Kako je Reparjev Jože prišel v samostan
| Kako je Reparjev Jože prišel v samostan. K. |
| |||||||||||||
Reparjev Joža je bil velik socijalist. Posebno so mu bili v želodcu duhovniki in redovniki. Da, posebno menihe je imel na piki. To vam je vedel toliko "zanimivih" šal o njih, da mu jih ni nikdar zmanjkalo. Kakor jagode na rožnem vencu jih je imel nabrane. V salonu "pri galonci", kamor je zahajal redno vsaki večer, je imel posebno rad, če se je tam zbral večji krog "prijateljev", da jih je mogel zabavati s temi svojimi šalami.
Kar je bilo enakih bratcev, seveda, so ga radi poslušali in se mu od srca nasmejali in ga v tem spodbujali, da jih je še raje pravil.
Toda vsi pa niso bili taki. — Nekaterim se je pa to studilo in so mu oporekali. O, pa se Joža ni dal veliko motiti. Še nalašč in še bolj kosmate je pravil.
"Nekaj moramo narediti, da ga bomo izučili," je rekel eden izmed teh. "Predaleč gre!" Samo vedeli niso, kaj bi naredili. Pa so jo kmalu pogruntali in Joža jo je skupil.
Imeli so igro pri društvu, kjer je bila tudi vloga meniha. Igra je dobro izpadla in igralci so jo po igri mahnili na 'enega" v salon "pri galonci", da si zmočijo suha grla in proslave uspeh po pristno slovenski navadi, pri kozarčku. To so bili seveda sami pošteni in pametni fantje in možje. Reparjev Joža je bil seveda zopet "pri galonci" in zopet pridno zabaval družbo s svojimi starimi neslanimi šalami.
Ko je opazil novo družbo in poznal igralce, se mu je njegovo rudeče srce še bolj zasmejalo in pripovedoval je najbolj neslane, katere je vedel.
Seveda so mu igralci oporekali in ga svarili, naj bo tiho. Pa je bilo vse zastonj.
Ko Jože le ne odneha, pade enemu izmed njiho lepa misel v glavo, kako bi Jožeta izučili. Poklical je par svojih prijateljev na stran in jim povedal o svojem načrtu. Vsi so se zasmejali in načrt odobravali.
"Dobro! Toga bo izučilo! Vsi smo za to!"
Sedli so mirno nazaj k mizam in se zabavali in se za Jožeta niso več zmenili.
Joža je pa dalje klobasal in pil v svoji družbi. Navlekel se ga je prav pošteno. Precej pozno je že bilo, ko se je popolnoma pijan odmajal iz salona proti domu. Toda preveč ga je bilo nocoj. Noge so bile preslabe. Videlo se mu je, da bo danes prav težko prišel srečno do doma. Vsaj brez počitka ne bo šlo.
Igralci so se spogledali, plačali in odšli za njim ven. In res, Jožetu kar ni ni šlo in ni šlo. Zanašalo ga je, kakor barko v viharju. Večkrat je postal, se naslonil na kak zid, da bi se odpočil, pa jo je zopet mahnil naprej. Pa kar ni šlo več. To ga je pa vjezilo, da je nekaj zagodrnjal in šel na prazno loto, kjer je bilo več trave, in tam legel in kmalu zaspal.
"Sedaj pa le hitro!" so se škodoželjno nasmejali igralci za njim in pošli hitro k njemu.
Eden izmed igralcev je imel vlogo meniha in je imel v svojem kovčegu redovno obleko. V to so oblekli Jožeta. Joža je sicer malo godrnjal in se otepal, pa bilo ga je preveč. Nič ni vedel, kaj se ž njimi godi. Ko so ga tako oblekli, vstavili so mimoidoči "taxi" in se ž njim odpeljali do bližnjega samostana.
Tam so ga lepo odložili, plačali taksi in potem položili tik pred samostanska vrata in močno pozvonili in odhiteli proč.
Ni bilo dolgo, ko pride samostanski vratar gledat kaj je. — Odpre vrata in tu vidi — na Bvojo veliko grozo — pijanega "meniha" na tleh. Hitro gre k predstojniku in mu pove, kdo je zunaj. Tudi predstojnik se seveda prestraši. Vendar, da bi ne bilo škandala, neso ga v samostan in ga polože v celico, da bi prespal svojo pijanost, da bi videli kdo je.
Dolgo je Joža spal drugo jutro. Precej visoko je bilo že solnce, ko se slednjič prebudi. Začne gledati okrog sebe, pa tako čudno se mu je vse zdelo. Tu še nikdar ni bil. Kje pa je? Kolikor bolj se mu vrača zavest in kolikor bolj gleda okrog sebe, toliko bolj se mu zdi vse čudno. Misli, misli, kje je bil sinoči in kaj se je ž njim zgodilo, pa se kar ne more ničesar spomniti. Poskuša vstati. Vstane, pa opazi redovno obleko, v kateri je.
"Hudiman! Kje pa sem? Pa meniška halja! Kje sem jo pa dobil?"
Misli, misli. Pa nič. Kar ničesar se ne more spomniti.
Ves žalosten in prestrašen sedi na postelji in premišljuje, kaj se je moralo ž njim zgoditi. On, Reparjev Joža, pa menih!? Kako je to mogoče?
Kar nekdo potrka na vrata. Ključ se obrne, vrata se odpro in — v celico stopi redovnik.
Joža se še bolj prestraši. Ali sem še živ, ali sem pa že v večnosti, si misli in gleda prestrašen resnega redovnika.
"Človek, kdo pa ste?" ga vpraša ogorčeno redovnik.
Ko sliši človeški glas, se Joža nekoliko ojunači.
"Kdo sem? Kdo ste pa vi? Kje pa sem?" vpraša mesto odgovora Joža.
"Kdo sem? Nesrečni človek, predstojnik sem tega samostana in sem vas prišel vprašat, kdo ste vi? Od kod ste, da ste nam naredili tako sramoto?"
"Kdo sem? Odkod sem? Jaz mislim, da sem tu iz mesta. Pa res ne vem. Že celi Čas premišljujem o tem, pa sam ne vem. Prosim, bodite tako dobri in pošljite na Bergeville, 104 Main St., vprašat gospodarja, če je Joža Repar doma. Če ga doma, potem sem jaz tisti. Če pa je, potem pa Bog ve res, kdo sem?"
Kako se je cela storija končala, mi ni znano, pa tudi ni važno. Toliko je pa vendar znano, da Joža nikdar več ni menihov niti omenil z besedo. In ako ga je kdo hotel napeljati, da bi zopet povedal katero svojih znanih o menihih, zardel je in ga zavrnil: "Ej, pusti mirne ljudi pri miru, ki ti niso nič žalega storili! Samega sebe poglej!" in hitro je obrnil pogovor na kaj drugega.
Ko so se pa igralci zbrali drugi večer k sklepni seji v društveni dvorani, pa ni bilo smeha ne konca ne kraja. V izdatkih igre je bila pa tudi postojanka za "izgubljene kostume meniha".
"Šala nas stala par kronic. Pa jih je bite vredna!" so rekli. In prav so imeli!