Kako dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga pravopisa slovo dali
| Kakó dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga pravopisa slovó dali? Jožef Poklukar |
Podpisano z -r.
| |||||||||||||
1 Ne zamerite, ljubi bravci, de napčinost našiga pravopisa s takó terdim primkam imenujem! ‒ Zasluži ga po pravici. Zakaj, če je lažnivo, drugači delati in drugači govoriti, takó je tudi lažnivo, drugači pisati in drugači brati. Ali ni to lažnivo pisanje, če pišem: sim mislil, sim djal, in berem: sim mislu, sim djav? ‒ ali, če pišem: perjatel, bél, vesel, dolg, svoj, kdaj, nekaj, za kaj; in berem: perjatu, bév, vesev, dovg, soj, kdej, nekej, za kej? ‒
In kaj vunder s takim lažnivim in napčinim pisanjem doséžemo? ‒ Odgovor: nič druziga, kakor de sebi in bravcam in poslušavcam, in zlasti učéncam nepotreben trud pri branji délamo. ‒ Koliko nepotrebnih sném (Ausnahmen) je zavolj tega pravopisa pri učenji branja treba! Kolikrat je bravec primoran še le iz verstila govorjenja (context) posnémati, kakó je ta ali una beseda uméti in brati! Kolikrat so poslušavci razžaljeni, kader malo vajeniga bravca na tanjko takó brati slišijo, kakor je pisano! ‒
Od kod nek pride ta takó očitno napčina, in per tem že takó stara in vsoljna šega pisanja? ‒
Morebiti de ne bo nepotrebno, to prašanje nemalo bolj na tanjko prevdariti in morebiti se utegnemo od tod prepričati ‒ če smem po šegi pregovora govoriti, ‒ de ni vse slavno, kar je od davno.
1. Nar navadniši odgovor na poprejnje prašanje je ta: de moramo zató tako pisati, kér so naši predniki tako pisali. In rés je, de je več besedí, pri kterih se kak drug vzrok clo odkazati ne dá, postavim: tvoj, svoj, ptica, dolžnost i. t. d. Tode, če ta vzrok pri pisanji tolikno pravíco ima, takó bi jo mogel tudi drugod imeti, in po tem takim bi mogli tudi še mi pri kresalu in žveplenkah ostati, zató kér našim prednikam še ni bilo v glavo prišlo, de bi se ogenj drugači, kakor iz kresavniga kamna obuditi zamogel. In ali nismo tudi starih slamnatih bajt svojih prededov zapustili in si namest njih nove in kamnite hiše zidali? ‒ ja ali nismo clo zarašenih ozidjev krog svojih mést razdjali, po tem ko smo vidili, de nam jih nič več treba ni? ‒
2. Drugi mislijo, de je ta pravopis zavolj tega potreben, de se po njem drugim slovenskim narodam bližamo. ‒ Pa kaj pomaga, se bližati, če se jim vunder nikoli ne približamo. Kaj pomaga, nektere končne zlóge besedi, kteri k umevnosti našiga jezika pri drugih narodih malo ali nič ne prizadenejo, drugači pisati, če pa besede in zlog (Syntax) slovíla zmirej ravno tisti ostanejo? ‒ Če to šego pisanja stanovitno ohranimo, ne bomo čez sto lét drugim narodam nič bližej, kakor smo sedaj, ali pa, kakor so naši predniki pred sto léti bili. ‒ Zunej tega je očitno, de nam samo bližanje v pravopisu, ko bi nas tudi še tako približalo, nič posebno velike koristi ne prinese, če izrekovanje ali slovílo zmirej pri starim ostane. Kteri pisavec pa je v stanu z vsim svojim pisanjem storiti, de bi ljudstvo drugači izrekovalo ali govorilo, kakor govorí? ‒ Zadnjič tudi ni spregledati, de, ako se s pisanjem enimu narodu bližamo, se v ravni ti méri od druziga odmikamo. Takó, postavim, če pišemo: sim bil, sim imel se bližamo sicer horvaškimu slovílu (Dialect), pa se odmikamo od Dalmatinskiga in Slavonskiga, v kterim se piše in govorí: sim bio, sim imao. Po tem takim ni po nobeni plati nič dobička s tem približanjem; ali če bi bil kteri, ima enako zgubo zraven sebe. Upanje druziga in boljši približanja že davno pisavec tega v sebi nosi, namreč, de bo prišel čas, in de je morebiti že blizo, kjer bodo vsi slovanski naródi edini nar mogočniši pomočik svoje omíke in povzdige spoznali, in se v poprijemi eniga in ravno tistiga pisavniga ali pismovinskiga jezika (Literatur-Sprache) zedinili. Zakaj kakó se hočejo umetníje (Künste) in vednosti med njimi na vikši stopnjo povzdigniti, dokler so oní, zlasti nekteri narodi izmed njih v tako majhne ljudstva dveh, tréh ali štirih milijonov razdeljeni! ‒ De se vednosti in umetníje le po pisavcih razširiti zamorejo, je očitno. Pa koliko bravcov zamorejo pisavci od takih majhnih narodov upati, zlasti, kader od menj navadnih umétnost in znanj pišejo, ktere le redke bravce in učence imeti zamorejo? in kakošni prid jih zamore podbudovati, se takih pisav ali naukov podstopiti!?‒ Nasproti pa, če se vsi Slovani v pismovinskim jeziku zedinijo, so vse znajdbe in izdelki posameznih narodov občija dobrína (Gemeingut) blizo 80 milijonov Slovanov. In kakošno neobzirno (unübersehbar) polje dela in sadú se po tem bistrim glavam odprè! in kakošna nepreštevna truma bravcov in učencov jih k obdelovanju in razširu vsih vednost in učenost vnema!! ‒ Tode prašanje je še: ktero slovansko slovílo (Dialect) bo v občji pismovinski jezik izvolila? ‒ Gotovo ne drugo, kakor ktero je nar mečji, nar lepši, nar plemenitniši, in to je brez dvoma ‒ Serbsko, ktero je v lepoglasji Laškimu ali Talijanskimu enako. Tudi bi se tisti narodi, kteri mečji slovílo imajo, druziga poprijeti gotovo ne hotli. In tega, mislim, bodo Slovani, kader se v ti reči zedinijo, narpred v ljudske šole vpeljali, in po tem ‒ preden en rod (30 lét) preide, veči del v omikanih družbah in zbiralih v njem govorili, in vse imenitniši nauke in izdelke v njem pisali! ‒ 2
3. Drugi vzrok ali razum (Grund, ratio), kteriga sim v predgovoru nekih starih slovenskih bukev bral, je ta, de to ne pripomore malo k imenitnosti jezika, če se drugači piše, kakor se bere, in v izgled postavi pisavic nar imenitniši francoski jezik, v kterim je pisanje vse drugači, kakor izgovarjanje. ‒ Ne čutim poklica v sebi, de bi resnico tega razuma na sodnim stolu preiskoval; pa, če bi to rés bilo, de bi se dal po ti poti naš jezik k imenitnosti povzdigniti, bi mogli še vse drugači pisati, kakor smo do sedaj pisali, in sicer po šegi Francozov in Angležov ‒ navadno po dve, tri, ali clo štiri čerke namest ene delati, de bi ga na veči stopno imenitnosti pripravili. Tode kaj bodo k taki imenitnosti naši bravci rekli, ktere že težko stane, če se jim v celim slovopisu ali čerkopisu (Alphabet3) le tri ali štiri čerke enmalo drugači zapišejo, kakor so jih pa dozdaj navajeni bili! ‒ Ne mislim, de bi mi bilo treba na odgovor čakati ‒ zatorej brez daljniga sodbo sklenem, de tudi temu vzroku kakor na eni plati resnice tako tudi na drugi poljubnosti (Popularität) manjka. ‒
4. Daljej se najdejo tudi, kterim ta pravopis zavolj tega posebno dopade, kér se po njem vsi skloni (Endungen) in spôli po enakim pišejo, in takó v pisanji nar lepši edinost ali soglasje zadobí. Po njih misli je tedej, postavim, beseda prijatu tudi v pravim sklonu z l namreč: prijatel pisati zató, kér vsi drugi skloni, postavim, prijatla prijatlu, prijatli i. t. d. l imajo; ravno takó tudi možki spol pri glagolih, postavim, sim hotel, sim hodil; zató, kér ženski in tretji spol v končnih zlogih l zahtevata: sim hotla, hotlo; sim hodila, hodilo i. t. d. Taka enakost in soglasje v pisanji, mislijo, našimu pravopisu posebno slavo pridobí. ‒ Res je sicer, de je soglasje lepa reč; tode, ko bi ti možjé le eno stopinico daljej mislili, bi vidili, de je njih slava nečimerna, skorej ne veliko drugači, kakor nekdajnih greških bogóv, ki so si le nerodovitne drevésa v svoje posvečenje volili. Kaj nam pomaga soglasje v samim pisanji, če se tudi v izréko ali branje in govorjenje ne preseli?4
Kaj nam pomaga soglasje ‒ vprašam ‒ v samim pisanji, če se tudi v izréko ali branje in govorjenje ne preséli? Nič druziga, kakor de nam na drugi strani novo in veliko nasprotniši nesoglasje med pisanjem in izréko napravi, in bravcam in pisavcam nepotrebno motenje dela. Kaj nam pomaga, postavim, de pri prédnih izgledih ostanem: prijatel, sim hotel, sim hodil pisati, če vender vsi temu pisanju nasprot: prijatu, sim hotu, sim hodu izrečemo in beremo! ‒ Zraven tega ni pozabiti, de je tudi še to soglasje, ki v samim pisanji obstojí, le polovito, kér se po njem le soglasniki stanovitno ohranijo, glasniki pa dostikrat izpahnejo, ali pa spremené. Tako se v predej vpeljanih izgledih glasnik v pervim in drugim izpahne, in le v tretjim obderží. Ali je tedej vredno, za tako polovito in lažnivo soglasje v pisanji, veliko imenitniši in resnično soglasje med pisanjem in izréko zameniti? ‒
5. Še en drug in sicer edin vzrok, kteri sam nekaj pametniga v podlogo ima, je ta, de se s takošnim pravopisam izvod ali ishája kake besede, ali pa nje sklanjanje v mnogih sklonih, štivilu in polu na znanje da. Tako postavim, pišemo: ljudstvo, lepši, nekaj, vse, težkó, de očitno storimo, de se perva beseda od ljud, druga od lep, tretja od nek in kaj, četerta in peta od ves in težak ishaja, desiravno pri navadnim in lepoglasnim govorjenji v pervi besedi d izpahnemo, v drugi p v v, v tretji a v e, v četerti v v u in peti ž v š spremenimo, in ludstvo, levši, nekej, use, teško izrečemo. Po enakim namesti krèh, tópu, brav pišemo: kruh, tópel, bral) de pokažemo, de besede krèh v drugih sklonih námesti è: u ima; namreč: kruha, kruhi, i. t. d.; besede: tópu, brav pa v daljnim sklanjanji l namest u ali v dobé, namreč: topliga, toplimu, topla topli, i. t. d. brala, bralo, brali, i. t. d. Je vprašanje, ali je ta vzrok našiga pravopisa takó imeniten, de táko motlivo in narobe pisanje zasluži? ‒
Jez mislim, de tudi ta ne, in kolikanj jez previditi zamorem, sta oba namena, ki jih ta vzrok v sebi ima, namreč: ishajanje in sklanjanje besedí naznanovati, ne le sploh nepotrebna, ampak tudi željem bravcov in poslušavcov, in skladnosti pisanja, in vsim pametnim pravopisam drugih narodov nasproti. To želim svojim poštovanim bravcam skazati, in ni sim v tesnôbi zavolj razumov; le tega nevém, če jih bom z dosti umevno besedo razlagati zamogel.
a) Pervič tedej sta oba ta namena v pisanju nepotrebna. Zakaj komu izmed bravcov, kteri jezik umé, je ležeče, ali komu je zavolj umevnosti potrebno, de bi mogel pri branju zvediti, od kod ta ali una beseda, ki jo bere, pride; postavim: de nekej pride od nek in kaj, usé od vès, levsi od lep, i. t. d. Ali de še nektere druge izgléde donesem: komú je k umevnosti branja potrebno vediti, de, postavim, beseda dvanajst pride od dvanadst (dva na deset), oséba od ob sebi (to je, kar je ob sebi ali prosto), špogati od so in pógniti, pógati; merkati, pomarik, od marati, pomarati, markati, pomarkovati; špot od šèpit, šèptati; nôrc od nerodic; plug (Pflug), plaža (kuha ali presnina) od pulug, pulaža in to od puliti, ali ponemčena beseda švager od svak (svojak), kterimu so nemci še končni er pridjali; ali de besede: živ, žito (po greško σίτος) žlica, žúpa, žaga, žakelj, žep, žèpán pridejo od žeriv ali žriv, žrito, žrupa, žerlica, žeraga (po latinsko serra), žrakelj5 žrep, žrepán6 in vse te od žreti in pri kterih je z zavolj lepogIasja izpahnjen. ‒ Vsak, ki slovensko zna, že pomén teh besedi takó ve, brez de bi se mu njih izvirk ali izvod s pisanjem kazal. Če se pa kteri najde, komur je na izvirku ležeče, nej ga sam ziskuje, ali nej ga v slovno (vednost, gramatiko) iskat gre. Nespametno bi bilo, zavolj njega vse druge bravce motiti, in zavolj izvirka drugači pisati, kakor pa se bere.
Daljej, ko bi bilo za bravce tako zlo potrebno, jim pri pisanji ishajanje ali sklanjanje besedí na znanje dajati, bi se moglo to ne le pri nekterih, ampak pri vsih besedah zgoditi, ktere drugačno izhajanje ali pa drugačno sklanjanje ali pregibovanje imajo. Tega pa pri sedanjim pravopisu v veliko besedah ne storimo. Takó, postavim, kar izhajanje zadene, ga po zapopadku predej vpeljanih izgledov le v nekterih besedah naznanimo, v večim delu ne. Ravno tako pišemo: mlajši, grajski, gospôski, méči, tèrši, slajši, krajši, dražji, véči, bistvo i. t. d. desiravno bi mogli po namenu: mladši, gradski, gosposki, mehkši, térdši, sladkši, kratkši, dragši, velkši, bitstvo pisati, de bi njih izhajo od mlad, grad, gospod i. t. d. naznanili. Ravno tako delamo tudi pri sklanjanju, ktero v nekterih besedah napovedujemo, v drugih ne. Tako, postavim, pišemo: prijatel, misel, vótel i. t. d. de pokažemo, de te besede v drugih sklonih l dobe, nasprot pa pišemo: oče, mati, déte, hči, okó, koló, gospodár, téme, nič i. t. d. desiravno bi jih mogli po namenu v pervim sklonu: očet, mater, détet, hčér, očés, kolés, gospodarj, témèn, ničes i. t. d. pisati, de bi njih sklanjanje očitno storili. Enako neskladno (unsystematisch) ali nesoglasno pišemo tudi deléžja ali srednice (Mittelwörter), kér le v možkim spolu naznanimo, kakó de ima deležje v ženskim ali tretjim spolu, nikoli pa v ženskim ali tretjim, kako de ima v možkim. Takó, postavim, pišemo: sim rekel, sim delal, sim kupil, de pokažemo, de té besede v žénskim in tretjim spolu l dobé; nikoli pa ne pišemo: sim rekua, sim deloua, sim kupua, de bi pokazali, de možki spol u imeti hoče. Tukaj prašam: ali je na ženskim ali tretjim spolu več ležeče, kakor na možkim? Ali ni k znanju jezika ravno takó potrebno vediti, kakó ima kak glagolj v možkim, kakor, kakó ima v ženskim ali réčnim spolu? Če tedej, kader kak glagolj v ženskim ali réčnim spolu pišemo, zaupamo: de bo bravec sam vedil, kakó de ima v možkim, zakaj bi nezaupali tudi takrat, kader ravno ta glagolj v možkim spolu pišemo, de bo bravec sam vedil, kako de ima v ženskim ali réčnim! S tem tedej sami poterdimo, de, kakor je nepotrebno, v ženskim in tretjim spolu sklanjanje možkiga na znanje dajati, takó mora tudi nepotrebno biti, pri pisanju možkiga spola ženskiga ali rečniga nepovedovati. ‒ ‒
Zadnjič se nepotrebnost teh dveh namenov pri pisanji lahko tudi razvidi iz načína govorjenja. Pisanje namreč je namestílo govorjenje; komu pa pri govorjenji le na misel pride, de bi hotel svojim poslušavcam izvirk ali sklanjanje besedí naznanovati? ja kdo bi ne bil zasmehovan, ki bi zavolj teh dveh namenov na tanjko takó govoriti hotel, kakor sedaj pišemo! ‒ Če tedej v govorjenji za nepotrebno, ja clo sméšno spoznamo, izhod in sklanjanje besedí na znanje dajati, s kakošno pametjo zamoremo to za potrebno soditi v pisanji, ktero je vunder po vsim pripričanji le namestílo govorjenja! ‒ Če me tedej vse ne moti, takó je iz teh razúmov očitno, de sta imenovana dva namena našiga pravopisa popolnama nepotrebna. Tode še več se zamore rêči: namreč, de sta ne le nepotrebna, ampak tudi:
b) drugič željam vsih bravcov in poslušavcov na ravnost nasprot. Zakaj vsakimu bravcu je pri branji le na tem ležeče, kar sedaj bere in želí, de bi takó pisano bilo, kakor se brati ali izrekovati mora. Takó, postavim, če tale stavk bere: Moj prijatel je svoji hčéri rekel: tako mu je pri besedi prijatel samó na pervim sklonu ležeče, in želí, de bi takó pisana bila, kakor se v pervim sklonu izreče, namreč: prijatu; nič pak mu sedaj ni mar, kakó se ta beseda v drugih sklonih sklanja. Pri besedi: svoji mu nič ni mar, ko de bi vedil, kakó so jo stari pisali, ali kakó jo drugi narodi pišejo, ampak le kakó jo mora on v svojim slovilu brati. Po enakim mu je tudi pri besedi: hčeri v tem stavku le na tretjim ali dajavnim sklonu ležeče, in mu clò na misel ne pride, de bi prašal: kakošen izhod de ona v pervim sklonu ima. Ravno takó mu je tudi pri besedi: rékel sedaj le vediti tréba, kakó de ima ona v možkim spolu, in želí, de bi takó pisana bila, kakor ima v tem, ne pa, kakó de ima v ženskim ali rečnim spolu. Nasprot pa, ko bi bil ta stavek takó preobernjen in pisan: Njegova hči je njegovimu prijatlu rekla, je bravcu pri besedi hči le na pervim sklonu, ne pa na tretjim, pri besedi prijatlu, le na tretjim, in pri glagolu rekla, le na ženskim, ne pa na možkim spolu ležeče. In le v tem stavku bravec po našim pravopisu svoje želje popolnama spolnjene najde, kér so vse besede na tanjko takó pisane, kakor morajo brane biti. ‒ Tukej se posili prašanje: Če je po našim pravopisu pripušeno ta stavk popolnama po željah bravcov pisati, zakaj ne predniga, v kterim so vunder vzroki pisanja s poslednim popolnama enaki?! ‒ Tode ko bi hotli na tanjko po vladinah (regeljcah7) našiga pričijočiga pravopisa pisati, bi mogli v pervim ali izvirnim sklonu vselej le druge ali odvojene sklone, in v drugih le perviga, ravno takó tudi pri možkim spolu vselej ženskiga, in pri ženskim ali rečnim možkiga napovedovati, tedej povsod drugači, kakor je brati, po tem takim željam bravcov in poslušavcov na ravnost nasprot pisati! ‒
Zraven tega je iz dosedaj rečeniga še ena daljna zmota našiga pravopisa razvidna, namreč: de je tudi
c) skladnosti ali notranji edinosti v pisanji nasproti. Skladnost (Systemmässigkeit) v pisanji sicer ni poglavitna reč; tode nje pomanjkanje v pravopisu malo previdnosti razodeva, ne le v tistih, kteri so ga znajdili, ampak tudi v vsih drugih, kteri ga nasledjejo. Skladnost namreč pravopisa terja, de se pri enakih vzrokih tudi enako piše. Sedaj pa smo vidili, de se pri našim pravopisu velikrat ravno nasprotno godí: de se izhajanje besedí včasih naznani, včasih ne; ravno takó, de se sklanjanje v nekterih besedah napoveduje, v drugih ne; zadnjič, de se pri glagolih le v možkim spolu izhod ženskiga ali tretjiga na znanje daje, nikoli pa v ženskim ali tretjim izhod možkiga. Vse je tedaj poljubnost in zmešnjava; poljubnost ‒ kér so regeljce same le poljubne ali nepotrebne; in zmešnjava kér so tudi še te regeljce le polovite in nestanovitne, enake repátim zvezdam (kometam), od kterih se ne vé, ne, od kod de pridejo, ne, kam de gredó. ‒
d) Zadnjič je ta naš pravopis tudi vsim pametnim pravopisam drugih narodov nasproti. Vsi spoznajo, de sta latinski in laški pravopis med vsimi nar pametniši; in v nobenim izmed nju se izvirk besedí ali pa njih sklanjanje z drugačnim pisanjem ne napoveduje. Ravno tako prosto pišejo tudi, kakor izrekjejo, naši bližnji sosedje, Horvatje, Dalmatinci, Slavonci, Serbi, in na Pemskim naši slavni Čehi, kteri izvirk le v nekterih malih besedah, sklanjanja pa nikjer z drugačnim pisanjem ne napovedujejo. Nemci so sicer dolgo časa to šego špogali, de so izhajanje besedí naznanovali; pa dan današnji so jo jeli sploh opušati, in sedaj pišejo postavim, namest: genohmen, kakor izrekjejo: genommen. Le Francozje in Englejci še dan današnji drugači pišejo, kakor pa izrekujejo in sicer takó mnogo, košato in rogovilasto, de je skorej ložej, se celiga njih jezika naučiti, kakor samiga branja. De pa taki izgledi niso posnemati, noben pameten nemore dvomiti.
Nič ne govorim od mnogih pretéž in neprijetnih nasledov, ktere nam ta pravopis seboj prinese, postavim, de v bravcih drugih narodov, kteri našiga pravopisa ne poznajo in naše pisave le po golih čerkah berejo, to misel obudi, de je naš jezik veliko terji in grobši, kakor pa je res, kér mu po pisanji veliko več soglasnikov prisodijo, kakor jih pa v govorjenji ima; po tem, de tudi lepôto našiga pisanja zatéra, kér po njem namest nar lepši čerke u velikrat il, el, ali pa ev, in v pišemo; še več: de tudi naše pisanje nepotrebama daljša, kér nas sili dostikrat po dve čerki delati, kjer bi bila ena zadosti. i. t. d.
Kakó dolgo tedej bomo še ta pravopis terpéli, kteri po vsih stranéh toliko napčniga, nerodniga in lažnjiviga v sebi ima, ‒ kteri nepotrebne namene in vladíne v pisanji naslédje, in še več nepotrébnih sném za branje in pisanje terja, kteri velikrat umevnosti branja zaderge stavi, kteri dostojnim željem vsih bravcov in poslušavcov, in zlasti učencov napotje in spotike dela; nič skladnosti in edinosti v sebi nima; lepôto pisanja in natisa manjša; mehkôto našiga jezika pri drugih narodih v natolcevanje terdobe pripravlja, vsim pametnim pravopisam drugih narodov v senci stojí, in torej nam in našim prednikam takó malo v čast zaleže!? Zarés! če kdej od kake šege, tako gotovo od tega pravopisa veljá, de ni vse slavno, kar je od davno.
Tode, če je dosedajni pravopis napčen, in po tem takim zavreči, bo morebiti prašal marsikteri: Kako je tedej pisati, de bo prav, ali saj boljši?
Nemorem tajiti, de je to prašanje s poprejšnjim v tesni zvézi; in kér sim se s prosto voljo ‒ če ravno morebiti po nesreči ‒ v pervo prašanje zaplédel, ne najdem zgovora, de bi se zamogel drugimu odtegniti.
Ali je tedej, kakor bi utegnil iz poprejšnjiga kdo skleniti, takó pisati, kakor se govori?
Nikdar. Zakaj ni vsako govorjenje pravo, in veliko jih je, kteri popačeno in neomikano govoré, in besedo po svojim kraji zavijajo. Ko bi se torej brez vderžka takó pisalo, kakor se govorí, bi kmalo skorej ravno toliko pravopisov imeli, kolikanj pisavcov; in tedej bi bila poslednja zmota hujši, kakor perva. Torej bi se moglo le tako pisati, kakor se pràv, to je po vladínah jezika govorí, ali z drugimi besedami: kakor slovna vednost brati ali govoriti veléva. Potem takim bi mogla za pravopis ta poglavitna vladina veljati:
I. Piši takó, kakor se pràv govorí, ali kakor slovna (gramatika) govoriti veléva.
Po ti vladini bi se tedej mogli vsi predej napeljani izgledi takó pisati, kakor se po navadni šegi, po kteri se mora tudi slovna ravnati, izrekjejo, tedej: prijatu, tópu, nekej, tokó, vse dovg, povn, biv, hodu, imú i. t. d. Po enakim bi se predlog ali pa pritiklej v, postavim: v hiši, vložiti, vskočiti, i. t. d. kteriga Slovenci v vsih prigojah (tudi kader ima odtegljiv pomén: v privativum) kakor u, ne pa po šegi nekterih drugih slavjanskih narodov kakor f, izrečejo, tudi vselej kakor u pisati mogel. Vsak Slovenec bo, postavim: ta le stavk: Upam v njega; kakor konec heksametra, to je kakor daktila in troheja po tem takim v kakor u izrekel. Le takrat, kader pred v ali za v kak glasnik pride, se v zamore z glasnikam vred, kakor dvojoglasnik, vender tudi kakor u izreči, postavim: Upa v njega, ali pa tudi: upa u njega. De mora pa vender pevcam ali motrinam (Dichter), kterim se mora sploh več dovoliti, prosto ostati, v tudi v pervi prigoji kakor f izreči, se samo zastopi; tode v taki prigoji bi ga mogli tudi kakor v pisati, de bi njegovo drugačno izreko naznanje dali. Po ravno ti vladíni bi se mogli predlogi z končnim z, postavim: z, iz, brez, raz, vz tako pisati, kakor se izrečejo, namreč z mehkim z, kader so z mehkim soglasnikam sostavljeni, postavim: zgreti, izbiti, razlomiti, brezvésten, uzdigniti, i. t. d. nasproti pa s terdim s, kader so s terdimi sogiasniki združeni, postavim: sterniti, ishajati, raskladati, bresčuten, vstati i. t. d. Ta vladína je za vse, kteri prav izrekovati znajo, lahka, kér se popolnama po izreki ravná.
Tode večkrat je izreka nerazločna in dvomljiva, kér se namreč pri marsikterih besedah nemore dosti dobro razločiti, ali je kak soglasnik terd ali mehek. Tako je, postavim: pri besedah skopca, votka, herbta, drobtina, in enakih, nerazločno, ali je srédnji soglasnik mehek ali terd; ravno tako je tudi pri besedah: premog, lét, rob, terd i. t. d. dvomljivo, ali se zadnji soglasnik mehko ali terdo izreče. V takim napadu tedej je treba k pomočku izhaje ali pa sklanjanja besedí pribežati, in po nju spoznjanji razsoditi ali je beseda z mehkim ali terdim soglasnikam pisati. Takó, postavim: je beseda skopca, če izvira od skopec, pisati s terdim p namreč: skopca; če pa pride od: skobec, z mehkim b, namreč skobca; ravno tako beseda votka, če pride od: votek, je pisati s terdim t, če je pa zmanjševna beseda od: vode, z mehkim d, namreč: vôdka (žganje); po enakim so tudi besede: herbta, drobtinc i. t. d. pisati z mehkim b, ker izvirajo od: herbet, drobiti, ne pa herpet, dropiti. ‒ Pri drugih zgorej vpeljanih izgledih pa se ta razsoja zgodí po sklanjanji, namreč: če imajo besede: premog, léd, rob, terd v drugim sklonu prémoga, ledú, roba, térdiga, se pišejo z mehkim; če imajo pa v drugim sklonu: premóka, léta, rópa, terte, se pišejo s terdim končnim soglasnikam. In to je edina pametna veleva (Vorschrift), ktero naš predej preiskovani pravopis v sebi ima.
Iz tega se tedej izhaja leta druga poglavitna vladína pravopisa namreč:
II. Kader je izréka kake besede nerazločna, jo piši takó, kakor nje izhaja, ali pa nje sklanjanje kaže. Tode dobro je pomniti, de le tedej je po izhaji ali sklanjanji pisati, kader je izréka kake besede nerazločna, nikoli pa kader je dosti razločna. Tako postavim, de pri besedi mož izréka končniga soglasnika sicer nerazločna, in le iz nje sklanjanja se zamore spoznati, de se mora mož, ne pa moš pisati; tode grozno napčino bi bilo, tukej še daljej iti, in postavim tudi besede: možko, moštvo i. t. d. zató ker se od besede mož izhajajo, z mehkim soglasnikam pisati; zakaj pri téh poslednjih besedah izréka ni več nerazločna, ampak popolnama razločna, kér je očitno, de se ž tukej terdo namreč mošav, moštvo izreče; kakor to tudi ena posebna vladína slovne poterdi, po kteri se z, ž pred terdim soglasnikam vselej v s in š spremenita. Torej še enkrat rečem: le pri dvomljivi ali nerazločni izreki se je po izhaji ali sklonitvi besedi ravnati; ‒ če pa le eno stopnjo daljej grémo in le eno ali drugo besedo samo zavolj izhaje ali sklanjanja drugači pišemo, kakor pa jo izrečemo, zaidemo spet v zmešnjavo sedajniga pravopisa, in moramo, če hočemo skladnost ohraniti ‒ ne le vse besede, ki smo jih dosedaj, ampak zraven njih še množico drugih po izhajanji in sklanjanji drugači pisati. ‒ Ne mislim, de bi se motil, če rečem, de so se naši pervi pisavci gotovo le pri nerazločni izreki po izhaji in sklanjanji besedi ravnali; tode nastopni slovoznanci (Grammatiker) so mende hotli modrejši biti, in so daljej šli, in takó so že davno ‒ de z mojstram naših pevcov rečem ‒ blodbo tmine goste v slovensko pisarijo vpeljali.
Pa še ene vladíne, mislim, je za nektere prigoje treba. Večkrat je namreč izreka ravno tistih besedí pri ljudstvu razna, kér jih nekteri meči, drugi terši ali grobši izrečejo, in od kterih slovna ali nič ne pové, ali pa oboje pripustí. Takó postavim, nekteri izrečejo: boste, lepši, obdva, drugi: bote, levši, oba i. t. d. V taki prigoji, mislim, bi se smela pisavcam prostost dovoliti, zlasti kader slavna nič nedoloči. Vender, mislim, je dobrimu sladu (Geschmack) primerjeno, v takim napadu vselej to preizvoliti, kar je meči ali lepoglasneji (euphonischer).
Po tem takim bi bila še ena tretja, vender le po načinu dobriga svéta dana vladína pravopisa naslednja, namreč:
III. Pri razni izreki kake besede jo piši takó, kakor je meči ali lepoglasneji. Tode spoznati se mora, de ima ta vladína več težkote v sebi, kér se jih ne najde dosti, kteri bi vselej dobro razločiti vedili, kaj je meči ali lepoglasneji. Zatorej bi bilo od tega več govoriti. Sedej le ob kratkim toliko, kar je nar bolj potrebno. K mehkoti govorjenja ali lepoglasju pripomorejo glasniki in soglasniki. Pervi se po lepoglasju tako versté: i, e, a, o, u, takó de je nar meči med njimi i, in nar terji u. Pa še terji, kakor u je pologlasnik, za kteriga še dosedej nimamo posebne čerke, in kteriga večidel s čerko è pišemo, postavim, smèrt. Za glasniki pridejo dvojoglasniki, med kterimi so ij, iv ej, ev mehki, aj, oj, uj sredni, in av, ov, uv terdi. ‒ Med soglasniki pa so nar prijetniši gladki (literae liquidae) namreč l, m, n, z, in za njimi lj, nj; po tem pridejo ti mehki, namreč: j, v, b, f, d, g, h (mehki), z, ž; in za njimi ti terdi: p, t, k, h (terdi), c, s, č, š. Latinci so po spričevanji Cicerona za nar terdoglasneji čerko s imeli; in Ciceron je lepoglasje takó ljubil, de se je rajši zoper navadno sklanjanje, kakor pa zoper lepoglasje pregrešil. Takó je, postavim, namest: mollities cervicum, rajši rekel: mollitia cervicum, de nista dva svisdajoča soglasnika, namreč s in c skupej prišla. Če je pa po dobrim sladu, kakor so ga Latinci gotovo imeli, že s terdoglasen, kolikanj več to veljá od naših široko šumevnih č in š, kterih Latinci clo imeli niso. Tudi h (terdi) je ena zmed nar terdoglasnejih čerk, ktere mende ravno zavolj tega meči jeziki in slovila, postavim, Lahi in Serbi, clo nimajo. Če so tudi nar terji soglasniki sami z glasniki združeni, postavim: rôsa, vihár, tóča, suša, vunder takošne besede še niso preveč terdoglasne, tode terši prihajajo, kader in kolikanj več drugih in zlasti šumečih soglasnikov zraven sebe imajo, postavim, različnost, čverst, draščíca i. t. d.
Po tem takim veljá od lepoglasja ta poglavitna vladína: Kolikanj meči so glasniki in soglasniki kake besede, in kolikanj manj ima ona soglasnikov, posebno šumečih zraven sebe, tolikanj lepoglasneji je. Po zapopadku te vladíne bi bilo tedej boljši, zgorej povedane izglede takó pisati, namreč: bote, levši, oba i. t. d. Ravno tako tudi namest: ljubiti, Ijepo, smješno, dvoli, gvori, jeden, da, ša, žetev, hospod, kteri, marskteri i. t. d. boljši in lepši, lubiti, lepó, sméšno, doli, gori, eden, de, še, žetu, gospod, kéri, marskeri i. t. d.
Z oziram na to vladíno tudi ne zapopadem, zakaj nekteri glagole prične dobe v tretji osebi množniga števila, postavim, oni kupjo, moljo, gladjo in enake, kakor troheje pišejo, ko jih vunder navadno lepoglasniši kakor daktile, in sicer nič drugači, kakor Latinci enake besede: cupio, mollio, gladio izrečemo. Drugi jih sicer pišejo kakor daktile, pa k čerki i še j pridružijo, kteriga vunder kratko in malo ni zraven treba. Ime Maria, kar jez vém, v vsih jezikih s samim i pišejo, le pri nas mora še j vmes priti, in Marija pisano biti. ‒ Pràv za prav bi smeli tudi še take besede, ktere navadno z j izrečemo, ktere pa vunder pevci (Dichter) tudi z i izreči smejo, po zakonih lepoglasja z i pisati, postavim, ladia, pričioč, z modróstio, krepóstio i. t. d. Ja tudi pri glagolih, kteri v prični dobi, tretji osebi množniga števila ejo imajo, bi se j nič ne pogrešal, postavim: oni maneo, ganeo, ideo, namest manejo, ganejo, idejo; kakor tudi Latinci enake besede: maneo (ich bleibe) ganeo (der Schlemmer) ideo (darum) brez i ali j pišejo. Napčino pa bi vunder bilo, v ti reči predelječ iti, in postavim, tudi iména z končnim je, postavim, zdravje, poslopje i. t. d. le z i pisati, kar bi bilo pravi izreki, ktera mora vselej kraljovavna vladína ostati, očitno nasproti.
Pologlasnik è, mislim, de dostikrat nepotrebama rabimo; tako postavim, pišemo: konec, korec, poslanec, desiravno se pologlasnik v teh besedah clo nič ne sliši. Ko bi pri Nemcih ta vladína veljála, bi oni mogli postavim namest Lenz, Schmerz ‒ Lenez, Schmerez pisati. Sploh je pologlasnik lepoti govorjenja in zlasti petja zlo nasproti; torej ga meči jeziki postavim Laški skorej clo ne poznajo, in mislim de bi tudi mi pràv storili, ko bi ga nikjer drugod, kakor v koreninskih besedah postavim skèrb, pèrst i. t. d. pisali, kjer ga po pravi izreki z nobenim drugim glasnikam spremeniti nemoremo.
Predej opomnjeni predlogi z, iz, brez, čez i. t. d. kader so sami, to je, nesostavljeni s kako drugo besedo, se zamorejo po tem pravopisu poljubno po dvojnim načinu pisati, namreč: ali po drugi vladíni mehko in terdo, po tem, ko se nastopna beseda z mehkim ali terdim soglasnikam začne, ali pa po tretji vladíni lepoglasja zmirej z mehkim soglasnikam, zató kér je namreč izreka zadnjiga soglasnika teh besedí sama na sebi nerazločna, sostava pa, ktera tukej sklanjanje namesti, sploh tudi razna. Po tem takim bi se zamoglo pisati: čez góro, čes pot; ali pa tudi zmirej mehko: čez pot, čez njivo, čez prelas.
Kar pa predlog pri zadene, kteriga samiga na sebi, kar jez vém, zmirej per izrečemo, bi ga smeli prav za prav le tedej po zakonu lepoglasja pri pisati, ko bi nam slovna naznanila, de ga v kakim kraji na Slovenskim tudi pri izrečejo. Zavoljo tega pa, de se v sostavljenih besedah, postavim: prisad, pristava kakor pri izreče, bi ga po tem pravopisu nikdar ne smeli pri pisati; zakaj če pri popolnama razločni izreki le enkrat sostavo ali pa sklanjanje veljati pustimo, moramo po zakonu skladnosti vselej to storiti; in takó se zopet v poprejne zmešnjave nazaj zapletemo. Ravno to veljá od pisanja veliko drugih besedí, postavim: kraj, sedaj, prav, zdrav, gologlav, takó, sim delav i. t. d. ktere slovna krej, sedej, prov, zdrov, gologlov, tokó, sim delov izrekovati veléva, in od kterih poslednje bi le tedej lepoglasniši: prav, zdrav, gologlav, sim delav tako pisati smeli, ko bi se najdli kaki kraji, kjer jih ljudstvo zares tako izrekje. Zakaj pisavec ne sme lepoglasja sam delati, sicer bi jezik kazil; ampak le pri razni izreki ljudstva sme to, kar je lepoglasneji, preizvoliti. ‒ Ti izgledi in predej dani opomini od lepoglasja, mislim, bodo utegnili zadosti biti k razjasnenju, kakó je v vsaki prigodi po zakonih lepoglasja pisati. ‒
Iz vsiga tega se vidi, kakó lohak in enôjin (einfach) je ta pravopis, obstoječ namreč iz samih treh vladín brez kake sneme; in kteriga celi zapopadik, de ga ob kratkim ponovim, samo to veléva, namreč: „Piši takó, kakor omikani ljudjé sploh govoré, ali kakor slovna (gramatika8) izrekovati ali brati uči; ko je pa izreka kake čerke v ti ali uni besedi nerazločna, jo piši s tako čerko, ki jo pri nje izviru, ali pa pri nje sklanjanji slišiš; in če se primerijo take imena ali besede, ktere ljudstvo razno izgovarja, boš prav storil, ako vselej to izvoliš, kar je meči, ali lepoglasneje.” ‒ Po tem pravopisu vsa lažnjivost v pisanji, to je, vse nasprotje pisanja z izréko popolnama neha, in z njim tudi vse, kar bravce in pisavce in zlasti učence pri branji in pisanji moti, ali jim nepotreben trud pri učenji dela, vse nepotrebne vladíne in sneme od drugačne izreke in pisanja besedí, in vse od tod izvirne spotíke in overe umevnosti branja; zraven tega tudi marsikej, kar lepoto pisanja in natisa manjša, čerke nepotrebama množí, in lepoglasje našiga jezika tujcam zakriva, ali pa nerodnost našiga pravopisa na znanje daje. V celim pravopisu je skladnost in soglasje, vse vladíne so v njem skozi in skozi stanovitne brez sneme ali odstopa; in kar tretjo zadene, ktera v tem, kar slovna nedoloči, le kakor dober svèt veljá ‒ ima verh druziga še to posebno popolnost, de, ko bi jo slovini (Redner) in pisavci stanovitno nasledovati hotli, sčasama jezik sam k veči in vsolniši oliki in omiki povzdigniti zamore.
Na zadnje naj mi dovolijo gosp. vrednik Novic naslednjo prošnjo: Naj poskusijo včasih kako majhno pesmico, ali kak drug kratek sostavk na eni strani v navadnim, na drugi v dosedej zlaganim pravopisu natisniti. ‒ Ako se pri takih poskušnjah oglasi veliko bravcov in pisavcov, kterim ta nova šega pisanja ne dopade: je to znamnje, de doba še ni prišla za to imenitno popravo; ako jih je pa vender več in saj veči del, kteri ji niso nasproti: se je pa poprimímo, če je mogoče, v edinosti, posebno sedaj, kjer se nova doba odpera slovenski pismovini, in ‒ in zapustímo staro, tolikanj napčino, neskladno in nadležno šego pisanja, če ravno smo jo od še toliko dedov in preddedov prejeli. Zakaj nič ni nepomanjkljiviga in doveršeniga v listih človeške zgodovíne; in vedno „Naprej” in „Višej” je velikotna navdaja (Aufgabe) vsih narodov in časov!
‒r.
1) Visoko veljavni slovenski jezikoslovec so nam podali ta sostavek, de naj bi ga v Novicah dali bravcam v prevdark. Novice ga tedej dajo, kakor so ga prejele. Vredništvo.
2) Tudi mi smo te potrebe živo prepričani, de morajo Slovani kadaj eni edini pismovinski jezik imeti, kakor ga imajo Nemci in drugi narodi. Nemci se nam sicer zdej posmehujejo, ako kaj taciga želímo, in pravijo: »Kaj boste vi Slovani, sej še eden druziga ne razumete, kar se je lani v Pragi vidilo, ko ste se mógli v zboru nemškiga jezika poprijeti.« To je dan današnjí res ‒ ali kdo je tega kriv? Slovani ne ‒ ampak tista moč, ki je pod iménam »Pangermanismus« Slovane v sužnosti iméla toliko in toliko lét. Zató je zadnji čas, de Slovani postanemo, kar nas je Bog vstvaril ‒ kakor so nas naše matere rodile! Smo slišali praviti, de nam je nebeški Oče tudi mervico uma in razuma dal, kakor Nemcam ‒ in de tudi Nemci eden druziga ne razumejo, če pridejo nemški Švajcarji, zgornji Avstrijanci, Prajsi, Parci (Schwaben), Danci, Meisnerjanci, Hanoveranci, Hesnerji i. t. d. skupej, in če vsak po svojim jeziku govorí. Nemci! potegníte poprej bruno iz svojiga očesa, preden se spodtikate nad pezdirjem svojiga bližnjiga! ‒ Pismovinskiga jesika nam je Slovanam tedej takó potreba, kakor Nemcam ‒ tode pismovinski slovanski jezik ne sme prisiljena mešanca biti, ampak mora izvirati sam iz sebe iz cvéta vsih kar koli je moč izobraženih slovíl ali narečíj. Dajmo tedej vsi slovanski narodi nar poprej zgubljene zaklade svojiga jezika pri prostim ljudstvu iskati; po tem nej izobražuje vsak narod svoj materni jezik ‒ in sad vsiga tega bo kmalo občji pismovinski jezik. Vredništvo.
3) Beseda slovopis ali čerkopis se nam v tem pomenu (Alphabet) veliko boljši zdí od navadne besede pravopis (Rechtschreibung). Vredništvo.
4) Ta svet: besede tako izrekovati, kakor jih pišemo, je bil v poslednjim zboru slovenskiga družtva od več strani podpiran, in ima že to za-se, kér so na Krajnskim nekteri kraji, kjer se tako govori, kakor se piše. Vredništvo.
5) Ko bi utegnil kdo misliti, de slovenska beseda žakelj izvira od latinskiga saccus ali pa od greškiga σαχχοσ, temu sim v stanu skazati, de se slavjanski jezik ne izhaja pervenje od latinskiga ali greškiga jezika, ampak greški in latinski od slavjanskiga; ja de je slavjanski eden izmed pervovirnih jezikov (Ursprache), od kteriga se vsi evropejski jeziki (zunej samiga Ogerskiga) pervenje izhajajo. ‒ Zatorej ne storimo pràv, de se nekterih besedi sramujemo, ki jih po napčinim za greške, latinske, nemške, ali laške imamo, postavim, rajtati, kardelo, krona, lilja, vaga, barva (Farbe), malati, badati (badare) in več drugih. Besedo rajtati ‒ de sedej le pri enim izgledu ostanem ‒ so Slavjani gotovo že pred imeli, preden Greki svoj αριδμεω in ρυδμιζω, ali pa Latinci svoj ratiocinari. Verljivo (wahrscheinlich) se beseda rajtati od red, rid, rjad izhaja. Zakaj verljivo je, de so od konca pri več rajtingah s kamenci, bobam, ali drugimi takimi rečmi rajtali, ktere so v versto ali red, rjad devali, in to delo v rjad djati, ali pa tudi od same besede: rjad: rjadati, rjadjati-rajtati imenovali. Tudi slovenski govor: koga obrajtati, to je, ob redu, ali v redu imeti, vredniga imeti, in po enakim tudi latinski rekočini (Phrasen) rationes conficere, rationem concinnare, ratiocinari to izvodbo od réd poterdijo. Ime rajtenga je, se vé de, poznejši izvira, kér so od konca večidel le glagoljske iména (verbalia), postavim rajtanje, imeli, kakor še dan današnji pri veliko zauménih (Begriffen) zavoljo premajhne zurbe jezika le take imamo, postavim: videnje, skazanje, povedanje i. t. d. Izhod enga (rajtenga) je sicer na videz ponemčen; vender sim tudi od takih ljudí, ki niso nič nemško znali, slišal: preteženga, skazenga, (Beweisführung), pritoženga, poboljšenga (Zubesserung) lecinga (Empfehlung ‒ po polsko: zaleciti, poleciti se, sich empfehlen.) Zraven tega imajo tudi mnogi prilogi v drugim sklonu možkiga spôla enak izhod postavim: vredniga, previdniga i. t. d.
6) Beseda žèpan pomeni v svojim pervim pomenu možá z velikimi žepi ali aržati. Morebiti de je bil slovenski žèpan zato takó imenovan, kér je davke pobiral. Enako opravilo ima še dan današnji v nekterih krajih, postavim: v Šlezii nemški žepan, kjer ga ravno zavolj tega: Schuldheiss, Schulths, Schulze, Scholz imenujejo. Pisavec.
7) Namesti latinske besede: régeljca nekteri naših pisavcov besedo pravilo od drugih slovanskih narodov na posodo vzamejo; tode prav za prav se z našim jezikam ne zliči. Zakaj koreninska beseda: pravo, iz ktere je speljana, pomeni pri druzih narodih postavo ali zakon; in pravilo je pri njih to, kar je po splohni postavi ali po zakonu; in to je regeljca po svojimu zaménu (Begriff) zares; pri nas pa pravilo pride od prav, in pomeni vse, kar je prav ali ne napak; in v tem poménu ta beseda ni pripravna; zakaj ne le to, kar je po régeljci, ampak tudi to, kar je po snemi, je prav, in sicer takó prav, de bi to, kar je po snémi, ne bilo prav, ko bi po regeljci bilo. Tako, postavim, bi ne bilo prav, ko bi se od priloga „dober” druga prilikovavna stopnja po regeljci naredila, namreč „dobrejši” namesti boljši, kakor snema veleva. Zatorej bi se utegnila régeljca v našim jeziku bolj prav, po izgledu latinskiga jezika (regula, a regere) vladína imenovati; zakaj to, kar regeljca terja, je splohno ali vladivno, drugo pak je posebno ali snéma od splohniga ali vladivniga. Tudi bi se beseda régeljca po izgledu drugih slavjanskih narodov popolnama prav utegnila zakonilo, ali zakonivenca imenovati. Pisavic.
8) Ko sva se unidan z gosp. pisavcam zastran tega pravopisa mènila, so mi rekli, de naj nikár ne pozabimo, de perva vladína tukaj razlaganiga pravopísa je: »Piši takó, kakor slovnica ali gramatika govoriti ali brati veléva. To ni pozneji pristavik, ampak se najde v začetku tega sostavka v 13. listu Novic. Tudi, kar v ravno tistim listu pred pervo vladíno tega pravopisa stojí, namreč: »Ali je tedej tako pisati, kakor se govorí? ‒ Nikdar; ‒ zakaj ni vsako govorjenje pravo, in veliko jih je, kteri popačeno in neomikano govoré, in besedo po svojim kraji zavijajo. Ko bi se torej brez vderžika tako pisalo, kakor se govorí, bi se lahko zgodilo, de bi ravno toliko pravopisov imeli, kolikor pisavcov, in tedej bi bila poslednja zmota hujši kakor perva.« Le toliko – so rêkli gosp. pisavec – naj bo za odgovor na smešnico in resnico gosp. Podlipskiga. Vredništvo.