Kako je Ivan Ivanovič brezuspešno potoval v nebesa
| Kako je Ivan Ivanovič brezuspešno potoval v nebesa Jože Zupančič |
| |||||||||||||
Ivan Ivanovič — ruski kmet. Imel je svoje krave, konje, ovce in svinje; redil jih je, prodajal, kupoval druge, pa jih zopet redil. Imel je svojo bajto, svoje njive, obdeloval jih je, kot jih obdelujejo vsi kmetje, pa je živel s svojo družino mirno in zadovoljno.
Prišla je revolucija. Ivan Ivanovič dolgo ni vedel, kaj se godi v Petrogradu in Moskvi. Šele čez dva meseca mu je povedal batjuška sosedne vaši, da ni v Rusiji več carja, da je Rusija postala republika, da je vstal apostol svobode Kerenskij, ki je osvobodil ruski narod izpod stoletnega jarma. Ivan Ivanovič se je odkril, prekrižal pa si je mislil: režpublika, pa naj bo režpublika, da bi bil le car dober. Morda pa bo naš novi car Kerenskij zahteval manj davkov kot Nikolaj. Božja volja je, bog ga varuj! Ivan Ivanovič je redil svoje krave, konje in prašiče, obdeloval svoje njive in živel mirno, kot je živel prej.
Prišla je druga revolucija. Ivan Ivanovič je zvedel, da ni več Kerenskega, da je vstal novi apostol svobode, Ljenin, ki bo pobil s svojo vojsko vso gospodo, vzel bo veleposestnikom vso zemljo, pa jo dal kmetom, davkov kmetu ne bo treba več plačevati, na zemlji bo ustvaril raj, ki ga je Ivan Ivanovič pričakoval šele na onem svetu. Zopet se je Ivan Ivanovič odkril, zopet prekrižal, pa si je mislil: pa če je tako, pa naj bo. Če bo novi naš car tako dober, bog ga varuj še mnogo let.
Ivan Ivanovič je pa kmalu začel spoznavati novega carja. Ta novi car je poslal svoje biriče, ki so zahtevali od Ivana Ivanoviča krave, konje, ovce, prašiče, vse, kar je prej prodajal v mestu, denar pa spravljal v mošnjiček za stara leta. Ivan Ivanovič je pridelal deset mernikov pšenice, car je zahteval petnajst; imel je pridno kokoš, ki je znesla vsak dan eno jajce, car je zahteval dva; imel je tri krave, car je zahteval štiri, kratkomalo Ivan Ivanovič je moral dati carju vse, kar je imel, pa še ni zadostovalo. Ivan Ivanovič se je počesal za vratom, pa si je mislil: to-le pa ne bo prava svoboda, tale car pa ne bo dober. In začel se je Ivan Ivanovič posvetovati s Pjetrom Pjetrovičem, Sidorom Ivanovičem, Kuzmom Damjanovičem in mnogimi drugimi ki so se pravtako praskali za vratom in kimali z glavami nad novo svobodo. Dolgo so se posvetovali, pa so sklenili poslati Ivana Ivanoviča v nebesa, da se pokloni Bogu-očetu in ga prosi, naj pride na zemljo, da jim uredi življenje, ki ga je zmešal novi car Ljenin z novo svobodo. Ivan Ivanovič je bil poštenjak od nog do glave, sprejel je to težko nalogo molče, pa se je napotil v nebesa.
Dolgo je hodil Ivan Ivanovič, nazadnje se je ustavil pred nebeškimi vrati. Odkril se je, odkašljal pa je potrkal. Sveti Peter mu je odprl, Ivan Ivanovič je vstopil v nebesa, zagledal Boga-očeta na zlatem prestolu, priklonil se mu do tal, pa je dejal: Bog-oče, težki časi so nastali za nas reveže na zemlji. Prišel je novi car, obljubil nam je raj na zemlji, češ da Tebe ni, da je vse to, kar so nas učili naši dedi in pradedi, laž, da je raj le na zemlji, ki ga pa uživa samo gospoda. Šli smo za njim, pobili smo gospodo, ko pa je novi car sedel na prestol, si je izbral novo gospodo, nove biriče, ki nas zatirajo še bolj kot preje. Slabi časi so nastali na zemlji, sami si ne moremo pomagati; novi car je surov in krvoločen, zato pa so me poslali Pjotr Pjetrovič, Sidor Ivanovič, Kuzma Domjanovič in še mnogo drugih, da te prosim v imenu vseh zatiranih stopiti na zemljo in rešiti nas iz težkega položaja.
Bog-oče je pogledal Ivana Ivanoviča, pogladil si je sivo brado, pa je dejal:
»Lepo je in veseli me, da se me spominjate ti in tvoji sotrpini na zemlji, pa prestar sem za take stvari, vse tekoče posle sem izročil svojemu sinu. Pojdi in povej mu, morda ti bo pa on pomagal.«
Ivan Ivanovič je povesil glavo, pa se je napotil k Bogu-sinu. Bog-sin je sedel s svojo materjo pod križem. Pet ran je zijalo na koščenem telesu kot takrat, ko so ga sneli s križa. Ivan Ivanovič se je poklonil do tal, potožil Bogu-sinu svoje gorje, pa ga je prosil, naj se usmili zatiranih, naj se spusti na zemljo in jih reši krvoločnega, nepravičnega carja. Bog-sin je začudeno pogledal Ivana Ivanoviča, ironičen smehljaj je legel na izmučeno lice in spregovoril je:
»Ne, Ivan Ivanovič. iz tega pa že ne bo nič. Bil sem na zemlji, učil sem ljudi, kako naj žive, pa so mi plačali hudo za dobro. Razpeli so me na križ, moji učenci so podrli svetišče, ki sem ga sezidal na zemlji, zgradili so novo, vrgli so mojo podobo iz tega svetišča, na njeno mesto so postavili zlato tele., pa se mu klanjajo. Če je res tako hudo na zemlji, pojdi pa prosi proroka Elijo, morda ti bo on pomagal.«
Ivan Ivanovič je povesil še niže glavo, pa se je napotil k proroku Eliji. Elija je sedel v zlati kolesnici, štirje vranci so hrzali pred njo in nestrpno bili s kopiti. Ivan Ivanovič se je priklonil do tal, potožil Eliji svoje gorje, pa ga je prosil, naj usliši glas zatiranih na zemlji, naj jih reši groznega carja.
Elija je stopil iz zlate kolesnice, približal se je Ivanu Ivanoviču, pa je spregovoril:
»Žal mi je, Ivan Ivanovič, da ti ne morem pomagati. Spustil bi se na zemljo, da vidim vaše gorje, pa se bojim, da mi boljševiki ne zaplenijo moje kolesnice in mojih vrancev. Boš že oprostil, star sem, bilo bi mi nemogoče, vrniti se v nebesa peš. Prosi, če je vaše gorje na zemlji res tako veliko, proroka Moizesa, morda se vas usmili on.«
Ivan Ivanovič je povesil glavo nizko, nizko, pa se je napotil k proroku Mojzesu. Mojzes je sedel nad debelo knjigo, listal je počasi in popravljal postave, ki jih je bil dal izraelskemu ljudstvu. Ivan Ivanovič se ie priklonil do tal, potožil Mojzesu svoje gorje, pa ga je prosil, naj se vsaj on usmili zatiranega ljudstva na zemlji. Mojzes je zaprl debelo knjigo, snel očala, pa je spregovoril:
»Šel bom, Ivan Ivanovič s teboj na zemljo, ogledal si bom vaše gorje, in če bo le mogoče, bom rešil nesrečno ljudstvo in ga pripeljal, kot nekdaj Izraelce, v obljubljeno deželo.«
Ivan Ivanovič je bil ves srečen. Vrtel je v rokah svojo papaho (rusko pokrivalo), klanjal se je Mojzesu do tal in sipal je venomer hvalo velikemu proroku. In napotila sta se na zemljo Ivan Ivanovič z velikim prorokom Mojzesom.
Minilo je nekaj dni in Mojzes se je srečno vrnil v nebesa. Bog-oče, ki je medtem že zvedel, da je Mojzes sprejel težko misijo, je poslal k velikemu proroku arhangela Gabrijela, da pokliče Mojzesa pred božji prestol. Mojzes se je približal zlatemu prestolu, smehljaj je igral na licu proroka. Bog-oče ga je vprašal, kako je na zemlji.
»Véliki oče, vladar nebes in zemlje, bil sem na zemlji, videl sem, kaj se tam godi, in prišel sem nazaj, da ti poročam. Bil sem v Tomsku in Petrogradu, v Odesi in Moskvi v Kijevu in na Kavkazu, pa sem videl, da ni res, kar ti je govoril Ivan Ivanovič. Naši so vsi preskrbljeni, vsi zadovoljni vsi siti in oblečeni in vsi so trdili v en glas, da jim je dobro v obljubljeni deželi.
Bog-oče je prikimal z glavo in Mojzes se je vrnil k debeli knjigi.