Kako bi se slovenski jesik v šole spravil?
| Kako bi se slovenski jesik v šole spravil? Jurij Volc |
Objavljeno pod psevdonimom Podkorenčan.
| |||||||||||||
Pri ti reči je dvoje prašanje razrešiti: 1. Koliko naj bi se slovenski jezik precej v šole spravil; 2. Kako in koliko po tem, ko bodo že pripomočki, postavim, šolske bukve i. t. d. pri rokah?
Presvitli Cesar so že pred nekaj časam bili na Dunaj poklicali visoko učeniga gosp. P. J. Šafarika, de bi osnovo naredil, kako bi se slovenski (slavenski ali slovanski) jezik po slovenskih deželah Njih cesarstva v šole spravil, in kako naj bi se šole pràv vredile. Od tako učeniga možá se je vsiga dobriga svésto nadjati, vender pa mora pri tem vsaka slovenska dežela tudi še svoje posebne potrebe in zadéve dobro prevdariti, kér vse se ne bo dalo povsod po enim kopitu izdelati. ‒ Naj se za zdaj odlog da, de se šolske bukve spišejo. Kakošnih bukev pa je pred vsim drugim potreba? To se zdaj še ne more na tanjko razločiti, kér se ne ve kakošna bo šolska osnova; vender je toliko gotovo, de bo treba bukev v slovenšino segajočih za perve šole ali klase, za latinske, za modrovske ali modroslovske, in morebiti tudi kterih za bogoslovske šole; dalje za zdravilske, kupčijske šole, in ako se vesoljniše napravi, še mnogo druzih.
Dokler pa bukev ni, naj bi slehern učenik ali učitelj v svoji učilnici za slovenšino po svoji moči in po posebnih potrebah in zadevah skerbel. Kjer je vnéma in marljivost, se veliko tudi brez bukev da storiti; in to je potrebno, kér se mora mladost precej začeti pripravljati, de ji ne bo vse novo, ko se bo po novi osnovi začelo učiti.
Koj v pervim oddelku perviga klasú bi se zamogli otroci slovenskiga branja v obojnim pravopisu privaditi, kér se temu pripravne bukvice za otroke že dobé, postavim: „Bukvice zoper terpinčenje živali s podobami“. Slovensko pisanje naj bi se ne odlašalo celo v drugi klas, ampak naj se pred nemškim, ali saj z nemškim vštric začne, kér ga bo treba, ako se bo res slovenšina v pisarnice spravila. ‒ V drugim oddélku perviga klasú, ko se že nemška slovnica po nekoliko jemlje priučevati, naj se vštric tudi, saj tako imenovane tvarinske slovenske iména učé, de bodo otroci vedili, kako se pravi po slovensko, postavim: Geschlechtswort, Hauptwort, Beiwort, Fürwort i. t. d. Ravno to veljá per imenih mér, časa, dalječine i. t. d. in sploh pri številništvu (rajtingah), postavim: Star ima 2 vagana (4 mernike), vagan 2 mernika, mernik dvé polovici, polovica dvé četertnici ali četertinki, četertnica štiri mére (firkelne), méra dva poliča, polič dvé merci (maseljca). Po enaki poti se skozi vse štiri klase z malim trudam da mnogo storiti. Pomočki k tacimu nauku so učenikam slovenske šolske bukve, kolikor jih že je, zlasti po vsih stranéh koristne bukve „Blaže in Nežica“; tudi marsikteri spisi iz Drobtinc i. t. d. ‒ V drugim in tretjim klasu se šolarji z nemškim vštric lahko navadijo po nekoliko tudi slovensko iména sklanjati (abändern), glagole pregibati (abwandeln) i. t. d.; de se pravopisa in zloga privadijo, se utegne zaporedama slovensko, pa nemško narékama (diktando) pisati, in ložji in potrebniši reči, postavim: plačane liste (kvitinge), dolžne pisma, liste, i. t. d. iz zloga (Aufsätze) slovensko izdelovati. K nemškimu berilu se privzame lično in koristno „Berilo za male šole na kmetih“. Tudi predpisi (Vorschriften) naj bi poleg nemških tudi slovenski bili. ‒ Kteri učenik bo tako delal, bo sebi in mladini koristil, kér se bo sam počasi slovenšine privadil, ter se mu po vpeljani novi osnovi ne bo treba nepretergama glave béliti, in bi vender morebiti še ne spolnil svoje dolžnosti. Ravno toliki prid bo za mladino, ki bo že v vikših šolah, de ji ne bo vse novo, kar se bodo v manjših šolah jeli učiti.
Tudi v latinskih šolah bi se dalo kej za slovenšino storiti, še predin bo novi réd vstavljen. V treh spodnjih šolah se mnogoteri zgledi in vaje namesti iz nemškiga v latinsko utegnejo predelovati, ali kterikrat kej slovensko narékati (diktirati), de naj se domá polatini. V treh zgornjih šolah pa se lahko že celi izdelki slovensko kterikrat pišejo, ali naj se dobri volji pustí, naj kdo svojo izdelavo slovensko ali nemško spiše. ‒
Nar veči težava je, kako in kolikanj naj bi se slovenšina posihmal sploh v šole in pisarnice pripravila; vender se bo moglo to na Dunajskim zboru precej razločiti; torej se je potreba poprej pametno posvetovati, kakó in kaj bi pràv bilo. Kar pisarne (kancelije) tiče, so se v ti reči znajdeni možjé že oglasili in svetovali. Kar pa šole vtiče, bi djal, de saj perve šolske bukve nove naprave bi mogle večidel vse biti v obéh jezicih spisane, ‒ potem bi se nihče ne mogel pritožiti, de se mu kaka krivica godí. Vender bi se mogel učenik zavezati, vse snovíne ali materije slovensko zlagati, ktere bodo v to odločene. Tudi bi se moglo za terdno odločiti, do kdaj morajo nove šolske bukve spisane in pripravljene biti, de se po tem novi red začne. Bolj ko bo slovenšina razcvétala in zoríla v Ljubljanskim vesoljnišu1, veči bo slava domovíne. Po tem se bo še le lepota slovenskiga narečja pràv razvíla in razodéla; ‒ naj ga nihče ne imenuje podnarečja; dêblo je, in ne véja, je jêdro, in ne pužina ali pa lupina; je samolastna in blaga (žlahtna) ruda, ki se nikakor ne smé s čim drugim stopiti in zgubiti. Naših južnih bratov narečje ima veliko medú, pa premalo pôpra; je sicer pripravno za govorništvo, pa pripravniši za petje; naše ima obojiga v pravni priméri; rezno teče v govorništvu, kakor bistra Sava; prijazno v pesmi na uho doní, kakor zvonov trijančanje po Slovenskim; naglás na predzadnjim zlogu mu daje veličanstvo v slovesnim govoru, njegov premík pa svobodo v petji, in lahkoto v poménku. Vse soglasnice so v besedah lepo zverstene, se lahko in gladko, pa vender razločno in krepko izgovarjajo: ne slišiš ne neprijetnega pf, ne zmljinčeniga ogerskiga gy iz slovensko govorečih ust; ob kratkim: Slovenska beseda ni divjaška ali neolikana, pa tudi ne otročja, ali premehka; ona je postavna in možka, kakor je Slovenec. Ona zasluži, de se ji med druzimi omikanimi jeziki vredin prostor da, kakoršniga je že davnej zaslužila. ‒ S tem pa nočemo nobeniga jezika prezirati, in nobenega naróda zaničevati; to se Slovencu ne spodóbi. Svét je velika hiša, in vsi naródi v tem poslopji so si bratje; le tedaj je njegoviga Stvarnika visóki namen doséžen, kader bratje v edinosti med seboj živé. ‒ Bolje preudariti, kakó in kedaj naj bi se slovenska beseda v šole spravila, je dobro, tudi zgled svojih slovanskih bratov pred očmí imeti; torej bravcam damo predlog, ki ga je gosp. Vocel 3. rožnika v Pragi zbranimu narodnimu odboru bral, in je vsim pričijočim všeč bil. Vediti je pa treba, de ondi je nekoliko drugači, kot pri nas, kér ima česka dežela (tudi po kmetih) némških prebivavcov veliko; torej se je ravnalo, kakó bi obá jezika enake pravice imela. Poglavitne ločine predloga so tedaj tele: „Male šole (trivialky) česke v českih, nemške v nemških krajih. V normalnih šolah v českih krajih česko učenje, v četertim klasu pa učenje nemškiga jezika kakor snovína ali predmet (Gegenstand) ‒ to je tako, de se ga vsak lahko naučí; v nemških krajih nemško učenje, v četertim klasu pa nauk českiga jezika. Ravno tako v gimnazijih (latinskih šolah) naj se v českih krajih učé vse snovíne (materije) s českim jezikam, v nemških z nemškim; na unih pa tudi nemška beseda in slovstvo, in na tih česka beseda in slovstvo kakor odločene ali dolžnostne snovíne (obligatni predmet) v vsih ločinah ali klasih. V vesoljnišu ali vseučilišu je svoboda učenja, torej tudi svoboda besede, v kteri kdo če učiti; vender se morata za snovine, ki so pripisane stanovitnimu spraševanju, po dva profesorja postaviti, de bo eden učil (prednošal) česko, drugi nemško. Učenje česke besede v četertim klasu po nemških krajih naj se začne berž od podzimka 1848. léta; tako tudi po nemških gimnazijih; učenje snovin (prednášení predmetů) v českih šolah s českim jezikam pa naj se precej začne le v trívijalnih šolah; in v pervih tréh klasih normalnih šol; k létu še le v četertim klasu; po gimnazijih še le čez dve léti. Vender se mora ti dvé léti česka slovnica in česki zlog v vsih gimnazijalnih ločinah kakor vstanovljena ali redna snovína (redni predmet) učiti, de se česka mladina v materni, dosihmal zanemarjeni besedi, uterdi, in de bodo tačas šolske bukve spisane“. ‒
Podkorenčan.
1) Bog daj, de bi naše serčne želje, takó razložno razglašene, ne bile glas vpijočiga v pušavi. Vredništvo.