Kako je Jerala frajtar postal

Kako je Jerala "frajtar" postal Anton Danilo

Viri:	Predtržani, Prešeren in drugi "svetniki" v gramofonu! Spisal in govoril C. Danilo, član slovenskega gledališča v Ljubljani. Ljubljana, 1911.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V Radovljici sva bila potrjena jaz in moj prijatelj Jerala, in v 24 urah sva morala že "cok in pok" v Ljubljano.

Vse se je tako hitro vršilo, da je Jerala imel komaj časa se od Urške posloviti.

Urška mu je dala en pušelc, en goldinar in eno klobaso ter nekoliko poljubov in zatrdilo, da mu ostane zvesta.

Vlak je zažvižgal. —

Ves žalosten je prišel Jerala v Ljubljano. Ko prideva po Prešernovi ulici doli do Prešernovega spomenika, se moj prijatelj odkrije in vpraša:

"Kaj so pa to za en gospod, k' tle gor stoje?"

"To je pesnik Prešern", odgovorim jaz.

"Aha, to je tist pesnik, k je imov eno "puklasto" ljubco. Poznam pesem: Ti si kriva ljubezniva ..."

Jerala se je precej privadil komisu in soldaški suknji in v inštrukcijski šoli je imel srečo.

Gospod feldvebel so razlagali, kaj je telegraf. Ko gospod feldvebel vprašajo Jerala, ali je vse razumel in ako more vse to podomače povedati, se odreže Jerala:

"To je tko, ko b' en maček stavu v Amerik, rep b pa imov tako dovg, dab segu v Europo, potem pa gospod feldvebel stopjo mačku na rep, in maček v Amerik zacvil ..."

Na to so ga gospod feldvebei pohvalili in "foršlogal" za "frajtarja."

V šestih tednih je že nosil zvezdo. Omeniti moram, da je pri vojakih "frajtar" prvi gospod. —

Kmalu na to sva bila komandirana k alpincem in naša kompanija je ležala v Kanalu. Naenkrat pa so višji gospodje dali v befel, da smo iberzecan v Koborid in gospod frajtar Jerala je bil komandiran bagažo prepeljati v Koborid. —

Vroče je bilo; trebuh ga je bolel in muhe so bile od sile sitne. Jerala je sedel na vozu in gonil kobilo. Pod ročinskim klancem sreča dekleta, ki so šla iz Srpenice v Trst. Bodisi da je Jerala pri pogledu punc se spomnil svoje Urške in pustil vajeti iz rok, ali da je kaka podrepna muha piknila kobilo; kajti kobila prične bezljati. Jerala jo je curukov in curukov, nič ni pomagalo; kobila je le bezljaia in bezljala.

Katastrofa je nastala! Nad ročinskim klancem se je kobila z Jeralo, vozom in bagažo prebrnila v Sočo.

Kobila na pol ubita, bagaža v grapi in Jerala v Soči! —

Vozniki in drugi ljudje, ki so prihiteli na mesto nesreče, so pač rešili Jeralo iz vode, kobilco in nekaj bagaže na cesto, toda vsega je bilo le konec.

Nek doktor Pintar je obvezal rane Jerali, ali v njegovih rokah je Jerala zdihnil svojo frajtarsko dušo.

In če greš popotnik čez ročinski klanec, ugledaš bridko martro in na leseni tablici sliko, kako Jerala "curuka" zbezljano kobilico; spodaj pa napis:

Kobila je vsled muh zbezljala,
Z voza padel je frajtar Jerala.
Doma je bil 'z Radoljce,
Kobila pa 'z Zakojce.
Kobilo končal je šintar,
Jeralo pa dohtar Pintar.