Kako daleč je do doma?
| Čukec Neža Maurer |
| |||||||||||
Kako daleč je do doma?
Ni bilo dolgo, ko je pred seboj zagledal mesto. Ob cesti se je gnala množica ljudi. Gradili so: mogoče vojašnico, morda tovarno za orožje, ali pa bunkerje. Ustavil se je in gledal: bili so majhni in temni, pa veliki svetlolasi, vsi suhi in zgarani - ujetniki vseh narodnosti, segnani z vseh vetrov. Nemci so jih prignali sem, da jim delajo zastonj.
"Kam greš?" ga je vprašal nekdo v polomljeni nemščini in se previdno ozrl, da bi ga stražar ne zalotil.
"Domov," je odvrnil Frenci v prav taki nemščini, ki se je v šoli še ni mogel privaditi. Kot po čarobni besedi so se zgrnili okrog njega. Začutil je: bili so mu enaki. Prav tako sovražijo Nemce, enako trpe v pregnanstvu kot on. Pomenkoval se je z njimi, pripovedoval o Nemcih, kar je spotoma doživel ali ujel na ušesa, včasih celo z dodatkom lastne domišljije. Stiskali so mu v roke drobna darila: nožič, konec vrvice in vse mogoče dragocenosti svojih žepov. Eden si je celo odvil pisan šal z
glave - lahko je kakšna noče hladna, čez hribe bo moral, mu je rekel. Tudi kruha je dobil in košček margarine.
"Koga imaš doma?" ga je vprašal mlad fant, suh ko prekla, lačnih, globokih oči.
"Mamo."
"Mhm," je pokimal tisti in se obrnil stran, da mu Frenci ne bi videl ganjenega obraza. Prav gotovo mu je vojna vzela mamo, je prešinilo dečka in bil je hvaležen usodi, ker njegova mamika živi.
Gledali so za njim, ko je odhajal in mu mahali, kot bi bil njihov.
"Domov! Domov! Kdaj bomo prišli domov?" je priplavalo za njim kot vzdih.
"V Dravogradu bodi previden," je zaklical za njim tisti, ki mu je dal šal.
Bilo je prepozno, da bi se ognil mestu. Bil je sredi hiš in nemška govorica je udarjala od vsepovsod. Dolgih korakov se je nameril naravnost proti mostu. Vedel je, da ne sme teči: če bežiš, se že najde kdo, da te začne loviti. Na mostu je iz enega konca na drugega korakal policaj, počasi, enakomerno, kot bi prešteval lastne korake: ena, dva, ena, dva ... Ja, tudi v domači vasi je most čez Savinjo bil vedno zastražen. Toda otrok in žensk niso ustavljali. Frenci je naredil brezbrižen in neumen obraz. Pri Nemcij je to vedno vžgalo. Celo na ograjo se je naslonil in pljuval v vodo. Tudi stražar se je vsake toliko nagnil čez ograjo in gledal po reki. Naročili so mu, naj pazi, kdaj me bo tok prinesel s seboj, je pomislil Frenci in šlo mu je na smeh in jok istočasno, zavoljo tistega mrtvega pobča, ki naj bi priplaval pod nos temule Nemcu. Kdo mu bo pomagal? Ga bo kdo izdal?
Grem v pravo smer, če prečkam most? Vseeno! zdajle se ne smem obrniti. Sumljivo bi bilo. Stražar bi zavpil: Stoj! Pobalinsko nedolžno se je zmazal mimo Nemca. Želel je samo eno: Stran od ljudi! Stran od ceste! Stran od velike vode, pa čeprav je Drava, ki pokaže, kod se gre domov! Se bo že jutri vrnil k njej! Jutri ali pojutrišnem ali pa še kasneje, ko ga bodo Nemci nehali lovit, ko bodo prepričani, da so ga požrle ribe, da se je raztreščil ob skali!
V svoji stiski je mislil, da je edini, ki ga imajo na skrbi, ga iščejo in preganjajo. Ni štel beguncev in partizanov, ne bojišč, na katerih se Nemci bijejo za svoj velik rajh. Zavil je mimo predmestnih hiš, zdivjal v hrib, v gozd, s ceste na stezo, s steze na stezico. Samo stran od ljudi!
Več dni se je tako potikal po tujih gozdovih. Ni se mogel umiriti. Samo noč ga je prignala do samotne šupe na senožeti. Kadar ga je želodec zabolel od lakote, je zavil po sledi pasjega laježa h kateri od raztresenih kmetij in poprosil jesti.
A takole ne bo nikoli prišel domov! Zdaj je že imel v glavi načrt poti. Moral bo navzdol v dolino, k cesti in široki Dravi, ki kaže pot.
Kdaj? Ne zdaj. jutri.