Kako bi se dala v vsaki soseski bukvarnica napraviti?
| Kakó bi se dala v vsaki soseski bukvarnica napraviti? anonimno |
Prevedeno in povzeto po zapisu Jána Petra Jordána.
| |||||||||||||
Pod napisam „Kakó bi se dala v vsaki soseski na Českim bukvarnica (Lesebibliothek) napraviti? smo brali v 5. zvezku t. l. nemškiga časopisa „Slawische Centralblätter“ pomina vredin sostavek, ki ga je slavni vrednik sam spisal, in kteriga nekoliko okrajšaniga tudi mi svojim bravcam v svobodnim prestavku podamo s prošnjo, de bi rodoljubi tudi na Slovenskim to imenitno reč prevdarili, pretresli in v Novícah, ki so omikanju našiga prostiga naroda namenjene, svoje misli in svete na znanje dali. Noben rodoljub ne bo tajil koristnosti tacih napráv, tedej bi bilo pràv, če bi se pogovorili, kakó bi se dale nasvetovane bukvarnice tudi pri nas napraviti? Poslušajmo: kaj gosp. Dr. Jordan zastran bukvarnic po Českim piše:
„Novo prerojeno avstrijansko cesarstvo se od dné do dné terdniši vstanuje, osnova prihodnje nove vstave je gotova, vojske so večidel dokončane, in primere našiga cesarstva proti Nemčíi ne bojo posebnih premémb v domačíi vpeljale. Po vsim tém se je tedej čas približal, de tisti, kteri so lanjsko léto prekucíjo stariga vladarstva začéli in podpirali, morajo zdej v djanji pokazati, de jih k temu ni gôla razvujzdanost in razdjavnost gnala, ampak čista ljubezin do človeštva in prizadevanje, avstrijanske narode srečne storiti. Pravi rodoljub pa spozná, de vsaciga naroda nar veči sreča se le s tem vstanovi, če se, kolikor je moč, vsaki človek v vednostih omika, de njegova glava bistrejši in njegovo sercé žlahnejši postane. Neumen človek brez vednosti in siroviga, divjiga sercá je sam sebi na poti, de ne more tisto stopnjo blagostanja doseči, ktero bi s prebrisano glavo in blagim sercam lahko dosegel, ‒ zraven tega pa je tudi svojim sosedam na poti, de jim združene močí manjka, ktera je potrebna v doségo vikših naménov, za ktere nam tudi keršanska véra toliko lepih in veličanskih pomočkov delí. Kar od eniga neotesaniga in siroviga človeka veljá, veljá še v veči meri od celiga naroda. Zgodovína nas učí, de se slabo vêde tistim narodam, ki v tamôti brez znanstva in vednosti tavajo.
Nar gotovši pomoček, naše ljudstvo v kratkim času omikati in jih v mnogih vednostih podučiti, so šole ali učilnice. To vsak človek spozná, ki vé, de vsakdanje in nedeljske šole niso koristne samo malim in odrašenim otrokam, ki v šolo hodijo, ampak tudi vsim tistim, ki z otroci živé in od njih marsikej koristniga zvedó, kar ti iz šole prinesó in jim povedó. Čeravno to ni veliko na enkrat, vunder le nekoliko zda, če se večkrat ponavlja. Tù in tam eno zernice ‒ tù in tam ena iskrica ‒ vse skupej pa je vunder veliko.
Tode šole po kmetih, ki le kaki dve leti terpé, so le podstava ali podlaga za prihodnji samo-uk. Noben človek, ki hoče s časam naprej iti, ne more brez branja in samo-uka shajati. Nej govoré nasprotniki šol in učenja še toliko zoper šole in učenje, vunder le skušnja glasnejši govorí kakor vsako tako puhlo obrekovanje, in ta skušnja nam kaže, de v deželah, kjer je ljudstvo bolj omikano in se z branjem pečá, se obdeljujejo njive in senožeti z večim pridam, rokodelstva in fabrike si veliko več zaslužijo, in marsiktera nova in koristna reč se znajde, od ktere se neornikanimu ljudstvu še ne sanja ne.
De pa ljudstvo po lahki poti bukve za branje dobi, ni boljšiga pomočka, kakor de se po deželi bukvarnice napravijo. Na Českim se že davnej od téh napráv govorí; sploh se dobrota tacih bukvarnic spozná ‒ pa, kér po starim kopitu se ni veliko za ljudsko podučenje skerbélo, si tudi ta naprava ni mogla takó na noge pomagati, kakor so nekteri rodoljubi želeli. Posebno je vihár lanjskih prekucíj priprave k vstanovljenju deželnih bukvarnic zadušil, de se v sili sto in sto druzih rečí še nihče ni zmenil za to tiho in ponižno stvarico. Kader orožje ropotá, ni čas za poduk skerbeti. Zdej je prešel ta čas, in treba je, de se s povoljeno skerbljivostjo obernemo k ti potrebi.
Dve rečí ste potrebni v teh naprávah, pervič: de se za terdno sklene, po kteri viži naj bi se bukvarnice napravile, in drugič: de se pripomočki poíšejo za napravo bukvarnic.
S pomočjó nekterih rodoljubov sim že zdej v stanu na znanje dati, de nam pripomočkov manjkalo ne bode; tedej bi bilo bolj od tega govoriti, po kteri viži naj bi se bukvarnice napravile?
Preden svoje mnenje v tem razodenem, moram nar poprej nektere nasprotne misli zoper napravo bukvarnic pretresti. Nekteri nasprotniki pravijo: „Čmu bukvarnice, kér prosto ljudstvo bukev ne bêre, kér jih brati ne zna, ali brati noče, ali časa zató nima?“ Tem odgovorímo: de je vse to le na pol rés. Vsaki prosti kmet ali rokodelec zares ne zna brati, ‒ kdo pa pravi, de bi mógel vsakdo brati? Če jih le veliko zna brati, je že dobro. Sej tudi vsi mestnjani ne beró. ‒ De prosto ljudstvo brati noče, je gotova laž. Pomislite le, kakó hrepené nekteri od lanjskiga léta po novícah, po spiskih, dobrih in slabih! De je ljudstvo dosihmal pri nas malo malo bralo, kdo je tega kriv? Tisti, ki niso pisali, kar bi ljudstvo rado bralo! Za ljudstvo ni bilo pripravnih bukev, ali jih je le teško in po previsoki ceni dobivalo. Zató ni nič veselja do branja imélo. Dajte mu take bukve, ki ga brati mikajo, zavoljo lepih in koristnih podukov, ki jih v njih najde, in kmalo se bojo oživile želje po bukvah. ‒ Nekteri pravijo: „kmet in rokodelec nimata časa, de bi brala; po teškim delu se rada oddahneta, in se ne bosta z branjem vkvarjala.“ Kdo pa pravi, de naj kmet in rokodelec ob delavnikih bereta? Nedelje in prazniki ‒ in dolgi zimski večeri so pripravni in zadostni čas za branje po kmetih. Ob tacih dnevih se pa časa ne manjka. In branje ni težavno delo, ampak je prijetno za poduk in kratek čas. Komur se brati ne poljubi, od tega gré misliti, de se mu tudi govoriti ne ljubi, ‒ tacih je pa le malo.
Vsi ti nasprotni govori sovražnikov ljudskiga omikanja tedej nič ne veljajo za prihodnji čas in so le vzéti iz dosedanjih časov, v kterih se je mislilo, de kmet ni za druziga na svetu, kakor de brez pomislika po stari šegi njivo obdeljuje in terto redí, kakor jo je Noe redil, de s živino na pašo hodi, in de mu od nič druziga vediti ni treba, kakor to, kar se mu storiti ukaže. Ti časi so minuli, in treba je, de se tudi kmetje zraven tega, de dobri kristjani ostanejo, povzdignejo na omikani stan.
Za omiko ljudstva skerbéti gré pred vsim tistim, ki se učeniki ljudstva imenujejo ‒ in ti so gosp. duhovni in pa učitelji (šolmojštri); oni imajo nalogo, ljubezin ljudstva do branja zbujevati in jo zmirej bolj širiti. Pa, kakoršni so dosihmal dohodki duhovnov in učiteljev sploh bili, nihče ne more terjati, de bi oni zraven tega, de bi ljubezín do branja budili, tudi ljudstvu (knjige) bukve za branje kupevali. Kaj taciga se nikakor ne more od duhovnov in učiteljev terjati, ‒ zaloga bukev se mora po drugi poti napraviti, in od tega naj bo tu posebno govorjenje.
Pervo vprašanje je: kakošne knjige naj bi se dajale ljudskim bukvarnicam po deželi?
Visoko učene knjige, knjige le enostransko ali v politiških, duhovskih ali posvetskih rečeh zložene ne gréjo v ljudske knjigarnice; sej bi jih tudi malo kdo porajtal. Poglavitni namen ljudske knjigarnice je podučenje, in sicer podučenje v tacih rečéh, ktere 1) pripeljejo človeka v boljši stan, de si lože vsakdanji kruh služi, 2) pa v tacih, ki razbistrijo um in omikajo in požlahtijo serce. Tù sem segajo knjige po domače pisane in lahko umljive od kmetijskih, rokodelskih in sploh obertniških reči, ‒ zgodovina domačiga naroda in tudi ptujih ljudstev, zemljopisi, napeljevanje k omikanimu zaderžanju, ‒ povesti mnogoverstniga zapopadka za podúk pa tudi za kratki čas brez pohujšljivih kvant. Veliko téh bukev bi móglo posebno za mladost pripravnih biti, zakaj prosto ljudstvo je, kar razvitek glave vtiče, otrokam ali popolnama ali pa saj zlo enako. S tacimi bukvami se da zdej in prihodnjič nar več opraviti in doseči.
Postavimo, de imamo že take bukve ‒ kakó naj bi se pa po deželi razposojevale? Mislimo si faro, kjer je sedež soseskiniga odbora, šola i. t. d. Soseskina knjigarnica stojí pod višjim varstvam fajmoštra ali kaplana in je spravljena v pripravni hiši. Učitelj je njeni oskerbnik, ki razposojuje bukve dvakrat v tednu ‒ postavimo ob nedeljah in sredah. Za branje ene knjige skozi en ali dva tedna naj se odrajta pol krajcarja. Vsaki domač zamore iz bukvarnice bukve na posodo vzeti; kteri pa ni domač, mora pa domač za-nj porok biti ali pa toliko denarja zastaviti, kolikor je knjiga vredna. Kar po ti poti v bukvarno denarnico pride, s tem naj se nove bukve omislijo. Učitelj ne bo za to opravílo nikakoršniga plačíla terjal. De se bojo pa sosesčanje branja opomnili, naj ima učenik pravíco in dolžnost vsaki teden in sicer v saboto trem nar pridnišim učencam v počastenje njih pridnosti eno knjigo brati dati. De bojo otroci zbrane bukve spet nazaj odrajtali, bojo umni in pošteni starši sami skerbeli, in če so premožni, bojo radi tudi pol krajcarja za-nje v bukvamico odrajtali.
Po ti poti scer se o pervih tednih ne bo veliko bukev bralo, ker se bojo le kaki 3 otroci z bukvami razveselili in k daljnimu branju obudili. So bile pa na pósodo dane bukve pametno izbrane in če so otrokam dopadle, bojo ti tudi svojim bratam in sestram ali svojim staršam posamesne verste iz njih brali, ki so jim nar bolj dopadle, in tako bojo tù in tam tudi pri teh vžgali ljubezin do branja.
Če se o pervim mescu le ena ali dve družini ene fare bravnici pridobite, je dobra reč že na terdim, če se gosp. fajmošter ali kaplan in pa učitelj tega majhniga truda ne vstrašijo.
Če imamo v zacetku tudi ravno malo pripravnih bukev, se bojo s skerbjo pravih rodoljubov bukvarnice sčasama že pomnožile in dobra volja naših duhovnov in učiteljev, ki so si svojiga visociga poklíca zvesti in ki ne mislijo, de so z opravilam svoje vsakdanje duhovske ali šolske dolžnosti že vse storili, kar jim njih imenitni stan na deželi naloží, bo vse zaderžke in protinstva premagala in neizrečeno koristni sad rodila v povzdigo prave človeške blažnosti!
De pa bravnice po deželi svoj namen dosežejo in de se taka koristna reč po lepim redu vpelje, je potréba, de vsaktero bravnico trije možjé, kot vodníki, prevzamejo, ki imajo skerb za shranjenje in razpošiljanje bukev, za kupovanje novih, za pobiranje mesičniga bravniga plačíla in druzih darov, ki jih rodoljubi bravnici v bukvah ali denarjih namenijo. Ti trije možjé naj bojo: duhoven gospod (tehant, ali fajmošter ali kaplan), učitelj, in pa en pameten sosesken mož. So ti možjé pridni in za podučenje ljudstva skerbni, bojo kmalo pri svojih sosedih toliko nabrali, de bojo saj za začetek kakih 20 bukvic kupiti zamôgli, ktere, če se ene bukvice po 15 krajc. rajtajo, ne bojo več kakor 5 gold. znêsle ‒ in ta mervica se bo vender lahko skupej spravila! S petémi goldinarji se zna matica za soseskino bravnico napraviti, ktera se bo ‒ če bo veliko sosedov bukve bralo, in vsaki izmed njih za posojilo le po pol krajcarja plačal ‒ vsako léto pomnožíla, de se bojo zamôgle nove bukve kupovati. Kaj ne, de se zamore po ti poti ob kratkim v vsaki deželi veliko veliko bravnic začeti? in kakšno veselje bo tó!
Kakošne bukve pa naj bi se v bravnico jemale, smo že v začetku tega sostavka govorili in zgorej imenovani možje naj razsodijo tó, kteri so nalogo na-se vzeli, za dušni in posvetni blagor ljudstva skerbeti. Če želijo bravci kakšne bukve imeti, ki še niso v bravnici, naj pa razodenejo svoje vošila vodnikam bravnice, kteri bojo radi občnim vošilam vstregli, ako bukve niso zoper namén bravnice, in če je njeno premoženje zadostno, jih omisliti.
Rodoljubi pisatelji, če bojo nove bukve na svitlo dali, gotovo tudi ne bojo saj ene in druge bravnice pozabili in ji podarili novo knjižico. Takó bo rasla bravnica od leta do leta, de bo veselje!
Ali bi učitelju, ki je varh bravnice in pisár v njenih zadevah, za papír, peresa in druge pisarske orodja, kakšno majhno odškodovanje dati treba bilo, bojo že vodníki bravnice presodili; to pa naj bi se povsod izgovorilo: de bravnica ostane lastnina tiste soseske, ktera jo je začéla in na noge spravila.
Neizrečeno dobro bi bilo, če bi bila vsaka bravnica v stanu, tudi en časopis, kteriga za dobriga spozná, si omisliti, ki bi šel po tem med bravci od rók do rók. Takó bi se za majhin denar tudi ta potreba oskerbéla.
Po ti poti, kakor smo jo razložili, bi se dale bukvarnice po deželi pràv lahko in v veliki prid napraviti.
Zdej hočemo še ob kratkim dokazati, zakaj de mislimo, de je ta nar pripravniši pot za napravo bukvarnic po deželi.
De smo za vodníke bukvarnice eniga duhovna, šolmojštra in eniga srenjskiga možá za potrebne spoznali, tega nam mende ni treba še z več besedami podpirati. Duhovin in šolmojšter sta že po svojim stanu dolžna, za omíko ljudstva skerbeti, in kér imata tudi potrebno vednost v teh rečéh, zamoreta tudi nar bolj za bukvarnico skerbeti. Srenski mož je pa zató pri vodstvu bukvarnice potreben, de ji srenja veči zaupanje naklone. Opravílo bukvarja se pa da zató nar pristojniši šolmojštru izročiti, kér ima on že takó v šoli z bukvami in otroci opraviti, po kterih se da nar lože ljubezin do branja pri njih starših, bratih in sestrah, in pri druzih žlahtnikih obuditi. Duhovni gospodje bodo zamogli marsikak groš bukvarnici pridobiti, če pri posebnih veselih priložnostih kakor pri porokah, kerstih, cerkvenih shodih i. t. d. eniga in druziga bolj premožniga človeka na kako dobrovoljno darilo za bukvarnico spomnijo. Nekteri duhovni mislijo sicer ‒ kakor nam je dobro znano ‒ „čmu kmetu branje? matika in kramp sta njegove bukve“. Pa v čast duhovnim moramo reči, de jih je le malo tacih, in de je dosihmal nar več občnokoristnih bukev pri nas na Slovenskim ravno po duhovnikih na svitlo danih bilo. Vse zatiranje ljudskiga poduka bi prihodnjič tudi le prazno prizadevanje bilo, kér je za vse ljudstva nova dôba nastopila, de stopajo iz tamôte na dan, ‒ Bog le daj! de bi jih bliš noviga časa ne oslepil! ‒ De tisti, ki se bukev iz bukvarnice poslužijo, kako mèrvico vsak mesec plačajo, ne bo mende bukvarnici nič deležnikov odtegnilo, marveč jih več naklonilo, kér skušnja kaže, de ima človek do tega več veselja, kar plača, kakor od tistiga, kar se mu zastojn sili. ‒ Nekteri bojo morebiti rêkli, de zdaj „ni pravi čas za napravo bukvarnic, kér je svet preveč zbegan in ima na druge rečí misliti, ne pa na bukve“. Svet je zares zlo zbegan ‒ pa te zmešnjave mora vunder enkrat konec biti, in bolj ko od vojske in moritve svoje očí proč obernemo in za mirni dušni in telesni blogor skerbimo, pred bo tudi teh zmešnjav konec.
Po J. P. Jordanu.