Kako je g. Zajec delal drugič izpit
| Kako je g. Zajec delal drugič izpit. Oskar Kamenšek |
| |||||||||||||
Cand. Iur. Josip Zajec je imel že zdavnaj svoj absolutorij, a drugega izpita še ni imel. Polagati pa ga ni mogel, ker so ga imeli doma za materialista.
Zgodilo se je to tako-l e: Že v deških letih je bil izgubil starše in mali kapital, ki so ga pustili njemu in bratu, je nadzoroval varih, njiju stric. Ta je bil trgovec nekje na Dolenjskem in vestno jima je pošiljal mesečno gažo, mlajšemu vedno tudi opomine. Mlajši je bil baš jurist in imel je to smolo, da je veljal doma pri stričevih kot velik lump in zapravljivec, čeprav je bil jako soliden in marljiv dečko. Ni vedel, kako je to prišlo, in ni se mogel spominjati, da bi bil napravil kaj takega, kar bi opravičevalo tisto sodbo. Ali tako je: Pride nenadoma misel – morda jo je prinesel veter - in ljudje se je ne otresejo in ostane v vsem mestu.
»Josip je precejšen lump – škoda zanj!« Pa je človek izgubljen, ko se še dobro ne zaveda.
Ali brat je imel večjo srečo, o njem niso vršele take misli – morda je to tudi zaslužil, zakaj študiral je filozofijo in se potrudil vsled tega, izgledati kolikor mogoče manj kot človek. Nikamor ni zahajal, lasje so mu rasli že po vsem obrazu, samo učil se je - pač je lahko izhajal z mesečnimi 30 gld. A Josipu ni zadostovalo ni petdeset, no stric, ki ni bil morda še nikjer po svetu, se je čudil, kako to, zakaj zadostuje onemu, temu pa ne - potrošljivec je ... in majal je z glavo.
Morda je bil povprašal o tem v pismu zaupno fiiozofa, morda so bile druge stvari, ki jih ne zna nihče, nego Bog in filozof - ali nekega večera je dobil stric od starejšega brata pismo in v njem je čital: »Če pa toliko potroši, se ne čudim – saj je velik materialist ... «
Stric je odprl široko oči ter si nataknil očali. Zaprl je pismo in ga spet razgrnil. Žena njegova je vzdignila glavo od pletenja, njiju hčerka se je sklonila od mize v temo, in mož je prebral vdrugič čudni stavek.
»Če pa toliko potroši, se ne čudim – saj je velik materialist.«
Zavzdihnil je ter se prijel za prsi, kakor da ga je zadela krogla; teta, ki je bila pobožna ženska, ga je plaho pogledala in se brž prekrižala; dekletce pa se je še bolj pomaknilo v temo vstran od svetilke ter sklonilo glavo kakor v grehu … Zakaj slutilo je, četudi samo ni moglo verjeti, da je i ono krivo vsega tega, ki ga je tako plaho, tako nežno ljubila, da Josip morda še vedel ni.
»Materialist? ... Kaj je to? ...«
Prestrašena sta se spogledala mož in žena, nista razumela besede, ali prišla je misel, da je to nekaj, kar ne sme biti, da je to greh, izprijenost, pokvarjenost.
»Brez Boga je ... Bog mu odpusti! ... «
Vnovič se je prekrižala teta, vztrepetala je ter se komaj branila joka.
Stric je odložil očali in jih brisal, ker je bil v zadregi.
»Materialist je ... to je lahko nekaj groznega. Mogoče je, da mi morala zapoveduje, mogoče sem po zakonu jaz, njegov varih dolžan, da skrbim za njegovo poboljšanje, da gledam na to, da pusti moj varovanec ta greh ...«
Tako je mislil stric in ves večer ni dejal več besedice, ko pa je šel spat in mu je poljubila hči roko ter želela lahko noč, se ji je celo pozabil zahvaliti in odgovoriti.
Nikdar ni pisal Josipu o tem, ali vsakikrat, ko mu je poslal denar ali pismo, je napisal vse polno opominov in ga prosil, da naj ne pozabi študirati in naj ne zaide v slabe tovarišije in slabe navade. Ker pa je bil Josip Zajec sila nervozen, rahločuten človek ter skrajno občutljive čudi, je zapazil takoj od začetka v vsaki malo ostri besedi pikrost in nauke. Razburjal se je vsled tega bolj nego bi se bil, če bi mu bil stric očitno napisal svoje slabo mnenje o njem. Trpelo mu je pri tem telo in duša. In dasiravno ni niti preveč pil niti drugače za pravljal, dasiravno ni delal nič hudega in živel baš ravno tako kakor drugi študenti, se ni vseeno mogel učiti. Popustil mu je spomin in oslabelo mu je vse duševno razpoloženje.
Šel je h knjigi, da bi čital, da bi študiral - ali prebral je stavek in ni znal, kaj pravi. Prebral ga je drugič, hotel ga je ponoviti – ali ni mogel, ker ga je bil že pozabil. Začel je razmišljati, zakaj si ne more nič zapomniti, domislil se je strica in njegovih opominov, zazdelo se mu je, da je to krivo, da je tako razburljiv in da ne more študirati. - In pri tem res ni študiral, ker so ga razburjale ravno te misli in ker se jih pozneje ni mogel več otresti. Pa vseeno je poskušal neprenehoma z učenjem, po tedne, po mesece je sedel pri knjigah - res si je zapomnil tu ali tam kako drobtinico, ali kaj je ta pridobitev proti tisočeremu, desettisočeremu trudu in naporu, ki ga je imel za to!
Spoznal je to in žalostne misli so mu vzrojile.
Kdaj se nauči toliko, da napravi izpit? Kdaj bo tako srečen, da bo mogel stopiti pred strica ter reči: Gotov sem! Kako bi ga bila vesela sestrična ... Ah stric! Saj je baš on tisti, ki ga vznemirja s svojimi opomini in pritajenim slabim mnenjem, ker ga ne razume, in če mu vse svoje muhe in skrbi še tako natančno razloži!
Zahrepenelo mu je istočasno srce po sestrični, ki je tako šibka in tako nedolžno lepa ...
Tako pa Josip Zajec ni študiral in je le sanjal, čeprav je držal premnogokrat knjigo v roki ter gledal vanjo; čeprav je ponavljal stavke in besede, drugi dan se ni zmislil nobene. Postajal je čimdalje bolj žalosten in zamišljen. Obenem tudi pozabljiv.
Odšel je z doma ter se poslovil od gospodinje: „Srečno pot!"
Gospodinja pa se je skoro jokala, ker je bila dobrega srca in ker je poznala Zajčevo dušo. Bila je to Čehinja, čokata in debela, in je pripovedovala vse svojim sosedam stanovalkam, brisala si je solze z umazanim predpasnikom ter ponavljala:
„Ni mi dejal „zbogom” kakor po navadi, ah revež! ... Dejal mi je: „Srečno pot!" in odšel …
Srečal je Josip Zajec na ulici kolega dijaka, poznala sta se in pozdravil ga je tisti. Josip pa ni zapazil, niti pozdrava ni čul, četudi je korakal čisto mimo njega in mu zrl v obraz. Ko pa je šel poleg, je spačil svoje obličje v tako čuden izraz, da ga je sam začutil, akoprem je bil silno razmišljen. Morda je bilo to napravilo, da je vendar spoznal tovariša, pozdravil ga je in zaklical njegovo ime.
„Ciril!”
Držal se je Ciril na smeh in stopil k njemu.
„Pozdravil sem te in nič nisi odzdravil ... Kaj si mislil?”
Nič ni odgovoril Zajec, samo po obrazu se mu je razlil vdrugič isti čudni izraz, ki ga je bil poprej sam začutil: napol glupo, napol blazno - oči so se mu povesile in ustni odprli in nos se mu je razžiril. Tak izraz je bil na njegovem obrazu, in Ciril se mu je moral nasmejati.
„Ti ne veš, kako čudno zreš in kako smešno je tvoje obličje …“
„Vem ... ali človeško izgledam samo še, če spim - sam čutim …„
Stožilo se mu je, da je tak revež, in polastil se ga je strah, da naposled še zblazni. Ni se mogel premagati, potožil se je tovarišu.
„Ti nimaš pojma, koliko jaz trpim. Učiti se ne morem ... druge skrbi imam ... stric me neprestano graja, tako ... zahrbtno ... nalahno ... iz njegovih prošenj preži očitanje, iz njegovih opominov gledajo grožnje, češ, lump si, nič ne zaslužiš ... Vidiš, to me jezi in vznemirja in me dela nervoznega - in konec vseh koncev bo, da se ubijem ali pa znoirim ...„
Tovariš Ciril je bil dobra duša, ni se norčeval iz njega, molčal je – dasiravno je bil sam na sebi humorističen mož in obrekljiv. Le pomislil je na kratko nekaj o dednosti in o tem, da je eden Zajčevih stricev v norišnici . . .
- * *
Naposled je Josip Zajec sklenil naprositi termina za izpit. Ni storil tega rad - ali stric mu je bil pisal, da je skrajen čas, da gre k skušnji, morda mu je pisala celo teta - morda ga je istega prosilo dekletce, šibko in nežno in nedolžnolepo ... Morda - kaj mi vemo!
Odločil se je bil, da pojde na izpit in četudi ne zna dosti ali nič ...
To se je zgodilo v pozni jeseni. Zunaj je pihal močan veter in škripala so vrata. Oblekel se je v črno obleko, roke so se mu tresle razburjenja, mrzlica ga je stresala po životu. Žejen je postal, vzel je jabolko iz omare in odprl nožič, da je olupi. Josipa Zajca je zazeblo v sobi. Tedaj je zavel silno vihar, vrata so se odprla in jabolko mu je palo na tla.
„Nesreča bo!“ se je domislil in spravil sadje v omaro ...
Podal se je v justično palačo, k izpitu, svoji usodi nasproti. Sedeli so tam v izpraševalni dvorani trije kandidati, črno oblečeni, dostojanstveno so zrli predse, Josip Zajec se jim je pridružil.
Vstopila je komisija, pogledali so eksaminatorji postrani na kandidate in sedli. Predsednik je začel brskati po papirjih, odrinil je s komolcem kupico vode in zvonec, ki sta stala pred njim na mizi, drugi je začel izpraševati ... Josipu Zajcu se je zazdelo, da je predsednikov zvonec silno neestetičen, baš kakor bi bil kravji. Razjezilo ga je to, pograbil je svoj kozarec vode ter jo izpil. Ni poslušal vprašanj, ki so se stavljala, niti vedel ni več, da je pri izpitu.
Tedaj se je obrnil profesor k njemu.
„Gospod kandidat Zajec!"
Pozvati ga je moral, zakaj Zajec se je bil zazrl v predsednika in se zamislil.
Plašno, kakor vzbujen iz sanj, se je obrnil in priklonil.
„Was verstehen Sie unter Münzverfälschung?"
Ah tako! ... se je domislil Josip in ni dejal ničesar.
„Ali ste razumeli?“
Ah tako ... se je vnovič domislil Josip ... Pri skušnji sem.
Veselo se je vzravnal na stolu in pogledal eksaminatorja.
Tedaj pa je omahnil in se nizko skrčil. Oči so se mu razširile in se vprle vprašujoče nasproti v profesorja, ustnici sta se mu odprli, nosnice so se mu razširile in se je nemirno tresel, pobledel je Zajec še bolj, tja do vratu; top, blazen izraz se je razlil po njegovem obličju in nič ni dejal, le zrl je tega, ki mu je bil stavil vprašanje …
Prilezle so mu iz ustnih kotov penaste sline in mu zmočile cele ustnice in brado, divje so mu zaškripali zobje in roke so se mu stisnile, kakor da bi se hotel vzdigniti in skočiti in raztrgati ...
Predsednik pa je hitro pozvonil s kravjim zvoncem slugi.
„Odpeljite tega norca."