Kako in koliko bi bil slovenski jezik precej v šole in kancelije vpeljati
| Kako in koliko bi bil slovenski jezik precej v šole in kancelije vpeljati Peter Hitzinger |
Objavljeno pod začetnicama P. H.
| |||||||||||||
V Novícah1 je bilo že zadosti govorjenja, ali je slovenski jezik že zdaj zadosti zrel za šolo in kancelije; ni potréba temu kaj pridevati. Kakó pa bi se dal vpeljati, ni bilo še nič kaj povédano; zakaj beséde, s kterimi hoče slovenski zbôr prošnjo do Cesarja in veliciga Dunajskiga zbôra dati, so le splošne, ali dajo le na znanje, kakor de bi vse dozdanje ob svojim času na enkrat moglo néhati in gôli slovenšini prostor pustiti, kar se pa lože reče, kakor spolni. Zakaj, kakor bi trênil, se ne da vse iz nemških na slovenske nogé postaviti; drugač bi se nam godilo kakor Mažarjem, ki so s sklepam Požunskiga zbóra, ko bi mignil latinšino ovérgli, pa še zdaj niso slovnika izdelali, ki bi v ogerskim jeziku vse iména za vednosti in umetnosti obségel. Tudi smo z Némci preveč zvézani (naj že to radi ali neradí hočemo), kakor de bi kar se od njih posloviti zamôgli. Tudi jih je med nami več, ki čeravno se zdaj Slovénce štéjemo, po svojih iménih ne moremo nekaj nemškiga rodú tajiti; in Némci bi se nam lahko, kakor Čeham smejali, ko bi polno nemških lastnih imén med silno vnetimi Slovenci vidili. Ako bi pa za tega voljo hôtli čakati, dokler bi Slovenšina vse té zoperstave zmagala, bi morebiti ne bilo tako kmalo. Potréba je pa, ne toliko zastran učenosti, tomuč zavoljo vsakdanje potrébe s slovenšino precej, saj ne brez dolziga odloga, v šolo in kancelijo stopiti. Kakó in koliko bi se to lahko zgoditi môglo, naj bo tukej nekaj misel na znanje danih.
1. Pri šolah naj se razločijo viši in nižji šóle. V šolah na dežêli je na Krajnskim slovenšina že davno vpeljana; na Štajarskim, Teržaškim in drugej tudi že več časa ni ptuja; tukej tedéj ni še le začénjati, temuč kar je začéto, le bolj popolnama izpeljevati; zlasti manjka tam slovnice (gramatike) za slovenski jezik (za nemškiga se že dobí). To de pred drugim bi bila veči edinost v besédi in bukvah vošiti; do zdaj imá vsaka škofíja med Slovenci svoje šolske bukve kakor tudi zadosti posebno svojo besédo.
V mestnih nižjih šolah, ki so do zdaj več ali manj zgol nemške, naj se vpelje slovnica za slovenski jezik in napeljevanje za slovensko pismenost; de bi bilo nemško in slovensko po enaki póti združeno, kakor bukve: „Blaže in Néžica“ v več zgledih kažejo. To bi bila nar veči teža le za učeníke. V zdanjih latinskih šolah bi se znala pervzéti bolj popolnama slovnica za slovenski jezik, in semtertje tudi kako prestavljanje iz slovenskiga v latinsko in iz latinskiga v slovénsko. To bi se lahko zgodílo, de bi se le stol za slovenšino iz deséte šole (bogoslovstva) v pervo ali drugo latinsko ponižal. Do zdaj je bilo res nekoliko čudno, de smo se nar pred učíli nemšíne, po tem latinšine in grekšine ‒ more biti tudi italijanskiga, francozkiga in angležkiga ‒ slovenšino pa smo čisto v némar pustili; ali pa, kteri smo šli k bogoslovstvu, smo še popred hebrejsko, sirsko, kaldejsko in arabsko iméli, preden je bila slovenšina na versti! Pesništvo in govorništvo v slovenskim jeziku se je prostovoljno že davno začélo v višjih latinskih šolah ‒ že per ranjcim M. Čopu smo včasih kak slovensk izdélik dali; zdaj je téga veliko več.
V modroslovskih šolah bi lahko bila slovenska filologia (besedoslóvje?) kakor tudi latinska.
Per bogoslovcih je ravno duhovno pastirstvo v Ljubljani, kar sostavnost in učénost tiče, v slovenšini tako visoko povzdignjeno, de je komaj še kaj vošiti; druge bogoslovske vednosti more biti bolj prav le per latinšini ostanejo, saj za en dél, ker duhovnim latinšine ni opustiti.
S takošnim ravnanjem ni samo začetik za slovenšino v šoli postavljen, temuč tudi pot napeljana, de bi daljej počasi se še kaj več moglo zgoditi. Kar na enkrat pa šola ne more biti vsa slovenska: od kod bukev tako naglo vzéti?
2. V kancelijah je slovenska beseda sicer zmirej v ustih, samo ne piše se ne; popolnama vunkej vreči se pa nemšina, saj zdaj še, ne dá. Za kmeta je pa síla potréba, de bi se v kancelíjah tudi slovenšina saj nekoliko v manjših rečéh precej pisala. ‒ Če je kak kmet poklican, dobí nemški poklic, in iše celo uro in še bolj dalječ, de mu kdo pové, kaj de je; če bi bil tak poklic (Vorladung) v slovenskim jeziku, ga lahko sam ali kdo drugi razumè. To bi za kancelijo ne bilo pretežko, če kaj taciga slovensko pišejo ‒ sej so le dve, tri verstice. ‒ Če ima kmet poterditi prejembo denarjev, kako majhno dolžno pismo narediti, manjši testament storiti ali kaj taciga, iše okrog kozjih dohtarjev; ali mu je zameriti, kér slovensko pismo v kancelíi ne velja? Naj se kaj taciga tudi v slovenskim pisanji vzame, ne bo treba zakotniga pisača; zakaj slovensko pisati jih več (še brez šole) zna, več bi se jih rado naučilo, do zdaj marsikterimu pisanje ni mar, kér ga nima kje rabiti. In tudi to storiti, kancelíi ne bo pretežko, de bo slovensko pismo za veljavno vzela. Per tacih manjših rečéh, se tudi uradniki sčasama slovenšine lahko bolj izučé. Tako bi prišla slovenšina brez težave v kancelijo, dokler bi se z nemšino na enake stopinjo vzdigniti mogla.
P H.2
1) Hvale vredna misel je, de ste pomenke v ti reči sprožíli, kar se nam silno potrebno zdi, de se ta reč do dobriga prevdari. Že davnej bi bilo vredništvo rado začélo od tega govoriti, pa sila opravkov ni pripustila, torej smo častitimu gosp. H. pràv hvaležni, de so začeli od te rečí govoriti. Zares lahko je izgovorjeno »staro ne veljá nič«, težji pa je dobro novo vpeljati. Prosimo tedej, de naj se zvedeni rodoljubi z nar večim veseljem in pràv natanjko te rečí poprimejo in nam svoje misli v Novícah razodenejo, kakor so gosp. H. storili. Vredništvo.
2) Prošnjo do slovenskiga zbora v Ljubljani smo izročili zboru. Vredništvo.