Kako je Bog ustvaril svet in kako ga je vrag popravil
| Kako je Bog ustvaril svet in kako ga je vrag popravil. Po klinopisih učenega Nabuklobasarja. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. In zemlja je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdnom in Duh Božji je plaval nad vodami ...«
To se pravi, bil je kaos. Kaos pomeni zmešnjavo. Takšno zmešnjavo, da Gospod Bog pogosto ni vedel, kam je založil lulo in kam tobak. Zato se je iznenada odločil, da dovrši pričeto delo in obudi mnogoličje, ki je spalo v širni brezkrajnosti njegovega carstva.
Ker v temi ni videl delati, si je najprvo ustvaril dan. Zatem je razpel nad prostranstvom krasno sinjino neba in ga je obljudil z belimi oblački ter napravil pod njimi morje, da bi se lahko zrcalili v njegovih valovih. Vse to pa je storil edino v svoje plemenito veselje, kakor godec, ki brez namena prebira strune svoje harpe, ali kakor samodržec, ki ukazuje to in zabranjuje ono, ker je taka njegova najvišja volja in ker se mu takisto zdi ...
Čim dlje je ustvarjal Gospod, tem bolj mu je ugajalo in tem veselejši je bil samega sebe. Šest dni se ni oddahnil; in v tem času je razdelil vode in kopno zemljo ter jo pokril s travo, zelenjavo in plodonosnim drevjem; prižgal je zvezde na nebu, da bi ločile noč od belega dne in solnce z luno, da bi svetili zemlji. Napolnil je reke in morja z ribami, mlake z žabami, višave s ptiči, goščave z divjačino, grmovja s kuščarji in močeradi, ozračje z muhami in kožuhe štirinožcev z brzokrakimi bolhami.
Tako je napravil svet, poln lepote in vsakaterega blagra, in je spoznal, da bo prijetno živeti na njem. Sklenil mu je tedaj podariti lastnika in uživalca. V ta namen je vzel mastne ilovice in jo je gnetel na vse načine, zdaj tako, zdaj drugače, ter je dal obliki novega bitja vse, kar se mu je videlo vzor popolnosti. Nato se je sklonil k telesu, v katerem še ni bilo življenja: nastavil le svoja usta na usta neživega stvora in je dahnil vanj dušo od svoje duše in moč od svoje moči.
In glej, telo se je zganilo in je planilo na noge; pred obličjem Vsevečnega pa je stal Človek, mlad in čil in poln kipečih sokov, neveden kakor priroda okoli njega in lep in srečen kakor bog ...
Dočim pa je Gospod ustvarjal, je Duh Teme nevoščljivo lazil na njim in z zlobo opazoval njegovo početje Pri vsaki rastlini in vsaki najmanjši živalci, ki je izšla iz božje delavnice, je škripal z zobmi in lomil kremplje in ves nestrpen prestavljal kopita, misleč venomer na to. kako bi jo on drugače napravil. Ko je Bog mesil glino in oblikoval Adama, se ni mogel več premagati.
»Joj, Gospodar! « je zavpil. »Mar mu ne kaniš dati rožičkov?«
»Čemu?« je odvrnil Bog. »Saj ga ustvarjam po svoji podobi, ne po tvoji.«
»In tudi repka mu ne vsadiš?«
»Tudi repka ne.«
»Jejmene, jejmene, kakšen bo siromak brez repka! In hodi naj po tehle nekaznih lopatah? Zakaj mu ne narediš kopit?«
»Tebi nič mar, šepač! Delam ga takega, kakor je meni po godu.«
»Stokrat zalši bi bil s kopiti. Ali pa vsaj s parklji, z lenimi črnimi parkeljci, kakršne si napravil kozlom in prascem. Daj da ti pokažem. Gospodar.«
Tako govoreč je počenil k delu božjemu, uščenil tu, potegnil ondi, pomečkal drugod, in glej ga spaka, preden je Gospod naštel do treh, je on izpremenil bodočega Adama v pravega pravcatega vraga z vsemi vidnimi odlikami.
»Izgubi se!« je vzrojil Bog in kresnil hudobca po šapi. »Kdor mu bo dal življenje, mu tudi določi obraz. Čemu se štuliš, ko sam nisi zmožen ustvariti niti najmanjšega kukca?
Vragu se je pobesil nos in žalost ga je prevzela ob misli, da mu resnično ni dana stvarniška oblast. Da jo ima, kako bi prekosil Gospodarja!
Bog pa je v tem napravil moža iz ila in mu je vdahnil življenje. In ko se je oziral na okoli in z zadovoljstvom gledal mogoto svojega dela, je spet začutil vraga pokraj sebe.
»Gospodar,« se je cmeril Temni, »ali nisi ničesar prihranil zame? Čisto vse si ustvaril sam? O, kako si neusmiljen, da ne dovoliš meni prokletemu vsaj majhnega, majčkenega poizkusa!«
»Moje delo je popolno,« se je nasmehnil Gospod. »Ničesar ni v njem preveč in ničesar ni vnjem premalo. In kakršno je, je dobro. Kaj moreš pridati dovršenstvu? In s čim bi mogel ti, v katerem ni Dobrega, izpopolniti moj svet, ki ga je zgolj dobrota in smehljaj?«
»Mogel bi ustvariti Zlo!« Je šepnil vrag in lokave oči so mu zažarele. »Kaj je Dobro brez Zla, Gospodar? To, kar dan brez noči, mokrota brez suše, zvok brez gluhe tišine ... Kako naj človek spozna dobroto, s katero si ga obdal, in kako naj jo ceni, ako ne bo okušal tudi Zla? Zlo je tedaj potrebno in je tako rekoč utemeljeno v tvojem delu: priznal si ga že s tem, da si ustvaril Dobro. A kako hočeš ustvariti Zlo, ti, ki si vir najčistejše dobrote? Iz tebe ne more iziti, zakaj Zlo je v meni, ne v tebi. Tvoje delo je tedaj nedovršeno in jaz, tvoj sluga, te zaklinjam zaradi tebe samega: dovoli mi, da ustvarim Zlo, brez katerega ne more biti tvoj svet ne dober ne popoln!«
Gospod Bog se je zamislil. On v svoji dobroti ni prav razumel vraga, kaj hoče. Pojem Zla je bil izvzet iz njegovega bitja in ni si ga mogel predstaviti. Hotelo se mu je zatorej videti, kakšno je, in moledujoči vrag se mu je smilil v svojem obupu.
»Dobro,« je izpregovoril. »Prva beseda, ki jo izrečeš poslej, naj bo beseda stvarjenja. Enkrat samkrat ti je dana oblast, ki vzbuja Nekaj Iz Ničesa. Hodi svoja pota, Temni, in ustvari Zlo, da ga vidijo moje oči; le gorje ti, ako ne bo tvoje Zlo v svojem dovršenstvo enako moji Dobroti!«
Vrag je zacvilil od radosti in poljubil tla pred nogami Vsevišnjega. Reči pa se ni upal ničesar, da ne bi zapravit oblasti, katero mu je podelil Gospod; zato je molče izginil v samoto in jel premišljati, kako bi ustvaril na en mah kar najpopolnejše in najpogubnejše Zlo.
Tri dni in tri noči je blodil vrag po lesovih in ni ne spal ne jel ne pil in vse, kar je izmislil, mu je bilo premalo. Tretji dan je pritavat na rob goščave in je strme ugledal krasen vrt, ki ga je Gospod ogradil Adamu, da bi se v njem veselil življenja. Ta vrt je bil raj. Čudovita drevesa so rasla v njem in veje dreves so pokale od teže sladkega sadja; med drevjem so se razprostirale cvetoče livade in po livadah je šumela kristalna reka, ki je napajala vso to prelest. Srečni Človek se je izprehajal po vrtu in je poslušal petje rajskih ptic in brez strahu ali sovražnosti ga je obkrožala vsakojaka živad.
Ves zelen od nevoščljivosti je vrag opazoval to blaženo življenje. Zavist in zloba sta vzbudili v njegovem drobovju glad. Spustil se je na kamen za plotom raja, segel v malho, potegnil iz nje klobaso in se pripravit, da bi jel.
»Tri dni se klatim in snujem Zlo, da bi ga ustvaril,« je tarnal sam pri sebi, držeč klobaso v rokah; »tri dni premišljujem in ne izmislim ničesar. Tistile Adam, pokveka brez repa in rog, pa lenari v raju in ima vsega dobrega preveč! Ali bi mu posvetit, če bi vedel, kako!«
Tedajci mu je nekaj zablisnilo v rogati butici.
»Adam je Gospodarjev miljenec! Postavil ga je na višek svojega dela kakor cvet na vrh ponižne rastline. Ako je tedaj stvarstvo božje zgolj Dobro, bo moje Zlo tem mogočnejše, čim bolj bo opasno najpopolnejšemu stvoru — čim bolj bo opasno Človeku ...«
Treba je bilo samo še ustanoviti: kakšno bodi Zlo?
Vrag je sedel in ugibal, nihče ne ve, kako dolgo. Od samega premišljevanja je čisto pozabil, da ga tare lakota in da ima v roki klobaso. Drobne ptičke so mu sedale na glavo, pele in plete gnezdeča med njegovimi rogovi; še čutil jih ni. Gozdne živali so se mu bližale z vseh strani, vohale ga in mulile travo okoli njega, ne da bi se osvestil.
Nazadnje se je priklatil pes. Obduhal ga je z desne in leve, poškropil mu nogo in pri tem zagledal klobaso, ki je štrlela iz vragove pesti, prav kakor da jo ponuja. Hap! je šavsnil po njej, izdrl jo zlobcu iz kremljev in hajdi z njo v beli svet da so zadnje noge jedva dohalale sprednje.
Šele tedaj se je vrag predramil. Poskočil je, videl, da mu je pes ukral klobaso, in hop! za njim, kar so ga nesla kopita. Sopihal je in sopihal, ohal in ahal, renčal in rjul in končno res došel preklemanskega cucka. Že je iztegnil roko, že je zagrabil s kremplji, da bi mu otel klobaso; tisti mah pa je pes napel vse moči, vrag je ujel namestiu klobase rep, in ker je preveč potegnil nazaj, kuža pa je prenaglo drevil naprej, se je rep utrgal in je ostal hudimanu v šapi.
Ali se je razkoračil in zarentačil!
»Tak to imam zdaj za kosilo! In kdo je kriv? Samo preklicani Adam, ki mi je zmešal glavo! Pasji rep za klobaso!« Togotno je zavihtil nesnago okoli ušes in jo zalučil od sebe. »Da bi se iz tebe rodilo Zlo in da bi bilo podobno brezrogemu nagcu Človeku, ki skače tamle za plotom, svojega raja in ne ve od same neumnosti kod ne kam!«
Pasji rep je zletel čez rajski plot in pal kakor nalašč pred Adama. In jedva se je dotaknil tal, že se je izpolnila vragova kletev: rep se je izprevrgel v bitje, nago kakor Človek in podobno človeku, v marsičem pa tudi različno od njega.
Stalo je pred Adamom in ga je gledalo s skrivnostnim usmeškom, podpiraje z levico dve čudni bisernobeli in rožnato obradavičeni poluobli na svojih prsih, dočim je desnica toli spretno pokrivala zlatno senčico krila, da si jo videl le tem razločneje in skoro nisi mogel zreti drugam.
Človek je prebledel in zardel in spet prebledel; očividno se je zelo prestrašil. Da bi ga potolažilo, se je novo bitje okrenilo od njega ter mu dokazalo drugo plat, ki ni bila nič kaj manj vznemirjajoča. Adam je ves vztrepetal in je zagnal od groze tak krik in vik, da so zbezljali vsi bivoli v raju. Tudi bitje, ki je nastalo iz pasjega repa, se je tedaj naredilo, kakor da ga je strah. Dvignilo je roke na oči, pokazalo vse, kar je prej skrivalo, in pobegnilo iz Človekove bližine, čeprav ne daleč. A glejte čudo! Jedva je Adam videl, da ga ostavlja, že je planil za njim na obraz ter mu objel gladke noge, jeclaje:
»Eva! Življenje moje!«
Tisti mah je pogledal vrag čez rajski plot, tresoč se od radosti in cepetaje od razbrazdanega kozlovskega smeha.
Zlo je bilo ustvarjeno in se je zvalo Žena.
In Človek, najvišji cvet dovršenstva, s katerim je Gospod okrasil razodetje dobrote svoje, je ležal pred Njo na kolenih ...