Kako je na svetu, ko imamo vero
| Kako je na svetu, ko imamo vero. J. J–k |
| |||||||||||||
»Vera, vera, cerkev, cerkev. Tia ko nas učijo duhovniki, božji namestniki, ker brez tega svet obstati ne more. Jaz sem mnogo občeval z ljudmi, vnetimi verniki in dobro sem izhajal ž njimi, vedno boljše kot s tistimi, ki taje boga in trdijo, da je ljubezen do bližnega le naravni zakon, ki je pa tudi nekako samoljubje. Še enkrat pravim, da sem vedno izhajal boljše z dobrimi, vnetimi katoličani, kakor pa s tistimi, ki trdijo, da smo vsi ljudje enako ustvarjeni, da imajo vsi ljudje enake pravice do življenja, da je krivično, še človek drug drugega izsesava.«
Tako je govoril v nedeljo popoludne v gostilni pri sv. Juriju bogati trgovec Luka Teleban, kateremu so njegovi komiji povedali, kako je zjutraj na ljudskem shodu socialističen govornik bičal današnje gnile gospodarske razmere.
Nihče izmed navzočih se ni upal ugovarjati bogatemu klerikalnemu trgovcu, ki je kakor paša gospodoval v mestecu na deželi. Vsi so obmolknili, vsakdo se je bal zamere. Nekateri so se jezili v svojem srcu, ali odprto se niso upali ugovarjati, ker bi to pomenilo zgubo zasluška. Nastal je molk, ki je bil le kratek, ker je trgovec z mešetarsko spretnostjo zasukal govor na drug predmet.
Med gosti pri sv. Juriju je sedel tudi star krojaški mojster, komur se je poštenost čitala že na obrazu. Starejši mestjani so pripovedovali, da je oče sedanjega mladega trgovca pred kakimi 30 leti privandral v družbi krojaškega mojstra v mesto. Znal je le za silo slovenski. Oženil se je kmalu, ker je bil priden in trezen delavec, dasi nikoli ni hodil v cerkev. Po ženitvi se je oprijel trgovine z mešanim blagom, ki se mu je prav dobro obnesla. S krojaškim mojstrom sta bila prav intimna prijatelja. Hodila sta pogostokrat drug h drugemu v vas. Ob nedeljah, ko so bili drugi ljudje v cerkvi, sta pa šetala po bližnih logih in razgovarjala o boliši dobi človeštva, o dobi ko ne bo več sužnjev in sužnjedržcev na svetu, ko bodo v človeški družbi v resnici ljubili ljudje drug druzega kakor samega sebe, ko ne bodo nosili ljubezen do svojega bližnega le na jeziku, kakor jo nosijo dandanes pobožni tercijalci.
Ko je sivi starček iz ust mladega trgovca slišal ta nesramni, postranski napred na socialiste in njih nauke, ki se je radi tega pridružil klerikalni stranki, da bi ložje drl ljudi, je mislil. »Ko bi Tvoj oče v grobu čul te besede, bi se obrnil, sram bi ga bilo, da to tepta, kar je bilo njemu sveto. Skupaj sva stala v pariški kumuni na barikadi in se z orožjem bojevala za najvišja načela: svoboda, enakost in bratstvo. Čakaj, jaz te že poučim.« Izprazne čašo, plača in odide.
Drugi dan zgodaj hiti krojač v hišo trgovca Telebana. Trgovec je sedel v pisarni in delal načrte, kako bi na katoliški podlagi ogulil ljudstvo.
»Kaj pa prinašate g. mojster,« vpraša trgovec vstopivšega krojača.
»Denarja potrebujem, denarja,« odgovori krojač. »Lanski račun sem prinesel. Izvolite ga plačati.«
»Kaj — lanski račun?« zaječi trgovec. »Saj sem vam že dal tistih 30 gld. in vi se tega ne spominjate? Nisem imel takrat vašega računa, nisem tirjal od vas pobotnice in vi o tem že nič nočete vedeti? Sram vas bodi, vi brezverski socialist. Ali vas tako uči socializem in monistična morala?«
»Da, ako bi bil socialist in brezverec,« reče mojster, »potem bi seveda ne upal zahtevati od vas, da bi še enkrat plačali. Meni so pa raz oči padli okovi, s katerim so me vezali socialistični nauki in monistična morala. Oprijel sem se načela katero tudi vi dobro poznate. — Vsakemu grešniku bo odpuščeno, če se le svojih grehov skesa. Kaj meni mar, če vas osleparim. Šel bom k spovedi, dobil odvezo, potem pa zopet lahko znova začnem. Če me prav obsodijo, da moram plačati za nekaj maš, vendar bom še na dobičku. Plačajte mi 30 gld., to bo prvi sad mojega spreobrnenja, mojih katoliških načel.«
»Gospod, povejte mi, ste-li pošten človek ali goljuf?« se zadere trgovec. Najrajše bi se bil znosil nad njim a spomnil se je, da tako ne pride do cilja.
»Dokler sem bil socialist, je beseda "pošten" pri meni veliko veljala,« prične krojač znova. »Sedaj sem pa veren katoličan. Meni bo pred bogom goljufija odpuščena, ako se skesam in naloženo pokoro zvršim. Starih predsodkov sem se iznebil in sedaj bom tudi po krivem prisegal pred sodiščem, če bo le kaj neslo. Preje sem se bal ljudske sodbe, sodbe svojih sosedov, znancev in prijateljev. Sedaj se ne bojim nič. Če mi bo kdo kaj očital, mu bom pa zalučal v obraz: "Prepusti ti sodbo bogu." Na svidenje pri sodišču!«
Krojač odide.
Razjarjeni Teleban teka po sob gor in dol. »Kaj naj začnem s tem sleparjem?« šepeta sam pri sebi. Norec bi bil, ako mu še enkrat plačam 30 gld.
Po kratkem premišljevanji se je odločil posvetovati s svojim odvetnikom dr. Žlindro, znamenitim vodjem katoliških Slovencev.
Povabil ga je k sebi na večerjo. Ovetnik, dr. Žlindra, je prišel ob določeni uri. Ko sta sedla za mizo in ko je sluškinja prinesla buteljko stare kapljice na mizo, je trgovec pričel pripovedovati dogodek. Razobložil mu je vse, potem pa vprašal, kaj začeti z goljufom?
»Kaj začeti?« vzdehne dr. Žlindra. »Plačajte, če nimate pobotnice. Ce krojač prizeže, vam ne preostaja drugega kot plačati. Pa čemu se jezite radi tistih 30 gld.? V prihodnje delujte tudi vi na katoliški podlagi za narod. Jaz sem na ti podlagi že toliko zaslužil, da sem postal grajščak, tudi vodja. Povž ima svojo grajščino, profesor Ščuka je zavrgel svoje puntarske nauke o francoski revoluciji, sedaj pa lastuje lepo graščino na Dolenjskem in uživa mastno penzijo v najboljši moški dobi. Vidite, prej smo bili vsi trije revni kot cerkvena miš, dokler se nismo pridružili katoliški stranki. Naštel bi vam lahko tudi druge. Pa čemu? Saj je tudi vaša denarna mošnja pričela močno debeliti, odkar ste prestopili v naš katoliški tabor in se odpovedali načelom vašega pokojnega očeta. Čemu se jezite radi tistih 30 gld., ki ne dokazujejo nič drugega, kakor da se je krojač oprijel praktičnega katoličanstva, katerega že tudi vi dolgo zvršujete. Mi moramo verske nauke tako izrabiti, da nam neumni ljudje dajo zadnje groše, poleg nas pa še smatrajo za poštenjake. Vsled tega se moramo ogibati prepirov v svoji lastni hiši!« — — —
Sedaj nekdo potrka.
»Le notri,« se oglasi trgovec in v sobo stopi krojač.
»Cenjeni gospod!« prične krojač. »Tukaj vam prinašam pobotnico in račun. Čudite se mojemu današnjemu obnašanju. Potrpite, vse vam pojasnim. Včeraj sem bil v gostilni. Čul sem, kako sramotite spomin na svojega očeta, kako vlačite v blato ideale, za katerih vresničenje se dandanes bojuje že na milijone ljudi. Ali se še spomnite kolikokrat vam je oče pripovedoval o pariški komuni, kolikokrat je vam nazadnje dejal: "Sin moj, upam, da boš tudi ti žrtvoval, kolikor boš največ mogel za preobrat današnje družbe, ki bazira na ropu, tatvini, goljufiji in verski hinavščini!" Vi ste pa vse njegove lepe nauke po njegovi smrti takoj vrgli koš. Prepričal sem se, da ste zavrgli nauke svojega vzornega očeta in radi tega sem se odločil, da igram ulogo goljufa, da pokažem, kako piškava in malo je vredna katoliška morala.«
Trgovec je bil po teh besedah poparjen. Naglo je odslovil odvetnika, krojaču je pa pri odhodu prijateljsko stisnil desnico.
Po tem dogodku se je trgovec spremenil. Marljivo je čital knjige znamenitih mislecev o državi in veri, prebiral je socialistične spise, pomagal tudi delavskim organizacijam in časnikom. Iz lahkomiselnega zasmehovalca socialističnih naukov, je postal zvest in vnet bojevnik socializma.