Kako je bila ustvarjena kukavica
| Kako je bila ustvarjena kukavica Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
KAKO JE BILA USTVARJENA KUKAVICA
Bilo je o pustu. Belokrajinci so odšli v zidanice točit v barilčke vina, ki ga je tamkaj na pretek, da bi z njim proslavili norčavi praznik. Belokrajinke so pa mesile testo ter hitele s peko hlebčkov in pustnih krofov.
Tisti čas sta po Beli Krajini potovala Kristus in sveti Peter. Bila sta lačna, iz vseh belokrajinskih bajt pa je dišalo pečeno testo. Zatorej sta se namahnila v premožno hišo, v kateri je gospodinjila skopulja. V izdolbenih pečnicah stare kmečke peči je skopuška ženska pekla hlebčke.
»Bog daj srečo!« je pozdravil Kristus. »Uboga in lačna popotna človeka sva.«
»Le kaj naj vama dam, ko sama ničesar nimam,« je skopa ženščura ujedljivo odvrnila.
»Kruh pečete, mati!« je Kristus dejal in uprl otožni pogled v peč, kjer so v pečnicah dišali pravkar pečeni hlebčki. »Veliko hlebčkov ste spekli, mati. Prosiva za enega, da si utesiva glad.«
Skopulja pa je obotavljaje se prestopicala okoli peči in pogledovala hlebčke v votlih pečnicah. Tako je dolgo časa pokukavala v pečnice ter ugibala, kateri hlebček naj da nadležnima popotnikoma.
»Kaj pa tako gledate, mati?« je vprašal Kristus.
»Kukam, v kateri pečnici je najmanjši hlebček, da ga vržem požrešnima postopačema!« je ženska zadirčno odvrnila.
»Da bi večno kukala!« je zdajci spregovoril Kristus.
Komaj je spregovoril, že je izpred peči odletela v bližnjo lozo pisana ptica. Tamkaj je sedla na drevo in žalostno zapela: Ku-ku! Ku-ku!
Tako je Kristus ustvaril kukavico, ki se še zmerom nemirno spreletava po naših gozdovih in prepeva svojo pesem, porojeno iz skoposti.