Kako je stari Molek tatu iskal
Kako je stari Molek tatu iskal Janko Kersnik |
|
Poglavja | I II III IV V VI • dno |
I
urediNi ga kmalu prijaznejšega kraja mimo male Moravške doline[1]. Lepe vasice in sela slone ob zelenih holmih skrite večinoma za košatim sadnim drevjem; dobro obdelane njive se vrste s temnimi bukovimi ali sivimi borovimi gozdi in logi, po dolžini pa, kjer se vije miren potok navzdol proti zahodu, ga obrobljajo zeleni travniki. Tu in tam se kažejo zidane stene domačih boljših gospodarjev in iznad višjih hribov, ki varujejo ta dól, gledajo prijazno bele cerkvice.
V tej dolini v selu Straža je imel stari Molek lepo posestvo, kjer je gospodaril pametno in varčno, kakor se je bil naučil od svojega očeta in kakor ga je modrila še vedno vsakdanja izkušnja. Žena, sin Luka in hči Anka — vsi so bili dobri in pošteni ljudje in nihče ni vedel o Molkovih kaj slabega. Eno seveda so staremu gospodarju — imel je že šestdeset let — podtikali, namreč da je silo svojeglaven in trmast. Menda je bilo res tako. Ako si je Molek kaj v glavo vtepel, je moral izvršiti, če je bilo še toliko zaprek. In kadar je spoznal kako misel za pravo, ga nisi več odvrnil od nje. To mu je povzročilo časih marsikatero sitnost. In o takem dogodku bom tu pripovedoval.
Na veliki ponedeljek je v Moravčah letni semenj. Tja priženo vselej iz bližnjih in daljnih krajev, celo od onkraj Save, mnogo živine; in tujih, posebno laških kupovavcev nikdar ne manjka, kupčija je večidel dobra in ljudje spečajo tedaj radi kaj, da dobe novcev za dolgi čas do žetve, v katerem ni lahko kaj prodati in je mnogokrat sila za drobiž in še večja za debeli denar.
Na velikoponedeljskem semnju je bilo, ko je tudi stari Molek prodal par lepih volov laškemu kupcu in dobil zanje polčetrti stotak. Novcev ni bil potreben, ker je bil z vsem dobro založen, in tudi ta denar je bil obljubljen že večinoma drugim na posojilo, ker Molek je rad pomagal in ni nobenega odiral; a vesel je bil ta dan vendar, da se je kupčija tako dobro izvršila, in v svojem veselju je dal potem v krčmi celo za liter vina, kar je sicer redkokrat storil.
»Dobro si opravil, Molek! Srečo imaš!« so dejali sosedje pri krčmarjevi mizi.
»Pa takih volov tudi ni bilo na semnju,« je zavrnil Molek ponosno, »in jih ni na Moravškem, — pa jih ni!«
Vsi so potrdili, le eden ne; na drugem koncu mize je sedel mešetar Miška, ki ga Molek nikdar ni hotel pri kupčiji ali prodaji in ki zato ni bil prav prijazen staremu gospodarju; ta Miška torej je takoj oporekal porogljivo: »Seveda ne! Videc jih ima! Ničesar več naj ne zaslužim, ako vaših ne odvagajo Vidčevi in še vašo telico povrh, tisto brezasto!«
To je bilo razžaljenje, da ne kmalu takega, zakaj Molek je bil na svojo živino ponosen kakor na svoj grunt. Zaropotal je, da so kozarci zazveneli po mizi.
»Kaj — ti, ti boš govoril? Kljuka bosonoga! Spravi se od mize!«
Mešetar je videl, da ni nihče drugih na njegovi strani, in ker ni pil svojega vina, se je umaknil naglo. A malo je še moral podražiti starega.
»Veste kaj, oče?« je dejal, obrnivši se med vrati. »Še meni posodite malo tistega denarja, ki ste ga danes vzeli; — vzeli kakor za maslo[2]!«
»Ven pojdi, prosim!« je vpil Molek.
»I no, če nočete, pa pustite! Pa Bog daj srečo!«
Stari je še nekaj kričal za odhajajočim in v svoji jezi je dal še za en liter vina. A udobrovoljil se ni več, dasiravno sta mu bila vino in togota zlezla malo v lase. Odpravil se je kmalu proti domu. Odhajajoč se je iz veže nehote ozrl v sobo na drugem koncu hiše in tam zagledal zopet mešetarja Miška, ki je sedaj pil pri drugih. In glej, da bi ga strela — tudi njegov sin Luka je sedel tamkaj poleg mešetarja.
»Domov pojdi, Luka!« je zaklical v sobo. Sin, odrasel, že šestindvajsetleten fant, se je sicer obrnil ter dejal: »Pojdem!« a šel vendar ni takoj.
Stari tudi ni čakal, nego v svoji nejevolji sam krenil po kameniti stezi proti Straži. Pa čim bliže je prihajal svojemu domu, tem bolj se mu je jasnilo lice. Pozabil je na nadležnega mešetarja in njegovo zabavljanje, pozabil celo, da sina Luka ni bilo za njim; le dobra kupčija mu je bila v mislih in naposled je zadovoljno in radostno potipal dvakrat, trikrat žep v debelem kožuhu, je li še listnica s štirimi stotaki v njem. Čisto lepe nove bankovce je bil dobil, tako da je bil izprva še gledal, so li pravi ali ne, a bili so dobri.
Hladen dan je bil, iznad Limbarske gore[3] je že od snoči pihala ostra burja, ki ni kar nič pristajala velikemu tednu. A sedaj se je vreme izpreobrnilo. Molek sicer ni prav vedel, ga li vino greje, ali pa se je jug oglasil; tako nekako gorko mu je postajalo, in ko je dospel do domače hiše, si je obrisal s čela pot.
»Pomladansko se dela, pomladansko!« je dejal ženi Rezi, ki je v vratih čakala ter gledala, od katere strani se vrne stari.
»Popoldne se je prevrglo,« je pritrdila vesela. Soseda ji je bila že povedala, kako dobro je Molek prodal vola. Anka je prinesla večerje in vtem se je vrnil tudi Luka. O kupčiji ni nihče zinil besede, čakali so, da prvi izpregovori oče. In ta tudi res ni mogel molčati; komaj je bil odložil žlico in končal svojo molitev — hlapec in dekla sta bila odšla — je segel v kožuh, v katerem je tičal še vedno navzlic gorki sobi, ter privlekel listnico na dan. Anka je pospravljala po mizi, Luka pa je užigal pipo, sedeč na klopi pri peči. »Glej, stara[4], to so naši voli!« je zinil Molek bahato in razgrnil štiri stotake po mizi.
»Spravi, spravi, kaj boš kazal in se bahal,« je dejala mati dobrovoljno.
»Saj bom! Misliš, da jih bom skozi okno vrgel? Pa naši voli so le — voli, da jih ni, pa jih ni!«
Vtem je bil Molek slekel kožuh, ga nesel v kamro[5] v skrinjo, potem pa pobral stotake, jih vtaknil lepo v listnico in jo porinil zopet v kožuh. Vrnivši se s ključem od skrinje, je še dejal malomarno: »E kaj, dolgo ne bodo pri hiši! Goropečniku bom dal pol in Rovtarju pol, pa bo po njih. Vsak dan prosita.«
»I, pa izgubljeno ni!« je menil Luka.
»Izgubljeno ni! Pa čakati bo treba, čakati!« je mrmral stari.
»Pa obresti! Saj jih plačujeta!«
Očetu se ni več zdelo vredno odgovarjati.
Stopil je pred vrata in pogledal na desno in levo po nebu. »Kar orali bomo jutri!« je dejal vrnivši se; »gorko postaja in za jarevino[6] — bo prava!«
II
urediS tem je bil tudi ves pogovor končan in odšli so k počitku.
Pomlad je prišla v deželo. Po sončnih bregovih so lezle iz tal rumene trobentice in ob gozdnem robu se je jel razcvitati beli glogovec. Povsod po polju so orali, vlačili ter sejali in oratarji[7] so že goloroki hodili za drevesom; tako gorak in lep je bil véliki teden.
Tudi pri Molkovih je bilo dela dovolj in ker je bilo vreme tako toplo, celo stari gospodar ni več pogledal svojega kožuha, nego je podnevi golorok kakor drugi, zvečer pa v domačo suknjo opravljen zapovedal in veleval[8] po njivah in po hlevu.
Véliko soboto popoldne — tedaj so v Straži večinoma praznovali — se oglasi pri Molkovih sosed Goropečnik. Denarjev je potreboval in tu je imel že potrebno vsoto obljubljeno. S starim tudi nista dolgo besedovala o tem posojilu; saj so jima bili pogoji do celega znani.
Molek je šel v kamro, potegnil vrata na pol za seboj in segel v skrinjo po kožuh, v katerega je bil na semanji večer, kakor se dobro spominja, vtaknil listnico s štirimi stotaki. A kaj je to? V desnem notranjem žepu listnice ni; in v tega jo je Molek vedno vtikal. Nekako urno seže sedaj v levega; a tudi tu je ni! V tem trenutku mu je jelo postajati vroče, dasiravno so bila okna na stežaj odprta in je hladna sapa prepihavala kamro. »Da bi te strela! Kam sem pa vtaknil denar?« je zagodrnjal potihoma ter pretipal vnanja dva žepa. Roke so se mu tresle; listnice ni bilo, žepi pa vsi prazni. Prijel je kožuh za ovratnik in dvakrat, trikrat udaril z njim po zraku kakor perica z opranim robcem, a listnica ni pala iz kožuha. Preiskal je potem iznova vse štiri žepe, a zaman. Niti listnice niti denarja ni bilo. »Morebiti je iz žepa smuknila v skrinjo med obleko!« je mrmral razburjen in skoraj s tresočim glasom. Spomnil se je pa, da so vrata v kamro odprta in da sedi sosed Goropečnik v prvi sobi; zaprl je naglo duri, potem pa jel premetavati obleko, robce, srajce, klobuk, stara pisma, nekoliko hranilniških knjižic, rožni venec, nekaj jašk[9] in škatlic, v katerih so zvenele stare dvajsetice, celo dva lepo opisana in s srebrno žico preprežena suha lanska pirha je potresel kakor klopotca — pa nič, nič — listnice s štirimi stotaki ni. Vse suknje, vse hlače in vse žepe v njih je preobrnil, pa ni duha ni sluha o tem, kar je iskal. Največ je trpel kožuh; tresel in zvijal ga je, segal po žepih, a denarja ni bilo. Naposled se je zgrudil na klop pri oknu in čuden, votel glas, kakor: »Hu-hu-hu!« se mu je izvil iz prsi.
Goropečnik, ki je v prvi sobi dobre volje vlekel ob svojem vivčku ter čakal obljubljenih novcev, je skočil prestrašen kvišku ter planil v kamro.
»I kaj pa je, za božjo voljo? Ali ti je slabo, Molek?« je vprašal brez sape.
»Hu, hu, hu!« je ječal in tulil stari.
Sosed je osupel zrl na obleko, po tleh raztreseno, v prazno skrinjo in v gospodarja, ki se je tresel od same razburjenosti.
»Ali ti je slabo? Malo vode — malo brinjevca!« je silil skrbno.
»Hu-hu-hu; okraden sem — okraden — hui-hu!« je tulil Molek.
Te besede so pretresle tudi Goropečniku kosti.
»Okraden, okraden?« je vprašal plaho; »ali denar za voli?«
»Da, da — vseh štiri sto je ukradenih!« je ječal stari.
Sosedu je bilo pri srcu, kakor bi bil njemu denar ukraden. Kje ga bo iskal, ko ga tako krvavo potrebuje — in ker ga nihče nima? Ali če ga ima, ne posodi ga pa vendar nihče tako rad kakor Molek.
»Okraden?« je zajecal soglasno z gospodarjem.
»Ni ga, ni ga!« je tarnal oni.
»Pa kam si jih spravil — denarje?«
»V žep — v kožuh!«
Oba sta jela iznova pestiti nesrečni, že dokaj oguljeni kožuh, pa brez uspeha. Žepi so bili celi, nobeden ni bil razparan ali raztrgan, a vsi so bili prazni. Potem sta z združenimi močmi premetavala in preiskovala obleko, robce in vso drugo ropotijo, kar je je ležalo okoli, preobrnila skrinjo, da se je prah pokadil iz nje, a listnice in denarja le ni bilo.
Goropečnik se je sicer malo umiril, ugledavši hranilniške knjižice, češ, stari mi vendar še lahko posodi, a takoj si ni upal ziniti o tem.
»Pa kdo, kdo bi bil ukradel?« je dejal vtem, ko je Molek vzdihujoč spravljal ali bolje metal svoje reči nazaj v skrinjo. »Kdo? — Da bi ga strela! — da bi jaz vedel zanj!« je ta zavpil.
Pa šumela mu je tudi le-ta misel po glavi.
Pri fari je zazvonilo poldne in domači so prihajali v hišo, le Luka še ni bilo iz mlina, kamor je šel po otrobov. To je bil jok in stok po hiši! Mati je tarnala in javkala, Anka je skoraj pozabila kolač v peči, da se ji je malo ožgal, dekla je preobrnila prežilko[10] za pirhe in hlapec se je med vrati spotaknil ter prevrnil jerbas s svinjino, namenjeno za »žegen«, v smeti in pepel, ki je ležal po kuhinji.
Goropečnik je jel tolažiti in pomagal ugibati, kdo bi bil tat. Naposled je izprevidel, da z vsem tolaženjem ne doseže pravega; a na srcu je imel še nekaj. »I, Molek,« je dejal počasi, »posodil mi boš pa vendar lahko tiste krajcarje, ki si jih obljubil?«
»Kako? Ko jih nimam! Najdi jih, tatovom jih vzemi, jaz jih nimam!«
»Saj imaš v hranilnici! Pri meni je prav tako varno kakor tam!« je menil sosed.
»Da bi te strela!« je zarohnel Molek srdito. »Ni vinarja ne dam! Kaj tebi mari, če imam kaj spravljenega? Kaj pa vtikaš nos v mojo skrinjo?«
»I no — čemu se jeziš? Saj ti nisem še ničesar ukradel!«
»Béži! Pusti me! Ne dam, pa ne dam! Tatu mi zasledi in denar!«
Goropečnik je mislil, da sedaj ni pravi čas prositi in nadlegovati starega, ter je odšel brez odgovora.
»Hu-hu, moja vola, moja vola — da jih ni lepših v Moravški dolini,« je javkal Molek sredi sobe stoječ, a potem vzkliknil: »Ha-ha!« — in v tem trenutku se je udaril s pestjo ob čelo in oči so se mu zaiskrile kakor jastrebu, kadar zagleda pišče.
Žena Reza je prišla zopet v sobo, pred hišo je ustavil Luka voz ter odložil vrečo z otrobi.
»Ga že imam, ga že imam!« je kričal Molek in vil pesti po zraku, da je dvakrat trdo zadel ob nizki strop.
»Koga imaš? Denar — ali kaj?« se je zavzela mati na pol vesela.
»Tatu, tatu! Ta vražji mešetar — nihče drugi in pa — ta preklicani —«
Tedaj je stopil Luka skoz duri.
»Kje imaš denar? Kam si ga dal? Ti cigan! Da bi te — strela!«
Luka je ves odrevenel, kakor bi bilo treščilo predenj.
»Kakov denar?« je vprašal prestrašen in vendar na pol radoveden.
»Moj denar — za vola! Ti si ga ukradel — in tisti raztrgani mešetar, ki si z njim skupaj pil semajni dan.«
»Miška?« je vprašal Luka skoraj s smehom.
»Da, da, Miška — pa to ni Miška, to je lisjak, to je volk, ta nesramni tat, in ti — ti sin moj — ti si mu pomagal, ti si mu povedal, kje imam denar!«
»Oče — ste li blazni?« je vprašal Luka sedaj s smehom.
»Če ne poveš, kje je denar — te bom pretepel, če tudi si dolg in širok! — Ne — zapreti te bom dal, zapreti, kakor gre takemu roparju.«
Molek je bil od jeze kar brezumen.
Luka je pogledoval sedaj očeta, sedaj mater, ki je čepela v kotu za mizo ter na tihem jokala. Zdelo se mu je, da je v sanjah.
»Boš li povedal, kje je denar?« je zarohnel iznova Molek ter prijel sina za vrat; koščen in trden je bil, da malo takih, in Luka, dasi skoraj pol glave večji od očeta, je omahoval po sobi kakor prazna vreča, kadar jo oteplješ.
»Kje je denar?« je zatulil Molek še en pot in postavil sina na tla.
»Jaz ga nimam!« je odvrnil Luka. V svesti si je bil svoje nedolžnosti, a ker se je oče lotil ravno njega, da je on tat, se mu je to zdelo toli nepričakovano, da niti verjeti ni mogel, da je denar res ukraden. Edina njegova misel je bila, da je oče — zblaznel. Komaj je torej začutil, da se železna očetova pest ne oklepa več njegovega vratu, je skočil v vežo ter zajel poln lonec vode; čul je bil nekoč, da je najboljše sredstvo za pomirjenje blaznih, polivati jih z mrzlo vodo.
»Oče so zblazneli,« je kričal v kuhinjo, da sta Anka in dekla prihiteli ven, in je planil nazaj v sobo. »Blazni so, blazni,« je vpil materi ter z vso močjo treščil vodo iz polnega lonca očetu v obraz.
»Ka-aj?« je zahropel stari.
Sedaj je bila vrsta na njem, strmeti in premišljati, je li sin brezumen.
Luka je hitel zopet po vodo. Molek pa ni čakal novega krsta, ampak je moker ko miš ubežal v kamro in vpil skoz priprta vrata: »Ti si znorel, ti! Vodo stran in sem pojdi, Luka!«
Po dolgem prigovarjanju so se vsi toliko pomirili, da je oče odprl kamro in jel pripovedovati, kako je z denarji, kam jih je del, da jih ni, da mu je Miška oni večer zažugal nekako porogljivo: »No, Bog daj srečo pri denarju!« — da je mešetar, ki ni dosti prida, pil v stranski sobi v sinovi družbi, da je Luka videl, kam je oče spravil novce, da torej ni drugače mogoče, kakor da sta mu jih onadva — Luka in Miška — ukradla.
Luka se je rotil in jezil, vsi so še en pot premetali obleko po skrinji, a — denarja ni bilo in stari Molek ni odjenjal, da mu ga je sin ukradel. Uvidevši, da izgrda ne opravi ničesar, je začel izlepa; prigovarjal, prosil in rotil je sina, naj obstane, kje je denar, celo jokati je začel. Luku je koncem vendarle v resnici kri zavrela. Oblekel se je praznično, vzel klobuk in odšel na pol še vedno dvoječ, je li denar res ukraden, ali se pa očetu blodi po glavi.
»Zvečer po procesiji bo že bolje!« je dejal sam pri sebi in krenil od doma.
III
urediTo so bili žalostni prazniki pri Molkovih.
Stari je hodil okoli s povešeno glavo ter venomer le mislil in mislil: kje je denar, kje je tat?
Da, tat! Živ krst bi mu ne mogel vzeti prepričanja, da sta ga okradla Miška in Luka.
In vendar je časih — dvojil o tem.
Na véliko soboto popoldne, ko je bil Luka odšel od doma, je preiskal njegovo skrinjo, vso obleko, vse prostore, kjer je sin kaj hranil ali vsaj kamor bi bil morda kaj spravil, pa ves trud je bil zastonj, nejevolja očetova pa še večja. Vrhu tega pa so prišli še sosedje in drugi znanci, med katerimi se je bliskoma raznesla vest o Molkovi nezgodi, in so s svojimi tolažbami, sveti in pomilovanjem še bolj razburjali gospodarja. Vedel je, da se marsikateri nevoščljivec in zavidnež potihoma smeje njegovi nesreči, dasi mu kaže žalostno lice. Izguba štirih stotakov sama ob sebi Molka ni toliko bolela; toda prepričanje, da je sin sokriv te hudobije, da se mu mnogo drugih roga in posmehuje in naposled varčnost njegova, ki mu je velevala vsak krajcar obrniti med prsti trikrat, štirikrat, preden ga je izdal, vse to ga je silno trlo. Ugibal je le, kako bi najprej prišel do smotra in konca, kako bi najhitreje zasledil tatu; in takoj po praznikih je pričel svoje delo.
Navsezgodaj v sredo se je odpravil od doma, ne da bi bil komu povedal, kam in kako je namenjen. Šel je k sodišču na Brdo[11] in kazenskemu sodniku prijavil svojo nezgodo. A ta mu ni vedel pravega, tolažilnega svéta.
»Kdo vam je ukradel denarje?« je vprašal mladi sodnik.
»Kdo? To bote pač vi izvedeli! Jaz ne vem; — aj, ko bi jaz vedel, bi ne hodil sem!« je zavrnil Molek.
S tem bi se bil kmalu slabo obnesel. Sodnik ga je okregal, češ, »mi smo zato, da kaznujemo hudodelnike! Če pa sami ne veste, če sami nimate sumnje, odkod jo bomo mi dobili?«
Na to je zinil Molek — seveda malo težavno:
»Jaz mislim, da je — sin moj, Luka — in mešetar Miška!«
Povedal je potem, kako je bilo na semanji dan v Moravčah.
»Ah, sin vaš?« se je zavzel sodnik.
»Da, jaz mislim tako!«
»Dobro; ga bomo pa zaprli!«
»Zaprli?« je ponovil stari skoraj slaboglasno.
»Kajpa? Zaprli ga bomo, če hočete!«
»Ne, gospod sodnik! Zapirati pa ne, tega nečem[12], da bi se o mojem sinu kdaj reklo, da je bil zaprt — zaprt — in še zaradi tatvine! Ne, tega pa ne! Vedite, gospod sodnik, pokličite ga semkaj in zažugajte mu, da bo zaprt, če ne obstane[13]. Le pestite ga, saj bo obstal, in potem bom jaz zadovoljen! Jaz hočem le vedeti, kdo me je okradel — in če je res moj sin — tat!«
»Dobro!« je dejal sodnik in štirinajst dni pozneje so stali vsi Molkovi in poleg njih mešetar Miška pred kazenskim sodnikom. Novega se ni ničesar izvedelo. Domači so ponovili, kar je bil povedal že Molek sam, Luka je bil hud in je zagovarjal sebe in svojo nekrivdo, mešetar Miška je pa klel, kakor je bil vedno navajen, ter staremu žugal, da ga bo sedaj on tožil zaradi razžaljenja časti. Vse je bilo razburjeno. Sodnik pa ni imel nikakih dokazov glede krivde. Vendar je vprašal Molka: »Ali zahtevate, da bo vaš sin kaznovan?«
»Ne, tega pa ne!« je dejal oče; »da bi bil zaprt, tega pa nečem! Obstane naj, potem mu odpustim!«
»Reci, fant, si li res kriv?« je dejal sodnik Luku.
»Nisem, gospod, pa nisem!« je zatrjeval oni.
»Če torej ne zahtevate kazni, tudi ne zahtevate sodbe.«
»Opravili ste!« sklene sodnik. In odšli so domov — oče sam — sin sam — mati in Anka skupaj, mešetar Miška pa zopet sam — a vsi jezni in razdraženi.
IV
urediDoma pri Molkovih so se pričeli sedaj pravi pasji dnevi. Oče je treskal in grmel okoli, da nikdar tega, in dasi so pri drugih opravkih vsi domači spoznali, da ravna stari pametno in varčno, kakor je bil vedno vajen, so jeli vendar sami ugibati, kadar se je lotil govora o ukradenih denarjih, se mu li malo ne meša v glavi. Sina skoraj ni pogledal in ubožec Luka je začel že ugibati, ali bi ne bilo najpametneje, če bi se pomaknil od doma, bodisi v Trbovlje k premogokopom, ali pa kam na železnico. Doma je bilo življenje že nestrpno.
Lepega dne — bilo je takoj po binkoštih — pa je stari Molek sam snel kljukasto palico z žeblja v kamri, kar je bilo znamenje, da se odpravlja na daljšo pot. Na mizi je ležala tudi že cula in v njej debel kos kruha, malo svinjine in v posebnem zavitku malo ajdove moke in soli. — To je pobral in odšel, ne da bi komu povedal, kam je namenjen.
Pred nekoliko dnevi — Molkovi so bili ravno proso dosejali, oče je stal sam na vratih in gledal, je li vse prav uravnano — je prišel mimo njega stari prihajač Drozeg in mu dejal skrivnostno:
»Molek — tatu še nimaš! Pa pojdi tja dol na Štajersko v Vranske hribe k Ostrižencu, ta ti ga bo povedal ali celo pokazal!«
»I, kaj praviš?«
»Da, pravim! Pokazal ti ga bo v ogledalu, plačaš mu pa, kolikor hočeš, šestico ali goldinar, kakor si pri volji.«
Tako in še bolj natanko sta se moža zmenila.
Prècej po binkoštih pa se je Molek odpravil od doma, kakor smo že povedali. Na koncu hiše se je še obrnil ter zavpil hlapcu:
»Glejte, da bote krompir in koruzo okopali; čez tri dni pridem!«
To je bilo vse slovo.
In potem je mahal in postavljal kljukasto palico predse po stezah in po kamenju preko Limbarske gore in dalje po véliki cesti proti Štajerskemu iskat pomoči pri Ostriženčevi modrosti.
Kraja in vasi, kjer je ta mož stanoval, nečem imenovati, da bi se ne dal morebiti še kdo drug premotiti in iskal tam tatu ali pa zdravila ljudem in živini, kakor se to že tako godi.
Skoraj poldrugi dan je Molek potoval in res našel skrito gorjansko vas tam daleč za Vranskimi hribi, kjer je imel lepo domačijo glasoviti vedež Ostriženec. Njegova hiša je stala bolj na samoti. Ko se je Molek skoraj bojazljivo približal, ni videl niti žive duše okoli poslopja; samo velik, kodrast pes je divje lajal priklenjen pred hlevom. Molek trka in trka; naposled se odpro vrata in kakih štirideset let stara žena se prikaže na pragu.
»Kaj bi radi?«
»So li oče doma?« vpraša naš znanec.
»Ne, ni ga; pa morda kmalu pride,« je dejala ona; »noter stopite in počakajte.«
To je bilo pri Ostriženčevih menda vse že navadno. Očeta ni nikdar kdo doma dobil; vselej je dejala žena, da mož kmalu pride, in medtem se je razgovarjala s prišleci in poizvedovala od njih, česa žele, odkod so in vse njihove razmere in skrivnosti, kolikor jih je hotel kdo razodeti.
Čez nekoliko časa se je vselej vrnil Ostriženec, prišleca komaj pogledal, a ko se je jel razgovarjati, je vedel takoj vse: odkod je prišlec, česa želi, kaj se mu je pripetilo, sploh vse — vse je ta vedež vedel in znal. Pa žena se ves čas ni bila ganila iz hiše, da bi morda povedala, kaj je vse izvedela od čakalca; to je bilo najbolj čudno.
In tako se je godilo tudi z Molkom.
Razgovarjal se je s to ženo o svoji nezgodi z denarjem, povedal je odkritosrčno kakor pri spovedi, odkod je, koliko ima otrok, na koga ima sumnjo, da ga je okral, komu je hotel denarje posoditi, kakov je mešetar Miška, da ima črne brke — vse je povedal, kakor je bilo v resnici. Medtem je ona sukala kolovrat in predla fino ovčjo volno.
Zdajci je ponehala, pogledala skoz okno ter dejala: »Sedaj bo pa menda kmalu tukaj! Še vsakemu je pomagal, bo vendar tudi vam!« Vtem je sukala kolo še hitreje, da je ropotalo in cvililo na glas, Molek pa je nekako boječe zrl na vrata, kdaj se bodo odprla in bo vstopil pričakovani vedež. Ko bi mož ne bil tako uverjen v svojo babjo vero, da mu more Ostriženec pomagati, in ko bi bil malo bolj oprezen in pazljiv, bi bil gotovo slišal, čeravno je kolovrat cvilil in ropotal, da je v sobi zraven njega tudi nekaj zaropotalo. Tamkaj je namreč za tenko steno, ki je delila to sobo, v kateri sta bila in govorila Molek in žena, sedel starikav obilen mož in pazno pritiskal uho na luknjo v leseni steni, da je ujel vsako besedo, ki se je tokraj govorila.
To je bil coprnik in vedež Ostriženec!
Ko je žena prenehala pogovor — zakaj izvedela je bila vse, česar je Ostriženec potreboval — in zopet pognala kolovrat, je stopil Ostriženec k mizi, kjer je imel razne ropotije. Iz malega zaboja je vzel celo kopo podobic, kakor se dobe pri fotografih, in poiskal sliko moža s črnimi brkami. To je del v žep, odšel kolikor mogoče potihoma iz sobe, vzel zunaj pred hlevom umazano motiko v roke in jo zadel na ramo ter tako pristopal počasi v sobo, kjer sta bila žena in Molek.
»Ali si že okopal krompir?« je vprašala ona naglo.
»Že, že — suho je suho!« je odgovoril Ostriženec resno in postavil motiko v kot za vrata.
»Ta oče bi radi govorili s teboj!« je menila žena, porinila kolovrat h kraju in odšla.
»Ah, vi, vi,« — je rekel Ostriženec počasi in položil roko čez čelo na oči, kakor bi se mu bleščalo — »ah, vi ste Molek iz Straže.«
»I — seveda!« je zajecal oni strmeč, da ga ta ded[14] pozna. »I, odkod pa to veste?« je pristavil kar ves razburjen in presenečen.
»Oj, ljubi moj, jaz vse poznam! To je moja moč!« Tako besedujoč je sedel na stol, kjer je bila prej žena. »Vas so okradli!« je nadaljeval počasi. Molku so jeli lesti lasje kvišku.
»To je zlodej, ali pa —« je hotel reči, pa je stisnil jezik in le prikimal.
»Štiri sto goldinarjev — kaj ne?« je nadaljeval Ostriženec resno. »Za par volov ste jih vzeli in v kožuh ste jih vtaknili — zvečer — doma; — na veliki ponedeljek je bilo to!«
Molku so se roke tresle; plaho je gledal vedeža, oči so se mu kar izbuljile[15] in bolj šepetal je nego govoril: »Ka–aj —, vi vse to veste?«
»Da, vse, vse!« je pritrdil oni oblastno.
»I, pa — tat, kdo je tat?« je kriknil Molek in planil s stola.
»Tudi tega poznam, in da boste vedeli in verjeli, da govorim resnico, vam ga bom pokazal v ogledalu. Tja k oknu stopite in Bog varuj, da bi se ozrli. Vsega bi bilo konec!«
Molek je ubogal in tiščal glavo v okno. Čul je, kako je vedež hodil po sobi gor in dol, mrmral nekaj nerazumljivega, preobračal stol in potem vzdihoval, kakor bi ga mučile silne bolesti; ozreti se pa ni upal, dasiravno ga je bilo sedaj ob belem dnevu strah in groza. Čez nekoliko časa je Ostriženec potihnil; stal je v temnem kotu poleg okna ter držal na prsih pred seboj ono podobo, ki jo je bil prej vzel iz svoje zbirke; položil jo je pod kos stekla, in v polutemi je bila videti sedaj na njej samo koščena glava in črne brke.
»Sem stopite in glejte!« je velel coprnik Molku.
Ta bojazljivo pristopi, a komaj je bil oči uprl v podobo, je omahnil in na pol veselo, na pol pa osupel in prestrašen zavpil: »To je Miška!«
»Da, Miška, tisti prekanjeni mešetar je to!« je pritrdil Ostriženec, brž skril podobo pod robec in odšel iz sobe. Vrnil se je naglo in našel Molka sredi sobe oprtega ob kljukasto palico.
»Da, vi ste vedež, pravi vedež!« je dejal Molek; »pa še to mi povejte, kje in kako bom denar dobil. Če ga je Miška vzel — Bog ve kam ga je dal?«
»Ej, prijatelj, ta je pa druga; to je pa silo težavno. Vsaka vednost in vsaka moč ima svoj konec!« je odmajeval Ostriženec.
»Pa če vam je vse znano in odkrito — boste vendar tudi to vedeli,« je ugovarjal Molek nestrpno.
»Kar se je zgodilo, to mi je znano!« je ponavljal oni oblastno in ponosno; »toda to, kar se ima zgoditi, prihodnost mi je temna. Odkrijem jo le s posebno težavo. No, vi ste pameten mož, toliko vam lahko povem, da je stvar draga; treba je nekoliko srebra stopiti na brinjevem ognju in potem —; pa čemu bi vam to pravil?«
»I, če je le na srebru, jaz ga imam,« je zavrnil Molek. Segel je pod telovnik in izvlekel širok pas, iz njega pa vzel nekaj debelih tolarjev, križevcev[16], in jih pomolil vedežu.
Ta jih je spravil in odšel iz sobe: »Bom poizkusil!«
Dolgo je čakal Molek; vesel je bil, da že davno ne tako, odkar mu je izginil oni denar, in vendar si je dejal: »Kaj mi vse to pomaga, če ne izvem, kam je Miška del stotake.« Naposled se je vrnil Ostriženec in prinesel kepo raztopljene rude. Povedati nam menda ni treba, da je bil spravil križevce v skrinjo, v kuhinji pa raztopil košček svinca, stopljenega vlil v vodo in prinesel sedaj ta kos v sobo.
»Le čujte, oče — pa sédite! Povedal vam bom, kaj kolomon[17] govori.« Ko je Molek začul besedo »kolomon«, ga je izpreletela kar groza, a poslušal je pazno. Vedež pa je sukal in potakal oni kos stopljenega svinca, o katerem je Molek menil, da je nastal iz njegovih križevcev, ter je slovesno govoril: »Denar ni daleč; morebiti se bo še dobil! Čakati bo treba. Med šmarnimi mašami pa bo najboljši čas! Tedaj pojdite ob polni luni na križpot, vam najbližji, pa devet streljajev od vsake hiše oddaljen; tam naredite ris[18], tri sežnje[19] v premeru, devet sežnjev v krogu, in čakajte v risu z brinjevo vejo v roki, da pride kdo mimo. Čakati morate od devetih zvečer do enajstih in vprašajte vsakega, kdor pride mimo: »Kje imaš moj denar?« In kdor vam bo dejal: »Imam ga, imam« — tega se držite.«
Molku se je to malo čudno zdelo, pa ker je bil Ostriženec vse drugo tako izvrstno uganil, je verjel tudi to ter še v sobi pri onem sklenil, da bo ravnal po »kolomonovem« svetu. Poslovil se je, stisnil coprniku še dva križevca v pest in odšel jako zadovoljnega srca. Drugi dan zvečer je bil zopet doma in vsi so se ga razveselili, uvidevši, da je njegovo lice mnogo prijaznejše kakor pred njegovim odhodom. Če ga je pa kdo vprašal, kod je hodil, se je trdovratno lagal in trdil, da je šel na božjo pot na Oljsko goro pri Velenju[20].
V
urediDelo po senožetih in na polju, košnja in žetev, vse to je storilo, da Molek ni imel več toliko prilike govoriti o pogrešanem denarju. Ko se je nekega dne Goropečnik celo iznova oglasil in prosil posojila dveh sto goldinarjev, mu jih je dal Molek brez ugovora. Vzel je novce iz hranilnice; domači so pa vsi mislili, da je to del one kupnine za vola, in uverjeni so bili sedaj tem bolj, da se je tedaj očetu mešalo v možganih. Stari seveda je mislil in čakal edinole, kaj mu prinese polna luna med šmarnimi mašami. To je bila njegova nada in te babje vere bi mu nihče ne mogel odvzeti, četudi bi jo bil Molek komu razodel. Pa tega ni storil. In kakor vse na svetu, tako sta minila tudi mali srpan in prva polovica velikega srpana, v drugi polovici tega pa je kazala pratika polno luno, in sicer prav na sv. Roka dan. Molek je bil že davno iztaknil, kje je ono velevano mu razpotje: najbliže domači Straški vasi in oddaljeno vsaj devet streljajev od vsake naselbine; bilo je prav na mestu, kjer se križata okrajna cesta z Vač v Moravče in pa občinska pot dveh malih samotnih selišč pod Sv. Florijanom. Drugod ni bilo take križpoti.
Na sv. Roka[21] zvečer se je Molek odpravil tja. Storil je, kakor mu je bil Ostriženec velel; potegnil je ris tri sežnje v premeru in devet sežnjev v krogu ter odlomil od bližnjega brinjevega grma krepko vejo. Tako oborožen je stal v risu dolgo časa in nič kaj prijetno mu ni bilo pri srcu. Bil je sicer pogumen mož, a tako v risu stati — kdo ve, kaj pride — to ni bilo prav nič prijetno. Slišal je od daleč uro biti, pol devetih je udarila, in neskončno dolgo se mu je zdelo še do devetih, ko se je imel pričeti pravi čas. Zdajci se domisli, da je bil danes, na sv. Boka dan, na Vačah semenj. »Joj, to bo prišlo pa mnogo ljudi tod mimo, ki se bodo vračali po okrajni cesti domov!« si zamisli nagloma. »A, pa naj bo, kar hoče; tej stvári moram priti do konca; in če je vedež vse tako dobro vedel, bo tudi tu pravo zadel!« Čakal je torej pogumno. Izza Svete gore je lezla polna luna, velika ko polovnjak[22] in rdeče obrobljena, ter je polumračno svetila skoz veje starih jesenov, ki so rasli ob poti. Tu in tam po brežinah so cvrčali murni, tam, izpod gore Sv. Florijana pa je odmevalo skovikanje čukov in sov. Tako je poteklo pol ure in še ena četrtinka. Molek je stal v risu kamenu podoben. Zdajci začuje po okrajni cesti navzdol prihajati k sebi trde korake. Krčevito je prijel svojo brinjevo vejo, nagnil zgornji život na pol naprej ter čakal prihajajočega.
»Kje imaš moj denar?« je zavpil, kolikor je mogel, in zamahnil z vejo.
»Kdo si, da napadaš mirne ljudi?« je viknil oni in odskočil skoraj za seženj nazaj. »A-a-a-aj — vi — oče?« je dejal takoj potem in stopil pred starega. Bil je sin Luka, ki je okoli poldne, ne da bi bil oče kaj vedel o tem, krenil na Vače.
»Kje imaš moj denar?« je ponovil oni in zamahnil z brinjevo vejo.
»Domu pojdite — slabo vam je — pojdite, oče, prosim vas,« je prigovarjal sin v trdnem prepričanju, da se je očetu zopet povrnila — blaznost.
A z Molkom ni bilo govoriti. Kakor besen se je zakadil v sina, da je ta komaj odnesel pete. Hitel je proti domu, iskal hlapca in drugih, da pridejo po očeta, ki se mu je očito pamet zmešala. Molek pa je zopet stopil v ris. »Luka ni tat,« je dejal skoraj zadovoljno sam pri sebi, »če ne, bi bil odgovoril, kakor je prerokoval Ostriženec.« Čakati je treba drugega. In ni bilo treba dolgega čakanja. Zopet so se začuli koraki po slabi kameniti cesti, in velik mož z dvema svinjskima loncema[23], v vsaki roki enega držeč, se je prikazal pred risom.
»Kje imaš moj denar?« je zatulil Molek.
Oni je izpustil lonca na tla, da so črepinje zazvenele po kamenju, ter odskočil v robidovje nad cesto. A Molek je bil takoj pri njem in v tem trenutku sta se tudi spoznala. Bil je Goropečnik.
»Ali noriš, ka-li, Molek? Piskre mi boš plačal!« je zavpil napadeni.
»Denar, denar!« je sopihal oni in vihtel svojo vejo.
Goropečnik pa jo je kakor prej Luka pobral navzdol proti Straži, češ, Molek je ob pamet.
A ta še ni bil zadovoljen. »Ta tudi ni tat,« si je mislil in v tretjič stopil v ris. Čakal je dolgo; deset je odbila ura že zdavnaj, kar začuje po cesti večji ropot. Zdaj jih gre več, pa naj jih bo kolikor hoče, jaz planem vanje, — si je Molek mislil in tako tudi storil.
»Kje imaš moj denar?« je zakričal v tolpo, ki se mu je bližala. Dva vola sta odskočila kakor besna, eden na desno, drugi na levo, v sredi med njima v odprti vrzeli pa se je pokazala dolga, koščena postava — mešetarja Miška.
Gonil je par volov za tujega kupca z Vač proti Ljubljani in sedaj obstal nasproti staremu sovražniku Molku. Izprva je bil tako osupel, da ni mogel ziniti besede.
»Kje imaš moj denar?« je zatulil Molek vnovič in sedaj še bolj hripavo in besno, ko je spoznal mešetarja.
Ta se je pa zlobno namuznil. Ni bil eden tistih ljudi, ki imajo občutljivo kožo, in v kozji rog se tudi ni dal ugnati:
»Imam ga — imam!« se je zasmejal na glas. A v tem trenutku ga je Molek že držal za vrat.
»Na, sedaj imam pa jaz tebe! Nazaj daj, kar si vzel!« je zavpil stari, in že sta oba ležala na tleh v risu in rila in se valila na skalo.
Mešetar je spoznal, da je boj resen in da mu gre sedaj za kožo: preverjen je bil, da je stari popolnoma znorel; čeprav pa je imel marsikatero na duši in na vesti, glede Molkovih stotakov se je čutil in imel za tako nedolžnega, da ni mogel soditi drugače, nego da je stari znorel. Zato se ga je otepal in branil na vso moč, a Molek je v svoji sveti jezi zmagoval. Uprl se je še enkrat močno ob onega, se prevalil ž njim po kamenju in prišel vrh njega; pokleknil mu je na komolca in ga začel pestiti:
»Daj sem denarje, ali pa povej, kje jih imaš.«
Miška je stokal in klel, a ganiti se ni mogel. »Pamet, pamet, ljubi moj Molek, vse bom povedal,« je tolažil starega. A ta ga je tako divje pogledal, da ga je groza izpreletela. Jel je klicati na ves glas na pomoč in se vzpel v smrtnem strahu z vso silo pokoncu, da se je res otresel onega. Sedaj je bil pa mešetar na vrhu, in da Molku ni prizanesel, nam ni treba praviti. Klofutal, lasal in suval ga je, da je sedaj stari jel na vso moč klicati: »Pomagajte — pomagajte!«
»Čakaj, jaz ti pomagam!« je pritrjeval mešetar ter iznova pritegnil po onem. A sedaj je prišla v resnici pomoč. Luka in Goropečnik sta hitela s tremi drugimi po bregu navzgor; vsi so bili prepričani, da je oče zblaznel, in so ga hoteli ujeti in zvezati, da ne bo kake nesreče. S strahom začujejo zdajci klicanje na pomoč. Glasu niso spoznali in drli so brez sape naprej; prvi je bil na mestu Luka, se zakadil z vso silo v gručo, ki se je valjala po tleh, ter porinil oba bojevnika narazen. Sedaj stoprav je spoznal Miška. Ta je klel in se pridušal, da je Molek blazen, da mu je vola splašil, da ga je hotel umoriti — Molek pa je venomer vpil vmes: »Tat, tat, kje imaš moj denar!«
Goropečniku in Luki ni bilo treba dolgo dopovedovati, da se očetu blodi po glavi, nego sta ga prijela in s pomočjo drugih in Miška krepko zvezala kakor pravega norca.
Molek je strmel: »I kaj pa hočete, tolovaji?« je zavpil ter skušal pretrgati vezi na rokah. A zaman.
»Le mirni bodite, oče, vam je slabo! Pojdimo domov!«
»Kaj mislite, da sem zblaznel, kaj?« je kričal stari ter zatrjeval, da je tako pameten ko drugi. Jel je pripovedovati o Ostrižencu in o risu — a to je druge le še bolj prepričalo, da je blazen. Navzlic vsemu oporekanju so ga vlekli zvezanega domov. To je bilo pa preveč. Domov prišedši se je stari zgrudil na klop pri peči ter bridko zajokal kakor otrok: »Ta sramota, ta sramota!« je vzdihoval. Vsem se je jel smiliti. Odvezali so ga, a v začudenje vseh je bil čisto pameten. Spat je šel ko druge krati, a večerjati se mu ni zljubilo.
Drugega dne se je oglasil mešetar Miška povprašat, kako je staremu; dejali so mu, da je pri pravi pameti in da je moral biti tudi snoči. Mati je celo grdo gledala mešetarja.
»No, čakaj — dobro!« je dejal Miška, »če je bil pameten, potem bo pa tudi pred sodiščem odgovarjal!«
In tako se je zgodilo.
Mešetar je tožil Molka zaradi razžaljenja časti, in ker Molek ni hotel odpuščanja prositi ali sploh preklicati svoje trditve, da je Miška — tat, je bil obsojen na tri dni zapora. Moral jih je presedeti v ječi na Brdu.
VI
urediTo je bil najhujši udarec. Kolikor je Molka že trla vsa druga nezgoda, izguba novcev, posmehovanje sosedov, doma neprijazni obrazi, vendar sta ga obsodba in kazen najbolj trdo zadeli. Postaral se je do jeseni skoraj za nekaj let in hrbet je nosil že malo sključen. To je pa tudi mater jelo skrbeti; a če je možu kaj prigovarjala, naj stori to ali ono, naj pije kako domače zdravilo, jo je zapodil kar izgrda.
»Z očetom gre pod zlo,« je dejal tudi Luka nekega dne.
»I seveda!« je pritrdila mati; »pa kdo mu pomore? tisti nesrečni denar!«
»Jaz bi rada vedela, da-li je res ukraden!« je vzdihnila Anka.
»Beži, beži!« je ugovarjal Luka. »Spravili so ga, to jaz pravim, in zmešalo se jim je. Saj sami ne vedo, koliko imajo. Goropečniku so vendar posodili — in potem so ga gori na cesti napadli! Meša in blodi se jim včasi po glavi, pomagati pa ni moči.«
»Jaz bom pa poslala po staro Mesojedo v Razborje; ona pomore v vseh boleznih in ume razne pripetljaje in uroke odgnati in zagovarjati,« je trdila mati Reza.
Otroka sta bila zadovoljna in zmenili so se, da pojde sin prihodnji petek po Mesojedo. Bilo je že okoli svetega Lukeža; tisti petek popoldne, ko so drugi pričakovali stare čarodejke in padarice, kakor so ji dejali, je jela pihati ostra burja, tako da je tudi Molek doma ostal. Pri peči sedé je izbiral nekaj turščičnih storžev ter jih pokladal na gorko peč, da se hitreje posuše. Niti sanjalo se mu ni, kaj hočejo domači nocoj z njim ukreniti. Proti večeru se je res oglasila Mesojeda, stara, sključena baba od onkraj Save; ljudje so ji mnogo verjeli in se vdajali njenim vražam in še bolj njenim čudnim zdravilom. Molek jo je poznal, a nikdar je ni posebno maral. Kadar je priberačila mimo hiše, ji je dajal rad brž kos kruha ali kak krajcar, da je le dalje šla. Nocoj mu pa celo ni bila po volji; zagodrnjal je poluglasno, ko je sedla na klop ob drugi strani peči, in najrajši bi jo zapodil; toda ostri piš okoli hiše ga je opomnil, kako neusmiljeno bi bilo tako ravnanje. Zato je molčal in samo hrbet obrnil proti starki. Pa ta ni dolgo mirovala. Ko je bila zaužila nekoliko mleka, s katerim ji je postregla Reza, je šepnila:
»Danes je prvi dan, nocoj prvi večer! Nocoj je mladi petek — mlaj — to je pravo!« Reza pa je prikimala veselo in zadovoljno. Oče se ni zmenil za ta pogovor. Zdajci pa se je sključena Mesojeda vzravnala, naglo stopila sredi sobe in uprta z levico ob kratko grčavo palico jela s šopom suhe praproti v desnici mahati po zraku proti Molku. Govorila je pri tem nekaj čudnega, nerazumljivega. Molek je privzdignil glavo in začuden zrl ta prizor. Pa kmalu je razumel, da velja vse to njemu.
Starka se mu je približala, udarila s praprotjo po njegovi rami in pri tem je čul Molek čudne besede:
»Gad in gadica,
Modras, modrasica,
Kača, kačon —«
Dalje ni poslušal. Skočil ali bolje planil je kvišku, vrgel zagovarjavki turščičen storž ob glavo[24] in zarjovel kakor obstreljen medved:
»Kaj, mene zagovarjaš — mene! — No, sedaj imam pa dovolj! In vi, vi ste tudi tako neumni in bebasti« — se je obrnil k ženi in otrokoma, ki so prilezli iz vseh kotov, »sedaj mi je dovolj! Škoda, sramota, jeza in žalost — vse je prišlo name, in sedaj ste še vi začeli iznova, ko bi bil morda že pozabil! Ven — ti kljuka prismojena!«
Ko bi se Mesojeda ne bila že prej ognila, bi jo bil loputnil razjarjeni gospodar iznova z debelim storžem.
Skočil je v svoji jezi v kamro po klobuk. »Sedaj pa pojdem, pojdem po svetu!« je vpil.
Domači so se jeli jokati, a starega to ni ganilo. Snel je klobuk s stene in hotel planiti ven. A tedaj zatuli burja z vso silo krog ogla in Molek se domisli, da je opravljen v prelahko suknjo. Treba se bolje obleči! Jezno odpre skrinjo in potegne iz nje kožuh, tisti nesrečni kožuh, ki ga je bil že tolikrat pretresel in pretipal in prevrgel, in smukne vanj. A — kaj je to? Doli v desnem rokavu, ki je bil na koncu tako tesen in ozek, da je šla pest komaj skozi, se mu je ustavila roka; zadel je ob nekaj, kar je tičalo tu! »Zlomek — kaj pa je to? Da bi te strela!« je zagodrnjal in porinil pest krepko naprej. Nekaj na pol mehkega, na pol trdega je padlo na tla, Molku pa je šinilo po glavi kakor resničen blisk.
»Luč, luč semkaj!« je vpil in tipal po tleh. Vsi so bili takoj pri njem in svetili. Pred Molkom na tleh pa je ležala — listnica, izgubljena listnica. Oče jo je s tresočo roko pobral in iz nje so smuknili na tla oni — štirje novi stotaki. »Tu je denar — denar je tu!« je vzdihnil stari in gledal okoli sebe kakor v sanjah. Sedaj je bilo vsem vse očito. Oče je bil onega večera — malo vinjen seveda — listnico z denarjem namesto v žep — vtaknil v rokav, kjer je smuknila do ozke zapesti, skozi katero ni mogla; a nobeden vseh, ki so jo iskali ter pretipavali kožuh, ni bil segel tako globoko.
To vam je bil vesel večer pri Molkovih!
»In vendar sem jaz pomagala!« je dejala sključena Mesojeda, ki je sedela z obvezano glavo za mizo; oni koruzni storž jo je bil dobro zadel.
»I kaj pa še?« se je rogal Molek. »Vsi pojte rakom žvižgat s svojim babjeverstvom. Tisti Ostriženec me je namazal, da ne kmalu tako, in sedaj si še ti hotela? Pa — molči, baba! Sedaj je vse dobro!«
In tako je bilo res. O sv. Martinu je bil v Moravčah semenj. Molek je gnal zopet dva junca na prodaj in bil je tako dobre volje, da je poklical celo mešetarja Miška, da mu jih je pomagal prodajati. Ko so potem sedeli v krčmi pri kozarcu vina, je dejal stari modro in slovesno: »To vam povem! Babja vera — to je neumnost! Vsak pazi in varuj svojih reči in svojega imetka, — potem ni treba iskati pomoči pri čarodejih in starih babah — in tudi pri sodiščih ne! Bog daj dobro zdravje, možje!«
In napil je iz polnega kozarca svojim sosedom.
- ↑ Moravško = pokrajina okrog Moravč.
- ↑ Denar vzeti kakor za maslo = drago prodati; maslo pomeni tu prispodobo za dragoceno tržno blago.
- ↑ Limbarska gora, visoka 770 m, znamenita božja pot nad Moravčami.
- ↑ Stara, v ljudskem žargonu tako ogovarja mož ženo; v tej zvezi nima zaničljivega pomena, pač pa kaže ono trdost v preprostem, »domačem« razgovoru, ki se brani sladkobnih izrazov.
- ↑ Kamra = izba, domača spalnica.
- ↑ Jarevina = spomladanska setev, v razliko od ozimine = jesenske setve.
- ↑ Oratar, v prvotnem pomenu: orač, potem splošno poljedelec, kmet. (Primerjaj ta izraz v Koseškega pesmi o slovenskem oratarju, ali v nekaterih Gregorčičevih pesmih!)
- ↑ Je zapovedal in veleval; zapovedal = zapovedoval; rabi se ta oblika v ponavljalnem pomenu sicer redkeje; tvorjena je analogno po onih glagolih V. vrste, od katerih navadno ne tvorimo oblik po VI. glagolski vrsti, n. pr.: posédati, je posedal (namesto: posedévati; — posedovati pa ima drugačen pomen: v posesti imeti).
- ↑ Jaška = škatla.
- ↑ Prežilka, pražiljka = rdeča barva za pirhe.
- ↑ Sodišče na Brdu, pogosto prizorišče dogodkov v Kersnikovih povestih, imenovano po načelih pravega realizma s pravim imenom, kar pa je povzročalo pisatelju sitnosti.
- ↑ Nečem, strogo književna oblika: nočem.
- ↑ Obstati, udomačen ljudski izraz za: priznati; obstati, nem.: gestehen.
- ↑ Ded, na Štajerskem pol resen pol šaljiv naziv za starejšega moškega; žena imenuje tako tudi svojega moža.
- ↑ Izbuljiti oči = iztegniti jih. (Toda: buliti = mukati.)
- ↑ Križevec, križavec, star srebrn denar.
- ↑ Kolomon, čarovniška knjižica, s katero so sleparili neuke ljudi.
- ↑ Ris = čarobni krog, preko katerega hudič nima oblasti do tistega, ki stoji v krogu.
- ↑ Seženj, en cel korak, kolikor se prestopi ena noga; tudi: klaftra.
- ↑ Oljska gora pri Velenju, božja pot; Velenje, znan rudniški kraj, leži ob progi Celje—Dravograd.
- ↑ Sv. Roka dan je 16. avgusta.
- ↑ Polovnjak, stara mera, za 5 veder velik sod ali kad; vedro drži okrog 56 litrov.
- ↑ Svinjski lonec, lonec za kuhanje krme svinjam.
- ↑ Vrgel ji je storž ob glavo; običajen izraz je: v glavo komu kaj vreči.