Kako je Štefan Trs v zapor prišel
| Kako je Štefan Trs v zapor prišel. Resnična in podučna povest. |
| |||||||||||||
Štefan Trs nij imel na svetu ni bogastva ni imenja. Pri vsem tem pa je bil mož ponosen, da malo kdo tako. Ali ponosen je bil zategadelj, ker nij bil — nikdar zaprt. Vrednost svojega bližnjega cenil je vedno in vselej po tem, kolikokrat je moral kdo sedeti v cesarskej ječi. Če se mu je povedalo, da bode ta in ta zaprt, raztegnil je zaničljivo svoj obraz ter dejal: „Malo prida je, če bo zaprt! Pošteni ljudje se ne zapirajo! Vsaj jaz še nijsem bil nikdar zaprt!“
No pa ga je gospod Bog udaril, da sam Štefan Trs nij vedel kdaj in kako.
Tista Posavčevka, ki je imela jedno nogo krajšo od druge, ter se pri hoji zibala kakor polomljeno motovilo, bila je togotna ženska. V lazu je stala ajda v najlepšem cvetji in bučelice so brale med po njej, da je kar vse šumelo. Romovšev Francek je pasel tik laza na občinskem pašniku deset ovac. Zakuril je bil ter pekel krompir in malo se je brigal za drobnico svojo. Le ta je pri ograji zlezla v laz in pasla se po ajdi, kakor da je to vsakdanja trava. Mati Posavka prisopla je mimo ter takoj se spoznala v situaciji. Pobrala je kamen na poti ter ga brez daljšega uvoda posadila Romovševemu Francku na črepino. Zatulil je in s krvjo oblit priletel domu. Oče Romovš pa je šel tožit v mesto. In krvava sodnija je poklicala mater Posavko pred se, da bode zaprta. Ali poklicana sta bila tudi Štefan Trs in Maruša Repulja. Hosto sta nabirala v gozdu in videla, kako je Posavka s kamenom potipala Francku glavo.
Po prašnej cesti so stopali proti mestu. Na jednej strani mati Posavka, na drugej pa priči Štefan Trs in Maruža Repulja. Posavka je jokala in bala se sodnika in biričev. Štefan Trs pa se je togotil.
„Zdaj boš zaprta! in če boš zaprta, nijsi nič prida!“
Posavka si je brisala oči!
„Poštenjaki se ne zapirajo! In da ti Posavka nijsi veliko prida, to sem jaz vedel uže od nekdaj! In res je, nič prida nijsi! Vsaj jaz še nijsem bil zaprt nikdar.“
Posavka je glasno tulila.
„Poštenjaki se ne zapirajo!“
V sodnijskej hiši hodil je po koridoru birič Mahnič in grdo je gledal izpod čela. Štefan Trs je uže na deset korakov snel klobuček raz glave in v svetej pobožnosti stopal mimo njega. Posavki pa je dejal na uho:
„Vidiš, ta jih zapira! Ta je uže nekaj gospoda!“ Tedaj je bil krvavi sodnik gospod dr. Karl Schwaenger. Hud in jezen gospod, ki razvnel se pri najmanjšej stvari, ter kričal, da se je vse treslo. Mej nami Slovenci je zastopal pravico, a govoriti vendar nij znal slovenskega jezika. Težavo mu je napravljala posebno ločitev moškega in ženskega spola v govorici. Pred tega gospoda stopili so tisti dan mati Posavka, objokanih oči, Maruša Repulja in pa Štefan Trs, le ta v ponosnej zavesti, da nij bil še nikdar zaprt in da je poštenjak.
Gospod sodnik obrnil se je proti Štefanu Trsu ter vprašal osorno:
„Kaj pa si ti prišla?“
Štefan je bil prepričan, da nij ženska. Molčal je torej.
„Ali ne boš odgovorila!“
In na sodnikovem čelu so se hipoma nakupičili črni oblaki.
„Marušica!“ je spregovoril Štefan dobrovoljno, „odgovori no, če te gospod vprašajo! Sodnija je svet kraj!“
„Ta se norčuje! Boš zaprta!“
In krvavi gospod sodnik je sklenil protokol in pisati dal v njega, da bode Štefan Trs za dve uri zaprt, ker se je pred sodnijo — nespodobno obnašal. In poklicali so biriča Mahniča. In še preden se je Štefan Trs zavedel od svojega strmenja, čepela mu je biričeva roka za vratom. In tiran je bil s suvanjem in kletvicami v zapor. Iz tega zapora je prišel Štefan Trs kot poparjena kopriva na dan. Domu pa se je plazil po stranskih stezah in še le v temnej noči je prilezel do svoje koče, ter zlezel vanjo kot grešnik in hudodelnik. Nad dušo pa mu je visela črna zavest, da je bil zaprt! Maruša Repulja letala je drugi dan od hiše do hiše, če uže vedó, da je bil včeraj Štefan zaprt!
Ker se je bila prva obravnava vsled Štefanovega zapora preložila, stopili so malo dni potem naši znanci zopet pred sodnika.
Gospod sodnik obrnil se je tudi danes proti Štefanu Trsu, ter vprašal osorno:
„Kaj pa si ti prišel?“
Štefan si je mislil, zadnjič sem bil ženska, zato moram biti danes tudi ženska. Zopet je torej molčal, in ničesa nij odgovoril sodniku.
„Ali ne boš odgovoril?“
Tudi danes so se nabrali črni oblaki na sodnikovem čelu.
„Marušica!“ je spregovoril Štefan trepetaje, „Marušica, za božjo voljo! Odgovori vendar, če te sodnija vpraša!“
Končno je gospod sodnik zopet sklenil protokol in v njega dal zapisati, da bode Štefan Trs za štiri ure zaprt, ker se je pred sodnijo — nespodobno obnašal! In zopet so poklicali Mahniča biriča, da je tiral s suvanjem in zabavljanjem nesrečnega Štefana v zapor.
Od tistih dni pa Štefan Trs ne govori rad o zaporu in nij mu več maloprida vsak, kdor je moral sedeti v senci cesarske ječe. On je živ dokaz, da mora včasih kdo v zapor, ne da bi vedel čemu in kako!
Morala: Koristno nij, če se človek zanaša na to, da pri naših sodnijah znajo dobro slovenski! Morda bo bolje kdaj, morda nikoli! Ubogi Štefan Trs!