Kako je zmrznil Žukov Jožek
| Kako je zmrznil Žukov Jožek |
| |||||||||||||
To vam je bil ptiček ta Jožek — Bog mu daj nebesa! Že precej dolgo ga krije črna zemlja. Rojen je bil v naši vasi. Njegovi stariši so bili jako revni ter so se pečali z izdelovanjem žlic. Tudi Jožek se je naučil tega obrta, poleg tega je hodil na Hrvaško. Toda on ni bil samo s tem zadovoljen, marveč hrepenel je po čem višjem. Pa jo je tudi iztuhtal naš Jožek. Po zimi je pridno delal lesene žlice, ter s tem toliko prihranil, da je kupil spomladi od nekega godca — staro harmoniko.
Sedaj se je začelo od Jožka novo življenje. Neprenehoma je raztezal stari svoj meh. Mati njegova se je često jezila nad njim, toda on, dasi prej vedno ubogljiv, to sedaj ni mogel poslušati, temveč se je tiho umaknil za hiše ter se tamkaj trudil nad neko počasno polko. Naposled se jo je vendar naučil. Sedaj pa je mislil Jožek, da je najboljši godec najmanj cele župnije. In znal je celo življenje le to polko.
V našem okraju je bil nabor. Tudi Jožek je bil povabljen pred naborno komisijo. Saj je bil Jožek tudi močan, da je marsikdo mislil, da bo ostal toda premajhen je bil. Tisti dan pred naporom se je Jožek celo popoldne trudil in moledoval okoli deklet različnih rož, da bi si spletel šopek. Da mu šopka samega ne bode dalo nobeno dekle, o tem je bil Jožek tako trdno prepričan, da niti poskusil ni nikjer svoje sreče. Drugo jutro se je praznično oblekel ter se lepo ovenčal. Potem pa je ukaje šel proti vaški gostilni. Tam so se, zbrali vsi fantje, kateri so morali iti k naboru, pa tudi drugi so prišli, da bi novince spremili. Ko so bili vsi skupaj, gredo na voz in Jožek vreže naprej neko domačo pesem, drugi pa za njim. Voznik — tisti Martinov Janez — požene konje in pojoč se odpeljejo iz vasi. Ljudje so gledali za njimi ter ugibali, kdo "bo ostal". Naposled so, se razšli rekoč: »Bodemo že popoldne videli!«
Okoli dveh popoldne se začuje glas pred vasjo, petje in vriskanje. Ljudje so se hitro prikazali iz hiš ter pazljivo gledali, kdo ima listek za klobukom. Voz pridrdra skozi vas pred gostilno. Fantje so bili že vinjeni ter so se komaj prikobacali v hišo, kjer so le še pili. Jožek jo je pa takoj ubral proti domu po harmoniko. Toda na tem potu Jožek že ni imel sreče. Srečal ga je namreč Vencljev Tone, ki je vsakega rad zbadal. Tudi sedaj je bil takoj pripravljen in vprašal je Jožka: »Jožek, ali so te vprašali, če so mati s teboj prišli, ker si tako majhen?« Jožek ga strašansko jezno pogleda ter gre svojo pot, ne da bi kaj odgovoril. Tone se pa prav debelo zasmeje ter še nekaj vpije za njim, toda Jožek ga že več ni slišal.
Prišel je domov. Tam so ga izpraševali, kako je bilo, in Jožek jim je pravil: »Rekli so mi, da imam život, kakoršen se le more imeti, toda ko je hotel zdravnik zaklicati besedico: "Taublich", mu je Bog usta zamašil. Toda zdaj nimam časa, moram iti!« In vzel je svojo harmoniko ter odšel v gostilno. Če ga je kdo med potoma vprašal, kako je bilo, je pripovedoval, kako je "Bog zdravniku usta zamašil".
Ko je Jožek prišel v gostilno, začel je takoj ubirati svojo polko, toda ščasoma so se je vsi naveličali. In Martinov Janez mu pravi: »Jožek te polke smo že siti, sedaj naredi kako drugo, n. pr. polko — mazurko!«
»No, no, bom precej, počakajte malo,« tolaži ga Jožek ter začne ubirati tipke, toda precej je zašel na staro polko.
»Ne to Jožek,« jezi se navidezno Janez, »drugo, drugo!«
»Bom potem,« reče Jožek, položi harmoniko na klop ter gre iz hiše.
Janez pa ne bodi len prime merico vina ter ga izlije v harmoniko. Drugi ga začudeno gledajo, on jim pa veli naj bodo tiho. Jožek se kmalu prikaže v hišo.
»No, boš zaigral mazurko?« pobara ga Martinov.
»Bom, bom,« odgovori Jožek, vsede se za mizo ter raztegne harmoniko.
»Vah, vah,« zasope meh. Jožek, pogleda po fantih in vpraša jezno: »Kdo je to naredil? Jaz ga bom naklestil in mu stri kosti, da si jih ne bo nikdar več poravnal!« Rekši krčevito stiska pesti.
Toda vse je tiho. Le posamezno kihanje fantov se čuje. »To mu že povrnem,« reče Jožek ter odide s harmoniko na rami. Fantje pa se smejejo za njim.
Jožek je toraj pustil družbo ter odšel. Bil je precej vinjen, poleg tega pa še jezen. Malo pomisli kam bi šel, potem pa sklene: »K gozdarju grem!« In mahnil jo je proti gozdarju.
Grajski gozdar je imel precej daleč od vasi svojo hišo. Z Jožkom sta si bila precej dobra, ker mu je Jožek dostikrat kaj pomagal; za plačilo je dobil Jožek denar ali pa lesa, da je potem delal žlico. Poleg tega je pa Jožek rad zahajal k gozdarju, da je videl njegovi dve hčeri Marico in Cilko. Dokler je bil tam se je seveda držal jako boječe, toda ko je prišel v vas, je marsikomu povedal, da ni nikjer takih deklet, kakor ste Marica in Cilka.
Ko je prišel Jožek k gozdarju, ga je lepo pozdravil, potem ga vprašal kaj delajo.
»Veš kaj, Jožek, ti si dober delavec, pojdi bodeva nekoliko drv nažagala. Plačilo že dobiš.«
Jožek je bil takoj pripravljen, zlasti ker mu je rekel gozdar "dober delavec". In žagala sta do večera.
Po večerji postavi gozdar steklenico žganja pred Jožka, rekoč: »Na Jožek, pij, ker si ga prav dobro zaslužil,« in Jožek je pil.
Ostalo je bilo še nekoliko v njem in tako je bil Jožek kmalu "v rožicah". Toda pil je, dokler ni bil pijan kakor muha. Naposled se vendar poslovi pri gozdarju ter odide.
Ko bi ga vi videli, kako je meril kolovozno pot proti vasi! In da bi si krajšal čas, je začel govoriti sam s seboj: »Ti preljuba moja harmonika, danes si bila pa res v nevarnosti, ker si prišla takim lumpom v roko. In meni se zdi, da te je Martinov oblil zakaj nobeden ni tako pripraven za kako tako reč, kakor on. O, jaz bi mu jih že naštel, toda ta je premočan, tega si ne upam, če bi bil pa kak drugi, potem bi ga pa precej. Ampak to ti povem: harmonika, kadar bom jaz vzel Ciljko za ženo, takrat boš pa pela, da bo vse kar plesalo.«
In misel na ženitev je spravila Jožka v tako dobro voljo, da je začel peti:
pa bom dosti komisa imel.«
»Nak,« popravi se Jožek, »k vojakom pa že ne! Pa komisa tudi ne bom jedel, rajši hodim okrog gozdarja, tam se dobi kaj boljšega! Pa na harmoniko zagodem včasih, da je veselje, ampak ta Martinov ...«
Takrat zmanjka Jožku tal, in on se prekucne v precej globoko jamo. Prešnje leto so namreč kopali pesek ter tako nastavili pijanemu Jožku past. Pa so ga res ujeli, Jožek se je zastonj trudil, da bi se rešil, a vstati ni mogel. Naposled ga premaga spanec ....
Dasi se je bližal sušec že svojemu koncu, je bil vendar zapadel precej debel sneg. Ta večer je bil jasen in mrzel, in tako je Jožek kmalu otrpnel.
Doma pri Žukovih se je začelo skrbeti, kje je Jožek, ko ga ni bilo od nikoder. V gostilni, kjer so bili drugi fantje, ga ni bilo, drugje pa tudi ne. Naposled sklene njegov brat Tonček, da ga gre iskat k gozdarju. Šel je jako hitro, da ga ni zapazil, ko je šel mimo jame. Pri gozdarju vprša, če je bil tam, in gozdar mu pove, da je bil toda, da je odšel že pred jedno uro.
Tonček je bil sedaj še v večjih skrbeh in hitel je kar je mogel proti domu. Ko pa gre mimo jame, prikaže se ravno luna izza oblaka in Tonček zapazi nekaj črnega v jami. Skoro se pri tem tako prestraši, da na ves glas zavpije. Naposled skoči vendar v jamo, ogleduje tu ležečo stvar ter spozna Jožka. Začne ga mikastiti in klicati, toda Jožek se ne gane. Ko Tonček vidi, da nič ne opravi, gre klicat ljudi.
Kmalu je dobil Tonček kakih pet mož, in ti so šli po Jožka. Primejo ga ter neso k nekemu sosedu ker je bil Jožek čisto domač. Tam ga polože na posteljo ter ga začnejo ribati in drgniti: bil je namreč ves trd od mraza, in mislili so vsi da je zmrznil na večno. Sčasoma se je nabralo polno ljudi v hiši.
Kmalu je začel Jožek dobivati barvo in razločneje dihati. Naposled je prišel tudi k zavesti. Ko je videl, kaj se godi okoli njega se je spomnil, kako je padel v jamo. In privzdignil je glavo ter začel prigovarjati sosedom, da naj ga ribajo.
»Dragi moji sosedje, preljubi moji prijatelji, drgnite, drgnite, drgnite!«
Potem je zopet zaprl oči. Čez nekoliko časa jih zopet odpre ter pogleda po družbi.
»Micika Zajčeva, prisrčna moja prijateljica, drgni, drgni, drgni!«
Bilo je v hiši tudi dokaj mladih poglavcev, in ti so se mu začeli smejati, toda Jožek le ni odnehal.
»Tone Zajčev, prisrčni moj prijatelj, drgni, drgni, drgni!«
Tedaj pa si se oglasil ti, Tone Zajčev — počivaj mirno, tudi tebe so že odnesli na pokopališče — in rekel si Jožku: »Veš kaj, Jožek, jaz bi te že ribal, veš, toda pijan si, pijan!« Jožek pa pogleda proti stropu in vzdihne: »O Marija, pa naša kompanija!«
Jožek in Zajec sta bila namreč ostikrat skupaj na Hrvaškem, kjer imajo drvarji vsak svojo "kompanijo". In na tako "kompanijo" je mislil tudi Jožek.
Naposled so nehali ribati, in Jožek je bil bober. Šla sta s Tončkom domov kjer so ga spravili v posteljo.
Drugo jutro pa Jožek ni mogel vstati. Bil je jako bolan. Prehladil se je bil, in prijela ga je pljučnica. Prosil je, naj gredo po gospoda; gospod so res prišli in podelili Jožku zadnjo popotnico. Čez dva dni pa je Jožek umrl.
In pokopali smo ga. Pogreb je bil jako obilen. Ko smo šli od pogreba je hvalila Jožkova sestra njegove vrline ter zraven neprenehoma jokala.
»Kaj je on naši hiši pridobil,« govorila je, »kupil je barklje, sejavnico je spletel in še mnogo drugega!«
Dasi po tem takem Jožek ni bil zmrznil, temveč se je le prehladil, vendar pri nas nihče drugače ne pravi kakor da je zmrznil. Tam pa kjer je bil Jožek obležal, stoji dandanes lesen križ, in če vprašaš, kaj pomeni to znamenje, odgovorili ti bodo:
»Tukaj je zmrznil Žukov Jožek!«