, vsako »golobrade momče« gospodičič, vse hodi v klobukih in rokavicah, tako, da se ne bodem prav nič čudil, če bodem zagledal jednega lepega jutra, spoštovano soprogo našega vrednega nažigača mestnih svetilnic, Šmrkoljevo Marušo v klobuku in se solnčnikom v rokah. Preje so bili klobuki bolj redki v našem mestecu, milostljivih gospa ni bilo toliko, pa se je vendar živelo in kako živelo, Bože moj! Le vprašajte katerega od stare garde in pove vam pošteno, bolje kot jaz. Celo mestice bilo je kot jedna velika, složna rodbina. Če je bil kateri po časti nekoliko stopinj višji, ni ga to prečilo, da se ne bi pridružil poštenemu meščanu, katerega prijazna mamica ali kumica je rada postregla vsem z okusno večerjico. Ob lepih letnih večerih posedovalo se je v poverljivih pogovorih na klopi pred hišo, ali pa na pragu, kaj zato in ko je ob nedeljah popoludne po večernicah zaigrala na mestnem trgu naša slavna godba (z bobnarjem, kateri se je najbolj čul, štela je sedem mož — meščanov), hencajte, takrat je bilo še le ugodno! Prinesli so se stolci, posedalo se je krog godbe, kramljalo se je do mile volje, a tudi izpil kozarček vina, prav po domače. Tisto mi je bilo še najbolj povseči, če je kateri od gostoljubnih mestnih očetov postavil tja med godce poliček ali dva vina, s katerim so si oni med igranjem namakali suha grla in se malo odpočili, kdo jim ne bi tega privoščil? Saj se je pa potem že bolj krepko oglaševal Pikovčev gombardon — ali kako se že kliče ono veliko okroglo glasbilo in odmeval od jedne strani trga do druge. Da, da, tako je bilo in prav nič drugače. In naše spoštovane meščanske hčere se niso prav nič sramovale iti s škafcem po vodo na mestni vodnjak, ali pa z grabljicami na travnik in kaj bi se sramovale? Menim da ni nobenej pala krona z glave in našel se je še vedno za nje pošten ženin. Nu, sedaj je pač že marsikaj drugače in ni ga več onega domačega življenja, kaj hočemo. Časi se spreminjajo in mi z njimi, pa kaj bi to pripovedoval, saj sami dobro veste, da je tako.
Toraj tedaj, v tistem času zagodli so prijatelji jeden drugemu večkrat tudi kakovo šalo in nobeden ni drugemu zameril. Če je tudi prišlo do kakovih besedij, poravnalo se je naposled vse pri kozarcu vina. Nekaj takovega kanim vam baš sedaj povedati.
Na najlepšem mestu našega malega mesteca, gori na trgu prav poleg mestne hiše, stala je in še stoji jedna najlepših hiš, jednonadstropnica gospoda Matička Polička. Vi mislite seveda, da je bil gospod Poliček krčmar, vendar ne bode dalo. Gospod Matiček bil je eden od tistih ljudij, kateri se pravo za pravo ne ukvarjajo z nobenim delom, pa vendar imajo vsega obilo. On je bil jeden od najodličnejših meščanov in v mlajših letih je celo župauil. Otrok ni imel, posestvo je imel lepo, a gospodariti mu je pomagala njegova soproga Zalika, katerej so pa navadno rekali le mamica.
Matiček Poliček ni bil več mlad, ali je bil še vedno krepak. Narava obdarila ga je z lepo rejenim trebuščekom, obriti obraz okroževali so mu mastni podbradki in vsredi rudečega lica rudečil mu se je še bolj precej obilen nos. Tisto je res, gladoval ni, saj je zato skrbela njegova skrbna, tudi debeljušasta soproga in če je verjeti nememu svedoku njegovemu nosu, ni ga morila niti žeja. Ničesar ni manjkalo meščanu Poličku, zato so pa tudi vsa gospoda, prav rada zahaiala k njemu in z njim prijateljevala. Gospodje gradniki, zdravniki, učitelji in drugi meščanje bili so vsi dobri prijatelji našega Matička.
Po zimi je bilo jedenkrat v tistih letih. Danes razudili so pri tem meščanu mastnega ščetinarja, jutri pri drugem, danes so bile koline tu, jutri tam. Kaj ne bi, na take domače praznike zbere se na klobase vselej več prijateljev, a kaj še le takrat, ko je bilo tako razvito družinsko veselje v našem mestu. Večeri so bili dolgi in ugenila se je marsikatera v krogu prijateljev.
Tam jedenkrat po svečnici pozval je trgovec Cencelj svoje znance, mestno gospodo na koline. Zbrali so se vsi, kakor po navadi, in družbica je bila prav razigrana in glasna. Le našega Matička Polička ni bilo, mučil ga je hud kašelj in ostal je doma. Nu, prijatelji niso nanj pozabili. Med drugimi napitnicami vzdignil je tudi hišni domačin Matevž Cencelj kozarček in rekel po priliki tako le:
»Dragi prijatelji! Mi smo danes veseli, kar mi je prav drago, ker je to odlika za mojo skromno hišo. Napijali smo že jednemu in drugemu, ali čas je, da se spomnimo tudi onih, katerih sicer ni tu, ali vem, da bi radi bili in kateri so izvestno v duhu pri nas. To je, dragi prijatelji, pred vsemi naš mili Matiček Poliček, katerega je priklenila na dom nadležna bolezen. Vidite, mi se tu razveseljujemo, on pa doma leži in se davi s kašljem. Prijatelji, mislim, da vsem Vam iz srca govorim, če rečem, izpivši ta-le kozarček, da Bog poživi našega starega Matička Polička. Živio!«
»Živio! Živio!« odmevalo je po sobi in zažvenketali so kozarci. Ko je šum malo ponehal, poprijel je kozarček gospod zdravnik Kaferle in opomnil na napitnico trgovca Cenclja sledeče:
»Spoštovana družbica! Lepo je, da smo se spomnili našega starega prijatelja Polička, in jaz, kot zdravnik, mislim, da bolezen njegova ni nevarna in okreval bode v kratkem. Vendar nekaj drugega mi je na srcu. Prijatelji, v nekoliko dneh bode god našega Matička, in dobro bi bilo, da mu napravimo kakovo stvar za vezilo. Saj me razumete? Kar tako ne moremo ga pustiti in dobro bi bilo, da se svojega godu nekoliko časa spominja. Torej zborujte, kaj da mu priredimo!«
»Ta je dobra!« oglasilo se je društvo.
»Ali kaj da mu napravimo?« poprašal je pisar in beležnik Trinkaus.
Dolgo ni mogel nobeden ničesar priličnega izmisliti.
»Aha, jo že imam. To bode prava!« oglasil se je krčmar Maseljc. »Pomnite še, kako je naš Matiček že večkrat govoril, da bi hotel vse biti, le krčmar ne. Zdaj-le ga izplačajmo!«
»Kako? Kako?« poprašalo je društvo.
»Tako-le! Puceljev Jože, kateri do dobra razume, naj napravi desko in gori primeren naslov za gostilno, katero obesimo one noči po njegovem godu, ko bode on trdno zaspal, na njegovo hišo. Drugo bodem že jaz vredil, saj je še časa dovolj in dogovorimo se še lahko. Ste li zadovoljni?«
»Dobro, dobro! Živio Maseljc! Ta nekaj velja! To bode stari gledal!« pritrjevalo je vse društvo. Posvetovali so se še dolgo, kozarci so še večkrat zažvenketali, čuli so se govori, smeh in petje in zadovoljno odšel je potem vsaki na svoj dom.
Svet' Matija — led razbija. Tistega leta bi ga imel dovolj razbijati, če bi ga hotel, ker je bilo tako mrzlo, da se je kar kri zmrzavala človeku po žilah. Nu, saj pa onemu društvu pri slavnem godovnjaku Matičku Poličku ni bilo zima, ker jih je od zunaj grela ogromna, starikava peč, v kateri je gorelo ves božji dan kot v peklu, a od znotraj oni stari, katerega je hranil Poliček že dolgo v svojej kleti za ta slavnosten dan. Hm, in sam spoštovani godovnjak se je tudi pošteno razgrel, govoril je več kot navadno in oni debeli podbradki so se mu zadovoljno majali. Kaj ne bi? God mu je bil samo jedenkrat v letu in nadležni kašelj zapustil ga je že povsem. Rekla se je marsikatera v slavo godovnjaku in njegovej spoštovanej soprogi, preje nego se je razkropilo veselo društvo.
Zimska noč zazibala je skoro utrujenega godovnjaka in njegovo soprogo v sladke sanje.
Ni bilo tako z njegovimi gosti. Oni so sicer odšli iz njegovega gostoljubnega doma, ali so se skoro zopet povrnili. Jeden je nosil dolgo desko, drugi lestvice, tretji kladivce in žeblje, in bilo je dosti smeha in dela, dokler je bila pričvrščena ona deska gori na Matičkovi hiši. Mrzlo je bilo sicer vendar si je cenjeno društvo veselo mancalo roke, ko je bilo dovršeno delo. Kaj ne bi?
Drugega jutra mogel je vsak čitati na hiši spoštovanega Matička Polička z velikimi črkami:
»G o s t i l n i c a.«
»Bratec, pridi na poliček,
Ki ga toči naš Matiček!«
Puceljev Jože, mizar in barvar, je delo pošteno dovršil. Črke blestele so v živih barvah, a na strani naslikan je bil debel krčmar; kdo ve; če ni umetnik mislil naslikati spoštovanega Matička Polička? V rokah držal je ogromno steklenico, rodeče pobarvano, katera je bila skoro na pol tako velika, kakor oni debeli krčmar. Kdor zna, ta zna!
Pri Poličku bilo je vse mirno, ko je zgodaj zjutraj počel razbijati na vrata z vso silo tisti razposajeni Jurček Šmrke, kateri se je učil pri čevljarju Skoporčevem Nacetu dretarije.
»Nu, kaj ne bodete odprli? Odprite!« — klical je iz vsega grla ta dretarski frkolin, kakor so ga gospodje naučili, in zopet: bum! bum! po vratih.
»Kdo je božji?« — oglasila se je naposled znotraj vsa prestrašena Poličkova soproga.
»Jaz, Jurček Šmrke! Odprite že jedenkrat; kako, da tako dolgo spite? Že razbijam tukaj dobre pol ure.«
»A kaj hočeš?«
»Frakelj žganja za svojega gospodarja; pa le hitro! Sem že ves trd od zime!«
»Kakovega žganja, za božjo voljo?« vprašala je Zalika in pustila Šmrketa v hišo.
»Nu, onega, katerega točite!«
»Kdo ga toči?«
»Vi! Zakaj pa imate gostilno?«
»Kaj se ti blede, ti spaka razposajena?«
»Čemu pa obešate napise na hišo?«
»Čakaj, jaz ti pokažem!« ... vskliknila je gospodinja in zamahnila na Šmrketa, ali v tem pokazal se je na praga — dacar.
»Kaj je to z vami, mamica? Kako ste mogli gostilnico odpreti, da niste mene prej poklicali? Čemu si napravljate nepotrebne troške in opravila?« — dejal je on resno.
»Ali za Boga, kakovo gostilnico? Pri nas gostilnico?«
»Menda vendar nisem slep, in celo mesto že o tem govori.«
V tem se je pokazal na stopnicah spoštovani Matiček Poliček, katerega je zbudilo ropotanje in vpitje, in si mel nezadovoljno zaspane oči.
»Stopi nu doli, stopi, Matiček,« — dejala mu je gospodinja, — »jaz ne vem, kje mi glava stoji. Pravijo, da imamo pri nas gostilno, — evo, — gospod dacar.«
»Reci vsakemu, da je bedak, kdor kaj takega govori.«
»Prosim, Matiček,« — dejal je dacar, — »ne govori kar tako! Če ne bi imel gostilne, ne bi obešal napisa — —.«
»Kakovega napisa? Govori!«
»Nu, zunaj na hiši!«
Ali evo na vratih mestnega stražnika Škarje:
»Gospod župan prosi, da bi stopil gospodar malo k njemu!«
»Ne vem, če norim jaz, ali pa vi! Klek vzemi vas in gostilno.«
Zunaj se čuje govorjenje in smeh. V hišo stopi lepo društvo — sinočnji gosti: zdravnik Kaferle, trgovec Cencelj, beležnik Trinkaus, krčmar Maselje in več uradnikov in meščanov:
»Dobro jutro, dobro jutro! Nu, že na nogah! Si-li se pošteno naspal? Nu, pa včeraj ničesar ne povedati, — taka novica, in ničesar ne povedati. Torej gostilno si odprl? Dobro, dobro! Mamica, kar hitro na mizo, kar imate, da pijemo v zdravje novega krčmarja. Živio, naš novi krčmar!«
»Nu, zdaj mi je pa že vse preveč. Poberite se mi iz hiše, nadloge nesrečne, pa kar hitro, drugače vzamem poleno. Najmite si drugega bedaka!«
»Ne bodi siten, Matiček, ti se šališ!« — rekel je krčmar Maselje. — »Ne goni gostov kar sprva iz hiše. Če bi jat tako delal, že zdavnej ne bi imel nobenega."
»Mir! Poberite se!« — kričal je Poliček in se ves tresel.
»Pa kje si preskrbel tako lep naslov ? Naročim si ga tudi jaz,« — zabavljal je zopet krčmar Maselje.
»Kakov vražji naslov? Že zopet ta naslov!«
»Nu, oni, katerega si zunaj obesil. Občudovali smo ga vsi.«
»To je zopet nekaka komedija. Gorje mu, kogar zasledim!« — vskliknil je Matiček in odhitel venkaj.
»Aha, poznam vas, nadloge, to je vaše maslo,« — rekel je jezno.
Društvo je občudovalo napis in gledalo Matička, kateri je bil zdaj zelen, zdaj rudeč.
»Nu, torej hajdimo, da poskusimo njegovo kapljico,« — rekel je zdravnik, in odšli so zopet vsi nazaj v hišo.
Matiček Poliček kričal je nekoliko časa, kregal jih, podil jih iz hiše, vendar ni šlo. Naposled se je sam vdobrovoljil. Seli so okrog mize, in zopet je počelo gostovanje, proslavljali so drugi dan goda in pospravili so ostanke, kateri so ostali. Napis vzeli so zopet doli, in spoštovani Matiček Poliček le ni postal krčmar, dasi bi bil skoro.
Nu, »skoro« ni še nikdar zajca vjel, a Matiček Poliček ostal je to, kar je bil, pošten meščan. Vendar ono zgodbico z napisom težko da je pozabil.
Ej, ej, tako je bilo takrat, a zdaj več ni. Recite, da ni bilo lepo, da ni bilo takrat vse po domače v našem slavnem mestecu! ...
(Konec.)