Kako je dobil človek roge in žena sina

Kako je človek dobil roge in žena sina.
Po klinopisih učenega Nabuklobasarja.

Vladimir Levstik
Izdano: Slovenski narod, 58/41–42, 1925
Viri: dLib 41 42
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor vemo, je ustvaril Evo vrag iz pasjega repa.

Izprva ga je bolelo srce, ker se je naredila tako nenadoma in sama od sebe, brez tistih vnanjih dik in odlik, ki jih je smatral kruljavec v svoji rogati repatosti za višek lepote. Toda čim delj jo je opazoval, tem bolj je uvidel, da je vzlic nedostatkom prečudno zala stvarca, in kmalu ga je pekel samo še kes, zakaj jo je tako togotno naprtil Človeku in je ni prihranil v svojo lastno slast in strast. Malo prida vrag bi bil, ako ne bi cepetal ob pogledu na njene snežne grudi, biserno grlo, oble boke in druge peklenske nastave, ki so že tedaj obetale, da bodo izdatnejše od vseh železnih mišelovk!

»Odloženo ni zamujeno,« je modroval sam pri sebi. »Ako je pozno za Evine rožičke, je časa več ko dovolj, da postane Adam tem veličastnejši rogač.«

»Kaj momljaš, godrnjalo?« se je ti je mah oglasil Bog, ki je stopil z nebes, da bi videl, kako živi Adam v raju, »Ali si ustvaril Zlo?«

»In še kakšno, Gospodar! Pravo pravcato Zlo, mogočno in znamenito kakor le kdaj kako tvoje Dobro! Ali vidiš, kako se valja Človek, najplemenitejši stvor tvojih rok, pred mojim delom na kolenih? Vidiš li, kako se smuče in suče, prilizuje in malikuje? Reci zdaj, ako moreš, da ti vrag ni bil kos!«

Tako govoreč je zmagoslavno iztegnil roko in pokazal Gospodu nago dvojico, ki je brila v raju vsakojake otročje burke. Akoravno ni bilo v njunem početju ničesar kdo ve kako prepovedanega, je ta pogled vendar iznenadil Stvarnika in napolnil njegovo srce s skrbjo; s tem večjo skrbjo, ker je šele zdaj strme opazil, da v naglici ni odpravil vseh izprememb, s katerimi je vrag ponakazil Adamovo vnanjost, ko je sitnaril v božji delavnici. Gospod je nameraval ustvariti Človeka ne le brezgrešnega, ampak tudi nezmožnega, da bi grešil. Določil ga je v to, da bi jel in pil, poslušal ptičke in trgal cvetličice in prepeval od zore do mraka njegovo slavo in čast: zdaj pa ga je videl sposobnega vseh grehot, ki se jim le moreš zapisati, da jameš iskati nebes na zemlji in se strmoglav zakadiš v pekel.

Zelo se je zbal Gospod za srečo Adamovo in je neutegoma stopil predenj, da bi ga otel.

»Adam,« je vprašal s strogim glasom, »povej mi, ali si že okusil sad, ki ga rodi Drevo Spoznanja?«

»Ne vem, Gospod,« je odvrnil Človek. »Kaj je Drevo Spoznanja?«

Bog se je rad oval odgovora, zakaj spoznal je, da Adam še ni okusil sadu. Vendar pa se je obrnil tudi k Evi:

»Povej mi, Eva, si li okusila sad, ki zori na Drevesu Spoznanja?«

»Ne še, Gospod, prav gotovo da ne,« je vzbrbljala. Žena kakor sraka na travniku in drzno pogledala Bogu v oči. »Kje je Drevo Spoznanja?«

Po tej besedi je Bog uvidel, da je njena duša lokava in polna hlepenja po grehu. Zato ji je položil roko na čelo in je vzel hudobčevo nrav od nje ter jo je storil nevedno, kakor je bil Človek. In tudi na Adama je položil roko, da bi pozabil slo, ki je že prešinjala njegove ude in vpila po utešenju. Nato je dal Evo Adamu za tovarišico in jima je zabičil, da naj ne jesta sadu z Drevesa Spoznanja, ako nočeta umreti; in v znak, da mislita na prepoved, naj vsako uro glasno zapojeta njegovo slavo, da ju bo čul.

Človek in Žena sta jela živeti po ukazu Gospodovem. Ker nista vedela, kakšno je Drevo Spoznanja, niti ne, kje raste, se nista upala jesti z nobenega drevesa in sta se hranila s korerinicami in ju je bolel trebuh na moč. In da bi ju čul Gospod, sta pela sleherno uro njegovo slavo in sta bila hripava, ker sta se drla kakor žerjava. Bog pa je sedel v nebesih in pušil lulo ter zadovoljno poslušal hvalni spev; in ker v svoji dobroti ni izpredvidel sile Zla, je misli, da je stvar v najlepšem redu.

Toda vrag se je klatil okoli raja in pasel oči na lepoti Žene; in misel, da je premagan, mu kar ni hotela v glavo.

»Zlo, ki sem ga ustvaril, naj bi prepevalo božjo slavo?« je škripal z zobmi. »Dobri naj bi užugal Lokavega? Ukanil si me, Gospodar?«

In spravil se je na delo, da bi uhvatil svoj plen, bodi že za čop ali kako drugače.

Nekega dne, ko sta Človek in Žena pravkar odpela božjo čast in je Adam ves upehan zadremal v senci, se je izpremenil vrag v zeleno kačo in je zlezel po travi skozi rajski plot. V raju je videl Evo, ki je zeha je šetala med drevesi ter ugibala, katero izmed njih bi utegnilo biti Drevo Spoznanja. Ko je prispel do nje, se je nahoma prevrgel v človeka, nalikujočega Adamu in še mikavnjšega za njene oči ter polnega zvijač in poželjenja.

»Kdo si, ki te srečam prvič v tej samoti?« se je splašila Žena. »Strah me je tvojih oči in srce mi zamira, ko stojiš pred menoj. Hodi svojo pot, ali pa zbežim in pokličem Človeka!«

Toda vrag je bil na cilju svoje poti in se ni ganil. In Eva ni zbežala, niti ni zvala Adama na pomoč; še bliže je pristopila k tujcu in je dovolila, da jo je prijel za roko.

»Kdo sem?« je odgovoril zlobec.

»Tisti, ki ve in vidi.«

»Ako veš vse, Gospodovih misli ne veš.«

»Vprašaj, da se uveriš.«

Tedajci je Evo premagala radovednost, ki je pri Ženski vedno začetek greha.

»Povej,« je dejal, »je li resnica, da umre, kdor bi okusil sad Spoznanja?« 

»Nikakor ne!« se je razbesedil Zviti. »On ne umre, zakaj Spoznanje je silnejše od smrti, in kdor ga užije, okusi mogoto, ki je dana Gospodarju od vekomaj. Prepovedal vama je sad Spoznanja, ker vama sebično zavida najvišjo srečo in noče, da bi se Človek in Žena prispodobila Bogu.«

Njegova roka je v tem objela Evo čez pas; njegove oči so ji plamenele v lice in dih njegov je šel kakor ogenj preko njenih ust In Žena je dala, da se je vrnila vanjo pohlepna in ničemurna duša, ki je bila izgnana po volji Gospodovi.

»Ti praviš, da nama Gospod zabranjuje sladkost Spoznanja, ker nama je ne privošči? Uživati jo hoče sam, ker bi naju storila enaka Njemu?«

»Sla Spoznanja je slast vseh slasti«.

»Pokaži mi Drevo Spoznanja, da vsaj od daleč vidim veje, ki segajo s zemlje Človekove v nebesa božja!«

Izkušnjavec jo je stisnil k sebi. Žar, ki je tlel v njegovem srcu, se je prelival v njo.

»Drevo Spoznanja hočeš videti?« je šepetal v odprto školjko njenih ust. »Drevo Spoznanja je v tebi. Žena! Ali slišiš burno šumenje njegovih vej? Čutiš le kipenje sokov njegovih? Okušaš li mogoto, ki razganja plod njegov in polni tvoje žile z opojem večnosti? Daj, prekrasna, daj, golobica daj, kraljica moja, da ti utrgam božanski sad Spoznanja!«

Tako je po vrsti vsadil vanjo semena radovednosti, ničemurnega hlepenja in vrtoglave sle. Jezika! je in ščegetal, objemal in prižemal, bunil in sladkokljunil, dokler ni z dušo in telesom dovolila, da ji je pripravil sad Spoznanja tako užitno in imenitno, tako prekrasno in gorostasno, kakor ga le more pripraviti požrešen vrag, ki je sam gladoval devet večnosti zapored.

Kdo ve, doklej bi trajala njuna gostija, da ni sanjal Človek med tem zelo čudnih sanj. Bilo mu je, kakor da se izpreminja v jelena šestnajsteraka; še ko je planil na noge, se je strahoma zgrabil za glavo, češ, ali ni vendar le kaj pognalo. Nato je vrgel oči okoli sebe in je videl, da ni Žene nikjer.

»Eva, kje si?« je zaklical.

Eva, začuvši klic, se je brž zahvalila na slastni pojedini in je odhitela k svojemu drugu; vrag pa jo je odkuril iz raja, kakor je prej prilezel vanj.

»Sanjalo se mi je, da sem Jelen,« je povedal Človek Ženi.

»A meni se je sanjalo, da jem z drevesa Spoznanja,« je rekla Eva, v kateri je vražja gostija obudila vso staro zvijačno nrav.

»Nesrečnica! Ali se ti ni tudi sanjalo, da si umrla?«

»Oj budalo! Sanjalo se mi je, da letim kakor veter in gorim kakor solnce in da sem večna in vsegamogočna, kakor Bog.«

Imela je dober tek, kakor vsi, ki se veliko gibljejo pod milim nebom; in mu je pela in žvrgolela, dokazovala in lagala, mamila ga in dražila, dokler ni bil siromak voljan, da tudi on pokusi. Ko sta blebetala poslednjo molitvico pred obedom, pa je prišlo Adamu zdajci na um, da mineva ura, odkar sta zadnjič zapela slavo Gospodovo. Povedal je to zapeljivki, češ, vendar le bi trebalo prej zadostiti dolžnosti.

»O, nič te ne bodi skrb,« ga je zavrnila; »pel boš kar nehote in moja glorija bo sama zalegla za sedem angelskih zborov.«

Tako se je tudi zgodilo. Ker pa je bila melodija njune hvalnice nekam čudno različna od dotedanjih, je Bog odložil pipo, stopil pogledat in treščil vmes, še preden sta doglodala prvi ogrizek.

Tisti mah sta se Človek in Žena osvestila svoje nagote in sta trepetala pred srdom Gospodovim kakor dve stebelci v dihu nevihte. In Bog ju je sodil in sta se izgovarjala, Adam na Evo in Eva na izkušnjavca, ki ga je Gospod takoj spoznal, da je bil vrag.

Videč, da sta zapravila nevednost blaženih in sta se vdala zlu, je Gospod obupal nad človekom in nad Ženo. Odprl jima je vse prepade sle, zato pa ju je izgnal iz raja in jima je zatvoril njegovo dver. In udaril ju je z nadlogami, ki so trle Adama in zarod njegov in tarejo nas ubode grešnike še danes ta dan.

Drevesa raja jima še niso izginila izpred oči, ko sta prvikrat okusila stud izgnanstva. Adam je uganil pomen svojih sanj in je osvetil rogovje svoje na vseh pregrešnih mišicah in koščicah Žene; to je ponovil kasneje še neštetokrat, ne da bi veliko zaleglo.

In preden je minilo leto in dan, je Eva z mukami povila sina, ki pa ni bil ne Kajn, ne Abel, zakaj ta dva sta se rodila pozneje iz Adamove krvi: nego prvorojenec Žene je bil sin Prokletega in ime mu je bilo Ganef.

Abel, ljubljenec Gospodov, ni rodil otrok, ker ga je brat ubil za časa, da ni okusil ženske.

Kajn, ubijalec svojega brata, je postal oče nas vseh, ki mrgolimo na obličju zemlje ter jo namakamo s potom svojega čela in smo njen gnoj in njena moč; nas, ki se mučimo s srdom in ljubeznijo, z upom in obupom svojim in umiramo nepoplačani v odkup za Ženin greh.

Ganef pa, ki mu je dal Lokavi življenje in Žena prvo mleko svojih prs, je postal oče njih, katerim se edinim dobro godi na svetu: menjalcev denarja, sleparjev, farizejev, velikih duhovnov, krivičnih oblastnikov, lažnivih tribunov, zapeljivcev neumnih množic in vse ostale sodrge, ki ni vredna, da jo obseva beli dan.

In še to pravi Nabuklobasar, mag in profesor filozofije na univerzi v Babilonu:

Božji mir bi bil na svetu in nikoli ne bi človek grešil v svojem gnevu, ako ga ne bi ščuval rod Ganefa, kakor je začetnik tega rodu pristopil h Kajnu in mu je šepnil na uho peklenski svet:

»Ubij brata, ki je našel milost pred obličjem Gospodovim! Ubij ga v moje veselje ... za plamen, ki ugasne ... za dim, ki skopni ... za nič in za manj kot nič ...«