Kako bojo sodbe po novih postavah?
| Kakó bojo sodbe po novih postavah? anonimno |
| |||||||||||||
Kakó bojo sodbe po novih postavah? ali kaj je poróta ali sôdba po prisežnih možéh ali porotcih?
Ena nar imenitniših novih naprav našiga vstavniga vladarstva, ki je velike velike hvale vredna, je poróta ali sodba po prisežnih možéh ali porotcih, ki že davnej obstojí v mnogih vstavnih deželah in zastran ktere sodbe nam je unidan visoko učeni g. Palacky v pravdi zoper g. Würtha1 dokazal, de je bila že v starodavnih časih pri Slovánih navadna, ki so tako sodbo po prisežnih možéh „poróto“, in prisežne može „porotce„ imenovali (od porotiti, zarotiti se, ali priseči, de bojo po svoji vésti razsodili krivico ali nekrivico).
Kér bojo poróte ali sodbe po prisežnih možéh tudi kmalo pri nas v djanje stopíle, mislimo marsikterimu vstreči, ki od te nove sodbe praviga zapopadka nima, ako to napravo nekoliko po domače razjasnimo.
Pri ti priliki še enkrat opomnimo, de naj skuša vsak samostojin človek kakoršniga koli stanú, se saj nekoliko soznaniti z novimi napravami in postavami, ki jih po vstavni vladi dobivamo, kér je zdej marsikaj vsacimu treba vediti, kar po stari vladi ni treba bilo, naj zadéva srenjske postave, volitve za deželni ali deržavni zbor, in tako dalje.
Vernímo se nazaj k porótam. Kaj je porota ali sodba po prisežnih možéh?
Poróta je očitna sodba za tó po postavi prostovoljno izvoljenih prisežnih mož, kteri, če je kdo kakiga pregreška ali hudodelca obdolžen in zapèrt, po svoji vésti sodijo: ali ga kriviga spoznajo, ali ne. Le po ti razsodbi porotcov določijo potem cesarski sodniki kazin ali štralingo, ako je bil kdo kriv spoznan, – če pa prisežni možje izgovoré, de ni kriv, se pa obdolženi človek izpustí.
Dosihmal so bile sodbe vse drugač, kar je sploh znano. Zavolj kakiga pregreška ali hudodelstva zapertiga človeka je sodnjištvo izprašalo, priče zaslišalo, sodbo storilo, de je kriv ali ne kriv, in če je bil kriv spoznan, se je kazin (urtel) določila, ktera je bila vikšimu sodnjištvu (apelacíi) v pretres in poterjenje predložena. Vse to se je godílo po navadni kancelijski poti.
Posebno zavolj dvéh rečí ni bilo to ravnanje dobro.
Pervič zató ne, kér včasih kakšniga prav prekanjeniga, goljufniga hudodelca, ki je bil vsih zvijač poln, ni mogel sodnik postavno previžati in poterditi njegoviga hudodelstva, čeravno je bil vsak človek prepričan, de je kriv; pa je tajil in tajil, in če gotovih prič ni bilo, je imelo sodnjištvo silno težavo s takim zvitim hudodelcam. Sôdbe so se zavoljo tega večkrat dolgo vlekle.
Drugič, poprejšnje skrivno kancelijsko ravnanje tudi za to ni bilo dobro, kér, čeravno je sodnjištvo zvesto in natanjko po postavah in po pravici sodilo, se je vunder večkrat slišalo: „to ni po pravici šlo.“
Vsimu temu se bo po porótah ali po očitni sodbi prisežnih mož prihodnjič v okom prišlo, ki se bojo takóle napravile:
V vsakim sodnjíškim kantonu se bojo zapisale imena vsih móž, ki imajo postavne lastnosti za prisežene možé; ta zapisnik se imenuje imenik porotcov (Geschwornen-Liste).
Iz tega imenika, ali kakor se tudi imenuje: velika poróta (grosse Jury), se bo potem napravila po srečki (lozu) ali po poprej odločeni versti mala poróta (kleine Jury), ktera obstojí iz določeniga števila prisežnih mož, postavimo, 36.
Pa tudi ta mala poróta se bo dala še pomanjšati. De se nobeden, ne tisti, ki toži, pa tudi tisti ne, ki je zatožen, ne more zavolj kakšne rečí pritožiti, ima vsak teh dveh pravico, eno tretjíno, to je, en driteljc, male poróte zavreči.
Če sta tedaj obá vsak svojo tretjíno porotcov zavergla, ker mislita, de bi zavolj kakiga sovražtva i. t. d. zoper nju bili, ostane ena tretjína prisežnih mož, kterih razsodbi se potem obá podveržeta.
Ti takó izvoljeni možjé (porotci) prisežejo potem, izvolijo izmed sebe eniga verhovnika ali perviga možá (Obmann) in ko je vse to storjeno, se začne očitna pravda.
Kér bo pravda očitna, bo sodnišnica vsacimu odrašenimu človeku odperta, de sme poslušat priti.
Tožník, sodni vradniki, zatoženi z svojim zagovornikam, priče in porotci se vsedejo vsak na svoje mesto. Nar poprej bo tožník dokazal pregreho in krivico zatoženiga; še enkrat se zatoženi in priče, ki zoper njega in za njega govoré, ob kratkim zaslišijo; potem se začne zatoženec sam zagovarjati ali ga kak pravdosrednik zagovarja. Ko se je vse to zgodílo, povzame (resumirt) predsednik celo pravdo še enkrat v kratkih besedah in postavi pričijočim porotcam eno ali več vprašanj, na ktere imajo samo to odgovoríti: ali je zatoženec kriv ali ni kriv. Še enkrat rečemo, de porotci imajo le soditi: ali po svoji vésti mislijo, de je kdo to ali uno pregreho, postavimo, tatvíno, goljufijo, moritev i. t. d. dopernesel ali ne, – sodniki določijo po tem razsodku kazin ali štrafingo.
Kakor hitro so bile porotcam vprašanja postavljene, zapustijo sodnišnico in se podajo v bližnjo sôbo, kamor noben drug človek ne sme; tù tako dolgo ostanejo in se ne smejo pred ločiti, dokler razsodbe niso storili.
Porotec da na vsako postavljeno vprašanje le po svoji vésti odgovor in samo to rêče, de obdolženiga kriviga spozná ali nekriviga. Izvoljeni verhovnik je vodnik te skrivne pomenitve porotcov. Ko so vsi porotci svoj odgovor dali, se štejejo vsi glasovi (štime) skupej, de se zvé ali so vsi edinih misli, ali le čez-polovična ali dve tretjini i. t. d. Zakaj tudi tukaj postava ukaže, de po večíni glasov razsodba veljá.
So porotci svojo razsodbo storili, se podajo spet v sodnišnico, in verhovnik oznani z glasno besedo vsim pričijočim storjeno razsodo ter pravi: zatoženec je kriv, ali ni kriv.
Če je zatoženi kriv spoznan, nimajo cesarski sodniki nič druziga storiti, kakor postavne bukve (zakon) odpreti in po naukazu postave kazin ali štrafingo določiti, ktera je na to ali uno pregreho ali hudodelstvo postavljena.
Če pa zatoženi ni kriv spoznán, se berž izpusti.
Obá, zatoženec in tožník, pa imata pravíco, se zoper storjeno razsodbo pritožiti pri vikšim deželnim sodništvu, ali prositi, de se ta cela pravda zaverže, če imata veljavne vzroke za tó! Obsojenimu je tudi pot odperta, na milost cesarja se oberniti in ga prositi, de naj se mu kazin polajša.
Iz te kratke razlage vsak lahko veliko imenitnost nove sôdbe po porótah spozná, in kakó imenitna je naloga porotcov, ker na to, kar oni rekó, se opira kaznovanje ali oprostenje zatoženih. Na njih je vse ležeče. Oni ne sodijo po čerkah sodniških postav, ampak le po svoji vesti; torej morajo porotci pošteni možje brez vse enostranosti biti in vedno le pravíco pred očmi imeti.
1) »Union je v 2 listih prinêsla učeno razjasnjenje g. Palackiga, ki nam naznani staro slovansko besédo »porota« (Schwurgericht) in porotci (Geschworene). Vred.