Kako je stric strah vjel
| Kako je stric strah vjel |
| |||||||||||||
V sorodu nam sicer ni bil nič ali rekli smo mu vedno le »stric«. To ime je imel iz početka samo pri nas domačih, kasneje pa se ga je prijelo tako, da ga v vasi nihče ni drugače imenoval kakor za »strica«. Bil pa je dobra duša, dober za delo in za vse pripraven; res, da se je včasih kakemu bolj težkemu delu kaj rad odtegnil, če je le mogel, pa tega mu nihče ni prišteval v zlo, saj je bil naš »stric«.
Nekoč pošlje oče mojega brata in mene obiskat nekega sorodnika; ker je bilo pa precej daleč od doma in midva še mlada, neizkušena dečaka, izročil naju je oče stricu, češ, da bi se jima po poti kaj ne pripetilo.
Srečno smo dospeli do sorodnika, ki nas je z veseljem vsprejel; dobro smo se imeli, osobito pa stric, ki je bil prav vesel, da mu ni bilo treba doma delati, in pa še posebno, ker je imel vedno dosti dobre jedi in pijače.
Prvi večer smo bili nekako trudni od obilega pota in vročine, zato smo bili že željni počitka. Sedaj pojdemo pa kmalu spat, deje naš sorodnik: »trudni ste in potrebni počitka. Vidva gresta spat v jedno sobo,« pravi nama, »stric pa v drugo. Ali povem vam, stric, pa v tej sobi straši, da boste vedeli, če kaj ponoči slišite; ako pa se bojite strahu, pa ostanite spodaj pri družini, vam že dobro posteljemo.«
»Kaj, jaz bi se bal strahu? Dosti sem že prehodil po svetu, pa bi se bal, če ponoči kaj v sobo prileze? Sedaj grem pa nalašč v tisto sobo in hočem strah ujeti, ter ga še vam pokazati.«
Kakor rečeno, tako storjeno. Stric je šel sam v sobo, postlali so mu na tleh. Iz njegove sobe pa se je šlo v ono, kjer sva spala midva z bratom. Da bi stricu vzela vsakoršni sum na kako goljufijo, zapreva najprvo glavne duri, potem pa še one, ki so peljale v najino sobo, ali tele na videz, v resnici bile so odprte. »Stric« deje moj brat, »midva nečeva ničesar imeti z vašimi strahovi, zato se zakleneva, samo glejte, da vas ne pojedo in bi midva brez vas morala domov.«
»Ne bojta se,« pravi stric. Odmolimo, voščimo si lahko noč in gremo spat.
Stric je kmalu zaspal; midva pa ne tako hitro; ugibala sva, kako bi strica najbolje ostrašila.
»Veš kaj« dejem jaz, »ko bo stric že trdno spal in sanjal o posebno lepih rečeh ali pa o strahovih, takrat pojdiva in ga pošteno ostrašiva, in jutri ne bo smehu konca ne kraja.«
»Dobro,« pravi brat, »gotovo se tako zgodi, samo glej, da oba ne zaspiva in prespiva ugodne prilike.«
Zaspala pa dolgo nisva, vsak izmed naju je ugibaj, kako bi bolje izvršila svoj strašljivi posel. »Veš kaj,« pravi brat, »pustiva strica, da trdno zaspi, potem se splaziva na tihem v sobo in ga začniva počasi vleč, ti za noge jaz za glavo. Čutil bo kmalu in se tudi vzbudil, zraven pa tudi pošteno prestrašil, saj dobro ve, da se s strahovi ne da šaliti.«
Tako je tudi bilo. Enajsta ura, ura strahov, je odbila in midva nisva še zaspala. Brat me na tihem pokliče: »Ali spiš?« »Ne,« odgovorim. »Toraj pogum,« pravi, »sedaj morava na delo; no stric se gotovo vstraši, da mu za dolgo preide veselje skušati se s strahovi.«
Nekoliko časa poslušava pri durih; vse je mirno, le stric smrči, kakor bi drva žagal. »Tedaj na delo,« reče brat, »ti povleči strica za noge, jaz pa za glavo in vleciva ga počasi vsak na svojo stran, da se bo hitro vzbudil in preveril, da je strah v resnici prišel ponj.«
Odpreva duri in se priplaziva k postelji. Iskati nama ni trebalo dosti, kje bova prijela, saj glasno smrčanje stričevo nam je samo oznanjalo, kje je glava in kje ste nogi.
»Ena, dve, tri,« in začela sva počasi vleči strica vsak sebi. Nekaj časa se ni zbudil, naenkrat pa se prebudi, izvleče roki izpod odeje, zagrabi pri glavi mojega brata za roke in zakriči: »Te že imam! Povej mi duh, česa potrebuješ?« Vse tiho. Sedaj pa se stric tudi vstraši, spusti roki in začne na glas moliti: Vsi duhovi časte Gospoda itd.
Na to pa se moj brat na glas zakrohota, in stric spozna strahu po glasu. »O ti prekanjeni svet!« govori stric, na pol resno, na pol smejoče, »taki strahovi so tukaj, kje bi si bil to mislil; pa o vama že celo ne, to sta me pa pošteno nadelala. To bo pa smeha jutri, saj pravim, človek dandanes ne sme nikomur več verjeti Svoje žive dni pa ne pozabim, kako sem prvič vjel strah.«
Od tistega časa je že dolgo. »Stric« se je že postaral, tudi z bratom sva postala pametnejša, ali vendar se še često z veseljem spominjam onega večera z dobrim stricem. Kadar pa se v poznih večerih pogovarjamo o strahovih in je vsakemu nekako tesno pri srcu, takrat pa tudi jaz rad povem o našem stricu, kako je strah vjel: »Te že imam, povej mi duh, česa potrebuješ?«