Kako je nekdo prišel v nebesa
| Kako je nekdo prišel v nebesa Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Živel je svoje dni siromak, ki je bil jako radodaren. Imel je tri hlebce kruha. Vsak dan je prišel k njemu berač, pa mu je prvi dan dal prvi hlebec, drugi dan drugi, a tretji dan pa tretji hlebec kruha. Četrti dan prišel je zopet oni berač k njemu in ga je prosil vbogaime. Siromak mu ni imel nič druzega dati, kakor svojo suknjo in mu jo je tudi dal. — Berač bil je sam Kristus. — Kristusa je ganila siromakova dobrosrčnost, pa mu zato veli, da si od njega izprosi tri reči naj si bodo katere koli hočejo, pa se mu bodo precej izpolnile. Siromak ni dolgo premišljal nego ga je poprosil: «Dajte mi tako vrečo, da bo moral biti notri komur bom zapovedal in pa tako kladivo kateremu bom velel: Kladivo tolci! in bo samo od sebe mlatilo po onem kdor bo v vreči.« Za tem si je izprosil prt na katerem bi bil precej dober obed kadar bi ga razgrnil. Jezus mu je vse troje dal in je odšel. S svojimi darovi se siromak odpravi po svetu. Pride v velikem gozdu do neke hiše in poprosi prenočišča. Ljudje mu odgovorijo, da ga ne morejo prenočiti, ker pri njih vsako noč straši. Popotnik jim odgovori, da se strahov ne boji, celo nič, ter ostane pri njih. Potem si razgrne prt in začne večerjati. Komaj se navečerja, kar pride dvanajst peklenščakov, ki ga hočejo ubiti. «Vseh dvanajst v vrečo, kladivo ti patolci!» zavpije siromak. Kladivo razbija in udriha po vreči, hudobe pa cvilijo in prosijo naj jih izpusti, da mu ne bodo naredile nič hudega. — Ko se naveliča njihovega cviljenja jih strese iz vreče, a oni precej zbeže proti peklu. Prigodilo se je pa, da je siromak umrl. Prišel je na nebeška vrata trkat, ali sv. Peter ga ni pustil noter, češ da je prevelik grešnik. Siromak si je pa mislil: «Grem pa pred pekel, tam imajo dovolj prostora, me bodo že sprejeli.« Ko so ga peklenščaki zagledali, so se ga hudo prestrašili, ter so s tako močjo tiščali vrata, da so kremplji predrli. Starec pa je vzel svoje kladivo, ter jim kremplje zatolkel v vrata. Ker v peklu ni nič opravil, napotil se je zopet proti nebesom. Pa zopet ga odganja sv. Peter. Ko je svetnik malo odprl nebeška vrata, zagledal je siromak v kotu svojo suknjo, katero je podaril Kristusu, pa je naglo skočil noter, ter se vsel na suknjo. Vratar ga ni mogel spraviti ven, ker je venomer trdil, da sedi na svojem. Svetniki so se smejali, pa so ga pustili v nebesih, čeravno jih ni zaslužil. In tako je vender ostal gori.