Kako je škocijanski mežnar hudiča izgnal
| Kako je škocijanski mežnar hudiča izgnal Anton Stražar |
| |||||||||||||
Takole ob nedeljah v sedanji vročini prav rad počivam v orehovi senci kraj hiše. Običajno me pridejo obiskat Flajšmanov oče; to vam je zgovoren očanec; človek bi ga poslušal in poslušal! Naj vam povem eno izmed očetovih pripovedek!
Škocijanska soteska spada k Dobski županiji in je le malo oddaljena od velike ceste, na južno stran pa se začenjajo Javorški hribje. V sredi pretečenega stoletja je Škocijancem mežnaril prav šaljiv možiček. Pečal se je z vsakojakimi mogočimi in nemogočimi stvarmi. Zdravil in zagovarjal je bolne ljudi in živino, spravljal mlada in stara dekleta v zakonski jarem in še mnogo drugih stvari. Osobito je zaslovel takrat, ko je pri Bobku izgnal hudiča iz hiše.
Samo ob sebi je razumljivo, da se je imela Brlezova Marička le škocijanskemu mežnarju zahvaliti za tako težko pričakovani sedmi zakrament. Vsa vesela je bila, ko ji je mežnar pripomogel do tega, da se je primožila k Bobku. Prvi čas, ko sta še mlada zakonca vživala med zakonskega križa, je srečna Marička mislila, da še v nebesih ne more biti dosti boljše in lepše.
Kakor pa se po lepih solnčnih dneh naredi pusto in deževno vreme, tako se je začelo tudi pri Bobku. Mladi gospodar Jaka je rad krenil v gostilno. Puščal je v žalosti svojo ženico in se vračal pozno ponoči domov — pijan ... Seveda ga je Marička začela oštevati in ni trajalo dolgo, pa je začel ljubeznivi Jaka deliti svoji ženici odpustke, ki so bili višnjeve barve — pa boleči!
Nekega dne, mežnar je sedel ravno na trinožnem čevljarskem stolcu, pride k njemu vsa obtolčena in objokana Marička, proseč ga sveta in pomoči. Dobrodušni možiček je obljubil, da se že zvečer oglasi pri njima!
Razljuteni Jaka je ravno hotel tepsti svojo ženico, ko se pojavi med njima mežnar, kot bi stopil iz tal.
»Ti nemarni pijanec,« je ogovoril Jaka, »ali te ni sram pretepati svoje pridne ženice? Sram te bodi! Veš Jaka, samega hudiča imaš ti v hiši! V vajino zakonsko posteljo se je ugnezdil in samo še čaka, da te dobi čisto v svoje kremplje! Še se ga lahko rešiš; toda mene poslušaj: Pojdimo vsi skupaj k postelji, tam pa moli kleče »rožni venec« — ko ga odmoliš, mi moraš obljubiti, da se ne boš več vpijanil, jaz pa bom skušal vraga odgnati od tvoje hiše. — Pojdimo!«
Velik upliv so imele te besede na Jaka; brez ugovora je sledil mežnar ju v kamrico. Tam je pokleknil in začel pobožno moliti »rožni venec« in žena je molila ž njim. —
Prebrisani mežnar je hodil medtem z oljčno vejico po sobici. Mahaje sem in tja ž njo, je prepeval:
Ko je Jaka odmolil vse tri dele »rožnega venca«, spregovori s slovesnim glasom mežnar:
»Jaka, obljubi mi pri troedinem Bogu, da ne boš več pijan in da ne boš nikdar v življenju več pretepal svoje žene!«
»Obljubljam! Bog naj mi bo priča!«
Po teh besedah privzdigne mežnar posteljno rdečo odejo in reče z močnim glasom:
In glej, v začudenje obeh zleti skozi odprto okno — čisto črn maček ...
Ko se je mežnar vračal domov, je sam s seboj govoril: »Dobro sem ga oplašil s tem mačkom; le to sem radoveden, če bo Jaka tudi držal svojo besedo ...«
Še predno je tisti večer prišel mežnar domov, je že sedel njegov ljubljeni črni maček na zapečku in kaj zadovoljno »predel«. Ko ga ugleda gospodar, se mu zadovoljno nasmeji, govoreč sam s seboj:
»Le 'predi', moj murček, nocoj si dobro oplašil našega Bobka, hi, hi, hi!«
Po tej znameniti zvijači je mežnar opazoval gospodarja Bobka, se bo li poboljšal ali pade spet v stare grehe.
Pa Bobek se je v začudenje vseh vaščanov čisto predrugačil; ob delavnikih je marljivo delal, — gostilniškega praga pa ni prestopil več! Kar križali so se vaščani, ko so zvedeli o tem dogodku. Ta in oni je dejal: Naš mežnar je hujši od fajmoštra. »Oni« ne morejo toče odgnati — naš mežnar pa izžene še samega hudiča od hiše.
Leta hitro bežijo. Tako je tudi po tem dogodku poteklo petnajst let. Bilo je pred pustom. Zunaj mraz, da je vse škripalo, pa ledene sveče so visele od streh.
Pri Bobku v hiši pa je tudi škripal »šantavi Gregec« in igral same poskočne na harmoniko. Bobkova hči Micika je bila nevesta in je vsa v veselju sedela poleg svojega ženina. Vse se je veselilo in pilo. — Tudi mežnarja ni manjkalo med veselimi svati. Vsi so pili, le Bobek se ni hotel dotakniti pijače. Pa vstane mežnar in spregovori:
»Preljubi moj prijatelj Bobek, danes le pij! Odvezujem te tiste slovesne obljube — hudiča se ne — boj več! Moj »murček« je namreč poginil že pred več leti — ne boj se ga več!«
Vsi svatje so se smejali, ko so po dolgih letih zvedeli to skrivnost. Tudi Bobek se je smejal in govoril: »Čeprav ste naredili z menoj hudo burko, vam vendar ne zamerim in tudi upam, da vam nihče ne bi. Vam se imam zahvaliti, da se mi je grunt podvojil — in še nekaj denarja imam za potrebo. — Bog Vas živi!«
Šele ta dan je Bobek po dolgem času spet pil vino »Šantavi Gregec« pa je med igranjem pel: