Kako bi se naš jezik v šole in v kancelije vpeljal?

Kako bi se naš jezik v šole in v kancelije vpeljal?
Mihael Ambrož
Članek je podpisan z Ambrož.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 25 (21.6.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zmiraj se po malim naprej gibljemo s svojim domorodnim jezikam, kako de bi ga v šole in v kancelije vpeljali. Nej tedej tisti možjé, ki bojo na Dunaj v veliki zbor poslani, pazljivo berejo, kar se od tega v Novícah govori, de bojo vedili, kaj de dežela v téh imenitnih zadevah misli in želí, de se bojo te vošila spolníle.

V 24. listu Novíc je bilo svetovano, kako de bi se naš jezik v šole vpeljal, ‒ to je bilo vse pràv. Jez pa še tole pristavim, de naj bi, ker nam bo zdej več slovnic potreba, gosp. Metélko popravili svojo sicer slavno gramatiko, de bi bila nekoliko krajši in v sedanjim pravopisu pisana, kakor so gosp. Murko v drugim natisu tudi s svojo hvale vredno gramatiko storili. Čerke, ktére gosp. Metelko terdijo, so ‒ naj nam resnice ne zamerijo ‒ tako neprijetne, de jih nikakor ne moremo vabílo slovenskiga jezika spoznati. Nočemo jim odrêči, de imajo kake posamesne prednosti, za občni slovenski jezik pa niso.

Res je, de ne rabimo imenovanih čerk v Novicah in v drugih spiskih, pa tudi to ni pràv, de učijo v šoli tak pravopis, ki je v občinstvu že zdavnaj overžen. Zakaj bi visoka učenost tega častitljiviga gospoda učenika ne hotla potrébam sedanjiga časa se ukloniti? Rodovitno séme, ktériga bi sejali v prid domovíne, bi potem obilni sad rodilo. Kolikanj zdaj obžalujemo, de se to ni že davnej storilo! Kaj pomaga kramarju blagó, če ga prodati ne more? Čimu je visoka učenost, ako se med ljudstvo ne razširi? ‒

Kar pa kancelije vtiče, moramo spoznati, de slovenskigu jezika za visoko uradnijo (v visoke kancelije) ne moremo vpeljati, kér smo z Dunajskim ministerstvam zvézani in kér ne moremo terjati, de bi se na Dunaji zavoljo nas slovenski jezik učili. Vse kar je bilo do zdaj že od téga govorjeno, le zadene kancelije, v eni ali drugi zadevi, ktere imajo z ljudstvam opraviti. To pa je vender žíva resnica, de ima naše deželsko ljudstvo pravico terjati, de se vsi spiski, ktere kmét v roke dobiva, v njegovim jeziku pišejo, zató de jih razume. Dostikrat dobí kmet po nemško začerkani list v roke, kteriga ne pogleda, ampak za kako špranjo vtakne, kakor de bi bil strupen. Zató veliko ne vé, kar bi mu bilo potrebno. Koliko bi se jih bolj radovoljno šol po deželi poprijelo, ker bi po znanstvu branja in pisanja več dobička dosegli, in tudi kancelijske rečí prebirali.

Potrebno in mogoče je tedaj, de se sledeče pisma brez zaderžka v slovenskim jeziku narejajo: vse pogodbe (glihenge), dolžne pisma, pobótne pisma (kvitenge), ženitne, sporočilne ali čezdajanske, kupne, menilne, mitne pisma; ‒ vsi ukazi, sklepi ali urteljni, vse dedninske sporočila (Einantwortungs-Urkunden) in sploh vsi listi, ki se zavoljo uterjenja pravic kmetam v roke dajejo.

Na dalje: Dostikrat se mora kaka réč od sodne gosposke očitno na znanje dati. Če bo kako pohištvo ali zemljiše na kant djano; če bo kako drobno blagó prodano; če bo kakimu zapravljivcu oskerbništvo njegoviga premoženja odvzéto; če bo dan za kako pravdo ali dedninsko ravnavo napovédan; če bojo neznani erbi zavoljo dednine vkup poklicani i. t. d. V téh zadevah se mora narediti sodbino oznanilo (Edikt), ktero se per kancelíi in tudi na hišah županov očitno nabije, de bi ga ljudjé brali. Naréjamo te razglase po postavah ‒ tode v nemškim jeziku; nabijemo jih ‒ tode nihče jih ne bére, samo muhe po njih skačejo. Beseda postave je sicer dopolnjena, ali namen postave se nikakor ne doseže.

Gospod Dr. Bleiweis so se unidan očitno jezili, de c. k. policija oznanila v Ljubljani le v nemškim jeziku nareja; ‒ kaj bi še rékli, ako bi v kantonske kancelije prišli, ker so vse vse oznanila po nemško pisane!

Vse take oznanila se pa morajo tudi v deželni časopis natisniti dati. To se stori v Ljubljanskim nemškim časopisu, kteriga kmetje ne berejo. Postava je sicer spolnjena, ali namen nikakor dosežen ni. ‒ Kako pa vender kmetje zvedó od takošnih zadév? Le sodbini služabniki, ki pri cerkvah kličejo, so oznanovavci vsih rečí; kako pa ti služabniki včasih kvakajo, de še sami sebe ne umejo, vsak sam vé. ‒ Ali bi ne bilo prav, ako bi se vse te dozdaj popisane oznanila v domačim jeziku pisale in v slovenske časopise natiskati dajale? Menim de! ‒

Na dalje. Če je v kakim kraji kaj pokradeniga, pride nešrečnik v kancelijo, pové prigodbo in na tanjko mora popisati vse pokradene rečí. To popisovanje kantonska gosposka v kresijo pošlje, de bo v tiskarnici natisnjeno ‒ in potlej na vse druge kantone razdeljeno. Vsaka kantonska gosposka dobí več iztisov, jih razdelí med župane, de bi se pazilo, ako bi se kaka vkradena reč našla ‒ ali kaj pomaga! Le ti nemški natisi se po kotih valjajo, nihče jih ne razume in zató se tudi malo kterikrat kakošna vkradena reč nazaj dobí. ‒ Dostikrat se mora tudi oséba kakiga razbojnika, tatú, goljufa in drugih tudi vojaških pobegnjencov popisati, de se na-nje pazi. Le ti popisi so tudi nemški; raszdelíjo se med župane, ali nihče jih ne prebira. Kaj ne de bi bilo pràv, ako bi se take popisovanja v domačim jeziku narejale?

Rekli bojo pa nekteri nemškutarji: kaj pa, če kako slovensko pismo, razglašenje i. t. d. pred vikši gosposko, kresijo ali poglavarstvo pride? Kaj le! Saj so naši deželni stanovi že sklenili, de bojo vsi uradniki, ki imajo z ljudstvam opraviti, v naši deželi slovenski jezik mogli razuméti, de bo vsakteri, ki bo kako službo doseči želel, v tem jeziku izpraševan. Ako vam bo pri tem spraševanji bolj resnica, kakor je bila dozdaj v téh zadevah, se ni treba bati nič. ‒ Ker je pa pri vikših gosposkah vender dosti gospodov, kteri slovenskiga jezika ne razumejo, bi lahko kdo vprašal, kako se bojo pa ti obnašali? Rekel sim že, de se moramo za visoko vradnijo nemškiga jezika deržati ‒ zatorej naj se vsi dopisi (Berichte) po nemško narejajo; če pa kak slovenski spisek vender le vmés pride, ne obupajte ‒ saj vam ga kak drug po nemško razloží, de boste v zboru druzih svetovavcov svoje opravila doveršili.

Pri vsim dozdanjim besedovanji zavoljo našiga jezika me pa to le nar bolj tare, de imamo več domačih zopernikov, kakor ptujih protivnikov. Le naši ponemčani slovenci se pràv šopirijo. Tode le eno bi jim zagodel ‒ tako dolgo naj bi jim mesčniga plačila ne dajali, de bi svoj materni jezik gladko brali in pisali ‒ oj kako bi se ga ročno lotili! ‒ Nemški gospodje naj bi si pa nikar glav ne ubijali; saj bi svoje službe lahko po ti poti opravljali, kakor sim ravno razjasnil.

Ambrož