Kako je Pavlihova hiša pogorela.
| Kako je Pavlihova hiša pogorela Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||||
Kmalu je imel Pavliha priložnost, da je materi pokazal, kako zelo čisla njene zapovedi, ter da niti za las ne odjenja od tega, kar mu je bilo rečeno, da naj stori.
Nekega dne je ostal Pavliha spet sam doma. Mati je šla v cerkev, sinu pa je izročila vse gospodarstvo. Pavliha pa si ni dal malo opraviti pri svojem imenitnem opravilu. Vse je staknil in vse je preložil, če se je le premakniti dalo; morda si je mislil, da je še kje kakšen kukec skrit.
Tudi v drvarnico ga je pes vlekel. Ta je bila temna in polna suhih drv. Pavliha bi rad vedel, kakšne skrivnosti skriva drvarnica med poleni. Jame tedaj premetavati drva, kajti mislil si je: zavoljo samih drv bi ta lopa ne bila tako temna kot zimska noč. Gotovo ima njegova mati kaj posebnega tukaj skritega. Pa kdo more kaj v temi najti? Da ne vsak, je tudi Pavliha dobro vedel. Gre torej v peč po žareče oglje in si zakuri sredi drvarnice. Lepo si razsvetli, saj je imel zadosti drv. Hitreje in hitreje začne preiskovati, toda kmalu se vnamejo drva, skoraj vsa drvarnica je v ognju. Okorni Pavliha si ni znal pomagati, ljudi si ni upal klicati, matere pa doma ni bilo. Kaj drugega je hotel storiti: po njo je tekel. Zaklene hišne duri in jo ubere v cerkev. Tam poklekne pod korom in lepo moli precej časa. Potem se približa materi, ki je sedela v klopi na ženski strani prav vštric njega. Počasi se nagne proti nji ter ji potiho na uho pove, da doma v hiši gori. Mati se je tako prestrašila, da je omedlela. Nekaj bližnjih ljudi jo je začelo buditi, nekateri pa so Pavliho spraševali, kaj je materi tako strašnega povedal.
— Mati bi bili hudi, če bi jaz drugim povedal, jim odgovori Pavliha ter nikomur ne črhne besede o ognju. Pa saj tudi treba ni bilo, ker je na cestah vse vpilo, da gori. Tudi mati, ki se je spet zavedela, zajoka in potrdi žalostno novico.
Kmalu ni bilo nikogar več v cerkvi, kajti vsi so hiteli k ognju. Pavliha s svojo materjo je bil skoraj zadnji.
— Sin, sin, je rekla mati Pavlihi, ob vse si me pripravil. Tuja vrata naju bodo za naprej po petah tolkla.
— Nič se ne bojte, mati, ji odgovori Pavliha, ne bojo naju tepla tuja, ampak domača vrata.
Potem Pavliha skoči in sname hišne duri, ki jih ogenj še ni bil obliznil, zadene duri na hrbet tako, da je spodaj pete ob duri brusil. Lahko jih je prenašal, saj je bil silno močan. Pavliha stopi z durmi na hrbtu pred mater ter pravi:
— Glejte, mati, vsaj vrata sem rešil, da bova svoja imela.
Nobene mu mati ne reče, temveč sede na tla ter jokaje gleda, kako si ljudje prizadevajo, da bi pogasili ogenj ali pa vsaj sosednje poslopje zavarovali pred požarom. Trapasti Pavliha pa je prenašal vrata naokoli in je bil ves srečen, ker jih je rešil pred ognjem.
Pavliha tudi zadnjih materinih besed ni prav razumel. Mati je namreč hotela reči, da bodo tuji ljudje vrata za njima zapirali, ko bosta po hišah prosila in beračila, saj drugega jima ne bo kazalo, ko jima je hiša pogorela.
Ogenj so ljudje kmalu pogasili. Pavliha si je moral zdaj pri ljudeh strehe prositi, ker premoženja z materjo nista imela, da bi si hišo spet zgradila. Nekaj časa so ju ljudje v domači vasi še trpeli, potem pa so Pavliho spokali iz vasi, ker je domačinom preveč nagajal. Brez sina pa mati ni mogla biti, šla je torej za njim. Odslej sta se klatila po širnem svetu. Pavliha pa je še zmeraj skrbno prenašal okoli vratu domača vrata, edino, kar mu je še ostalo.
Zapisal J.Č.Peščenikar