Kako je ljubil kmet žalik ženo
| Paberki iz Roža Kako je ljubil kmet žalik ženo Ivan Albreht |
| |||||||||||||||
Pod Obirjem je živel mlad kmet, ki ni bil nikoli zadovoljen s svojo ženo in ne s sadeži, kakršne je pridelal. Žena mu ni bila dovolj lepa, letina vedno preslaba, tako da je bila pri hiši sama razprtija in nadloga doma. Prav zgodaj spomladi, ko je ležal večinoma še sneg po njivah, je nekoč šel domov in je godrnjal o betežnostih. Bilo je ponoči in mož malo nakajen, a ker je svetila luna, je še dosti srečno meril pot. Naenkrat je zaslišal prijazen ženski glas, ki mu je pravil:
„Sej bob, sej bob!" Spočetka je mislil, da se mu samo zdi, ko pa glas le ni prenehal, je zarentačil pol v jezi, pol v šali:
„Kaj bom sejal, ko še sneg ni skopnel!" Menil je, da ga draži kakšna ženščina, ki bi bila rada njegova, in je začel grditi svojo ženo v mislih in besedah, kako je nemarna in zanikrna. Glas pa le ni potihnil in je prišel zdaj od leve, zdaj od desne strani, enkrat od blizu, potlej izdaleka, a venomer isto:
„Sej bob, sej bob!" Kmetu se je zdelo to zmeraj bolj čudno in ga je polagoma celo začela minevati pijanost. Nazadnje se je ojunačil in vprašal:
„Kje vraga pa živiš, da si tako boba želiš?" Pri tem je pogledal nazaj preko levega ramena in je uzrl za seboj tako lepo žensko, da ga je sunkoma pogrelo po vsem životu. Hlastno se je okrenil, da bi videl krasotico bolj natančno in bi se kaj pomenil ž njo, a žene ni bilo nikjer. Šel je tedaj dalje in je od časa do časa še vedno začul nasvet:
„Sej bob, sej bob!" Ko je prišel domov, je najpreje ozmerjal ženo, ki se ga je tako bala, da si še govoriti nI upala, kadar je rentačil, potlej pa je pomislil:
HLepa je bila, morebiti, da res kaj velja" In še tisto dopoldne je šel, pa je nasejal boba po snegu, da so se mu vsi ljudje smejali in so kazali osle za njim. A glej! Ko je prišla jesen, je pridelal kmet toliko boba, da ga ni preje v desetih letih toliko. Zdaj je šele robantil nad ženo in je skakal čez ojnice, kjer je le mogel! Kadar pa je bil sam kje na polju, je zdihoval in klical v srcu lepo ženo, ki mu je pripomogla do tako dobre letine. Nekoč je bilo že temačno, ko je tako jadikoval, pa se mu je zazdelo, da spet sliši tisti znani glas. Bil je za streljaj daleč od hiše na njivi, kjer je pospravljal koruzno slamo, a glas je vpraševal čisto kraj njega:
„Kaj bi rad?" Kmet se je ozrl in je precej popustil delo, pa je krenil v tisto smer, odkoder je slišal vprašanje. Toda čim dalje je šel, tembolj se mu je odmikal glas. Ko pa je naposled prisijal mesec in kmet že sam ni več vedel, kam je zabredel, je ogledal ono lepo žensko pred seboj, ki ga je zopet vprašala:
„Kaj pa bi rad?" Kmet je izbuljil oči in je zahropel; kajti spoznal je zdajci, da stoji pred žalik ženo, najlepšim bitjem na svetu! Imel je bil sicer že dokaj žensk, tudi lepa dekleta vmes, o taki pa še sanjal ni nikoli. Zato je bila v njem naenkrat vsa kri pokonci. Ali žalik žene imajo svoje muhe, kakor vse lepe ženske na svetu, česar seve zmedeni kmet ni premislil v svojem čezmernem veselju. Ponižno je vzel klobuk z glave, pa je momljal in stopical z noge na nogo, a prave besede vendar ni mogel spraviti na dan. Nazadnje je le zajecljal:
„Vse ti dam, kar imam" Žalik žena se je zasmejala, da se je luna ponižala od začudenja, in odvrnila zaničljivo:
„Kaj mi boš dajal, ko nič nimaš! Še boba ne bi bilo brez mene." Kmet je od sramu in žalosti povesil glavo ter se je zaman trudil, da bi povedal kaj bolj pametnega. Žalik žena je počasi stopala pred njim, on pa je meril korake za njo kakor kužek, da je bil vrtoglav in bebast od samega poželjenja. Zato ni nič pomislil in je precej pritrdil, ko mu je rekla lepotica:
„Ko prideš domov, rekaj do opoldne na vsako vprašanje zmeraj „jaz"; na večer pa pridi, da se domeniva!" Po teh besedah je izginila. Kmetu je bilo sicer malo sitno, da bo moral čakati do druge noči, vendar se je potolažil, češ en dan preje ali kasneje; samo, da je gotovo! Ko je prišel domov, so baš povečerjali in dekla je ravno pospravljala z mize, ko je stopil v sobo, a hlapec se je jezil:
„Dannadon zelje, da sem že ves skisan!" Okrenl se je proti gospodarju:
„Kdo pa sne meso?"
„Jaz" — je bil gospodarjev kratki odgovor. Hlapca je popadla jeza, pa je planil pokonci:
„Naj bo še zelje dobro za vas! Jaz grem strani"
Kmeta je pogrelo, in da bi se ognil vprašanjem, je takoj zlezel v posteljo. Žena, ki je kasneje prišla za njim, je bila žalostna in v skrbeh, kaj bo zdaj na jesen, ko ne bo težaka pri hiši, ter je postokala:
»Takole si odpodil hlapca. Kdo bo zdaj napravljal drva?!" Gospodar se je spet odrezal:„Jaz"
»Nocoj je pa kratko nasajen", si je mislila kmetica in je legla. Zjutraj je bil kmet na vse zgodaj pokonci in je brž pričel z delom, da mu ne bi bilo treba toliko govoriti. Bilo je že pozno dopoldne in mož je upal, da pojde vse gladko, pa se je smejal sam pri sebi:
„Dobro sem te namazal, žalik žena! Hlapec več ali manj; če ni eden, bo pa drugi!" Sredi dobrovoljnega smehljanja je začul go¬spodinjo, ki je klicala od hiše:
„Ti, slišiš, ti — kje pa si?!"Zvest obljubi se je oglasil samo: „Jaz"
„Ti, da. — Pojdi hitro, goste imamo!" Bilo mu ni nič kaj prav, vendar si ni upal odreči.
„Ce ne grem, prileti cela ploha vprašanj nadme. Kaj naj pa začnem potem!" Ko je stopil v sobo, je zagledal znano kmetico, daljno sorodnico, s katero so živeli vsi vedno v dobrih odnošajih, in se je takoj pomiril.
„Bom že gledal, da bom vpraševal večji del jaz", je sklenil zadovoljno in je precej začel:
„Kaj pa Mojci?" To je bila sorodničina najstarejša hči, osemnajstletno, brhko delile in materi zelo pri srcu. Kadar je začela praviti kaj o njej, je govorila kot bi teklo olje in človek je lahko molčal najmanj dve uri. A to pot je bilo drugače. Komaj je izrekel kmet njeno ime, je mati namrdnila obraz in je začela pripovedovati, kako je potrta in nesrečna. V nekoga se je dekle zagledalo in ta jo je speljal. V kratkem bo že treba babice k hiši, a deklina noče povedati, kje naj iščejo očeta.
„Kaj neki misliš, kdo bi mogel biti ta malopridnež?" Kmeta je zaščemelo po vsem životu. Da le more imeti danes tako preklicano smolo! Pogledal je na uro, a kazalec je lezel šele proti enajsti. Celo uro zadržavanja, to je zdaj nemogoče! Če bi pa odgovoril tako, kot je obljubil žalik ženi, bo poloma brez primere! Mogoče bi bilo potlej še dekle tako nesramno, da bi našlo v njem očeta za otroka, ki je od bogve kod. Kakor je premišljeval, ni kazalo prav. Ogledoval je ženo in sorodnico ter je pogoltnil:
„Na, takih je pa dovolj po svetu!" Zdaj je bilo opravljeno. Vsa lepota je šla po vodi in morda ne bo nikoli več gledal žalik žene, čeprav je imel tako lepo priložnost. In to vse zavoljo malopridne dekline! Strela božja če bi vsaj mogel reči, da je kdaj imel kaj opraviti ž njo! Kajne, če ni žalik žena, je pa, no — recimo, brhka Mojca! Ali niti tega ne!
„Tako se človek namaže, če preveč gleda po janjkah", je razsodil nazadnje kmet s trdnim sklepom, da na večer ne pojde iskat žalik žene.Toda popoldne je bilo dolgo in časa za prerekanje več kot dovolj. Ošteval je ženo tako, da še nitka ni ostala brez napake na njej, in je rentačil na desno in levo, da je vse bežalo od njega. Tako se je dokaj ohladil do večera in se je potepel od hiše, ko nihče ni prav vedel, kam. Blodil je po polju in travnikih ter je napeto gledal, kje bi uzrl ljubljenko svojo, ki ga tako neusmiljeno muči. Od časa do časa je postal in prisluškaval, če se morda ne oglasi kje v bližini oni zapeljivi glas, za katerega bi dal svojo srčno kri; toda vsenaokrog je vladala tišina. Ko je prijadral mesec izza gora, je bil kmet že v gozdu, truden in žalosten, ter je hotel kreniti domov.
„Baba je pač baba", je mislil obupano, ko je nenadoma zaslišal žuborenje potoka in obstal. Na tistem kraju, kjer je bil, se mu je zdelo, da ni še nikoli opazil potoka in tudi slišal ni nikdar o njem. Oziral se je po drevju ter po grmičevju in je čedalje manj vedel, kod hodi. Spočetka se mu je zdelo, da je v svojem gozdu; ko pa je nekaj časa taval okrog, je spoznal, da je v čisto tujem kraju. Bolj ko je premišljal, kako je prišel tjakaj, manj je vedel; a potok je žuborel vedno bliže in bliže in mesečina je bila zdajci svetla kakor solnčna luč. Nekje so se oglasile ptice, ki so gostolele tako čudno lepo, da je kmetu srce zastajalo v prsih in se mu je zazdelo, da bi najraje umrl. Tedaj je prišel do potoka in je ugledal lepo žensko, ki se je kopala v čisti, hladni vodi.
„Žalik žena", mu je ušlo v sladki nestrpnosti in kakor je bil, je hotel planiti v vodo. Ali v tem hipu je zakrila lepotico bela megla, in kmet je razočaran obstal na bregu. Ker se je bal, da bi mu krasotica prezgodaj ne izginila, je hitro začel z razgovorom.
»Kako pa da se koplješ zdaj, ko je vendar jesen in mraz? Ali se nič ne bojiš, da bi se prehladila?" Izrekel je kolikor mogoče sočutno, da bi se prikupil in malo zakril tisto nesrečno kršenje svoje prenagle obljube. Žalik žena se je nasmejala in iz megle je slišal kmetič glas:
„Žalik žena v takem kraju živi, da zanjo toplote, ne mraza ni." Gospodar je mislil: „Zdaj bo dobro." Pomel si je roke in je tlesnil z jezikom:
„Oj, kaj bi smel še jaz malo s teboj?" V megli je zacingljalo tako drobno, da je kmeta na mah zašegetalo po vsem telesu.
„Dopoldne si snedel obljubo, — če z mano greš, bo ti v pogubo." Kmet je bil vesel, da ni rekla hujšega.
„Saj ji je le všeč, če jo ima človek rad, — kakor vsaki," je mislil potolažen in je zaprosil:
„Vzemi me s seboj, pa naj pride karkoli!" Megla je izginila in potoka ni bilo nikjer, v gozdu pa je stala lepa ženska, oblečena v zlato in škrlat. Kakor jo je kmet pogledal, mu je pošla zavest, da ni nič vedel, kaj se godi ž njim, in se ni predramil preje nego v postelji. Skozi okno je šinil pramen mesečine in je osvetlil žensko kraj njega.
„Žalik žena! Ali sem res tako srečen, da si me sprejela k sebi? O, ti zlato bitje čudežno —I V jecljanju mu je pojemal glas, ko je stokal o svoji ljubezni in zatrjeval, da je globlja od morja in toplejša nego solnce poleti. Ženska je molčala. Samo lahno hihitanje je čul mož, ki je tonil v nepopisni sreči. In bil je blažen do belega jutra. Ko pa je posvetilo sonce in je planil v sobo dan, je spoznal, da je doma na svoji postelji in pri lastni ženi. Od sramu mu je zastal glas, ko je hotel govoriti.Kmetica se je zasmejala:
„Ali je lepa žalik žena, kaj?" Gospodar je ležal vznak in je strmel v strop :
„Nikoli več se ne menim z ženščinami!"Držal je svoj sklep tako trdno, da je bila kmetica še v visoki starosti hvaležna žalik ženi, ki ji je tako temeljito preokrenila moža. Tudi sam je rad pravil svojo zgodbo in je vsakomur svetoval, naj ne hodi za vilami, če je že enkrat zvezan s krilom, češ:
„Vrana vrani ne izkljuje oči."