Kako kuje življenje

Kako kuje življenje … A. Šabec

Izdano:	Ameriška domovina 37/226, 242, 261, 297 (1935), 39/10–11, 17–18, 23, 26, 42, 48–53, 59–60, 71, 79, 83–84, 86, 89–90, 95–96, 101–102, 113–114, 125–126, 128, 131, 137, 142–143, 149, 155, 157, 162, 166, 178, 181–182 (1936)
Viri:	dLib 226, 242, 261, 297, 10, 11, 17, 18, 23, 26, 42, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 59, 60, 71, 79, 83, 84, 86, 89, 90, 95, 96, 101, 102, 113, 114, 125, 126, 128, 131, 137, 142, 143, 149, 155, 157, 162, 166, 178, 181, 182
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Brezsrčna mati in njen ljubimec.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Ker pa so ljudje vdovo in njenega ljubimca kljub temu nezaupno gledali, je vdova sklenila prodati svojo posest v Lugoju ter se preseliti v sosednjo vas, kjer je njen pokojni mož tudi lastoval kos zemlje. Prodaja hiše in posestva skupno s prihranki, ki jih je imel pokojni mož, vse to je vrglo vdovi toliko gotovine, da je mogla nekaj časa udobno živeti s svojim ljubimcem in svojima otrokoma.

Večina tega denarja je šla seveda nenasitnemu ljubimcu, ki je imel vedne izgovore, kadar ga je vprašala, kdaj jo bo poročil. Nekega dne pa mu je rekla:

»Ta denar, ki ga midva tako naglo zapravljava, je bil shranjen za otroke. Kaj bosta storila, ko postaneta polnoletna in bosta hotela vedeti, kje je denar?«

»Hm, pa ju ne pusti, da postaneta polnoletna,« ji je odvrnil njen zlobni duh. Madame Savu ni mogla zapopasti, da on resno misli, toda kmalu se je morala prepričati, da mora res izbrati med svojim ljubimcem ter članom svoje družine, in sicer to pot med sinom Mironom. Miron, ki je bil takrat deset let star, je saj pospešil svojo usodo, ko je nekega dne rekel Vaziliju:

»Še enkrat me udari, pa bom povedal nekaj svojemu staremu očetu, da bosta imela oba dovolj!«

Usoda je hotela, da se je deček kmalu zatem občutno prehladil. Mati je poklicala zdravnika, ki je malega bolnika preiskal, pustil zdravila ter dal natančna navodila, kako naj se postopa z otrokom, ki je imel hudo mrzlico. Ko je naslednjega jutra spet prišel zdravnik, je našel dečka mrtvega. Mati mu je povedala, da je postal tekom noči slabši, in ker je mislila, da mu bo odleglo, mu je dala vsa zdravila h krati. V resnici pa sta mu mati in njen ljubimec zavdala z arzenikom.

Zdravnik se je sicer jezil ter ju zmerjal z osli, vendar pa je njegovo smrt zabeležil kot naravno, bržkone zato, da se izogne vsem poznejšim sitnostim. Hčerka Lidija pa je pričela sedaj govoriti okoli, da sta mati in njen ljubimec zastrupila najprej njenega očeta, zdaj pa še njenega brata. Mati in njen ljubimec pa sta na to odgovorila, da je deklica blazna.

In da bi dala svojim besedam videz verodostojnosti, tako da bi morali vsi ljudje priznati, da deklica res fantazira in blazni, sta si izmislila naravnost rafiniran načrt.

To noč sta namreč mati in njen ljubimec preganjala deklico po hiši z »razbeljenim železom«, kakor sta ji grozila. To pa ni bilo nobeno razbeljeno železo, marveč navadna električna svetilka, tako zvana »flash light«, zavita v rdečo volneno nogavico. Ko sta jo ujela, sta jo vrgla na tla, ji strgala obleko s telesa ter j o »žgala« po golem hrbtu s kosom ledu, katerega sta ji pritiskala na hrbet.

Nato se je pojavil Vazilij v dekličini sobi s krvavo sekiro v roki, zgrabil je deklico ter jo odvlekel v pritličje v sobo njene matere, da bi videla mater, ležečo v mlaki krvi. Deklica jo je res uzrla, kakor ji je bil povedal, ker on jo je bil prej poškropil s krvjo ali kako drugo rdečo tekočino. Ko je deklica vse to pripovedovala sosedom, so ti pričeli neverno majati z glavami, zakaj videli so, da deklica ni opečena z razbeljenim železom, in prav tako tudi njena mati ni mogla prejšnjo noč ležati v sobi v mlaki krvi, ko so jo videli naslednjega jutra živo in zdravo. Posledica tega je bila, da je morala nesrečna deklica v umobolnico. Če bi bilo po želji njene matere, bi bila tam tudi ostala, toda njen stari oče in stara mati sta izposlovala njen odpust iz bolnice. In nesrečna mladenka je morala nazaj v svoj osovraženi dom.

Zdaj pa je prejela njena mati nepričakovano, toda zasluženo kazen v tem, da je doživela, kako je pričel njen ljubimec obračati svoje poglede za njeno hčerko, ki je bila sicer komaj trinajst let stara, toda zelo razvita. Po vsej priliki bi bil zdaj tudi pri hčerki arzenik izpolnil svojo nalogo, da ni prišel takrat vmes Peter Christea, premožen starejši kmet, ki si je zaželel mladenke kljub temu, da je bil oženjen. Nekega dne je Lidija plakajoč pribežala k svoji materi ter ji povedala, kako ji je hotel starec storiti silo. Mati ji je dejala, da bo govorila ž njim o tem, in govorila je.

Pohotni starec se je izprva ustrašil matere, toda kmalu se je olajšano oddahnil, ko je videl, da nima ona nič proti temu, pač pa, da je celo pripravljena, da mu proda svojo hčer za gotovo vsoto denarja, ki bi ji za nekaj časa zadostovala in ji omogočila nadaljevanje njene ljubezenske afere. Ker pa Lidija ni hotela privoliti v to, sta jo oba, mati in njen ljubimec pričela pretepati in ji predočevati, da bodo morali sicer vsi od gladu poginiti, ker denar, kar ga je še ostalo po očetu, je bil pošel.

In takrat se je morala Lidija odločiti ter izbrati med pohotnim starcem in svojim domom. Ker je videla da ni nobenega izhoda, je sklenila, da poišče smrt v valovih reke, iz katere pa jo je rešil prej omenjeni policist.

Proti tej brezsrčni materi in njenemu ljubimcu se bo te dni vršila obravnava.

Ženska, ki je bila — cel mož.

Kraj Deadwood leži v South Dakoti v idilični dolini med zelenimi hribi, med katerimi se bleste liki biseri svetla prosojna jezerca. Okrožje sto štirijaških milj okrog tega kraja je veljalo kot najbolj producirajoče ozemlje zlata v Zedinjenih državah. Iz enega samega rudnika v bližini Deadwooda, so dobavljali skozi 50 let vsako leto za 5 milijonov dolarjev zlata.

Na to preteklost more biti danes ponosen Deadwood, kraj, ki šteje 3,000 prebivalcev.

Med pionirji Deadwooda je tudi ime osebe, ki ne bo nikoli pozabljeno. To je bila drzna in izredna ženska, Calamity Jane.

Calamity Jane je bila rojena v Princetonu, Mo., dne 1. maja 1852; bila je najstarejša izmed šestih otrok staršev, ki so prišli iz države Ohio. Pri krstu je dobila ime Marthy Jane Canary in je rasla kot srečna in zadovoljna šolarka. Ko je dosegla trinajsto leto, sta se njena roditelja preselila v Virginia City, Montana. Njen oče se je baš vrnil iz civilne vojne nakar so odpotovali proti zapadu, kjer je hotel vzeti na svoje ime neki rudninski »claim« ali lastninsko pravico do rude v gotovem najdišču. Potovanje je trajalo pet mesecev in je bilo izvršeno v pokritem vozu ali »covered wagon«, ki je igral tako znamenito in slavno vlogo pri gradnji Zedinjenih držav. Deklici Jane je po vsej uriliki prijalo trdo in samozatajevalno življenje na ameriških prerijah. Kmalu je postala izborna ostrostrelka in je vedno spremljala svojega očena na lov. In ker je bila ves čas potovanja neprestano v sedlu, je postala tudi izborna in drzna jahalka.

Ko se je mala karavana približala svojemu cilju, je dekličina mati na potu umrla ter so jo položili k večnemu počitku v Blackfootu, Mont. Spomladi l. 1866 sta Jane in njen oče vzela lastninsko pravico nekega najdišča ali prospekta rude, nato pa odpotovala naprej proti Salt Lake City, Utah, kjer je upal oče najti še bolj dobičkanosna ležišča rude. Po enoletnem bivanju v Utah, je njen oče umrl in Jane je ostala sama, sirota, odvisna od javne dobrodelnosti. Njene mlajše bratce in sestrice so vzeli k sebi dobri ljudje ter zanje skrbeli. Jane je bila takrat stara šestnajst let; bila je krasna, črnolasa in črnooka, vitka in vendar bujna mladenka. V tej dobi, ko je pričela peti ženskost v njej svojo visoko pesem ljubezni in hrepenenja, se je zaljubila v nekega vojaka, s katerim je pobegnila v Fort Bridges, Wyo. Živela je ž njim brez blagoslova duhovnikovega v različnih vojaških postojankah v Wyomingu. Iz tega skupnega življenja je bil rojen sinček. Ko je bilo dete staro leto dni, jo je njen ljubimec zapustil ter neznanokam odšel, vzemši seboj tudi sinka, ki je takrat za vselej izginil iz njenega življenja.

Ta trda preizkušnja ki ji jo je naklonila usoda, je izpremenila Jane v žensko trdega, zagrenjenega značaja, ki je bil v kaj primernem soglasju s trdim in divjim frontirskim življenjem. Zdaj je podvzela in poizkusila vse, kar je bilo mogoče podvzeti: od prevažanja potnikov z onimi slovitimi vozili »stage-coach-i«, pred katerimi je dirjala vprega štirih konj, pa do zabavanja pijanih rudarjev po salunih dvomljivega značaja in plesnih dvoranah divjega zapada.

Leta 1870 je Jane sledila armadi generala Custerja v Fort Russell, Wyo. Med tem je bila že namreč zaslovela kot pogumna in drzna ženska, ki pozna prerijo ko svojo lastno dlan. Custer jo je vzel v svoje taborišče kot skavta in kmalu zatem je odjezdila z oddelkom konjenice v Arizono, kjer je bilo treba zatreti upor Indijancev. Jane je obleka vojaško obleko in poslej je skoro neprestano nosila moško obleko.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Pomanjkanje vode — poguba Italijanov.

Laške »zmage« v Afriki doslej niso bile kaj prida in Mussoliniju gredo na živce. Prodiranje italijanskih čet mu gre vse prepočasi naprej, zato je nedavno Mussolini odstavil od poveljstva generala letalstva Valleya ter admirala Duccija, »ker sta se zoperstavljala najvišji državni oblasti«.

Te dni pa je odpotoval v Afriko maršal Badoglio, šef italijanskega generalnega štaba, ki ima od Mussolinija ukaz da izvede popolno reorganizacijo v italijanskih najvišjih poveljstvih, ki so baje kriva, da je prišlo do takih polomij in zastoja v laškem prodiranju.

Mussolini, ki je verzatilen in mnogostranski, da mu ni para, se bavi zdaj baje z mislijo, da odide sam na afriško bojišče ter stopi na čelo svojih legij, kakor je storil njegov veliki vzor Julij Cesar, ki je pred 2,000 leti vodil svoje legije v afriških kampanjah. Ampak preden more oditi, more — kakor naznjanjajo poročila — urediti položaj v Evropi. No, če odide res na afriško bojišče, upamo, da Abesincev ne bo mogel ugnati z ricinovim oljem, kakor je ž njim ugnal ubogo primorsko rajo ...

***

V Abesiniji se je pojavila velika suha sezona, ki se je izkazala za največjo zaveznico Abesincev. Deževna doba je dolgo zadrževala Italijane, da niso mogli v deželo, sedanja suha doba pa jim utegne preprečiti, da bi mogli še kdaj živi iz dežele. — Voda je zdaj v severni Afriki najdragocenejša stvar. Potniki, ki so prispeli v Džibuti iz Abesinije, pravijo, da bo pomanjkanje vode zavleklo italijansko kampanjo preko 3 mesecev, kakor so računali Italijani, in ekonomski strokovnjaki pravijo, da bo to pomenilo za Italijo popolni finančni polom.

Italijani imajo dovolj topov, dovolj strojnic in pušk, toda nimajo dovolj vode in njeno pomanjkanje postaja z vsakim dnem akutnejše. Oni ne potrebujejo vode samo za pitje, pač pa tudi za kuho in za napajanje živali. Dalje se ne sme izpustiti iz vidika da morajo imeti Lahi ogromne količne vode za svoje tanke, avtomobile in earoplane.

Na drugi strani pa domačini, ki so vajeni življenja v svoji zemlji, potrebujejo sorazmerno prav malo vode. Tekom suše v Abesiniji ni dovolj vode za ljudi, ako se isto pa nepotrebnem trati. In še druga nevarnost je: ono malo vode, kar je je, je mnogokrat nezdrava in polna bacilov ter nevarna onemu, ki jo pije. In v te brezvodne pokrajine je nagnal Mussolini stotisoče mož za katere ni dovolj vode.

Tisoče in tisoče Italijanov je že postalo žrtev raznih bolezni zaradi vode, ki jo pijejo. Mnogi izmed teh se nahajajo v vojaških bolnicah v Eritreji, dočim so druge prepeljali v bolnice v mesta ob Sredozemskem morju. Uradniki Sueškega prekopa poročajo, da so prepeljali Italijani že nazaj iz Afrike 10,000 vojakov, ki so zboleli za raznimi tropskimi boleznimi.

V Džibuti prihajajo dan za dnem poročila o italijanskih vojakih, ki nenadoma popadajo na tla kričeč: »Vode, vode!« Mnogo jih je od žeje že tudi zblaznelo.

Vojaško poveljstvo deli vodo po racijah, toliko in toliko kapelj na dan za moža. Italijanske prednje straže morajo vedno nositi vodo s seboj. Poleg tega ima vsaka stotinja stoje naprave za filtriranje, za slučaj, če bi bile odrezane od ostale armade in če bi bile odvisne od vode dvomljive vrednosti.

Laško vojaško poveljstvo je že imelo v načrtih, da bi dalo položiti ogromno cev iz Eritreje v Adovo, toda ta načrt so morali zavreči, ker bi to pomenilo, da bi moral stati po en vojak na vsakih petdeset korakov razdalje ob vodovodu.

K temu pomanjkanju vode pa vzemimo še vročino, ki je naravno strašna in ki znaša v senci 135 do 140 stopinj. Abesinski poglavarji pravijo, da bi morala Italija imeti en milijon mož, če bi si hotela podvreči Abesinijo, toda ti vojaki bi morali biti oskrbljeni z vodo, kar pa je nemogoče. Z drugimi besedami rečeno, ne bodo Italijani v Abesiniji nikoli dosegli svojih ciljev.

***

Poročevalci iz Addis Ababe poročajo, da sta odšli na severno eritrejsko fronto dve močni vojski sestoječi iz samih žensk. Ženske prostovoljke vodijo dve princeziniji, Šamerga Gebi in Valsero Asažedje. Ti dve armadi bosta branili železnico. Voditeljici sta stari komaj 22 let in sta svoje dni spremljali abesinskega cesarja in cesarico, ko sta pred leti obiskala evropske prestolnice. — Na potu v domovino pa se nahaja abesinski delegat pri Zvezi narodov. Tekle Havarjate, ki bo prevzel poveljstvo nad neko abesinsko armado.

***

Italijani bodo morali premagati neizrekljive težave, če bodo hoteli prodirati v Ogaden in Harar. To so obupno suhi kraji brez vode. Neki časnikar poroča tozadevno:

Ogaden se zdi, kakor bi ga bila opustošila vojska. Po zemlji se vlečejo globoke razpoke, ki so podobne strelskim jarkom, ki pa so nastale od suše. V tej neusmiljeni pokrajini prebivajo kruti ljudje in divje zveri.

Med skalovjem in grmičjem je dovolj skrivališča za zasede. Vsa pokrajina je kakor nalašč za guerilsko vojskovanje, divje in kruto, če bodo evropski vojaški inštruktorji mogli pregoriti Abesince, naj se na ta način vojskujejo, ne bodo Italijani nikamor mogli. Italija bo pač dosegla nekaj uspehov ob mejah, potem pa se bo vojskovanje izpremenilo v kruto uničevanje Italijanov, kateremu že itak šibka finančna moč Italije ne bo več kos.

Če bi se pa zgodilo, da se ponosni in divji amharski vojščaki vržejo s svojim slabšim orožjem v bojni metež tedaj bi postali izboren cilj tankom, letalstvu in italijanskim strojnicam.

Zakaj propadajo cesarstva.

Katarina velika, ruska carica, ni nikdar izgubila svoje zmožnosti, da se ne bi znova in znova zaljubila. Toda vse njene male ljubezenske zgodbice in dogodivščine niso bile nič v primeri ž njeno res veliko ljubeznijo in naklonjenostjo do enega moža: Gregorija Potemkina. Do njega je čutila več kakor samo fizično privlačnost; čutila je udanost, ki enake ne pozna zgodovina. Ljubezen teh dveh ljudi, katerih skupna vez je bila ambicija, se je realizirala v sanjah po nadvladi sveta.

Na zunanje pa sta imela ta dva prav malo skupnega: carica je bila živa poosebljenost natančnosti in reda, ni nikoli pokusila kaplje opojne pijače, vstajala je z jutranjo zoro ter je dovršila v svojem petnajsturnem delu na dan več dela kakor dvoje mož. Potemkin pa je preživljal svoje dneve v lenarenju in spanju, noči pa v pijančevanju in ljubimkanju z ženskami. In vendar je Potemkin Katarino oboževal; preobkladal jo je z nežnostmi in bil je mojster v izbiranju daril zanjo. S Potemkinom je postala Katarina resnična ženska, ki se je pustila raznežiti od moža.

Sprva je Katarina smatrala Potemkina samo kot »najbolj komičnega moža stoletja«, zakaj ta ženska, ki je poznala toliko groze, si je zaželela veselja in smeha. Toda kmalu je pričela spoznavati njegove resnične kakovosti ... »Ah, kako lepo glavo ima ta mož!« ... In kmalu je postal Potemkin pomočnik vojnega ministra, nato pa skoraj preko noči vojni minister. Kmalu potem, ko se je njiju medsebojna strast nekoliko ohladila, je odšel Potemkin na jug, pusteč za seboj Katarinino telo, toda vzel je s seboj njeno dušo. Še več: on je bil celo tisti, ki je sam izbral sebi naslednika pri intimnih odlošajih s Katarino. Petnajst let je poslej on sam izbiral njene ljubimce, ali pa je vsaj dajal glede njih svoje pritrdilo. Potemkin je bil vsikdar pripravljen položiti pred njene noge karkoli: — trdnjave ali cvetje, nove pokrajine ali nove ljubimce. (Ti Katarinini ljubimci pa so bili kaj draga stvar; stali so namreč Rusijo okoli 14 milijonov rubljev. Potemkin sam pa je prejel od Katarine približno 50 milijonov rubljev). Dokler je bil Potemkin samo Katarinm ljubimec, je živel veselo in brezskrbno življenje, toda čim se je izvil iz njenega objema, je vse njegovo življenje prevejal načrt, vreden Cezarja, porojen že v Katarinini glavi: nadvlada nad Črnim morjem ter nad vso jugovzhodno Evropo. Leta 1783 je osvojil Krim, nato pa si je nadel kot svojo nalogo, da kot governer te nove province izpremeni puščavo v rodovitno in civilizirano deželo.

Ta naloga mu je ugajala. Lotil se je stotine projektov: gradnje vojnega pristanišča v Sevastopolu, izgradnje ogromnih flotil vojnih in trgovskih ladij; uvoza sviloprejk iz Kitaja; pogozdovanja gozdov in kopanja vinogradov; izgradnjo novih tovaren in cest. Dalje je naredil tudi načrte za veličastno novo metropolo ob reki Dnjeper, ki naj se imenuje Ekaterinoslav — »Katarinina slava« ... Od časa do časa je prirejal potovanja nazaj na sever, da je obveščal Katarino o novih čudesih, katere je ustvarjal. In ona mu je verjela. Prav tako mu je Katarina verjela tudi o drugih čudih, o katerih ji je poročal: o novih poljih valujoče koruze, o vaseh z zadovoljnimi, srečnimi prebivalci — ona mu je res verjela, da je v treh letih ustvaril iz puščave in zapuščene stepe eno najlepših in najrodovitnejših njenih provinc. Zato je morala odpotovati v te nove pokrajine, da se na lastne oči prepriča o teh velikih čudih ... Dasi je bila ob tej priliki stara že 58 let, vendar njeno vzhičenje ni poznalo mej.

Potemkin ni sicer naredil nikakega vrta iz zapuščene stepe, ni ustvari bogastva, kjer je bila prej revščina, toda znal pa je ustvariti iluzije, ki so Katarino zadivile. Njegove vasi in tovarne so obstojale samo na papirju; stepe so bile še zmerom tako zapuščene in prazne kakor so bile prej, vasi prav tako ubožne kot vedno, toda Potemkin je bil sijajen »state manager«, tako da je bilo Katarinino potovanje največji triumf in teaterska prireditev Potemkinova taka, da se jo more uvrstiti za eno izmed sedmerih čudov sveta.

Katarina se je odpravila na potovanje v februarju (Potemkin je šel naprej, da »priredi vse potrebno«), s spremstvom, ki je štelo 40,000 duš. Njene sani je vleklo osem konj, in te sani so bile stvar, ki jo je treba natančneje opisati. Na saneh je bila zgrajena mala hišica, ki je imela po troje oken v vsaki steni, in njena notranjščina je bila opremljena z vso udobnostjo. Na vsaki obcestni postaji je čakalo 500 svežih konj in ponoči so gorele ob poti velike grmade. Vaščanom je bilo strogo naročeno, naj prepleskajo in pobelijo svoje hiše (pobelili so samo stene, ki so bile obrnjene na cesto); dalje so bile postavljene cele skupine umetnih dreves, da se je zakrilo ž njimi nevšečna mesta. Podrte in polsesedle strehe hiš so bile popravljene, toda, ne kakor bi morale biti, marveč z lepenko, ki so jo primerno pobarvali. Prebivalstvo se je moralo pojaviti v praznični obleki; deklice in mladenke so morale posipati pot s cvetjem; vse, kar je bilo starega in betežnega, je moralo ostati v hišah ter se ni smelo pokazati na dan; vsako beračenje ali vročevanje prošenj in peticij je bilo strogo prepovedano.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Pekel na križarki »Emden«.

Cropius je bil v pasti zadaj s preživelimi topničarji topa na zadnjem koncu krova. Ti ljudje niso opazili, da si plameni izjedajo pot v ozadje, dokler se niso nenadoma znašli pred steno plamenov. Prizadevali so si priti skozi preko spodnjega krova, toda tam je bilo kakor v razbeljeni peči. Nenadoma so plameni obliznili proti njim in nesrečneži so vedeli, da je napočil njih konec. Topniški častnik Cropius je s svojim moštvom še zaklical »slava« daljni domovini, toda še preden se je polegel odmev njihovega klica, je treščil izstrelek mednje ter jih vrgel preko krova v morje.

Zgoraj v srednjem stolpu sva zdaj ostala samo še kapetan in jaz. Naši topovi so umolknili, naše municije ni bilo več. Naša križarka je bila zdaj brez krmila. »Ne izplača se več upirati,« je rekel kapetan. »Zdaj ni to več boj, marveč samo še mesarenje. Potruditi se moram, da rešim še kolikor mogoče ljudi, pa vendar jim ne bi rad izročil svoje križarke. Vidite, tam-le, naravnost proti severu, je North Keeling Island. Poizkusil bom spraviti križarko tja ter ž njo nasesti.«

Dočim so nas Angleži z vso močjo obstreljevali, smo mi hiteli s polno paro proti otoku. Nato je kapetan signaliziral našim strojnikom, naj gredo na varno. Ko se je to zgodilo, se je križarka z vso močjo zaletela med pečine ter se zagozdila med dve koralni steni. Tam je obtičala, kakih sto jardov od kopnega. Naša križarka je bila zdaj samo še goreč, razbeljen kotel. Naša pot je bila končana ...

Nato smo se zbrali na gornjem krovu okoli kapetana, ki nam je rekel, da lahko poizkusimo priplavati na kopno, če si tako želimo. Nekateri so to res tvegali, toda le maloštevilni so dosegli kopnino. Ostale je razbilo valovje ob ostrih čereh.

Nato je kapetan ukazal vsem preživelim, naj se zbero v »forecastlu«, kjer je bilo še primeroma najbolj varno. Polovica častnikov je bila mrtva. Krovno moštvo in topničarji so bili večinoma vsi mrtvi. Večina preživelih je pripadala strojnikom in kurjačem.

Nato smo nekateri odšli v podkrovje, da se ogledamo za ranjenci. V vsem svojem življenju nisem videl še nikoli toliko groze. Tu in tam je gorela kaka posamezna sveča, ki pa je grozo samo še večala. Toliko da se nismo onesvestili vsled smradu po pečenem mesu. To, kar so bila še malo prej mlada človeška telesa, je ležalo zdaj razmetano tu in tam, po topovih in hodnikih. Trupla mrtvecev so bila tako grozno nakažena, da je bilo neverjetno. Tu spodaj je bilo vse tiho in tišino je motilo samo prasketanje ognja.

V ospredju ladje je bilo stanje ranjencev vsega obžalovanja vredno. Vpili so in prosili vode, toda naši vodni tanki so bili že davno odstreljeni s krova. In kakor bi te groze še ne bilo dovolj, se je spustilo tedaj na krov nekaj roparskih morskih ptic, ki so kljuvale ranjencem oči in njihove krvave rane. Prizadevali smo si, da bi jih pobili in odpodili s palicami in koli. Toda ptice, ki niso še nikoli videle človeka, niso imele pred nami nobenega strahu.

Naš položaj je postal neznosen, obala pa je bila tako blizu — komaj 300 čevljev oddaljena. Naši čolni so biti razstreljeni na drobne kose ali pa so zgoreli. Medtem pa je sovražna ladja — pozneje smo zvedeli, da je bila to avstralska križarka Sydney — odplula, da bi zajela naše moštvo, ki se je izkrcalo na Direction Islandu. Posedli smo po krovu, pričakujoč noči, obkroženi od vzdihujočih ranjencev za katere nismo mogli storiti ničesar, poleg tega pa smo bili še sami v neprestani nevarnosti ognja, ki je še vedno gorel. Mnogo ranjencev je zapadlo v delirij. Ko se je zdanilo, smo pričeli svoj drugi dan muk in groze. Vedeli smo, da če se križarka Sydney ne vrne, da smo izgubljeni.

Popoldne smo v daljavi spet zagledali križarko Sydney. Hvala Bogu! Zdaj bodo naši ranjenci vendar dobili prvo pomoč. — Mislili smo namreč, da nas bodo Angleži rešili. Toda nenadoma so na njihovi križarki zagrmele salve ter nas obsule s točo izstrelkov. Kapetan je zopet dovolil moštvu, da sme poskakati preko krova. Zopet jih je nekaj tvegalo, toda večina teh se je spet razbila ob čereh. Nato pa je kapetan ukazal, da se spusti nemško zastavo z jambora in da se dvigne kvišku belo zastavo. Streljanje je takoj prenehalo.

Nato sta odplula od sovražne križarke dva motorna čolna in poveljujoči angleški častnik je povedal našemu kapetanu sporočilo svojega poveljnika, ki se je glasilo, da bo angleška križarka vzela vse preživele na krov, če se naš kapetan zaveže s častno besedo, da se bodo njegovi ljudje vzdržali vsakih sovražnih dejanj. Zatem je bil poslan tudi čoln po peščico onih ljudi, ki so srečno dosegli obal.

Na križarki Sydney so bili zdaj angleški mornarji sama poosebljena dobrota. Naše ranjence so takoj spravili v operacijsko dvorano, kjer so dobili prvo pomoč. Nato so nam ponudili konjaka in hrano, ki je bila po 36 urah prva hrana.

Drugega večera pa so nam naši zavojevalci predložili brezžično brzojavko, ki je bila izčrpek uredniških člankov v londonskem časopisju, in v teh člankih se je med drugim glasilo: »Skoro z obžalovanjem moramo poročati, da je bila nemša križarka Emden uničena.« In v 20 letih, ki so od takrat minila, se ta sodba ni izpremenila; križarka Emden bo obdržala nesmrtni sloves v zgodovini vojnih mornaric sveta.

Padel za domovino.

Ivo Grahor:

Kadunčevo je eno največjih posestev na Krasu. Pred vojno je bil tudi Kadunčev rod eden največjih v vasi. Pet sinov in troje hčera je zraslo gozdarju, kakor so včasih rekli staremu. In bilo je tudi dela pri hiši za pet junakov, junaških hlapcev, in za troje dekel. »Marljivejših ljudi menda še nisem videl,« je dejal Peter Samotnik, stari učitelj iz Slavine, še bolj staremu postojnskemu župniku.

»Zakaj pa silijo fantje od hiše v svet? Ali ne bi bilo za vse dovolj kruha? Dva sta že odšla v Ameriko. Da, eden se je vrnil, zato je pa tretji odšel. Peter pa se je zdajle spravil nekako na železnico. Prosijo me, naj ga priporočim postaje-načelniku. Ali je tega res treba pri taki hiši? A?«

»Pravim, da tega midva ne moreva predrugačiti. Takale je navada, rekel bi — star običaj, da preide pri nas kmetija vsa na najstarejšega sina. Morda to ni najboljše; pa kdo bi vedel!? Stare šege in navade imajo stare vade ...« je odvrnil učitelj. »Pustite jim! Naj gre Peter za vselej k železnici. Jaz bi rekel, da ko je prišel za delavci, bi ga morali, ker je pameten fant, vzeti za trajno, recimo za kretnika ali za čuvaja. Kaj jaz vem.«

»No, bom pa govoril.«

Župnik in učitelj sta zvrnila še vsak svoj kozarec vipavca in se razšla. Čez dobre dva, tri tedne pa je bil Peter Kadunčev, petindvajsetleten zastaven fant, sprejet pri postaji Prestranek za kretnika. To je bilo še v letu gospodovem 1897., istega leta, ko se je doma najstarejši Kadunčev oženil in je umrl stari gospodar, gozdar, v miru počivaj in večna luč naj mu sveti.

Mladi gospodar je bil mož 30 let in lepe, močne postave. Rojen gospodar je bil; znal je dobro šteti in pridno delati. S Prestranka je vsako leto sprejemal državne konje in jih redil. Travnikov je pri hiši za deset do petnajst glav goveda, mlak pa nalašč kakor za konjerejo. Lehe najboljše zemlje so med Kadunčevim in kmetija uspeva; od leta dol leta so pri hiši premožnejši.

»Ni čudo,« pravi učitelj, »za šole Kadunčevi niso izdali denarja. Kar jaz pamtim, so pa vsi pridno delali. Zdavnaj sem vedel, da bo skrben mož, kakor je mladi gospodar, še obilo priženil. Zdaj je to ena najboljših kmetij v vsem okraju.«

Kmetija je rasla, gospodarjevi bratje, ki so bili odšli v svet, pa tam niso napredovali. Jože je umrl v Rumuniji, Janez v Ameriki, Frane se je vrnil pa on je bil od nekaj malo čuden — priden delavec; imel ne bo nikdar nič in se tudi ni oženil. Edino Peter, ta je bil dobro napredoval pri železnici. Oženil se je s pametno žensko, ki je znala šivati in gospodinjiti. Dva otroka imata. Ako ne bi bilo svetovne vojne, bi si bil Peter že kupil kje kakšno posestvo ali bi pa ona vzela kje v najem gostilno; ob železnici se včasih dobi kaj v najem, tudi zemljišča so bila do vojne še prav poceni. Med vojno seveda ni bilo več govora o tem. Še bog da se je v mladosti spravil k železnici. Zdaj bi moral k vojakom in na fronto. Pravijo, da so padli večinoma večji in močnejši ljudje. Pa tudi samo to, da bi ga bili vpoklicali, se je zdelo Petru dovolj hudo. Saj je imel že dva otroka, Zorko in Lojzeta, in je skrbel, kam bi ju spravil v šolo. Končno se mu je le posrečilo, da je dal Zorko v zavod v meščansko šolo. Za nakup posestva pa je bilo bolje, počakati. Brat, ki je ostal na Kadunčevem kot gospodar, nima otrok. V vojsko ni šel, ker je sam in ker ima v reji vojaške konje. Ampak Franeta so zato vpoklicali. Hvala bogu, da tudi ta ni bil dolgo tam. Gluh je in manjkata mu dva prsta. Seveda se Frane ne bo poročil, saj je že star. Tako vse kaže, da Kadunčev dom ne bo imel več lastnih otrok. Ali je mar res zapisano, da bo rod izumrl? Vsekakor zdaj ni več kazalo Petru, da bi si kupoval svoje posestvo. Saj se njegov Lojze morda povrne na stari dom, če bo hotel in če bo pameten ...

Tako je prišlo, da je Lojze Kadunčev dokončal samo dva razreda gimnazije, potem pa je lepe jeseni ostal kar na stričevi kmetiji, »doma«, kakor je rekel Peter. Všeč mu je bilo življenje na kmetih. Ne da bi bil fant vse premislil, ampak kar tako; stric ga je potreboval na velikem posestvu. Frane je kmalu po vojni umrl. Italijani so ostali v teh krajih in zmerom je bilo več opravka z oblastmi, govoriti je bilo treba italijansko, voditi račune, česar gospodar ni več znal. In Lojze je že spoznal, da je rojen za kmeta.

Oče je bil vesel. S svojo plačo bi bil fanta težko vzdržal do konca v šolah. Odločil se je, da ga ne bo silil. Postaral se je in moral je iti v pokoj. Zadnje leto je še sam obiskal svoj stari dom v Italiji, češ da je samo obiskal fanta. Ostal je pa vendarle v rojstnem kraju še vse poletje in vso jesen ter pomagal pri kmečkem delu. Uveril se je, da bo tako še najboljše, da Lojze ostane kar na Kadunčevem.

Počasi, previdno je sklenil načeti pri bratu in pri svakinji to kočljivo vprašanje, kajti glavno je bilo zdaj to, ali bo Kadunc, ko se postara, res dal vse prepisati na fanta, na tega nečaka? Ali nima še kakšnih svojih tihih načrtov? Fant se bo tudi postaral, moral bo pomisliti na svoj kruh, na kaj trdnega. Žlahta je res žlahta, ampak na jasnem si mora biti za vsak slučaj.

»Fant je jugoslovanski državljan, da veš,« je pričel previdno nekega dne razgovor, ko je prišel spet malo pogledat iz Jugoslavije.

»Tako?« se je začudil brat. »Pa saj si rekel, da ga boš pustil pri meni! Ali se nisva dogovorila? Zakaj mešaš?«

»Kako? Za tisto sem rekel, da naj se odloči, kakor želita ti in Lojze, ampak on je jugoslovanski državljan, kakor jaz in mati in mi vsi, vsa moja družina.«

»Pozabil sem že, da je tako. Prav za prav pa se nisem zmotil jaz, marveč ti. Zakaj Lojze je menda tudi tukajšnji, italijanski državljan. Tako mi je rekel in kolikor jaz vem, tudi ne more biti drugače. Letos bo moral iti k vojakom.«

»Hm. Naj pa gre k vojakom. Kakor bo njemu bolj prav.«

»Če gre k vojakom, bo prav, če ne pa ne. Jaz mislim, da bo že tako, da mora služiti tu tudi v vojski, ako naj postane na mojem nekoč gospodar. Drugače ne bo mogel.«

»Ti misliš, da ne bo mogel? Seveda. Pa na to z materjo še nisva pomislila. I nu, pa naj se odloči fant sam! Tu ali tam, na dveh krajih ne more iti hkratu k vojakom.«

Na dveh krajih ...

Z Lojzetom se Kadunc navadno ni na široko razgovarjal. O njem si je bil že na jasnem, da fant rajši ne bi šel v Jugoslavijo. Če že mora iti v Italiji tudi k vojakom, pa prav. Naj bo. Oče naj ostane v Jugoslaviji, ampak on ne bo mogel več tja.

Tako se je za Lojzeta tisto leto odločilo, da je postal ali prav za prav le ostal italijanski državljan. Prvič je takrat Peter začutil, da ima njegov fant prav. Saj je tako. Res da je imel nekako že več let dvojno domovino, dvojno domovinsko pravico je imel. Treba se je bilo odločiti za eno ali za drugo. V obeh starih Kaduncih pa ni bilo dvoma, kako se bo Lojze odločil. Za njiju oba je bila mogoča samo ena rešitev:

Kadunc mora ostati »doma«, na Kadunčevem!

In tako je bilo.

A zdaj se je pričel za Petra Kadunca v Jugoslaviji šele pravi križ. Že drugi ali tretji dan po vrnitvi iz Italije je spet bral v časopisih in na velikih plakatih, da so vpoklicali tudi tukaj njegovega sina k vojakom. Javiti naj bi se šel na vojaški urad dne tega in tega. Ves zaskrbljen je povedal to stvar svoji ženi.

»Saj Lojzeta ni v Jugoslaviji,« se ji je zdelo vse v redu.

»Ni v Jugoslaviji! To je že prav; res da ga ni. Ampak zdaj se bo moral vrniti sem, odsluži naj tu, potem pa naj gre spet nazaj, če se mu zdi bolj pametno.«

»Jaz bi rekla, da si delaš samo nepotrebnih skrbi,« je odločno odvrnila mati. »Kdo pa ti je rekel, da se mora prijaviti, če ga ni? Ali ga bodo prijeli?«

Skoraj smejala se je, ko je to rekla, ženskam so te stvari kakor nič. Peter Kadunc pa ne more kar preko tega; on, ki dobi vsak mesec od Jugoslavije pokojnino, čuti, da ne bi smel preko tega. Lojze se mora prijaviti na nabor, ali pa bo on sam šel tja, na vojaški urad in stvar kako pojasnil, če bo res treba.

Da, skoraj bi bil spet pozabil. Toda v Ljubljani je takšnole stvar težko pozabiti. Peter stoji v mlekarni, kakor že večkrat, ko se slučajno porabi več mleka in mora ponj še v mlekarno. Nekaj ljudi je tu, žensk in študentov. Krepak gospod majhne postave, z rujavimi ostrimi brki, govori glasno, kakor pridigar. Vmes grize klobaso. Prav razvnel se je. Peter postoji in posluša.

Kaj govori gospod? Saj se mu je takoj zdelo. Mož pridiga o Primorcih.

»Taki so; o ja!« kriči. »Pravice kot mi, tukajšnji državljani, hočejo imeti, pravice! In še kako vsiljivi in glasni so. Ni je pisarne, da njih ni. Po pet, šest jih že sedi skupaj. V vseh strankah imajo prvo besedo, v Mariboru so si ustanovili prve, največje gostilne in trgovine. Primorcu gre vse po sreči. Zato pa naj ima tudi dolžnosti, vrag, ne pa da še zabavlja. Tukaj imajo prvo besedo in zabavljajo, državljani so pa v Italiji. To je. Pravice imajo in naj imajo še dolžnosti do države kot mi! Pustijo naj italijansko državljanstvo, ne pa da sedijo kar tu in tam. Ha, kaj mislite, da hočejo ti vragi, te oštje sprejeti naše državljanstvo?« je končal gospod govoreči mož in si spet nastavil k ustom klobaso. Vsa mlekarna je pazno strmela vanj. Da, tako je, se je zdelo, da mu vsi pritrjujejo.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Vzpon in propadanje Trsta.

Jadransko morje je del Sredozemnega, ki se globoko zajeda v trup Evrope in nudi s tem priliko, da se na njem razvije, posebno za centralno Evropo velika žila mednarodnega prometa. Nujno je zato, da so se ob obali morala razviti na ugodnih točkah mesta, ki posredujejo izmenjavo dobrin med kopnim in morjem, oz. kjer se prekladajo dobrine iz enega prometnega sredstva na drugo. Po zakonu, da išče trgovina pot najmanjših stroškov in z ozirom na to, da je vodna pot najcenejša, je jasno, da pride za razvoj večjih prometnih točk v poštev le skrajni severni del Jadrana. S tem se namreč cenena vodna pot izkoristi do skrajnosti. Najugodnejšo naravno lego v severnem Jadranu ima brez dvoma Trst. Nekoliko za njim zaostajajo Benetke in Reka. Toda Trst svojih prednosti dolgo ni mogel izkoristiti in preteklo je več kot tisočletje, da je izrinil svojega edinega tekmovalca, ki mu je onemogočal vsak gospodarski razvoj. Namen teh vrst je ravno pokazati, kako se je razvijal Trst, da je prišel v vrsto največjih svetovnih pristanišč pred svetovno vojno in kakšen je njegov položaj danes, ko se bliža s hitrimi koraki k propadu. Obenem bomo pokazali na vzroke tega propadanja.

Postanek Trsta in njegovi prvi početki se ne dajo ugotoviti. Prvikrat se Trst omenja v začetku drugega tisočletja po Kr. Feničani in nato Grki, kot najvažnejša pomorsko-trgovska naroda starega veka, so to luko že poznali. Zanesljivejša in točnejša so poročila o Trstu iz rimske dobe. Trst je padel v rimske roke leta 178 pr. Kr. potem, ko je bil prihodno v rokah raznih ilirskih plemen. Imel je pomen edino kot vojaška naselbina. V trgovini se ni mogel mnogo uveljaviti, ker so vse ceste takrat vodile v Oglej in je Oglej takrat obvladal sam vso trgovino severnega Jadrana. Po razpadu rimskega cesarstva, ko je bil Oglej od Hunov razrušen, so se begunci Ogleja naselili po lagunah in s tem postavili temelje in začetek Benetek. Benetke postanejo na ta način v trgovini naslednik Ogleja. V to dobo 6. in 7. stoletja pade tudi veliko gibanje Slovanov in Slovenci se tu utrdijo in stalno naselijo.

Benetke in Trst. — Benetke, ki so tvorile z bližnjo okolico posebno pokrajino bizantinskega cesarstva, se v desetem stoletju osamosvojijo. Nič ni čudnega za to, če zavzemejo takrat tudi neznatni Trst. Benetke na ta način nimajo tekmovalca na Jadranu in trgovina po morju postane njih monopol. Tu je glavni vzrok čudovitega razvoja Benetk, ki pomenja od začetka 18. stoletja na Jadranu edino gospodarsko in vojaško silo. Vzporedno z napredujočo trgovino in gospodarsko močjo narašča tudi političen vpliv. Benetkam uspe, da v teku srednjega veka podvržejo pod svojo oblast vse važnejše prometne točke Jadrana in na ta način dobe v svoje roke tudi vse poti, ki vodijo k morju. Okolica Trsta, Istra in Dalmacija padejo pod oblast Benečanov. Te pokrajine so jim važne tudi kot dobaviteljice prepotrebnega lesa za gradnjo brodovja in za gradnjo Benetk samih. To bogatstvo na gozdovih so znale dobro izkoristiti, o čemer priča še danes kraška golota. Trst si je znal s pametno politiko in pa z izredno lego z ozirom na svoje zaledje, kljub težkim okoliščinam, ohraniti vedno politično samostojnost in skušal je celo doseči gospodarsko enakost. Toda Benetke budno pazijo na to da se Trst gospodarsko ne razvije in vsak njegov poskus v tej smeri s silo zatro, Zgodovina nam poroča o šestih vojnah, ki so imele svoj glavni vzrok v hotenju Trsta, da si pribori gospodarsko svobodo in enakost. Kljub temu da Trst vedno izgubi, si zna ohraniti svoja politična prava s tem, da se spretno veže s nasprotniki Benetk, ki imajo tudi interes na tem, da se moč Benetk čimbolj oslabi (oglejski patrijarhi, goriški grofje Habsburžani). Toda Benetke so dovolj močne in gospodarijo suvereno na morju do osemnajstega stoletja.

Trst — svobodna Luka. — Ravno v času najhujših borb med Trstom in Benetkami se v zalediju formira nova sila, ki polagoma, osvajajoč pokrajino za pokrajino, prodre prav do morja. Trst je uvidel da pomeni večna borba z Benetkami samo izgubo in da zmage sam nikoli ne bo izvojeval. Uvidel je tudi, da bi v novi politični tvorbi, ki je imela že v rokah vse najvažnejše poti, ki vodijo k morju, lahko postal njeno edino in najvažnejše pristanišče. To ga je dovedlo do tega, da se je leta 1382 prostovoljno predal v roke Habsburškega vojvode Leopolda III. Sicer mu ta predaja ne prinese takoj pričakovanih koristi. Benetke so še edina pomorska sila Jadrana in budno vrše policijsko službo, da ne bi kaka tuja ladja vršila trgovine brez njihovega dovoljenja. Treba je bilo počakati toliko časa, da se Avstrija toliko ojača, da lahko že diktira Benetkam. Leta 1717 namreč proglasi Karl VI., svobodo trgovine in plovbe po Jadranu. Trst pa je proglašen za prosto luko. Avstrija je takrat že toliko močna, da se ji Benetke ne upajo upirati.

S proglašenjem proste luke v Trstu, začne druga perioda zgodovine Trsta. Do tega leta je zgodovina Trsta skoro brezpomembna; omenili smo jo le v toliko, da bolje razumemo večni boj med Trstom in Benetkami, ki še vedno traja. Saj končno cela zgodovina Trsta ni nič drugega, kot boj z Benetkami in se po mnenju A. Vivanteja ravno s tega stališča njegov razvoj najbolje razume.

Karl VI., je zelo pospeševal pomorsko trgovino in začel ustvarjati lastno mornarico, toda temelje tržaški trgovini v večjem obsegu je postavila šele njegova naslednica Marija Terezija. Z ureditvijo pristanišča, molov, skladišč, lazareta, pomorske šole, z novimi trgovskimi pogodbami in s pravno regulacijo pomorske trgovine, ji je uspelo, da je Trst postal v razmeroma kratkem času najvažnejše pristanišče Jadrana. Hirajoče Benetke za Trst izginejo kot tekmovalec l. 1797, ko jih zasedejo Francozi. Tržaški promet stalno raste. Edini padec beleži v letih 1809—13, ko je bil v francoskih rokah ker je bila trgovina po Jadranu takrat nemogoča vsled angleške blokade. Prosta luka je spremenila gospodarsko bazo Trsta, iz malega lokalnega sejmskega mesteca postane naenkrat mednarodno tržišče — emporium, kjer si dežele Jadranskega, Egejskega in Sredozemskega morja ter Srednje Evrope izmenjujejo svoje produkte. Trgovina je v tej dobi vse do otvoritve Sueškega prekopa skoro izključno evropska. Gospodarski napredek se najbolje razvidi v porastu prebivalstva. Tako je leta 1735, štel Trst 3865, leta 1758 6433, v začetku 19. stoletju 28,000, l. 1850 pa že okrog 70,000 prebivalcev.

Promet Trsta se dviga. — V tej dobi stalnega porasta tržaškega prometa se pojavi samo enkrat večja perturbacija. To je bilo v letih, ko so železnice nastopile svoj zmagovit pohod po kontinentu (l. 1840—70). Avstrija je, imajoč pred očmi zgolj strateške momente, prej začela graditi železnico Benetke—Verona—Milan, kot pa zvezo Trst—Ljubljana—Dunaj (1857). Upoštevati moramo namreč, da spadata Lombardija in Benečija od 1815—1866 pod Avstrijo. L. 1866 izgubi Avstrija Benečijo in Lombardijo in Italija v par letih zgradi zvezo med Benetkami in alpskimi deli Avstrije. Benetke se zopet s tem pojavijo kot konkurent in grozijo odvzeti Trstu Predarlsko, alpske pokrajine ter Južno Nemčijo. Šele sedaj je uvidela Avstrija svojo napako. Od mnogih načrtov, ki so bili predloženi za gradnjo najbližnje zveze Avstrije z morjem, se je iz strateških razlogov zavrgel najboljši načrt zveze po Soški dolini čez Predil in pristopilo k gradnji bohinjske železnice. Zgrajena je bila razmeroma pozno, šele leta 1909. Toda vsa sreča je bila v tem, da je leta 1869 bil otvorjen Sueški prekop, ki je prinesel Trstu nov prirastek na prometu, največji kar jih je kedaj dosegel. Trst je zadobil s tem značaj svetovnega tržišča. Dočim je še leta 1848., trgovina skoro izključno evropska, od 157 milijonov kv. prometa je samo 30 milijonov iz neevropskih držav, znaša to razmerje pred svetovno vojno že 1,75 mijarde proti 700 milijonov kv. Z otvoritvijo Sueškega prekopa je postal Trst najboljše evropsko pristanišče za Orient. Ko je otvorjena l. 1909 še bohinjska proga in tekmovanje Benetk odstranjeno, zavzema Trst l. 1913 že osmo mesto na listi desetih največjih pristanišč Evrope. Trst je bil za avstrijske dežele najvažnejše pristanišče, preko katerega jee šlo 67—80 odstotkov uvoza in 45—60, odstotkov izvoza. S časom se je stvorilo v njem tudi nekaj industrije (ladjedelnice avstrijskega Lloyda, parni mlini, luščilnica za riž, pivovarna, rafinerija nafte, plavži, tovarne za sveče in milo itd.), ki pa so v primeru s trgovino skoro brezpomembna. Karakteristično za gospodarsko strukturo Trsta je tranzitna trgovina in ta je preživljala vedno večino tržaškega prebivalstva in ves presežek bližnjega zaledja.

Kaj nam torej kaže zgodovina Trsta do svetovne vojne? Predvsem: borbo z Benetkami, borbo, ki gre pred vsem za tem katero mesto si bo zagotovilo boljše zaledje.

Torej zaledje pomeni za obe mesti glavni življenski pogoj. Vsaka sprememba v zaledju bodisi političnega, bodisi gospodarskega značaja, zmanjša življenske pogoje enemu ali drugemu pristanišču. Prednost Trsta ni vzrok, da je potisnil Benetke v 19. stoletju v ozadje; vzrok je pred vsem v tem, da je imel za sabo velikansko politično enotno zaledje, dočim je to Benetkam majkalo. To je potrebno ugotoviti, da bomo bolje razumeli propadanje Trsta po vojni.

Trst in Slovenci. — Oglejmo si sedaj na kratko, kako je gospodarski razvoj Trsta vplival na Slovence, kajti to je vprašanje, ki nas mora najbolj zanimati.

V gospodarskem razvoju Trsta slovenski živelj dolgo ne pride do izraza. Treba je bilo l. 1848, da se je prebudila nacijonalna zavest in kot posledica nje težnja po gospodarski emancipaciji od tujega kapitala. Slovenci v Trstu in okolici beležijo prebujenje nacionalne zavesti razmeroma pozno. Intelektualno gibanje slovenske elite, ki je nastalo po l. 1848, ni zadostovalo, da bi potegnilo za seboj še širše mase. Šele od l. 1880. naprej, ko stalno naraščajoči promet privablja v Trst naše ljudstvo in ko italijanstvo proti temu reagira, opažamo jačanje nac. zavesti. Trst v tej dobi vedno bolj absorbira prebivalstvo Krasa in Istre in to tem bolj, čim večje so potrebe trgovine. Privlačnost mesta se je občutila vedno bolj, zlasti po manjših krajih Krasa, ki ni mogel prehraniti vsega prirastka prebivalstva. Ti priseljenci z dežele se v Trstu pretvarjajo v delavce, obrtnike, bodoče trgovce in lastnike. V isto dobo vzporedno pade tudi gospodarska emancipacija dežele, ki se je izvršila s pomočjo kreditnega zadružništva. V Trstu, kjer so bili do sedaj Italijani izključni kapitalisti, se naenkrat začnejo pojavljati slovenske trgovine, veletrgovine, slovenske banke in zadruge. Tudi izvozna in uvozna trgovina slov. zaledja prehaja počasi v roke slovenskih podjetnikov. Temu ekonomskemu razvoju in osamosvojenju sledi tudi nagel intelektualni napredek. Z lastnimi sredstvi se ustvarja slovensko šolstvo (Družba Sv. Cirila in Metoda), ker ga jim Avstrija ni hotela dati, ker veča število nacionalno zavednih Slovencev. Demografski moment, moment dežele, ki se meščani, spojen z momentom ekonomske emancipacije dežele, sta torej glavna vzroka, da postaja slovenstvo v Trstu vedno važnejši faktor, ki začne resno ogrožati gospodarstvo Italijanov. Da je temu bilo res tako, nam govore jasno številke ljudskega štetja. Kljub temu da te statistike ne moremo smatrati pravilne, nam vendar jasno kažejo napredek slovenstva v Trstu.

Vzeti moramo namreč v obzir, da se je za odreditev narodnosti jemalo za podlago občevalni jezik. To je bilo hote narejeno, da se je lahko izkoriščalo v politične interese Nemcev. Menda pa so se s tem bolj okoristili Italijani. Večji del slovenskega delavstva se v nacijonalnem pogledu še ni našel. Hitro se je navadil jezika svojega gospodarja Italijana ali Nemca, kar mu je pri iskanju dela vsekakor koristilo. Nezavednost in gospodarska odvisnost sta igrala tu vsekakor važno vlogo, da je razmerje narodnostnih skupin izkazano nepravilno. Kljub vsem tem zlorabam kažejo statistike stalno napredovanje Slovencev na narodnostnem, gospodarskem in kulturnem oziru. Slovenski živelj je začel osvajati postojanke v Trstu od spodaj navzgor, in to jasno in prepričevalno. Statistika pove, da je pred vojno v Trstu na nižjih mestih državne uprave prevladovalo slovensko uradništvo, polovica srednjih in višjih mest uprave je ravno tako v njih rokah, dočim je železniško osobje že v 60—80 slovensko. Mnogo Slovencev je bilo zaposlenih pri občinskih podjetjih, v pristanišču in tovarnah. Tako je nas živelj že resno začel ogrožati italijanski značaj mesta. Izgledalo je, da je vprašanje nadvlade slovenstva v Trstu že gotova stvar in samo vprašanje časa. Ves razvoj in napredek pa je prekinila svetovna vojna in dogodki po njej, ko se je začel čas nasilnega uničevanja vsega, kar nosi slovenski izraz.

Jasno je, da je ta nagli gospodarski in narodnostni razvoj Slovencev začel skrbeti tržaške Italijane. Videli so, da jim grozi nevarnost, ki so jo najmanj pričakovali in to zelo resna nevarnost. Nevarnost gospodarske konkurence. Nič ni zato čudnega, da se pojavi med Italijani gibanje za pripojitev Trsta k Italiji. Zastonj je bilo opominjanje treznih in objetktivnih Tržačanov, da bi to pomenilo izgubo zaledja in zato gospodarsko propast Trsta. Podprte še od italijanske zunanje politike, ki je začela takrat metati svoje poglede na Balkan, postanejo te zahteve vedno pogostejše. Pod masko iredentizma in načela narodnosti, opravičuje Italija svoje neupravičene zahteve na Trst, Istro in Dalmacijo. Londonski pakt in Rapallo sta končni fazi teh teženj. Trst in velik del slovenskega ozemlja je z Rapallom pripadel Italiji. Njegova usoda je bila s tem zapečatena. S tem dnem je začela smrtna borba enega največjih evropskih pristanišč. In danes vidimo vso dalekovidnost onih, ki so prorokovali propast Trsta v slučaju, da pripade Italiji. Naj navedemo tu samo besede, ki jih je napisal italijanski socialist A. Vivante 1910: »Osvojevalna politika Italije ni nič drugega kot ekonomski absurdum.«

Trst po vojni. — Trst je bil s tem, ker so mu popolnoma odvzeli zaledje obsojen na smrt. Kras, Istro in Goriško ne moremo smatrati za zaledje, ki bi bilo v stanu preživljati tako veliko mesto kot je Trst. S pripojitvijo Italiji je izgubil predvsem: Češko, Moravsko in Slovaško, gornjo Avstrijo, alpske dele Avstrije in južne Nemčije in končno najvažnejše in najprirodnejše — Slovenijo. Danes so se te dežele porazdelile v sledeča pristanišča: Hamburg, Gdinja ter Sušak in Split. Sicer je ta proces odvzemanja zaledja po drugih lukah šele v teku, toda tendenca razvoja prometa gre vsa v tej smeri. Razne pogodbe, ki jih je sklenil Mussolini z Avstrijo, Češkoslovaško, Nemčijo in Madžarsko, da bi te države usmerile kolikor mogoče na Trst, so do danes ostale brez uspeha. Kajti so področja, ki jih Trst ne more nikoli več pridobiti nazaj in ki so bila zanj izgubljena z momentom, ko je pripadel Italiji. To so predvsem postojanke, ki jih je držal kot tekmovalec italijanskim pristaniščem Benetkam in Genovi in ozemlje, ki je pripadlo Jugoslaviji. To njegovo najvažnejše zaledje namreč ni nujno navezano nanj, ker se lahko usmeri po drugi poti na morje. Ni daleč čas, ko bo to postojanko popolnoma izgubil. Posebno še, če bo kdaj zgrajena izredno važna železniška zveza Slovenije z morjem na Sušak. S tem bi Trst izgubil zopet znaten del prometa, ki je iz Slovenije radi slabe železniške zveze z morjem po lastnem teritoriju še vedno navezan na Trst (okoli 400,000 ton letno). Ni dvoma pa, da bi s tem pritegnil tudi del tranzitnega prometa iz drugih srednjeevropskih držav, ki so sedaj navezane brezpogojno samo na Trst.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Daj nam danes naš vsakdanji kruh ...

Tri ura zjutraj je — temno, vlažno februarsko jutro — pa Jansenova »kanerija« rib v Montereyju dela s polno paro. Kadar je tu poln obrat, pomeni, da je zaposlenih 700 delavcev, belcev in Azijatov, moških in žensk.

Sklanjaje se nad dolge lesene mize, delajo ženske ter polagajo sardine v pločevinaste škatlje. Pri njihovem delu, ni več natančnosti niti ne naglice. One, možje in fantje so na delu že od prejšnjega dne od osmih zjutraj ter so vsi že skoraj popolnoma izčrpani. Močna, vroča črna kava, ki jim je bila servirana opolnoči, je že izgubila svoj učinek.

Tu in tam kdo zakima in zaspi, večinoma ob velikih pečeh, na katerih se v ogromnih kotlih kuhajo ribe. Ropotanje strojev ne moti utrujenih in zaspanih ljudi. Mimo pride Toni, delovodja. On dobro ve, da dokler ljudje ne dobe vsaj nekaj ur spanca, da je vse pričakovanje nadaljnega dela zaman. Zato jih pusti, da zaspe, toda v nekaj urah jih bo zbudil, poslal ven k zajtrku, nakar bodo spet pričeli z delom, ki bo trajalo 10, 12 ali pa tudi 20 ur. Nikakor namreč ne smeš zapravljati časa, ko je naglica nad vse potrebna.

Pa v teh ribjih kanerijah ni zmerom tako kakor danes. Včasih se začne delo ob normalni uri, ob sedmih. Ako je bil ribolov uspešen in velik, tedaj je treba delati pozno v noč, zakaj ribe morajo biti »kenane« sveže. Če pa pridejo ribiči s svojimi jadrnicami in čolni v pristan opoldne, tedaj se delo pač takrat začne. Ako pa prijadrajo ribiči v pristan šele zvečer, tedaj tvorniška sirena zapiska ter pokliče delavce na nočni »šiht«, ki se utegne raztegniti dolgo v drugi dan. Toda so pa zopet dnevi, ko ni nobenih rib, ko zaradi viharjev in neugodnih vremen ni mogoče odjadrati na ribolov, ali pa so kaki delavski spori. V takih dneh imajo ženske praznike, katere prebijejo s piknikanjem in kopanjem ob obali; možje pa ribarijo ali pa se odpeljejo z avtomobili 20 do 30 milj daleč na lov na jerebice in fazane, na srnjake in zajce.

Sezona kenanja rib se začne pozno v avgustu. Mary pride v Monterey nekaj dni pred sezono ter najame opremljeno hišo, za katero plača $20 do $25 na mesec. Ona ima šest ljudi, ki so zaposleni v kaneriji — Bud, njen mož, njeni trije sinovi ter ženi dveh izmed treh sinov. Nikdar ne ve, kdaj se bo ta ali oni izmed njih vrnil od dela, da naglo použije svoj obed ter da ujame nekaj ur spanca, ali pa samo nagel obed brez spanca, nakar se vrne nazaj v kanerijo. Tako je torej Mary pokonci noč za nočjo, da ima vedno pripravljena kuhana in topla jedila.

V kaneriji je res treba delati, toda kadar je »rush«, zaslužijo fantje okrog 200 dolarjev zadnja dva tedna, ženske nekaj manj. In več dni nato, ko se kanerija zapre, ne delajo drugega, kakor jedo in spe. Mary pa skrbi za gospodinjstvo in kuho.

Nato pa se vzdignejo in gredo. Njihov avtomobil je prav tako dober ali še boljši, kakor katerikoli avtomobil na cesti. — Zadnji sedež avtomobila je natrpan s predmeti za kampiranje. Kajti prihodnjih šest mesecev bo Maryn dom pod šatorskim platnom. Temu avtomobilu slede njeni sinovi s svojimi ženami v prav tako dobrih avtomobilih, zadaj pa brzi mali truk, ki ga vozi njen najmlajši, njen Sonny. V tem truku je stroj za striženje ovac. Zdaj je namreč pomlad in sezona striženja ovac se bo vsak čas pričela.

Popoldne se ustavijo ter razpno šatore pod mogočnimi sikamore drevesi, ki so pravkar začela brsteti in poganjati. Mary nadzoruje svoje ljudi moškega spola, ki postavljajo šatore; vsega skupaj je petero šatorov, štirje za spati, eden pa služi kot kuhinja in jedilnica.

Naslednjega jutra gospodar Bud najame še štiri može, ki bodo pomagali pri striženju drobnice, zakaj farmerjem se že mudi. Farmerji so že nekaj tednov vedeli, kdaj bodo ti prišli, zato so takoj prignali svoje ovce. Sonny pripravi in postavi stroj za striženje in delo se prične.

Bud določi čas za vsako čredo drobnice po njenem številu. On ve, da bodo njegovi najeti ljudje ostrigli vsak po 125 ovac na dan. Njegovi lastni fantje pa opravijo še več dela. Mihael n. pr. ostriže včasih na dan do 200 ovac, kar pomeni $30 zaslužka na dan. Pri moji veri, dobro delo, res, dokler traja! Obžaiovanja vredno je le, ker je to delo kmalu končano.

Striženje ovac se prične z jutranjo zoro ter se neha z nočjo. Zdaj ni nobenega odmora, nobenih prostih dni za ribarenje ali lov ali za piknikanje. Vsaka minuta šteje. Možje trdo delajo. Pa nič manj trdo delajo tudi ženske. Zdaj je kuhanje brezkončno, kajti Mary mora hraniti in skrbeti tudi za najete ljudi.

Zadnje ovce so ostrižene in ne da bi se izgubilo tudi eno samo minuto časa, se šatori podro in povežejo ter nalože na avtomobile in mala karavana avtomobilov odbrzi v doljni del Salina doline. Tukaj je tudi tak ovčji distrikt. Velik deževni vihar zadrži delo za dva dni. Možje izrabijo ta čas, da pregledajo in popravijo svoje avtomobile, če pa jim preostane še kaj časa, gredo na lov na zajce.

Zgodaj v maju pa se pomaknejo gor k velikim čredam ovac v Oregon, to je razdalja 600 do 700 milj. Zdaj potujejo z največjo naglico, prenočujejo pa v turistovskih kempah ob potu. V vzhodnem Oregonu klije in trsti prva pomlad.

Sezona striženja ovac se neha približno sredi junija. Bilo je trdo delo, ki je trajalo več tednov od zore do mraka. V tem času so naši marljivi znanci prepotovali stotine in stotine milj. Na možeh so se poznale posledice njihovega trdega dela. Bili so sloki in mršavi, pa še vedno polni življenjske sile.

Njihova prihodnja pot jih je vodila na oregonska pšenična polja, v velik žitni okraj okoli Elmire in v South Bend pokrajino. Vsako leto delajo tu ob žetvi.

Tu žive v neki koči v bližini polja, jedo pa v kuhinji. Dasi morajo ženske neprestano delati, da nahranijo vedno gladne moške, vendar najde mati Mary večkrat popoldne čas, da stopi pod podboje hišnih vrat ter pogleda za svojim Sonnyjem, ki vodi vprego stroja za žetev, ki žanje žito in povezuje snopje. Njene ustne narahlo vzdrhtavajo in njene oči plamte v ponosnem lesku. Sonny, ki poganja vprego, zasluži po $6 na dan, ostali pa po $5. Tako sledi dan dnevu, dan za dnevom enako delo, ki traja približno šest tednov, nakar je žetev končana.

Wenatchee je krasna pokrajina ob Columbia reki. Po dolinah in višinah se vrste sadovnjak za sadovnjakom, v katerih se do tal šibi drevje pod žlahtnim sočnim sadjem. Tu ja krasna izprememba za človeka, ki pride iz pokrajin žitnih poljan, kjer sonce neusmiljeno pripeka. Živci dobe tukaj svoj blagodejen in tolikanj potreben počitek. — Reka prijazno vabi človeka v svoje hladno valovje. Možje vzamejo svoje žene od časa do časa v bližnje mestece v kino. In ženske dobe končno čas, da opero in zlikajo svoje obleke.

In tako se njihov ahasverski krogotok konča. Začno v kaneriji rib v Montereyju, od tam gredo na striženje ovac v San Benito, Salina dolino in vzhodni Oregon, nato se pomaknejo k žetvi v centralni Oregon, odtam k obiranju sadja v pokrajino h Columbia reki, nakar začno zopet tam, kjer so končali — v kanerijah Montereyja. Res, da so malo pozni — sezona kenanja je že nekaj tednov v teku — toda oni so redni in marljivi delavci, ki se vračajo leto za letom, delovodja Toni pa ima zmerom delo za ljudi, na katere se more zanesti.

»Neznansko sem vesela, da sem se nastanila spet v hiši,« pravi mati Mary, »toda — —« se nasmehne, »prav tako bom spet neznansko vesela, ko bom spet šla iz nje. Ubogi ljudje, kako le morejo ostati leto za letom na enem in istem mestu! Smilijo se mi, ker so tako prikovani na eno in isto mesto ...«

Svojega lastnega sina zastavil

Da Kitajskem ni nič čudnega, da starši prodajo svojo lastno hčer. V Centralni Afriki tudi ni nič čudnega, če upnik ne more iztirjati svojega dolga, pa dolžnika neke lepe noči zveže in ga odpelje na trg, kjer ga proda za dolžno vsoto trgovcu s sužnji. Ampak da bi se kaj takega ali podobnega zgodilo v Zedinjenih državah, vsaj od civilne vojne sem ne, pa res ni bile slišati, dokler ni prišel v javnost slučaj, ki je pač svojevrsten v tej moderni dobi. Dva obrabljena avtomobilska kolesa pač nista dosti vredna, vendar je hotel neki Roy J. Murray iz Kalifornije zamenjati za taka dva second hand avtomobilska kolesa svojega sina prvorojenca.

Roy J. Murray je prišel pred sodnika obtožen, da je spravil v promet devet ničvrednih čekov, za vsoto §138,50. Za ta prestopek, ga je hotel obsoditi sodnik za eno leto v zapor. Tedaj je pa Murray protestiral in prosil sodnika, naj ga pošlje v ječo do smrti. Obtoženec je rekel sodniku:

»Tamle sedi moja žena, žena, ki jo ljubim. Poleg nje pa sedi nje ljubimec. Varala me je, toda jaz sem jo ljubil in hotel storiti srečno. In še vedno bi rad videl, da bi bila srečna in to se more zgoditi le na ta način, če me zaprete v dosmrtno ječo.«

Sodnik je bil presenečen nad tako govorico. Rekel je obtožencu, naj pove svoje življenje in kaj ga je privedlo do take usode.

Roy je pokazal s prstom proti kraju, kjer je sedela njegova žena Grace in je povedal, da je njegova žena ukradla dve obleki v neki department trgovini. Oba sta bila aretirana, toda on je vzel vso krivdo nase. Dobil je šest mesecev. Grace ga je čakala. Ko je prišel iz ječe, je dobil neko delo in kupil star avtomobil. V času, ko je bil v ječi, mu je mlada žena rodila fantka. Ta je bil star pet mesecev, ko je Roy posadil ženo in otroka v avtomobil in se odpeljal po svetu, s trebuhom za kruhom.

Roy je imel v žepu srebrn dolar. Nekje na potu se ustavi in gre v neko obcestno restavracijo po sendviče. Dobil je sendviče in drobiž, tri kvodre. Šel je ven, ko zagleda avtomatični igralni stroj. Aha, tukaj me pa sreča čaka, je rekel. Vrže prvi kvoder, drugi in tretji, — nič. Roy je začel preklinjati in razsajati. Izzval je pretep z nekimi fanti, ki so tam okrog postopali. Roy je svojega nasprotnika spravil na tla. Ko je ta vstal, je šel ven in razrezal oba kolesa pri Murrayjevem avtomobilu. Kaj sedaj? V žepu suša, pa dva kolesa zanič. Preko ceste je stala garaža. Tje se napoti Murray. Da bi rad dva kolesa, pa nima denarja. Lastnik garaže je rekel, da brez denarja ne da koles. Roy je začel pripovedovati, da ima delo v mestu Santa Rosa. Ko dobi prvo plačo, bo prišel nazaj in plačal kolesa. Trgovec s kolesi je bil še vedno neizprosen. In tedaj je pa Roy igral svojo trumf karto, ko je obljubil, da pusti svojega sinčka prvorojenca v zastavo, dokler ne bo prišel nazaj in plačal za kolesa. Če bi se mu kaj pripetilo in ne bi prišel plačat za kolesa, pa naj trgovec obdrži otroka.

Lastnik garaže je bil sedaj zadovoljen. Toda, otroka je držala v naročju mlada mama in kako dobiti otroka od nje? No, to bo že on poskrbel. Gre k ženi in ji začne pripovedovati, da je otrok preslab, da bi ga vozila okoli v avtomobilu in ko nimata ne denarja in ne dela, pa tudi ne vesta, kdaj se bo kako delo dobilo. Mar naj bi otroka pustila pri lastniku garaže, ki je dober mož in kadar bo dobil Roy delo, bosta prišla po otroka in tudi plačala za njegovo prehrano.

Mlada Mrs. Murray je pogledala v obraz lastniku garaže in ker je bil videti pošten, je privolila in izročila otroka. Tako je bila kupčija sklenjena. Roy je izročil svojega sina in vzel oba obrabljena avtomobilska kolesa in se odpeljal z ženo proti severu.

No, pozneje sta res prišla po otroka, ki je kmalu dobil še dva bratca. Potem se je pa začela vsakdanja storija: Roy je začel piti in zanemarjati družino. Parkrat ga je dala žena zapreti. Roy je večkrat pustil družino za več mesecev. Pa je zopet prišel nazaj in zopet šel. Ko je šel zadnjič iz mesta, je šla žena z otroci na relif. On je padal vedno globlje in končno je bil prijet, ko je menjal ničvredne čeke.

Sedaj stoji pred sodnikom in ga prosi, naj ga pošlje v dosmrtno ječo, ker je sit tega življenja po svetu. Sodnik mu je pa samo prisodil, kar mu je šlo po postavi in nič več. Ko bo prišel Murray iz ječe čez eno leto kaj bo ž njim?

Zgodba moje smrti.

Sledečo dramatično zgodbo se smatra za dokument herojskega samožrtvovanja, — za največjo gesto, ki je bila kdaj narejena proti tiraniji italijanske diktature.

To resnično zgodbo iz svojega življenja je spisal Lauro de Bosis, sin velikega italijanskega pesnika in matere — Američanke. Ko je napisal to zgodbo, je bilo Lauro de Bosisu, ki je bil tudi sam pesnik priznanega slovesa, 30 let. Lauro de Bosis je svoječasno potoval po Zedinjenih državah, kjer je imel predavanja, s katerimi, je hotel okrepiti in ogreti italijansko-ameriško prijateljstvo in sporazum, in bil je navdušen pristaš fašističnega pokreta in reform, katere je ta pokret obljubljal.

Toda kmalu je spoznal, da so se njegove sanje razblinile v nič ter da je fašizem zasužnjil italijansko ljudstvo. V »Zgodbi moje smrti«, katero je napisal dne 3. oktobra, 1931, na predvečer svojega famoznega poleta nad Rim, piše, kaj si misli o fašizmu.

*

Jutri ob treh imam na nekem pašniku sestanek s svojim Pegazom. Pegaz je ime mojega letala. Dasi je to letalo močno za 80 konj, pa ima telo lastovke. S tem letalom bom poletel nad Rim, da raztrosim iz zraka nad večno mesto one besede svobode, ki so že sedem let prepovedane ko zločin. Pa to ima svoj vzrok, zakaj če bi se te besede smelo izgovarjati, bi v nekaj urah pretresle fašistično tiranijo do njenih samih temeljev.

Vsak režim na svetu, celo afghanski in turški, dovoljuje svojim podanikom gotovo mero svobode. Fašizem edini, in sicer v samoobrambi, je prisiljen, da že v kali zatre vsako tako misel. Kako naj dominiram svobodno ljudstvo, če ga ne teroriziram s 300,000 zločinci in požigalci (črnosrajčniki)? Fašizem nima nobene izbire če ga premotrite ž njegovega stališča, morate z Mussolinijem vred vzklikniti: »Svoboda ni nič drugega ko razpadajoča mrhovina!« Ako si danes v Italiji želi varnosti svojega življenja, mora odobravati Matteottiev umor in nagrad, ki so jih dobili njegovi morilci, uničenje svobode tiska, deportacijo tisočerih italijanskih državljanov, ki so poslani brez vsake obravnave na samotne otoke, odobravati mora izdajo milijonov v svrho špijonaže in provokaterstva, izkratka: Demoklejev meč visi nad glavo vsakega italijanskega državljana.

Ljudje pravijo, da fašizem ne dela prav, ker si prizadeva z mukami izsiliti priznanja iz svojih žrtev; toda če hoče živeti, ne more delati drugače. Fašizem je to spoznal, zato je že več let Italija izpremenjena v veliko ječo, kjer se otroke uči, da se divijo svojim verigam in pomilujejo one, ki so svobodni. Dečke v starosti osmih let že oblečejo v uniformo ljudskih krvnikov, nakar jim dajejo barbarsko vzgojo. »Ljubite puško, obožujte strojnico in no pozabite bajoneta!« je pisal Mussolini v nekem članku za otroke. Otroke v nežni starosti se že uči, da državljani nimajo pravic, razen onih, ki jim jih velikodušno dovoli država. Dokaz, da je Italija v ogromni množini antifašistična, nam daje fašistični režim sam, ki kaže tak strah proti vsakemu šepetanju in ki tako neusmiljeno kaznuje tudi najmanjši znak svobodne misli.

Namenil sem se poleteti nad Rim ter vreči na ulice 400,000 cirkularjev s svobodno besedo. Nad Rimom ni bilo še nikoli sovražnih aeroplanov; moj aeroplan bo prvi. Pričel sem pripravljati vse potrebno. Moje podvzetje ni bilo baš lahko, kajti pesnik, ki je še poleg tega v pregnanstvu, se že itak komaj preživi. In poleg tega še to: saj niti ne znam voziti motornega kolesa, kam li letalo! Pričel sem svoje priprave s tem, da sem si dobil službo vratarja v nekem francoskem hotelu. Da povem resnico, nisem bil samo vratar, marveč tudi knjigovodja in telefonist. Ves ta čas sem tudi pridno študiral zemljevid.

Meseca, maja sem naredil prvi polet v Farman letalu v Versaillesu. Nato pa, ko sem izvedel, da je moja tajnost dospela na uho fašističnim oblastim, sem izginil iz Francije ter se pod drugim imenom pojavil v Angliji. Dne 13. julija sem odletel iz Cannesa v angleškem dvokrilniku, nesoč s seboj 80 kilogramov letakov. Ker sem prej letel vsega skupaj samo šest ur sam, brez drugega pilota, zato nisem vzel s seboj nobenega prijatelja, da ne bi morda s svojo neizkušenostjo ne ogrožal njegovega življenja. K nesreči pa je neka nezgoda ob obali Korsike preprečila moje načrte; odnesel sem komaj golo življenje, pusteč letalo na nekem polju. Moja tajna je prišla zdaj na dan. V Italiji so z lahkoto izvedeli, kdo je oni misteriozni pilot. Najslabše je bilo zdaj, da nisem mogel več računati na presenečenje, v katerem je bilo največ upanja za moj uspeh. Pa klub temu sem si prisegel, da moram — živ ali mrtev — nad Rim. Ker sem vedel, da mi bo vsa nevarnost pretila samo na mojem povratnem poletu, ako me bodo preganjali, zato sem bil prepričan, da ne bom umrl prej, kakor da raztrosim nad Rim onih 400,000 letakov. Sicer pa je bila moja žrtev potrebna. Danes pa je malo mladih ljudi, ki bi bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje. Zakaj? Zato, ker fašizma nihče ne vzame resno. Vsakdo računa na njegov skorajšnji padec, zato se zdi nekam nespametno, da bi se žrtvovalo življenje za porušenje stvari, ki mora itak sama od sebe razpasti. Toda to mnenje je pogrešno. Potrebne so žrtve.

Ko bom enkrat preletel Korsiko v višini 12,000 čevljev, bom dospel nad Rim okoli osmih. Dasi imam zdaj vsega skupaj samo sedem in pol ur poletov, tekom katerih sem sam vodil aeroplan, vendar sem prepričan, da mi bo polet uspel. Moje letalo ima samo 150 kilometrov brzine na uro, dočim jih imajo Mussolinijeva letala 300. In teh letal je 900, njihovi piloti pa so dobili nalog, da me izstrelijo s strojnicami za vsako ceno iz zraka. Oni čakajo name. Tem boljše: bom torej mrtev vreden več kakor pa živ ...

*

Poštna znamka na pismu, ki smo ga pravkar čitali, nosi žig 3. ure popoldne, 3. oktobra, 1931. Pismo je bilo naslovljeno na nekega letalčevega prijatelja in v pripisu je stalo, naj prijatelj pismo obelodani, ako se pesnik-letalec s tega poleta več ne vrne. Pesnik je odletel to pot iz Marseillesa ob 3:15 popoldne ter je priletel, nad Rim ob 8. zvečer. Nad mestom Rimom je letal približno pol ure in očividci pripovedujejo, da je bil njegov polet sijajna demonstracija letalske izurjenosti in drznosti. Letal je jako nizko nad ulicami in zdelo se je, kakor da sneži iz njegovega aeroplana. Svoje letake je vrgel po vseh ulicah, v neko kinogledališče, ki je bilo nameščeno pod milim nebom, in med mize raznih kavarn, ki so stale na pločnikih, zasedene od mnogoštevilnih gostov.

O njegovi usodi se je marsikaj šepetalo, toda njegovega letala niso nikoli več videli ali našli. Tako se ne bo nikoli izvedelo, da-li je bil izstreljen iz zraka od zasledujočih letal, ali pa je padel v morje ter tamkaj našel svoj moker grob ...

Izjalovljen piknik v malajski džungli.

Frank Buck:

Odkar je kača zapeljala našo staro mater Evo v raju z jabolkom, jo smatramo kot največji človeški sovražnik v živalskem svetu. Ne samo, da ji je bilo usojeno, da se mora plaziti v prahu vse svoje življenje, ampak se jo tudi preganja in pobija bolj kakor vsako drugo žival. Povprečen človek, ki korači v nedeljo popoldne na izprehod v spomladansko naravo in zagleda ob potu neškodljivo, kačo, se bo nehote ozrl za kakim kamnom ali kolom, da jo ubije.

Sicer nikakor ne mislim zagovarjati kač, saj niti jaz nisem nikak njih prijatelj, čeprav sem že videl tako lepo pisane, kot pač le more biti kaka stvar in tudi take, ki so najbolj strupene na svetu, vendar naj bi tudi kače imele svoj »fair chance« med drugim stvarstvom na zemlji.

V naslednjem vam hočem povedati o dveh slučajih, ko sem vjel dve živi kači na mojem pohodu v malajsko džunglo in priznati moram, da sta se prav tako srdito borili za svojo prostost, kot bi se borila vsaka druga žival pod tem milim nebom.

Da napravim nekaj novih filmskih slik in da vjamem kar največje število mogoče raznih živali, da jih odpeljem seboj v Ameriko, sem pred desetimi meseci napravil taborišče v severni Jahore, na Malajskem polotoku.

Že zadnjih 23 let sem napravljal v džungli taborišča, kjer sem lahko naenkrat imel vjetih in pod eno streho do tisoč živali in ptičev, predno sem jih odposlal v Singapore za dolgo vožnjo proti domu. Ta moja taborišča so glasna, polna vrišča in trušča. Seveda, tristo opic napravi že precej nemira, deset čevljev dolg tiger in dva leoparda tudi pripomorejo k renčanju in tuljenju in pol ducata hijen napravi s svojim zavijanjem tak koncert, da si mora človek zatisniti ušesa. Prištejte k temu še neprestano čivkanje par sto tičev in videli boste, da sem si včasih zaželel mirnega kotička kje v samotni džungli.

In ravno ta želja, da bi se za par ur odstranil od tega neprestanega vrišča, je bila vzrok, da sem svetoval mojemu prvemu služabniku Aliju, da bomo napravili piknik v džungli. V bližini sem imel nastavljene pasti za tigre in tako sem nameraval imeti ob istem času zabavo in posel, ko bom nadzoroval pasti, obenem pa užival vso sladkost pravega ameriškega piknika.

Seveda, beseda »piknik« je bila čisto nova za Alija.

»Pik-nik?« je počasi ponovil za menoj vprašujoče.

»To je star ameriški običaj,« sem se nasmehnil. Podaš se v gozd s košaro jedil v roki, se vsedeš pod kako drevo in to je piknik. Včasih vzamemo seboj tudi vinarice (hot dogs), ki jih spečemo pri ognju.«

Hot dogs sem mu prestavil v malajščino in Ali je široko zazijal, misleč, da sem znorel, ker hočem v hosti jesti vroče pse. Pojasnil sem mu te klobasice, vendar ko je deval jedi v košaro, je skrbno pazil, da ni šlo notri drugega kot ribe, sir, kuhan riž, biskviti in nekaj sadja. Torej je bil glede vročih psov čisto brez skrbi.

Ko smo pregledovali pasti, smo napravili kakih osem milj poti. Vse so bile še prazne. Ena je bila sicer sprožena in tudi sledove smo videli okrog, toda leopard je bil bržkone preveč prebrisan, da bi se dal vjeti. To past smo zopet nastavili in šli naprej. Tako smo nosili čisto brez potrebe zvitke močne vrvi s seboj, ki smo jih nameravali rabiti za vjete leoparde.

No, ker z lovom ni bilo nič, bomo pa piknikali. Malajci so, kot vsak drugi, veliko boljši družabniki, če imajo poln želodec. Ko pridemo torej do male odprtine v gozdu, kjer je ob robu stalo veliko drevo, ki je dalo dobro senco, sem se ustavil in rekel:

»Tukaj bomo napravili piknik.«

Nosači, Ali in dva druga Malajca, so odložili bremena in po travi smo pogrnili veliko blazino, ki smo jo prinesli seboj nalašč za to.

»Naberi nekaj kokosovih orehov,« ukažem Aliju. »Pri pikniku je treba vselej tudi pijače.«

Veste, v džungli se ne pije vodo, razen če je temeljito prekuhana. Prekuhano deneš v kamnito posodo. Nikdar ni popolnoma hladna. Kako tudi, ko je pa v senci 100 stopinj toplote. Zato pa, ker nismo imeli pri roki vode, sem se namenil, da bomo pili tekočino iz kokosovih orehov, ki je mleku podobna in jako osvežujoča pijača.

Sluga je prinesel dva oreha in ker nista zadostovala, sem ga poslal še po druge v džunglo. Med tem časom sem pa začel izkladati jedi po blazini. — Kmalu je izgledalo vse jako okusno in slastno in vabeče kot je še kak piknik, ki sem se ga udeležil v Ameriki. Nehote so mi ušle misli na razne piknike doma, kjer smo se vedno tako dobro imeli. Take in enake misli so mi pa prepodile opice, ki so prišle na drevje nad nami, razburljivo klepetale med seboj in nas zvedavo ogledovale s svojimi bistrimi očmi. Sicer niso bile povabljene na piknik, vendar so bile dobrodošle. Četudi sem že dopeljal v Ameriko kakih 12,000 opic, se nisem nikdar naveličal opazovati jih pri njih igrah. Zato sem bil zelo vesel prihoda opic, da bom imel tako piknik s prosto zabavo.

Takrat zaslišim iz džungle klic Alija. Bil je to glas poln groze. Zgrabim za puško in v tistem trenotku plane iz grmovja Ali, brez orehov.

»Tuan!« zavpije, »pyton! Velikanski pyton je v grmovju. Prišel sem mu blizu, predno sem ga ugledal. Skoro da me je zagrabil!«

Torej smo skoro imeli piknik par sto jardov od pytona, največje kače na svetu in najbolj nevarne.

Ker prineso pytoni dober denar na trgu, sem sklenil, da vjamem tega pytona.

»Vzemite vrvi!« zakličem.

Sam pa vzamem kos platna, ki je bilo na dnu košare in rečem Aliju, naj nas vzame do prostora, kjer je videl pytona. Ni bilo daleč. Če bi se bila kača parkrat zagnala, pa bi bila lahko z nami piknikala.

Ko nas je kača zaslišala, je hotela pobegniti. Videl sem njeno gibčno telo, v svitlih barvah: zeleni, plavi in zlati, ki je polzelo v grmovju. Moral sem jo vjeti prej, predno se skrije v grmovju, ker v goščavi bi ne bilo mogoče.

Torej sem storil, kar je bilo edino še mogoče v tem trenotku. Zgrabil sem kačo za rep.

Pyton ima velik rep. In ta je bil dolg najmanj 26 čevljev, če se računa od glave naprej. Razume se, da je kača protestirala, da bi jo kdo držal za rep. Napravila je, kar sem pričakoval, da bo, obrnila se je in me napadla s široko odprtim žrelom.

Nobena zabava ni biti ugriznen od pytona. Te kače sicer niso strupene, ampak usmrte svoje žrtve s tem, da se jim ovijejo okrog telesa in jim s stiskom stro kosti. V žrelu pa imajo ostre zobe, zakrivljene nazaj, da lažje požro plen. Če povem, da lahko pogoltnejo 130 tutov težkega prašiča ali temu primerno srno, boste vedeli, da ima že precej veliko žrelo.

Ko me je torej kača napadla, sem bil pripravljen nanjo. Držal sem tisti kos platna pred seboj in kača ga je pograbila, mesto moje roke. Ko sem čutil, da je kača zgrabila za platno, sem ga spustil, skočil naprej, jo zgrabil za vrat in se vrgel z vso težo svojega telesa nanjo.

Naglo ko blisk je ovila svoje telo okrog mene, toda v tem času so mi priskočili na pomoč moji služabniki, ki so me oprostili kačjega objema, potem pa držali kačo k tlom v vsej njeni dolžini. Za par minut je bila borba, ki je bila res nekaj vredna. Awi, moj najmanjši sluga, je držal kačo za rep in Awi je plesal po zraku kot mušica. Kača je tehtala gotovo 250 funtov in tako je mahala z repom in Awijem na njem, kot voznik z bičem.

Kača je počasi ponehala z bojem in tako smo jo mogli vzravnati v vsej njeni dolžini. Toda kaj pa sedaj? Vjel sem kačo, zdaj je bilo to vprašanje, kako jo bom nesel v taborišče, ker nisem imel seboj ne mreže ne kakega zaboja. Imel sem vrvi in torej se bo že našel kak način za prenos.

»Ahmed,« sem rekel enemu svojih služabnikov. »Vidiš tistole visoko, tenko drevo? Mi trije bomo držali kačo, ti pa posekaj drevo.«

S par udarci je posekal drevo.

»Oklesti ga in prinesi ga sem!«

Ko ga je prinesel bliže, je bil skoro iste dolžine kot kača.

»Denite drevo ob kači, potem jo pa držite za glavo, dokler bom jaz zaposlen z vrvjo.«

Ni vzelo dolgo, da sem ovil kačo in drevo v en povoj. Najprej sem privezal glavo in potem ovijal dalje po životu. ko sem bil gotov, je bila kača trdno privezana k drevesu in je bila brez moči kot drevo samo.

»Dobro,« sem dejal. »Sedaj dvignite kolec in potem gremo nazaj, da končamo naš piknik.«

Toda ta piknik je minil brez nas. Ko pridemo na gozdno jaso, vidimo tam vse razmetano. Po vsem prostoru so bile opice, ki so se pulile za jedila. Celo za prazne kante sadja so se pulile.

Ker je šel naš piknik po gobe, smo bili vsi zelo lačni. Vendar smo bili veseli, da smo vjeli tako lepega pytona. Bil je to zdrav, čvrst eksemplar in ko sem doma kačo skrbno odvezal od kolca in jo del v velik zaboj, sem bil trdno prepričan, da jo bom srečno dopeljal v Ameriko, kjer jo boste lahko videli v kakem zverinjaku.

Sedaj bom pa povedal še o drugem slučaju, ki sem ga imel s kačo. To je bil pa še bolj čuden slučaj kot s prvo kačo in bi bil kmalu stal življenje enega mojih služabnikov.

Ker nam je že pohajala zaloga živil, sem vzel Alija, Ahmeda in Awija, da gremo po stezi skozi džunglo 12 milj daleč do naselja domačinov, kjer se nahaja tudi neka malajska trgovina, kjer se dobi skoro vse, kar človek potrebuje v džungli. Domačini prineso svoje pridelke in jih zamenjajo za žveplenke, tobak, sol in druge potrebščine.

Dobil sem, kar sem hotel in vsi štirje se napotimo nazaj proti našemu taborišču, noseč tovor na hrbtu. Ker smo bili gotovi, da ne bomo po poti srečali nobene divje zveri, nismo imeli seboj drugega kot eno puško in moj samokres.

Kake tri milje od taborišča se ustavim, da opazujem velikansko mravljišče. Ker je bila steza ozka in smo korakali drug za drugim, sta se ustavila tudi Ahmed in Awi, ki sta hodila za menoj. Ali, ki je hodil spredaj, je šel kar naprej, ne vedoč, da smo se ustavili.

Nismo še tam stali dolgo, ko zaslišimo pretresljiv krik Alijev. Slišal se je skozi džunglo kot sunek glasu smrtno ranjene živali.

Hitro se obrnem in vidim ga, kakih 50 čevljev oddaljenega, ga je nekaj vrglo skozi vzduh. Zdelo se je, kot bi stopil na dinamit. Vse njegovo telo je šinilo kvišku in v naslednjem hipu je bilo zopet potegnjeno nazaj k tlom.

»Naprej!« sem zaklical fantoma.

Nisem mogel razumeti, kaj se je pripetilo. Pa tudi nisem pomišljal, ampak vrgel tovor na tla in stekel naprej. Sekundo pozneje sem videl Alija na drugi strani podrtega debla in v objemu velikanskega pytona. Kača ga je držala z žrelom za nogo in ga vrgla kvišku kot peresce. Ko je zopet priletel na tla, se je kača enkrat ovila okrog noge, enkrat pa okrog telesa in je bila sedaj pripravljena, da stisne Aliju dušo iz telesa.

Vrgel sem se preko hloda in oba fanta z menoj. Ni bilo časa, da bi potegnil samokres, ker pyton dela prenaglo. Tukaj je šlo za trenotke.

In tudi, če bi bil imel samokres v rokah, ne bi mogel streljati, ker bi zadel tudi Alija. Kačo bi ubil samo s strelom v glavo in glava je držala Alijevo nogo.

Z vso silo smo se vrgli na kačo in skušali odviti njene kolobarje z Alijevega telesa. Ako ga hitro ne oprostimo, bo Ali mrtev.

Končno se je posrečilo trem parom rok, ki so delale z vsemi mišicami. Slišal sem, kako je Ali olajšano vzdihnil, ko je bil oproščen tesnega oklepa. V tem se je pa kača z repom ovila okrog Alijeve rame. Ukazal sem Ahmedu in Awiju, da sta se vlegla na kačo v sredi, jaz sem pa odvil rep. Potem sem začel pa odvijati kolobar od Alijeve noge. Del sem roko pod opolzki obroč in ga z veliko težavo snel.

»Kmalu boš prost,« sem rekel Aliju. Hotel se je nasmehniti, pa se mu ni posrečilo. Ni bil namreč še prost. Njegova noga je bila še vedno v kačinem žrelu. Sedaj bi bil že lahko kačo ustrelil. Toda ker ni bilo Alijevo življenje več v nevarnosti, se mi je zdelo škoda lepe kače.

Držalo samokresa sem rinil ob Alijevi nogi in skušal kači odpreti žrelo. Kača je držala kot klešče. Končno se mi je le posrečilo, da sem potisnil samokres kači med zobe in spustila je Alijevo nogo. V trenotku sem spustil samokres na tla in ugrabil kačo zadej za vratom.

Sedaj smo kačo imeli, toda niti kosa vrvi, da bi jo povezali. Držeč jo z obema rokama, se ozrem okrog. Povsod v džungli visi z drevja srobrot. Ta srobrot je tako močan kot srednje debela vrv.

»Awi!« sem rekel slugi, »izpusti kačo za hip in mi daj nekaj tistega srobrota.«

Awi je poskočil kot opica in v par sekundah mi je narezal naročaj srobrota. Trojno debelost sem ovil kači okrog vratu in potem vrat privezal na telo nekaj čevljev nižje. Potem pa smo zvili kačo v klobčič in ta klobčič zvezali skupaj. Potem smo zvili drugi klobčič in ga deli na prvega, ter vse skupaj zvezali. Tako smo imeli pred seboj kmalu en sam velik klobčič, trdno povezan, da je kača izgledala kot na kup zvita vrv iz kavčuka.

Potem smo pa vtaknili debel kol skozi ta živ obroč in kačo zmagoslavno nesli v taborišče.

Česa se otroci navadno boje?

Moderna veda se bavi s tem, da prouči, česa se otroci boje in kako se jih zdravi pred tem neumnim strahom, ki bi jim sicer lahko ostal v kosteh za vse življenje.

Toda v resnici je samo tepec brez bojazni in mnogokrat je bojazen rešiteljica življenja. Vinson McLean, sin multimilijonarja iz Washingtona, D. C. je bil vzgajan tako, da ni poznal nobenega strahu pred nobeno stvarjo. To je jako blagodejno vplivalo na njegovo zdravje in rast, toda ko je nekega dne zapazil, da so odprta dvoriščna vrata, jo je ucvrl brez vsake bojazni naravnost skozi vrata in na cesto pred drveči avtomobil, kjer je storil svojo žalostno smrt.

Največja neumnost ljudi je, ki ubijajo svojim otrokom v glavo bojazen pred policajem. Ker se ne zavedajo poznejših posledic, nekatere matere ali strežnice strašijo otroke pred »groznim« policistom, rekoč, da ga bodo takoj poklicale, če ne bo tiho. Tako si otrok domišlja, da je oko postave njegov največji sovražnik, ne pa branitelj in varuh. Ko tak otrok doraste, nosi v srcu sovraštvo do policistov in s tem nehote do postav, katerih zastopnik je policist.

Strah pred temo ni prirojen, ampak se ga lahko priuči. So otroci, ki ne bi stopili v temno sobo za nič na svetu. So pa drugi zopet, ki se ne boje teme. Tudi če v temni sobi kaj zaropota, se ne boje.

Bojazen pred temo se lahko odpravi pri otroku. Otroka se dene spat v sobi, kjer gori luč. To se vedno bolj privija in končno se jo lahko ugasne, pa otrok tega niti ne opazi ne. Drug način je tudi ta, da je pri otrokovi postelji gumb, da lahko takoj prižge luč, če se boji. Ko prižge luč in vidi, da ni nobenega »strahu« v sobi, postane korajžen in končno brez bojazni spi v sobi brez luči.

Jako čudna primera, ki kaže, kako ostane bojazen iz otroških let tudi še v poznejših letih v človeku, kaže slučaj Williama Ellery Leonarda, ki je znan profesor na wisconsinski univerzi. Kadar se je oddaljil več kot šest blokov od svojega doma, je bil tako plašen, da je bil skoro histeričen. Profesor pravi, da mu je to najbrže ostalo iz mladih let, ko ga je nekoč na smrt prestrašila lokomotiva, ki je zagrmela mimo njega. Tega se je pozneje skušal odvaditi s tem, da se je podajal vedno dlje od doma. In ko je oni dan poročil lepo in mlado dijakinjo na univerzi, ga bo ta gotovo odvadila te čudne bojazni.

Otrok, ki ni še pokvarjen z raznimi bavbavi, bo brez strahu zrl na leva v zverinjaku. Šele, če bi ta rjovel, bi se otrok bal.

Triletni otrok se je brez vsakega strahu približal ogromnemu povodnjemu konju. Niti najmanjšega strahu ni kazal, dokler ni konj odprl svoje strašno žrelo.

Ko otrok odraste, se razblini nekaj tistih neumnih strahov v nič. Mali dečko, ki se je bal stopiti v temno sobo, se sedaj, ko je mlad mož, ne boji nič.

Nikjer ni bilo toliko raznih strahov in strašil pred divjim možem, povodnim možem, možem brez glave in drugimi takimi neverjetnimi rečmi, kot doma na kmetih, kjer so nas naše mamice največ pa babice in dedje strašili pozimi v zapečku, ko so nam pripovedovali strašne povesti, da so se nam kar lasje ježili na glavi. Otroka strašiti je nezdravo in škodi na razvoju njegove možatnosti. Pač se mu naj razloži o nevarnostih, ki mu lahko škodijo na zdravju, toda ne plašiti ga z izmišljotinami.

Otrok kradel, da je revežem dajal.

»Kaj naj storim? Zopet tatvina v hiši — moja broška je vzeta zdaj. Tako ne more iti naprej. Nekaj je treba ukreniti!«

Tako je tarnala ga. Bea Šacel, žena bogatega trgovca v Tarnovi na Češkem proti svojemu možu. Da, nekaj bo treba ukreniti, je tudi on pritrdil. Saj so v zadnjih mesecih neprestano tatvine v hiši. Toda kdo je tat? Kuharica je pri hiši že več kot deset let, odkar sta poročena in nikdar ni bilo najmanjše pritožbe čez njo. Hišna, Marička, ki je pri hiši, kar je bil rojen mali Viktor, to bo šest let, je tudi absolutno zanesljiva in se je kot tako že številnokrat izkazala.

Torej eno je gotovo: tatvine se ne more obdolžiti nobenega izmed poslov. Kaj pa osebni tajnik g. Šacela? Ta pride včasih zvečer na dom, kadar hoče gospodar kaj posebnega. Potem je bil še edini moški, ki je zahajal v hišo, Viktorjev glasbeni učitelj. Toda oba ta dva sta vendar poštenjaka.

Najprej je zmanjkalo samo par lončkov kompota. Gospa Šacelova je kot dobra gospodinja takoj zapazila primanjkljaj. Potem je ostreje pazila in videla, da ji prezervirano sadje gine kar pred očmi. Potem je z grozo zapazila, da zmanjkuje tudi drugih stvari, na primer Viktorjeve zimske rokavice in galoše, njene svilene nogavice, stare obleke in celo nekaj njene zlatnine. Potem je začela pogrešati tudi denar iz skrinjice, kjer je shranjevala drobiž za vsakdanjo uporabo.

Gospa Šacel ne bi rada videla, da bi prišla policija v hišo. Njen mož je najel privatnega detektiva, da bi prišel na sled tatu. Toda ta ni mogel iznajti ničesar in nikomur v hiši se ni moglo kaj dokazati.

Gospa Šacel je dela vsak večer svojega sinkota spat. Dolgo je vzelo, Viktorja, da je opravil svojo večerno molitev in ko je končal, je tudi takoj zaspal. Mati je ostala pri njem, dokler ni zaspal, potem pa je odšla v jedilnico, kjer se je vsedla k večerji s svojim možem, ki je ob tem času prišel iz trgovine. Večerja je trajala kake pol ure in gospa Šacel je takoj po večerji vstala in šla zopet pogledat, če Viktor spi, nakar ga je pustila za tisto noč.

Neke noči, potem ko je dela Viktorja spat, je gospa Šacel čutila, da jo boli glava. Šla je v obedovalnico, toda ni mogla ničesar jesti.

»Najbrže sem se prehladila,« je rekla. »Poiskala si bom kaka zdravila.«

Odšla je v svojo spalnico. Ko odpre vrata, obstane kot okamenela na pragu. Pri njeni skrinji je stal sinček Viktor, hrbet proti vratom in je brskal ter razmetaval po skrinji. In vendar, kaj ni šla od njega pred desetimi minutami, ko je prav trdno zaspal? V žepih svojih pajam je imel več parov njenih nogavic in je pravkar vzel v roko skrinjico z denarjem, ter jo skušal odpreti. Mati ga je opazovala. Na vse načine se je trudil, da bi odprl skrinjico, toda ni mogel. Vrgel jo je jezno proč in se lotil skrinjice, kjer je shranjevala gospa zlatnino. To je lahko odprl in vzel je dolgo zlato verižico, katero je naglo vtaknil v žep in se obrnil, da gre iz sobe.

»Viktor,« je komaj slišno spravila iz sebe, »kaj pa delaš tukaj?« 

Otrok, ves, preplašen, ni hotel odgovoriti. Po dolgem spraševanju je končno priznal vse.

Da, on je bil, šestletni Viktor, ki je kradel že več časa v hiši. Vedel je, da je lahko brez skrbi tiste pol ure, ko mati in oče večerjata. Lahko je stikal po spalnici svoje matere, ne da bi ga kdo pri tem zalotil. Tukaj je vzel, kar je mogel pač nesti, enkrat to, drugič drugo stvar. Potem je stekel nazaj v svojo posteljco, skril ukradene stvari in ko je mati prišla pogledat, se je včasih potajil kot da spi, včasih je pa tudi zares že zaspal.

»Toda zakaj si vendar kradel?« sta ga spraševala roditelja. »Kaj nisi imel vsega, kar si poželel? Saj smo ti vendar izpolnili vsako najmanjšo željo.«

»Da,« je odgovoril Viktorček, »imel sem vse, kar sem hotel, toda toliko ljudi je, ki so revni, stradajo in niti obleke nimajo. Tem sem hotel pomagati.«

Viktor se je zavzel, da bo dobesedno izpolnoval sv. pismo, ki pravi: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, ter: lačne nasititi, žejne napojiti, nage obleči. Vedel je, da mu starši ne bi hoteli dati, da bi izkazoval dobrote v toliki meri, kot je sam hotel, zato si je umislil drugo pot. Na bližnjem ogalu je navadno sedel berač, s katerim se je sčasoma sprijatlil. Temu je Viktor nesel moke, riža, prezerviranega sadja. To so kmalu zvedeli še drugi berači in vsepolno jih je prišlo po stvari, ki jih je donašal Viktor. Dajal jim je to, kar je prejšnjo noč ukradel doma. Najprej je kradel samo iz jedilne shrambe. Toda ko je mati postala oprezna, je začel jemati obleko, zlatnino, obuvalo in denar. Marsikatera uboga žena je bila obdarjena z svilenimi nogavicami, ki jih še nikdar v življenju ni imela. In marsikateri berač se je postavljal s svileno srajco Viktorjevega očeta.

»Saj nisem delal naprek,« je rekel Viktor, ko sta ga trdo prijela. »Če sv. pismo pravi, da moramo ubožcem pomagati, tudi moramo to storiti, ne glede kako to delamo.«

Starša sta mu potem skušala dopovedati, da je pač lepo pomagati revnim ljudem, toda krasti v ta namen nikakor ne gre. Viktorju, ni šlo v glavo, da ne bi smel vzeti materi, ki ima vsega preveč in dati revnim, ki nimajo nič ...

Za koliko bi ti to storil?

Vsak mož ima svojo ceno, pravijo in ravno tako tudi vsaka ženska. V interesu znanosti je vprašal profesor Edward L. Thorndike iz Columbia univerze, 64 moških in žensk, koliko bi zahtevali v denarju, da bi storili gotove stvari, ki bi sicer ne bile proti postavi, vendar za nekatere tako ogabne, kot je, na primer — umor.

Za ta svoja vprašanja je izbral osebe, ki niso imele zaslužka, torej so zelo potrebovale denar.

Prvo vprašanje je bilo, koliko bi zahteval moški v gotovini, da bi šel na najprometnejšo cesto v New Yorku in pri belem dnevu tam zaklal mladega pujska ali zadavil mačko. Moški so zahtevali za to delo $25,000, ženske so bile, bolj natančne in so vprašale za to neprijetno delo $105,000.

Drugo vprašanje je bilo: za koliko bi pojedli štiri unče človeškega mesa, če bi bilo kuhano? In koliko bi zahtevali dodatno, če bi vas pri tem kdo fotografiral, da bi se slika priobčila v časopisih?

Tukaj je dobil profesor odgovore, da bi mlajši moški pojedili tako meso za $25,000, če bi jih nikdo ne videl. Da bi pa prišla njih fotogramija v javnost, so pa zahtevali četrt milijona dolarjev.

Ženske so bile pa bolj natančne. Da bi jedle meso naskrivej, so zahtevale $750,000, s fotografijo vred so pa zahtevale več kot milijon dolarjev.

Starejši ljudje so na to vprašanje odgovorili, da ne bi tega storili za ves denar na svetu. Samo eden je rekel, da bi to storil za en bilijon dolarjev.

Drugo vprašanje je bilo, za koliko bi jedli kosilo iz posode za kuhinjske odpadke. Večina jih je bilo pripravljenih to storiti za $1,000. Ženske pa ne izpod $5,000, in so še rekle, da bi si kante same izbrale.

Dalje je bilo vprašanje, za koliko bi pojedli živo čebelo ali črva? Ženske so to z vsemi štirimi odklonile. Moški so pa zahtevali $4,000.

Nadaljno vprašanje: za koliko bi pljunili na sliko vaše matere? Nekateri moški bi to storil za $25,000, a ženske so zahtevale najmanj pol milijona dolarjev. Sicer pa so se izjavili moški, da bi pljunili na sliko Darvina ali George Washingtona za $30,00, ženske bi pa to storile celo za $20.

Za koliko bi dali svojo roko ali nogo, so moški odgovorili z milijoni, ženske pa so vprašale veliko manj. Poleg tega so ženske manj zahtevale za roko kot za nogo.

Na vprašanje, za koliko bi se opili do nezavesti pred svojo žlahto, so ženske odgovorile, da za nobeno ceno. Moški so pa rekli, da so pripravljeni to storiti takoj, naj bo kjerkoli, samo da bo kdo plačal pijačo.

Koliko bi zahtevali, če bi za nekaj časa zblazneli? Moški so rekli, da ne izpod $95,000,000, ženske so zahtevale pa samo $4,500,000.

Za koliko bi se deli kačo okrog vratu? No, tukaj niso bili posebno dragi. Večina žensk bi storila za samo $400, moški pa za $100. Samo neka mlada ženska je zahtevala $7,000,000.

Profesor je nadalje vprašal, koliko časa bi hoteli preživeti v ječi ob trdem delu, kot v plačilo za to, da bi smeli govoriti eno uro s predsednikom Rooseveltom, Mussolinijem, Stalinom ali Greto Garbo?

Mladi moški so povprečno odgovarjali, da bi žrtvovali štiri dni v ječi, če bi mogli govoriti s Stalinom, pol dneva ječe, če bi smeli govoriti z Mussolinijem in samo eno sedmino dneva, če bi mogli govoriti z Garbo.

Mlajše ženske bi šle pa v ječo za en dan, če bi mogle govoriti z Rooseveltom, dva dni in pol v ječo, če bi mogle govoriti z Stalinom in en dan in pol ječe, če bi mogle govoriti z Mussolinijem. V ječo bi šle pa samo za eno tretino dneva, da bi mogle govoriti z Garbo.

Starejši moški bi šli pa za tri dni in pol dneva v ječo za razgovor z Rooseveltom, dva dni za Stalina in bi šli kvečjem za pol ure v ječo, da bi lahko govorili z Greto.

Starejše ženske bi šle samo pol dneva v ječo, da bi govorile z Rooseveltom, toda bi žrtvovale devet dni prostosti za Stalina in osem dni za Mussolinija. Za Garbo ne dajo pa počenega groša.

Ta zadnji odgovor starejših žensk je najbolj zanimiv, ker kaže, da jih zelo zanimajo diktatorji, mnogo bolj kot pa predsednik lastne dežele. Vsekakor se iz te statistike razvidi zelo različna in silno nasprotujoča si razmerja in dojmi o življenju med ženskimi in moškimi, med mladinimi in starimi.

Papiga obsojena radi veleizdajstva.

»Doli s kraljem! Živela republika!« Glasni vzkliki te vsebine so bili slišati v mestecu Sphakia, na Grškem. Ljudje, ki so šli mimo hiše in slišali te vzklike, so se muzali, čeprav so vedeli, da taki vzkliki niso na mestu zdaj, ko je bila zopet vzpostavljena monarhija, čeprav prebivalci tega mesteca niso bili posebno naklonjeni kralju, vendar so dobro vedeli, da je treba sedaj držati jezik za zobmi, ker vzkliki take vrste bi pomenili smrt radi veleizdajstva. Kdo je bil torej, da si je upal v teh časih kričati: »Doli s kraljem! živela republika!«

Vojaška patrulja, ki je bila ravno na obhodu po mestu, se je ustavila pred hišo, iz katere so se slišali ti patriotični klici. Vojaki so se posvetovali, kaj bi storili in končno, sta šla dva v hišo, da aretirata izdajalca. Prišla sta v veliko sobo, ki naj bi bila mala gostilna, ker več moških je sedelo pri mizah in pilo vino. Lastnik hiše je pozdravil vojaka vljudno. Bil je to mož rdečih lic in prijaznih oči, na ustnih smehljaj, ki ni kazal, da bi bil izdajalec domovine.

»Kaj želita?« ju vpraša gostilničar.

Vojaka resno povesta, da sta slišala nekoga, ki je vpil na slavo republiki in zato sta prišla, da to osebo odvedeta radi veleizdaje.

»Oh, to je pa storila moja Hella, moja papiga Hella,« je rekel muzaje se gostilničar, ter pokazal z roko na kletko v kotu. Papiga v najlepših barvah je strmela v došla vojaka.

»Hella vpije take besede,« je nadaljeval gostilničar. »Navadno jo imam v kaki notranji sobi, kjer se lahko nakriči do milje volje in je nihče ne sliši. Danes se je počutila pa nekam dolgočasno, zato sem jo prinesel v to prednjo sobo ...«

»Doli s kraljem! Živela republika!« je prekinila papiga svojega gospodarja.

Vojaka nista vedela kaj bi storila. Končno pride eden do ideje.

»Toda vi ste papigo naučili te besede,« pravi gostilničarju, »in s tem ste hoteli delati propagando proti monarhiji. Vi kot lastnik in učitelj papige ste odgovorni za papigo, zato vas aretiram v imenu postave.« 

»Toda, saj jaz nisem odgovoren za papigo,« se je branil gostilničar. »Ko sem jo pred dvema mesecema kupil, je že znala vpiti te besede. Mislil sem, da jo bom priučil še kakih drugih besed, toda ta preklicana papiga noče sprejeti nobene druge besede v svoj slovar. Vsi ti ljudje mi lahko potrdijo, da je to resnica.«

Gostje so potrdili gostilničarjevo izjavo. Gostilničar je celo rekel, da je hotel že papigo prodati, pa je nihče ne kupi s to slabo maniro.

Vojaka nista vedela kaj bi storila. Nista se hotela izkazati bedaka in napraviti kaj napačnega, na drugi strani je pa zopet istina, da je ta papiga nevaren ptič. S tem svojim proti državnim kričanjem lahko zaneti kak upor, ki ga bo težko zatreti.

Ne kaže drugega torej, da se ptiča aretira. Med splošnim smehom gostov in protestom gostilničarja, sta vojaka odnesla kletko s papigo. Ljudje po cesti so se zbirali v gruče, ko so videli, kako neso vojaki kletko s papigo, ki se je drla na vse grlo: »Doli s kraljem! Živela republika!« Vojaki so hiteli po cesti in komaj čakali, da so prišli do prve policijske postaje. Tam so izročili papigo pod obtožbo veleizdaje. Njih naloga se je tukaj končala toda sedaj je nastalo vprašanje, kaj se bo zgodilo s papigo.

Državniki so stali pred zagonetko, odvetniki in sodniki so rili z nosovi po knjigah postav, da bi našli kak podoben slučaj. Toda knjige policijskih zapiskov niso zaznamovale nobenega slučaja, kjer bi bila kaka žival kaznovana radi veleizdaje. (Pač le niso slišali o slavni obravnavi proti kozlu v Višnji gori, ko je bil pregrešni kozel obsojen, da jih je dobil 25 po svoji senci. — Op. ured.).

Ptiču je treba dati eksemplarično kazen, da bo drugim za zgled, člani vojaškega sodišča so končno izrekli obsodbo, ki se je končala z besedami: »S tem obsodi sodišče papigo, ki je bila pronajdena krivim veleizdaje in protipatriotične propagande, v smrt. To naj bo v svarilo vsem, ki bi hoteli delati slično propagando. Papiga bo ustreljena.«

Drugo jutro po solčnem vzhodu je bila papiga ustreljena ...

Kdo je bil pravi dedič?

Ko je neka ženska korakala čez most blizu Evansville, Indiana, je zapazila, da je del mostne ograje odbit. Pogledala je doli v potok in v svojo grozo zapazila tam avtomobil, obrnjen narobe in pod njim je ležalo truplo moškega. Hitela je proti bližnji hiši po pomoč in ko so hiteli doli pod most, so našli še drugo truplo, namreč truplo ženske, ki je tudi ležalo pod avtomobilom. Ljudje so takoj videli, da je tukaj zastonj vsaka zdravniška pomoč, zato so poklicali mrliškega oglednika in policijo.

Moški je imel prebito lobanjo, levo roko in kolk zlomljena ter prsni koš udrt. Ženska je imela zlomljen vrat, levo roko strto. Mrliški oglednik je po natančni preiskavi izjavil, da sta žrtva mrtvi že kakih osem ur in da sta ponesrečenca živela par minut, oziroma morda le par sekund potem, ko se je zvrnil avtomobil na njiju. V času te preiskave ni gotovo nikomur prišlo na misel, kake velike važnosti bo ugotovitev, katera izmed obeh žrtev je bila mrtva prva in kako se bo to dokazalo. To vprašanje ni prišlo na površje prej, dokler se ni spoznalo ponesrečenca za Mr. in Mrs. Henry Bunge. Dognalo se je, da sta imela oba otroke iz prejšnjih svojih zakonov, toda sedanjega njiju zakona ni bilo nobenega otroka.

Kdo torej je opravičen do zapuščin? Zapuščina je, obstojala iz zavarovalne police ter posestva. Zavarovalna polica je krila oba, moža in ženo. Zapustila nista nobene oporoke in v zavarovalni polici je bilo zapisano, da pripada dediščina preživelemu.

In vse od te točke naprej se je začela vsa zamotana stvar. Ako je Mr. Bunge umrl prvi, je njegova žena podedovala zapuščino, čeprav je morda živela samo par sekund dlje kot njen mož. V tem slučaju bi bili opravičeni do zapuščine njeni otroci iz prvega zakona, Violet, Theodore in Arnold Straub, ki so bili njeni postavni dediči. Na drugi strani pa, če je žena prej umrla, pa magari samo za eno sekundo prej, je bil dedič njen mož Mr. Bunge in za njim pa hči iz njegovega prvega zakona, sedaj poročena Schnautz.

Zavarovalna družba ni zanikala, da mora denar izplačati in je bila pripravljena izplačati ga takoj, toda zahtevala je, da se določi, kdo je postavni dedič. Otroci Mrs. Bunge so mislili, da so edino oni pravi dediči, a hči od Mr. Bunge je zopet trdila, da pripada zapuščina njej. Edina pot je bila sedaj, da sodnija odloči vso stvar.

Izjava mrliškega oglednika in zdravnikov, ki so bili poklicani kot izkušenci, ni imela dosti veljave. Ker je bil Mrs. Bunge zlomljen vrat, se je lahko domnevalo, da je umrla trenotno. Toda lahko pa tudi ne. Dokazano je, da so ljudje, ki so si zlomili vrat, živeli še do petnajst minut. Za Mr. Bungea bi se pa lahko z gotovostjo trdilo, da je živel še kako minuto, ko ga je pritisnil avto k tlom. Okrog njegovega trupla je bila kri, ki bi sicer ne bila, če bi srce nehalo utripati prej ali takoj po nesreči.

Torej nihče ni mogel z gotovostjo trditi, kateri obeh ponesrečencev je umrl prvi in kateri zadnji. Sodnija ni bila v majhni zadregi, ko je morala odločiti za te ali one dediče. Niti enakega slučaja niso mogli najti v zapisnikih, ker navadno, kadar se je zgodilo, da sta umrla mož in žena istočasno, recimo na morju, če se je potopila ladja, sta navadno zapustila otroke iz tistega zakona, torej niso bili dediči sporno vprašanje. V splošnem bi se lahko reklo, kot je sodnik v neki knjigi našel, da je žena umrla prva, ker je šibkejše narave, vendar kdo more na to priseči? Sodnik je potem dobil v angleških postavnih knjigah, po katerih se ameriške postave večinoma ravnajo, da če mož in žena umrjeta istočasno, da se zapuščina razdeli enakomerno med otroke.

Tako je torej sodnik odločil tudi v tem slučaju in ukazal, da dobe otroci Mrs. Bunge in hči Mr. Bunge enak delež zapuščine. No, vsi so bili zadovoljni s to salomonsko razsodbo.

Ciganska kri in čast.

Nemirno je življenje ciganov, kakor da bi se nad njimi izpolnjevala stara kletev. Stara legenda tudi res pripoveduje, da je skupina ciganov ravno prišla mimo, ko so križali našega Gospoda na Golgoti. Tedaj pa so se cigani polastili njegovih oblačil in z njimi odšli. Od tistih mal morajo cigani bloditi po svetu, kakor večni žid Ahasver, in nikjer nimajo obstanka. Toda legenda je seveda le legenda, dasi je lepa. Izvora ciganskega rodu nam ne more pojasniti. Vsekakor bo nemirnost in nestalnost v ciganski krvi prirojena.

Iz zgodovine vemo, da so prve večje ciganske tolpe prišle v naše kraje šele v začetku 15. stoletja. Prav velika tolpa je prišla v nemške kraje leta 1418 pod vodstvom svojega »vojvoda«. V krajih nekdanjega nemškega cesarstva so jih prav lepo sprejeli in cesar Sigismund jim je celo dal zaščitno in svobodno pismo. Kmalu pa so se ljudje začeli zoper cigane pritoževati in jih preganjati. Ljudem so se zdeli skrivnostni, ker niso mogli razumeti njihove želje po svobodi v svobodni naravi. Kdo so torej cigani?

Eni mislijo, da bo poreklo ciganskega rodu za vedno ostala skrivnost. Vendar pa etnologi in etimologi trde, da je domovina ciganov severna Indija, cigani sami pa so potomci zavržene indske kaste »Barijev«, ki so morda pobegnili iz svoje domovine. Vsekakor je jezik teh temnopoltih nomadov indsko-arijskega porekla. Ko so prvič prišli na špansko, so jih imenovali »Egypcianos«, ker so pač mislili, da je to kako egipčansko ljudstvo. V vzhodni Evropi pa jih imenujejo cigane. Sami se nazivljejo »Rom«, v množini se imenujejo »Romani čave«, kar pomeni »ciganski otroci«.

Kakor Judje so tudi cigani razkropljeni po vsem božjem svetu. V Evropi jih živi kakih 800,000, od teh na Ruskem kakih 60,000, v Italiji 30,000, na Španskem 40,000, v balkanskih državah pa kakih 300,000. Na Balkanu in na Španskem so se najbolj udomačili. Po Balkanu so cela ciganska naselja, na Španskem pa imajo pri Granadi svoja bivališča v slovečih podzemeljskih jamah.

Nemirnost in pa osebna svobodoljubnost sta preprečila vse poskuse, da bi se cigani kje stalno naselili, kaj šele da bi ustanovili kje svojo državo. Pomešani med vsemi narodi sveta so si pa znali ohraniti čisto svojo cigansko kri in svoj jezik. Le redkokdaj se dogodi, da bi se cigani mešali z necigani. Zelo dober nos imajo, če je treba kje cigana ločiti od necigana. Če pa tudi dober nos odpove, se spoznajo po svojih skrivnih znamenjih. Pozdravljajo se z »Laco dives«, kar pomeni dober dan. Če ogovorjeni zna pravilno odgovoriti, se začneta pogovarjati, odkod in kam.

Cigani so razdeljeni med seboj v rodove in plemena, ki se imenujejo po cvetlicah in živalih. Najstarejši je poglavar rodu. Ti poglavarji imajo tudi sodno oblast nad svojimi sorojaki istega rodu, če so se pregrešili zoper šege in navade ciganskega plemena. Kdor je v tem oziru spoznan za krivega, je izključen iz ciganske skupnosti ter javno med cigani razglašen za nečastnega, kar se po cigansko pravi »baledžido«. Čeprav se cigani po svoji zanikarni zunanjosti zde razuzdani, vendar so njihovi običaji v tem oziru zelo strogi. Cigan, ki se spozabi s ciganko, jo mora vzeti za ženo, ciganka, ki se za denar speča s kakim neciganom, je izobčena iz rodu. Takisto se zgodi s ciganom, ki bi imel opraviti s kako pocestnico.

Včasih so ciganom pripisovali vse mogoče pregrehe in zločine. Res je, da tu in tam na polju kaj vzamejo. Poznavalci pravih ciganov pa trde, da največ tatvin in zločinov na račun ciganov izvrše tisti napol cigani, ki se pod ciganskim imenom klatijo po svetu in kradejo. Te vrste tudi cigani sami imenujejo »Jeniše«. Ti so baje potomci razdivjane soldateske izaz 30 letne vojne.

Od česa neki cigani žive? Ne sejejo in ne žanjejo, pa vendar žive. Popravljajo dežnike, kotle, krote in dresirajo opice in medvede, zlasti pa so priznani godci. Marsikak cigan si je s svojo violino pridobil slavno ime in denar. Že od nekdaj so znani konjski mešetarji, ker konje res dobro poznajo. Zato v tem oziru z njimi ni dobro češenj zobati. Ženske pa neumnim ljudem vedežujejo prihodnjost. Če je potem kdo opeharjen, so seveda vsega krivi cigani. Pa nihče noče priznati, da vsakega najbolj tepe lastna neumnost.

Jako čudno poročno darilo.

V ulici Avran Janu v Bukarešti, so ljudje čakali na poročni sprevod. Bilo je to v revnem delu mesta. Ljudje so stali na pločniku in klicali srečo nevesti, ki je bila najlepše dekle v tej okolici. Zoe Burdan, hčerka malega in slabo plačanega uradnika bo poročila Konstantina Blinu, imovitega železniškega uradnika. Nevesto je čakal lep avtomobil, katerega ji je poslal ženin, da jo popelje v cerkev. Nevesta je prišla iz hiše, vsa v svili, tudi dar ženina. Ni čuda, da so njena lica žarela, ko je iskrih oči pogledala po svojih znancih in prijateljih, ki so se zbrali pred hišo. Šofer je pristopil, se nevesti globoko priklonil in ji odprl vrata, da vstopi v avto.

Nevesta se je sklonila, da vstopi v avto. Toda v hipu se zdrzne, postoji, široko odprtih oči in iz grla se ji izvije pretresljiv krik. Šofer in okoli stoječi pogledajo v avtomobil, iz katerega se počasi zvali skozi odprta vrata truplo moškega, ki pade nevesti pred noge. Vsak je lahko videl, da je bil človek mrtev.

Nevesta ga je poznala.

»Teodor!« je zavpila in se zgrudila onesveščena na truplo. Ljudje so odnesli nevesto v hišo. Tako je bila njena sreča skrušena pri prvi stopnici do bogastva in sreče. Kdo je bil mrtvec? Kaj se je zgodilo?

Prišla je policija, zdravnik in končno tudi ženin. Obstopili so posteljo, na kateri je ležala nevesta v omedlevici. Vsevprek so govorili, ko zapove policijski inšpektor mir. Nevesta je mrmrala v nezavesti: »Teodor, nikar me ne plaši. Nikar mi ne reci, da si mrtev. Govori z menoj, reci mi kaj. Poglej me v oči. Če mi rečeš eno samo besedico, pa ga ne bom poročila. Prisegam ti, da ga ne bom, samo če ne boš umrl.«

Pozneje se ji je vrnila zavest in vsa zadeva se je kmalu pojasnila.

Mrtvec je bil Teodor Gheorghelescu, mlad dijak medicine. Zoe, ki je bil takrat stara 16 let, se je slučajno sešla ž njim in zaljubila sta se. Oba sta bila revna, toda on se je zanesel na svoj bodoči poklic. V par letih jo bo lahko poročil.

Tri leta so minila. Teodor je dobil diplomo, toda če je hotel postati specialist, ni smel še misliti na ženitev.

Na dekletovem domu je vladala revščina. Starši so jo silili, naj se poroči, ali pa si dobi kako delo, ker je ne morejo več preživljati vspričo doraščujočih bratov in sester, ki so bili vsi odvisni od očetovega malega zaslužka. Zoe je kmalu nato dobila službo v uradu pri železnici. Teodor je bil tega vesel, ker sedaj je bil gotov, da bo lahko nanj čakala.

Nekoč je dobila nalog, da nese pismo predstojniku, gospodu Blinu, katerega ni še nikdar prej videla. Blin je prebral poročilo, ko par stvari povprašal in ji dal nekaj naročila, katerega naj izvede in zopet poroča pri njem. Tedaj se je Blin dlje časa razgovarjal ž njo. Tako sta se večkrat videla uradnim potom in končno jo Blinu vpraša, če bi ga vzela. Zoe je po dolgem premišljevanju odmajala z glavo.

»Pametna dekle si,« je rekel Blinu, »da ne pristaneš na pravo besedo. Toda čez en mesec te bom zopet vprašal in med tem časom se bova še bolje spoznala.«

Toda zdaj je pa njena družina posegla vmes. Teodor morda niti prihodnjih deset let ne bo v stanu govoriti o poroki, ona se bo postarala in Teodor se bo zagledal v kako mlajšo. Starši so ji dali na izbiro: ali naj vzame bogatega in vplivnega železniškega uradnika, ali pa naj se pobere iz hiše. In tako je rekla Zoe »da,« ko jo je Blinu zopet vprašal za roko. Sedaj se je izogibala Teodorju, toda končno mu je morala vendarle sporočiti o svojem namenu ter ga prosila, naj je ne zadržuje na potu do njene sreče.

Prosil jo je za sestanek. Bil je kaj mučen prizor, ko jo je on rotil, naj ga počaka in mu ostane zvesta. Ona je pa ostala gluha za njegove prošnje in končno ji je z obupnim glasom zagrozil:

»Dal ti bom poročno darilo, kakršnega ni še dobila nobena nevesta!«

Kolikor ga je poznala, se ga ni bala, da bi ji osebno kaj žalega storil, toda kaj ji bo dal za poročno darilo? Čutila se je olajšano, ko je končno napočil poročni dan, ne da bi dobila kako sporočilo od svojega prejšnjega zaročenca.

In sedaj, ko se je hotela odpeljati k poroki, ji je prinesel samega sebe in sicer kot mrtvo truplo v poročni dar. Zavžil je strup.

Šofer je pojasnil, kako je prišel Teodor v avto. V jutro, predno je voznik odpeljal avto do nevestine hiše, je cvetličar okraševal avto. Pristopil je neki tujec, ki se je izdal za nevestinega bratranca, ki je pravkar dospel iz Rima, da se udeleži poroke. Prosil ga je, če se sme peljati ž njim do nevestinega doma, da bo svojo setrično presenetil. Deset frankov napitnine je spremljalo te besede in šofer mu j e dovolil, da se pelje ž njim.

Teodor je spil tako hud strup, ki človeka na mestu usmrti. Tako je najbrže čakal v avtomobilu, da je prišla nevesta iz hiše, potem pa v dušku spil strup in se zavalil nevesti pred noge. Bolj natančno ni mogel umeriti svoje smrti.

Poroka je bila odložena, da se nevesta umiri, če bo sploh mogla pozabiti strašnega prizora.

Toda če je Teodor mislil, da je bila to njegova originalna ideja, se je motil. Nekaj podobnega se je pripetilo v Parizu leta 1924, ko je Amand Massart, gledališki ravnatelj poročil Amerikanko Ruth Brandeis iz Omahe, Nebraska. Poročni obredi so se bili že izvršili in novoporočenca sta imela v gosteh veliko družbo prijateljev. Nenadoma pride služabnik in zašepeče Massartu nekaj na uho. Ta gre v drugo sobo in ko pride nazaj, je bil bled ko smrt. S tresočim glasom je povedal ženi in gostom, da jih mora za nekaj časa zapustiti. Žena je zahtevala, da ji pove, kam gre. Po dolgem obotavljanju ji pove, nakar ona prosi, naj jo vzame seboj. Skupaj hitita v stanovanje igralke Gilberte Sergy, ki je bila dolgo let Massartova prijateljica, toda jo je slednji odslovil, ko se je zaročil z bogato Amerikanko. In danes; na Massartov poročni dan, se je igralka zastrupila. Strežkinja je poklicala Massarta k postelji. Vso noč je igralka umirala, krčevito držeč roko svojega nekdanjega prijatelja, na drugi strani postelje pa je sedela Masartova mlada žena v svojih poročnih oblačilih. V simpatiji z nesrečno žensko, ki ni hotela živeti brez njenega sedanjega moža.

Zakaj nisem poslušala matere.

Bila sem rojena v malem mestecu države Indiande in morala bi delati drugače, kot pa sem. Bila sem stara šestnajst let in sem mislila, da sem do ušes zaljubljena v fanta, ki je bil starejši od mene. Toda moja mati ga je sovražila. Ni mi pustila, da bi ž njim hodila. Kadar sem šla ž njim, sem bila doma tepena.

»Dobi si fanta, ki bo bližje tvoje starosti,« mi je mati rekla. »Tom je pa prestar za te, Sylvia.« Toda Tom je bil tako romantičen, tako čvrst in nisem se mu mogla ustavljati. Bil je član narodne garde in kadar je oblekel svojo uniformo, se je še bolj postavil. Kadar sva se skrivaj sestala in mi je rekel, kako da sem lepa, sem se kar tresla in bila sem vsa iz uma. V takih trenotkih sem pozabila na mater in na udarce, ki sem jih dobila od nje. O Tomu sem mislila, da je najboljši človek na svetu. Bil je star 27 let in je bil tako dober z menoj. Zaupala sem mu in sem bila prepričana, da bo z menoj pošten. Prepad med menoj in materjo se je vedno bolj širil. Povedala sem Tomu o prizorih doma. On me je pa še bolj objel in rekel:

»Kaj nisem bil vedno dober s teboj? Ali sem ti kaj napačnega storil?« Njegove močne roke so me objele, ko mi je govoril te sladke besede. Rekel mi je celo, naj ga pustim, če mislim, da bi bilo tako boljše. Toda bala sem se ga izgubiti in mu rekla, da mu verujem in da bom njegovo dekle, dokler me bo hotel imeti.

»Če dela mati take sitnosti, ji nikar ne povej, da si bila z menoj,« je rekel nekoč. Obljubila sem mu. Toda mati je vedno zvedela o najinih skrivnih sestankih in doma je bila nevihta. Ko sva se nekega večera z materjo zopet prepirali, sem rekla Tomu, ko sva prišla skupaj, naj pobegne z menoj in me poroči.

»Poslušaj,« je rekel, »jaz te ne morem poročiti. Oženjen sem. Toda dobil bom razporoko. Nikdar je nisem ljubil in nikdar nisem živel ž njo.«

Takrat so se mi odprle oči. Prestrašena sem se mu umaknila. Debele solze so mi tekle po licih. Hotela sem nekaj reči, pa nisem mogla.

»Nikar se ne delaj kot mokra kokoš,« mi je rekel. »Če me ljubiš, potem to nima nobenega pomena.« Hotel me je objeti, toda iztrgala sem se mu in ko brez uma zbežala po ulici. Upala sem, da bo šel z menoj, pa ni šel. Bila sem vsa prestrašena in ko sem prišla domov, je mati to opazila. Toda rekla ni nič. Kmalu zatem pa pride k nam soseda in je poklicala mater na verando.

»Zopet je bila ž njim,« sem jo slišala pripovedovati moji materi. »Videla sem ju skupaj.«

Tako sem se tega prestrašila, da nisem vedela, kaj bi storila. Mislila sem, da me bo mati ubila. Kaj naj storim? Edina rešitev se mi je zdela v begu. Nič denarja nisem imela. Nobene stvari. K Tomu si nisem upala iti. Kam naj grem? Zdela sem se uboga, zaničevana stvarca, ki sem bila pognana na cesto brez vsakega centa. Nekaj časa sem bila neodločena, kaj naj storim, dočim sta mati in soseda govorili. Potem sem se pa odločila in zbežala skozi vrata. Nobenega cilja nisem imela. Ihteč in opotekajoč se sem šla po cesti. Zagledala sem Jima, ki je stal naslonjen na steber na vogalu.

Že dlje časa sem opažala, da me Jim nekam zvedavo ogleduje. Vsakokrat, kadar sem ga srečala, se je nasmehnil in rekel »halo.« To je bilo vse. Toda na njegovem obrazu je ležal čuden izraz. Ta večer je pa umeril korake poleg mene.

»Izgledaš, kot da si v velikih skrbeh,« mi reče. »Kaj pa je?«

»Nič,« sem odgovorila. On pa je šel še naprej poleg mene in čez čas me vpraša, če bova vso noč tako hodila. Rekla sem mu, da ne vem in da se bojim iti domov. Nič ni rekel na to in ker sem čutila, da moram z nekom govoriti, sem mu vse povedala. Ko sem bila gotova, me je objel in poljubil.

»Poglej, otroček,« je rekel. »Nobenega dela nimam in mislim, da ne bom nikdar česa imel. Toda vem pa, kje se lahko poročiva. Potem greš pa lahko z menoj na moj dom. In če boš želela, se lahko pozneje ločiš od mene.«

Bila sem tako strta, da se mu nisem mogla ustavljati. V resnici sem mislila, da ne smem iti domov. Bila sem prepričana, da me bo mati ubila. Res, nekaj mi je bilo že znanega o Jimu. Njegovi starši so bili bogati in so ga pomehkužili. Poročil je bil dekleta, s katerim je hodil njegov stric. Toda jo je kmalu razporočil. Zdaj mi je rekel, da ljubi samo mene in sicer, da je že dolgo zaljubljen vame. In jaz, ki sem se zdela, da sem vržena iz doma, sem mu verjela, čeprav ni niti sam verjel svojim besedam. Hotela sem, da kdo reče, da me ljubi in hotela sem se kar takoj poročiti. To se mi je zdela edina rešitev v tem trenotku.

Spomnila sem se, da me je mati večkrat svarila pred Jimom, kot me je pred Tomom. »Ničesar ne imej ž njim,« me je svarila. Toda to noč, ko sem mislila, da se ne smem nikdar več vrniti k materi, sem bila strta in zapuščena. Čeprav nisem ljubila Jima in sem vedela, da bi te poroke mati nikdar ne odobravala, sem mu bila v tem trenotku hvaležna. Šla sva naprej. Bilo je že zelo pozno, skoro enajsta ura. Šla sva mimo neke gostilne in Jim je rekel, naj bi šla notri, da se malo pokrepčava.

Poklical je pijačo. Še nikdar prej nisem okusila žganja. Stopilo mi je v glavo. Postala sem razigrane volje. Naenkrat Jim pravi:

»Veš kaj, pojdiva k mirovnemu sodniku in se poročiva takoj.«

Skoro se nisem zavedala, kaj da delam. Storila sem, kar mi je ukazal. In tako naju je mirovni sodnik poročil. Jim je kupil od mirovnega sodnika prstan. Potem je pa naročil taksij, ker sem bila preveč zaspana, da bi šla peš. Peljala sva se na njegov dom.

Kot v nekaki megli se še spominjam, da sem se znašla v sprejemni sobi njegove hiše in njegovi starši so strmeli vame. Jim je nekaj mrmral o svoji novi ženi in me peljal nežno v svojo sobo. Starši niso rekli niti besedice.

Več tednov zatem je bil Jim jako dober z menoj. Toda ko je zvedel, da bom postala mati, se je njegovo obnašanja namah spremenilo. Postal je osoren in sirov. Ni hotel imeti otrok. Ker se nisem hotela prepirati ž njim sem nekega dne spravila svoje stvari skupaj in odšla iz hiše. Jim je šel pa za menoj in me pregovoril, da sem šla nazaj.

V tem so pa Jima starši pregovorili, da je najel stanovanje, rekoč, da bova bolj srečna, če bova stanovala sam zase. Jim je najel hišo zunaj mesta in njegov oče je plačal najemnino za eno leto naprej. Kupil nama je tudi vse pohištvo. Poskusila sem, da bi napravila stanovanje kar najbolj prikupljivo. Uredila sem stanovanje po svojem okusu in zelo sem bila srečna pri tem delu. Toda Jim je postajal vedno bolj siten. Cele noči sem čula v postelji in premišljala s čim bi mu ustregla. Upala sem, da bo boljši, ko dobim otroka. Nekoč, je prišel domov zelo pijan, česar ni storil poprej.

»Tvojo mater sem videl. Išče te. Rada bi videla, da bi jo ti obiskala,« je rekel in se vrgel na divan ter takoj zaspal. Drugi dan sem šla k materi in sem ji povedala, da pričakujem otroka. Bila je zelo prijazna z menoj in me je prosila, da sem ostala pri nji na večerji. Zelo se je bila postarala, kar je nisem videla. Samo radi skrbi zame. Predno sem šla od nje, me je objela in jokala. »Če ni dober s teboj, pridi k meni,« je rekla. Zelo težko mi je bilo pri srcu, ko sem prišla domov. Jim je bil doma, ker sem videla luč v stanovanju. Toda ko sem odprla vrata, sem ostrmela. Tam na divanu je Jim objemal neko dekle. Oprijeti sem se morala vrat, da se nisem zgrudila.

»Jim,« sem rekla, »kdo j e to?« Jim se je zasmejal. Dekle se je režalo.

»Kdo ji je odprl vrata v stanovanje?« sem zavpila. V odgovor jo je Jim zopet objel.

»Če ti stvar ni povšeč, pa pojdi,« je rekel Jim. »Pojdi nazaj k tvoji materi, če hočeš. Marš ven, jaz ne bom trpel tvojega zaroda tukaj.«

Že sem hotela iti iz hiše, ko me nekaj zagrabi pri srcu. Poberem debelo knjigo in jo vržem vanju. Knjiga je zadela dekle preko oči. Takoj se ji je vlila kri. Zaklela je in Jim je vstal.

»Poberite se ven!« sem zavpila. »Poberite se, ali pa vaju bom oba ubila!«

Dekle je zbežalo skozi vrata in Jim za njo. Ko sta odšla, sem se vsedla in premišljevala, naj še ostanem ali ne. Potem sem se vrgla na divan in prejokala cele ure.

Jim se ni vrnil tisto noč, niti prihodnjo, zato sem telefonirala njegovemu očetu. Vprašala sem ga, če ve, kje je Jim. Rekel je nakratko, da ga ni doma in obesil slušalo.

Čez en teden, ko se Jim ni vrnil, sem zopet poklicala. Toda nihče ni hotel govoriti z menoj. Nisem mogla razumeti, kaj je. Zakaj so jezni name? Ali sem bila prestroga s Jimom? Obljubila sem si, da bom bolj dobra ž njim. Toda Jim še ni vrnil.

Mesec zatem je bilo rojeno dete. Moja mati je prišla in je skrbela zame. Jima ni bilo blizu. Dva meseca pozneje pa me pokliče po telefonu in mi pove, da me bo obiskal. Res je prišel in njegovi starši ž njim. Njegov oče mi je rekel, da je že poskrbel, da bo vse dobro.

»Kar ti je treba storiti je, da pokličeš grocerja in mesarja, jaz pa bom plačal račune,« je rekel. Potem je vrgel nekaj denarja na mizo, prijel Jima za roko in rekel: »Pojdi, sin, gremo.« In odšli so.

Čez tri tedne so zopet prišli. »Ali ne misliš,« je rekla Jimova mati, »da bi bilo boljše, če bi bil otrok pri nas. Saj ti niti skrbeti ne znaš zanj, ko si sama še tako mlada.« Toda jaz sem zmajala z glavo in pritisnila dete k sebi. Potem so pa zopet odšli.

Tiste čase nisem šla nikamor drugam k moji materi. Drugače sem pa živela vsa samo za mojo hčerko.

Nekoč, ko sem prišla z obiska pri materi, me pokliče soseda, ko sem hotela odpreti vrata svojega stanovanja.

»Nikar ne hodi notri! Nekega moškega so ti nastavili tam notri. Potem pa te nameravajo fotografirati, ko boš stopila v stanovanje.«

Strmela sem vanjo in nisem razumela stvari. Nisem se ozirala na njene besede in grem kar naprej k vratom. Ona me pa ponovno posvari: »Saj me ne razumeš! Tvojega otroka hočejo. Radi bi videli, da bi se Jim ločil od tebe. Slišala sem jih, ko so se pogovarjali o tem. Kakor hitro boš stopila v svoje stanovanje, te bo moški, ki je tam skrit, objel. Takrat bo pa pripravljen fotograf slikal prizor. To sliko bodo potem nesli k sodniku in rekli da si taka in taka in da nisi sposobna skrbeti za otroka.«

»Kaj naj pa storim?« rečem in stisnem otroka tesno k sebi. Potegnila me je za seboj v njeno stanovanje.

»Poslušaj,« je rekla. »Pokliči policijo in povej, kar sem ti povedala jaz. Naj pride takoj policija sem in naj gre stražnik s teboj v stanovanje.«

Res storim tako in policija pride. Eden stražnikov reče: »Pojdite v stanovanje, da vidite, kaj se bo zgodilo, če je kdo tam, pokličite na pomoč.«

Odprem vrata in grem notri. Za trenotek sem ostrmela od začudenja. Moški, ki je bil notri, je bil moj nekdanji Tom.

»Halo, Silvija,« je rekel in predno sem mogla odgovoriti, me je objel. V tem trenotku sem zaslišala, kako je fotografski aparat kliknil. Jim, njegov oče in mati stopijo iz spalnice. »To je vse!« je rekel Jimov oče. Jaz pa zavpijem na pomoč.

Ko se je pri vratih pokazala policija, je Jimov oče prebledel. Tom je skočil proti oknu, toda eden policistov ga je prijel. »Najbrže boš imel precej povedati o vsej zadevi,« mu je rekel.

Sodnik mi je dal razporoko in mi izročil varstvo nad otrokom. Jimov oče je moral pa odšteti precej tisočakov za poravnavo.

Naslednjo pomlad mi je umrla mati. Ker nisem imela tukaj nikogar, sem šla v Cleveland. Izgubila sem vsako vero v moške. Vsemu temu sem pa kriva sama. Zakaj nisem poslušala moje ljube matere, ki mi je hotela samo dobro!

Razni »prvaki« v današnji dobi.

Prvaki ali šampijoni v sportnem svetu so vam večinoma znani. Znani vam pa niso prvaki drugih skupin in razredov, ki tudi zaslužijo biti imenovani šampijoni, čeprav se o njih ne sliši vsak dan. Nekaj teh navedemo tukaj, da boste videli, kaj vse premore ta naš svet.

Največ peg na obrazu ima 14 letni Nelson Miner iz Robinson, III. Vsega skupaj ima na obrazu 2,666 peg.

Moške bo morda zanimalo vedeti, da je prvakinja v metanju kuhinjskega orodja Mrs. Lydia Bailey iz Mesa, Arizona. Na daljavo v metanju jo pa poseka Mrs. Irving St. Clair, iz Muleshoe, Texas, ki vrže valjar lahko na 118 in pol čevljev daljave. Torej je možiček lahko že precej daleč, pa jo še ne odnese.

Najbrže edini otrok na svetu, ki nosi umetne zobe je osem mesecev stari sinček zobozdravnika, dr. Glen F. Deggya iz Baloit, Wis. Oče ni mogel čakati, da bi sinkotu zrasli zobje, pa mu je napravil umetne. Zakaj, ni nikomur znano.

Prvakinja za molžno mleka je Lorraine Jennings, stara 22 let, iz Elwood, III., ki je namolzla 10 kvortov mleka v treh minutah.

Svetovni prvak, ki se baha, da lahko poje največ jajec, je Joseph Watson iz Blackstone, Mass. V pol uri je pojedel 60 jajec in sicer trinajst trdo kuhanih, 28 stepenih in 19 mehko kuhanih. Pred tem banketom je tehtal 172 funtov, potem pa 186.

Na tem polju je drug tekmec Albert Carmanico, Ottawa, Kanada, ki je v eni uri pojedel 104 piškote (doughnuts). Grlo si je poplaknil s kvortom vode. Pri neki drugi priliki je pojedel tri ducate pečenih jajec, štruco kruha in precej oranž in banan.

A. M. Turner iz Wimbledon, Anglija, se ponaša, da ima največjo mačko na svetu, ki tehta 35 funtov.

Posebne vrste šampijon je pa W. O. Read iz Fresna, Cal., ki je bil 119 krat ugriznjen po strupenih kačah, ne da bi mu to škodilo.

Prvaki za pobijanje kač so pa gotovo Warren Swingle in njegova dva sinova iz Roundup, Mont., ki so v enem samem »zasedanju« ubili 128 klopotač, katere so našli v gnezdu.

V Bellaire, O. imajo pa drugega prvaka. Je to neki Billy Neuhart, star 19 let, ki si je že 63 krat zlomil nogo. Harry Mount iz New Britain, Conn. ima prvenstvo v tem, da je izdelal največji »žepni nož« na svetu. Kadar je nož odprt, meri z rezili šest čevljev in sedem palcev. Ko nož zapre, meri samo tri čevlje in dva palca. Tehta pa »samo« 49 funtov. Mount je delal ta nož dve leti, seve samo v prostem času. Človek bi rad videl tisti hlačni žep, v katerem nosi Mr. Mount ta svoj nož.

H. H. Wright iz Houstona, Texas je izdelal mizo, v kateri je les iz Nemčije, od cedre iz Libanona, redwooda iz Kalifornije, črešnjev les iz Japonske, les iz Brazilije, iz vsake vrste lesa sploh, ki raste v Zed. državah. Vseh posameznih kosov v tej mizi je 22,168 in je Wright porabil mnogo let, predno je zbral skupaj ta les ... 16 mesecev je mizo delal. Hoče pa imeti zanjo en tisoč dolarjev.

G. Nano iz Albany, Cal. je pa izdelal mizo iz samega oblanja. Oblanje je zlepil skupaj in računa, da je v mizi 4,000,000 posameznih kosov oblanja. 18 mesecev je delal mizo.

Zopet drugi šampijon je Leslie Adams iz Buckingham, Anglija. Ta je napravil mali vzorec vasice in sicer iz samih škatljic od žveplenk. Porabil je 4,000,000 škatljic. Kje je dobil toliko škatljic, ne vemo.

Norris Kellam je preplaval 225 milj razdalje v Mississippi reki, in sicer od Cairo, III. do Memphis, Tenn. Pa niti iz vode ni stopil. Pa to mu še ni bilo dovolj. V jezeru Pinehurst, North Carolina, je plaval dve uri na hrbtu, držač na glavi steklenico pive, po en kozarec na vsakem kolenuu, po enega na vsaki dlani rok in dva na prsih.

V Los Angelesu, Kal. je bil leta 1934 na razstavi grozd, ki je tehtal 112 funtov. Poročilo ne pove, koliko vina bi se iztisnilo iz tega grozda, niti koliko oseb bi se ga lahko nalezlo, če bi to vino pile.

No in F. Brazier iz Silverton, Oregon, je našel v gozdu gobo, ki je tehtala 23 funtov ter je bilo treba povabiti precej prijateljev na kosilo, da so ogromno gobo zdelali.

S posredovanjem blazneža je bil srečen.

Dr. Philip Lester iz Londona je šel na izprehod v Essex. Gredoč je hotel obiskati kmetico, katere sestra je bila v njegovi bolnici dlje časa. Ko se je bližal tej farmerski hiši, je začelo deževati. Potrka in odpret mu pride postarna kmetica, ki vzklikne ob pogledu na došleca:

»No, če ni to doktor Lester! Kar naprej, gospod doktor in se počutite kot bi bili doma. Ampak v tem vremenu ne boste mogli iti nazaj v London; prenočili boste kar tukaj.«

Primaknila je stol k ognjišču in velela zdravniku, naj se vsede, da si posuši čevlje. Ko se je že malo ogrel reče kmetica:

»Kaka sreča za vas, gospod doktor! Spoznali se boste z mojim nečakom, ki je prišel za nekaj časa na obisk. On je strasten igralec in mnogo stavi na konje. No, kdo pa dandanes ne dela tega? Morda vam bo dal kak koristen namig.«

Doktor je stegnil roke nad ogenj in smehljaje rekel:

»Veselilo me bo sestati se z vašim nečakom. Toda priznam vam, da še nisem nikdar stavil na konje in me tudi sedaj prav nič ne miče.«

Kmetica se je zasmejala: »Čakajte, da se srečate ž njim. Ko boste nekaj časa govorili z Albertom, to je namreč moj nečak, boste imeli drugačno mnenje o stavah na konje.«

Kmalu zatem pride Albert. Bil je visok bradat mož in se je nosil pokonci, kot bi dosti vedel. Ko sta z zdravnikom govorila kakih pet minut, je Albert zasukal pogovor: »Kaj ne bi, gospod doktor, hoteli zaslužiti prav zlahka nekaj denarja?«

»Da, še nikdar nisem spustil iz rok prilike zaslužiti nekaj poštenih dolarjev,« odvrne zdravnik. »Toda če imate v mislih konjske stave, ne boste pri meni dosegli nič.«

»Samo za en teden poskusite in rečem vam, da se ne boste kesali,« prigovarja Albert. Potem je razlagal, da je stava na konje prav za prav znanost, katero si človek pridobi le po dolgem študiranju. Tako prepričevalno je Albert govoril, da je postal zdravnik voljan in je rekel, da bo pač parkrat stavil na konjske dirke, da ustreže novemu znancu.

Albert je bil zelo vesel, skoro srečen, ko je zdravnik obljubil, da bo poskusil srečo s konjskimi stavami.

»Saj ni treba staviti, če nočete,« je rekel Albert. »Toda dobili boste sigurno.« 

Ko je dr. Lester dospel nazaj v London, je res stavil nekaj denarja na konjske dirke pri nekem posredovalcu. Albert mu je telefoniral, na katere konje naj stavi. In v svoje veliko začudenje, zdravnik je redno dobival in je bil kmalu celih $20,000.00 na dobičku.

Spočetka je stavil male vsote, toda je kmalu vsote zvišal ter je imel odprt račun kar pri petih posredovalcih. Ti posredovalci so pa kmalu spoznali, da se jim ne izplača imeti trgovske zveze z dr. Lesterjem in so mu odpovedali zvezo.

»Vi dosledno in preveč dobivate,« so mu rekli. »Taka kupčija nam ne nese. Mi hočemo take ljudi, ki samo plačajo, pa nič ne dobijo.« 

To pa dr. Lesterja ni dosti brigalo, saj so bili še drugi posredovalci, kjer je lahko položil stave. V tem času je pa kar naenkrat nehal dobivati namigljaje od Alberta in doktorjeva sreča se je začela protiviti in redno je izgubaval. Kmalu je izgubil $20,000, ki jih je bil dobil pri stavah.

Tedaj se zopet poda v Essex in tam zve, da je dotična kmetica umrla. Vprašal je za Alberta in kako je ostrmel, ko so mu ljudje povedali, da je bil Albert odpeljan nazaj v blaznico, odkoder je bil pobegnil. Albert je v svoji blazni maniji vedno mislil le na konjske dirke in stave ter si domišljal, kako bo enkrat zabogatel. In ravno takrat, ko je bil pobegnil iz blaznice, se je sestal z dr. Lesterjem, ki ni vedel, da je mož blazen. Sledil je njegovim namigljajem, na katere konje naj stavi in srečen slučaj je pač nanesel, da je dobival pri stavah, kar je pa zopet izgubil. Od tistega časa dr. Lester ne stavi nikdar več na konje.

Dekle pripoveduje o življenju.

Barbara Standish je položila slušalko telefona nazaj na stojalo ter se naglo ozrla okrog po sobici v Waldorf hotelu. Tresla se je, krčevito sklenila roke in bila vesela, da je bila njena sobarica Annette zunaj v tem času telefonskega pogovora. Glas, ki je prišel po telefonu, je bil glas njenega moža. Bil je to glas iz preteklosti, da — ko iz groba, saj je bil mišljen mrtev že zadnja štiri leta. In strašen fakt, da je bil to glas njenega moža, da je še živ in sedaj v New Yorku, kjer je sedaj ona, ji je šel na živce. Zaškrtala je z zobmi in stisnila ustnice v ozko črto odločnosti. »Obiskal te bom v tvoji oblačilni sobi,« je rekel. To je bilo vse. Toda ne sme je obiskati, enostavno ne sme! Preprečiti mora to na kak način.

Vse svoje življenje se je tresla pred javnim škandalom in njega posledicah za njeno glediško kariero. Še kot mala deklica je vedno skrbno pazila na to, da je imela dobro ime. In v letih, ko se je trudila priti na vrhunec svojega cilja, je imela vedno v srcu strah pred škandalom. Žrtvovala je prijateljstvo in se izogibala družbe, kadar je pretila senca obrekovanja. Odrekla si je ljubezen in srečo dekliške dobe, samo radi tega strahu. Sedaj, ko je stara 24 let, je dosegla največjo čast, ki jo more dati kako gledišče ter je najbolj slavljena igralka na Broadwayu.

»Sedaj bo prišel,« si je mislila, »in me bo uničil.« Hodila je po sobi gori in doli. Nenadoma se ustavi pred velikim ogledalom in si pogleda obraz. Lepa je, prihodnjost se ji smehlja naproti. Toda kaj bo jutri, če pride ta škandal v časopise?«

»Ne sme, ne bom tega dopustila!« je mrmrala. In kot bi si hotela dati več poguma, je pristavila: »Ne, ne sme me videti nocoj.«

Nocoj! Zdrznila se je ob svojem glasu. Ako bo zahteval, da jo vidi, bo napravila nekaj desperatnega. Nekaj takega, na kar ni nikdar prej mislila. Ker nocoj je noč, o kateri je sanjala zadnje tri tedne — vse od onega časa, ko je odprla vrata svoje oblačilne sobe in zrla v obraz drznega Keats Fosterja.

Skušala se je umakniti njegovim očem. Vendar je čutila, da jo nekaj vleče k njemu, kot vleče magnet železo in od tistega trenotka je vedela, da ga ljubi, da ga ljubi z vsem srcem. In nocoj, je obljubil Keats, da jo bo čakal pred glediščem. Vedela je, da jo bo čakal in da ji bo govoril besede, ki jo bodo storile nepopisno srečno. In sedaj! Ustavila se je sredi sobe, obraz naguban v silnem sovraštvu nad to nenadno potezo čez njene račune.

»Allen ne sme in ne more priti! Najti moram kako pot, da se ga odkrižam za vedno!« je zavpila onemoglo, si pritisnila stisnjene pesti ob čelo in strmela v lepo oblikovan nož na omari. Kar hipnotiziral jo je. Počasi je šla preko sobe, vzela bleščeči nož v roke, pa ga zopet spustila, da je padel na tla. Zgrudila se je v naslanjač.

*

Barbara se je čutila kot zelo postarana ženska. Osem let, ki so minila od one strašne afere v Chicagu, je bilo celo prijaznih do neke mere. — Toda ta prijaznost se prav lahko izbriše po tem možu, ki se imenuje njen mož; mož, ki ga je prvič videla komaj eno uro pred poroko; mož, s katerim ni nikdar živela niti trenotka in katerega je smatrala mrtvim vseh osem let.

Zaprla je oči in pred njene oči so ji zopet stopili tisti grozni trenotki one strašne noči v Chicagu pred osmimi leti, ko je bila stara samo malo nad šestnajst let. Zaposlena je bila v Passion nočnem klubu, se je domislila sedaj, ter je imela malo vlogo v petju in plesu. Celo takrat je priznal njeno zmožnost Lannigan, lastnik kluba. Nastopila je ob 10:30 in zopet ob 1:00 ponoči. Kako se še vsega dobro spominja. Lannigan ji je dobro plačal v tistih dveh tednih, kar je bila tam. Sto dolarjev na teden je bilo že precej za mladega dekleta. Ni pila, ni kadila. Stanovala je v skromni sobici ter se pridno učila in vadila za bodočnost. Z nobenim dekletom ni sklepala prijateljstva, z nobenim prijateljstva, z nobenim moškim ni šla na sestanek, ker je potrebovala mnogo spanja in počitka, če je hotela doseči svoj cilj.

Lannigan ji je dal plačo tisti večer, ko je prišla v klub ob osmih. Spravila je denar v nedrije. Nihče je ni videl priti notri, razen Lannigan, ki je prišel v njeno oblačilno sobico, ji plačal ter se nato vsedel, da preštudira nocojšnji program. Ob 10:30, ko je imela nastopiti, je stopila iz svoje sobe ter se obrnila doli po hodniku. Napravila je komaj par korakov, ko se nenadoma ustavi, videč, kako je Allan Markham zasadil dolg nož v hrbet Lanniganu, njenemu gospodarju. Lannigan se je nagnil naprej in se zgrudil na tla. Markham se je brutalno obrnil proti nji.

»Drži jezik za zobmi, razumeš! Ničesar nisi videla!« Prijel jo je za rame in jo trdno držal. Njen obraz je bil bled. Ni mogla govoriti, niti zavpiti. Grozen pogled na umorjenega moža ji je vzel vse moči in po glavi ji je šumelo kot v panju. Markham jo je tresel, pa ni ničesar čutila. Potem se ji pa naenkrat posveti v glavi. Na misel ji pride škandal, ki jo čaka jutri, ko pride stvar v časopise, da je bila navzoča pri umoru Lannigana. To bo konec njene kariere, konec njenega gledališkega življenja. Strah jo je prevzel. Z grozo na očeh je zrla na Markhama, ki jo je še vedno držal. Tedaj zabrni zvonec, znamenje za nastop.

»Peljite me od tu,« je zastokala. »Res, ne smejo naju najti tukaj,« je siknil on. »Poleg tega pa ni daleč do Dell Pointa. Navadnega avtomobilista vzame poldrugo uro do tje. Jaz bom prevozil pot v eni uri. To bo nama zelo prav prišlo.«

Kakor se ji je to razkladanje zdelo divje, vendar je čutila, da bo šlo. V glavo ji je šinilo, da se bo izognila škandala. Sreča je bila ž njima. Nihče ni bil pri vratih in prej kot v desetih minutah sta že dirjala v avtomobilu iz Chicaga. Skoro da se ni zavedala, kaj se godi ž njo. Samo proč si je želela od strašnega kraja, da pride kolikor mogoče več milj med njo in nočnim klubom. Toda mrzla sapa, ki jo je sekala v obraz, ji je vrnila zavest. Zdaj jo bodo pogrešili. Šli jo bodo iskat v njeno oblačilno sobo. Našli bodo Lannigana mrtvega na tleh. Poklicali bodo policijo in ta bo hotela vse vedeti. Povedali bodo policiji, da jo čakajo za nastop. Posledica bo, da bo ona, Barbara Standish obtožena umora. Krčevito je prijela Markhama za roko in zavpila: »Obrnite nazaj! Obdolžili bodo mene!«

»Bodi brez skrbi, jo bom že jaz izpeljal.«

»Toda kako morete to? Nikdar ne bodo verjeli, da nisem jaz ...«

»Molči! Mislil bom jaz za oba. Poslušaj. Sedaj se peljeva v Dell Point, kjer se bova poročila. Odšla sva iz kluba ob 9:30, ali reci ob desetih. Me razumeš? V tridesetih minutah bova v Dell Pointu. Ob 11:30 bova že poročena in se vrnila takoj nazaj.«

»Toda nama ne bodo verjeli.«

»Zakaj ne? Kaj si že kdaj slišala, da bi kdo postal morilec eno uro pred svojo poroko? To ni naravno. Poleg tega si pa ti samo priča in ako ne poročiš, ti ne bo treba pričati. Si razumela?«

Pripeljala sta se pred hišo mirovnega sodnika. Markham se je izkazal kot popolnega gentlemana, ko ji je pomagal iz avtomobila. Vstopila sta v hišo in Markham je rekel sodniku: »Poročite naju, gospod sodnik!« To rekši je vrgel dvajsetak na mizo. Sodnik je vzel bankovec v roke, ga skrbno ogledal od vseh strani in ga spravil v žep. Potem je šel k pisalni mizi ter vzel formo za poroko. Takrat je udarila ura enajst.

»Ravno ob enajstih se bova poročila. Ali bi to zapisali v poročno dovoljenje, gospod sodpodsodnik?« je ljubeznivo pripomnila Barbara.

Markahm je nervozno pogledal na svojo uro. Bila je pol dvanajstih. Sodnikova ura je bila torej pol ure v zamudi. Zasmejal se je, jo potrepljal po roki in rekel: »Ali lahko to napravite, sodnik?« 

»Oh, zakaj ne,« odvrne ta. »Ženske imajo včasih svoje muhe, kaj ne?« Sodnikova žena in najstarejši sin sta bila za priči. Deset minut pozneje je bila ceremonija pri kraju. Allan in Barbara sta brzela nazaj proti Chicagu.

»Poslušaj," ji je rekel Allan. »Peljala se bova naravnost nazaj v nočni klub. Če si bila kdaj igralka, bodi nocoj. Poročena sva bila ob enajstih. Tako je potrjeno tudi na certifikatu. Dobro, da je bila ura zakasnela.«

*

Barbara se je še zdaj prav dobro spominjala, kako prijazna je bila takrat policija. Verjeli so ji vse radi poroke in celo telefonirali so mirovnemu sodniku, ki je stvar potrdil. Potem sta z Allanom zapustila nočni klub. Stisnil ji je v roke šop bankovcev, rekoč: »Glej, da se izgubiš iz mesta!« To je bilo vse. In sedaj, po osmih letih, je prišel nazaj. Njeni prsti so se krčevito oprijeli stola. Saj ni mogoče. Ne sme ji zabraniti poti do sreče. Keats ne sme zvedeti ničesar, živa duša ne ve, nihče ne more vedeti.

Zdrznila se je, ko je stopila sobarica Annetta v sobo. Skočila je pokonci in skušala napraviti ravnodušen obraz.

»Kmalu bo osem, gospodična,« reče Annetta. Sobarica se je zdela nekam nervozna, iz reda. Nenadoma šepne: »Prosim, gospodična ...«

»Kaj bi radi, Annetta?« jo vpraša Barbara ostro.

»Nikdar vam nisem povedala, da sem omožena. Moj mož bi moral nocoj telefonirati sem in mi povedati, da me obišče v vaši oblačilni sobi ...«

»Annetta!« zavpije Barbara, »vaš mož?«

»Oprostite, gospodična. Vsa ta leta sva držala to kot skrivnost. Pred desetimi leti sva se poročila v Chicagu. Takrat sem bila pravkar prišla iz Francije. Bila sva zelo srečna. Potem me je najel Lannigan za nočni klub. Hotel mi je vsiliti svojo ljubezen. Povedala sem to mojemu soprogu, ki je bil ves divji radi tega. Nekega večera je odšel v nočni klub in tam zabodel Lannigana. Potem vas je primoral, da sta se poročila, da je tako speljal policijo za nos. Toda bil je moj mož in poroka z vami je bila neveljavna.«

»Hvala Bogu! Hvala Bogu!« je vzdihnila Barbara. »Seveda, saj je prav, da pridete skupaj danes zvečer.« Zdaj se je Barbara že smejala, čeprav skozi solze. Zdaj bo lahko zopet srečna, ker ničesar ni na potu do njene končne sreče.

In ko je tisti večer nastopila na odru, je igrala kot še nikdar poprej ...

Pospešila moževo smrt ter umrla ž njim.

Mihael Stern je ležal v londonski bolnici. Okrog njegove postelje je bila postavljena španska stena iz belega blaga. Bil je na smrt bolan, zadnji štadij razjedajoče jetike. Pri njem je stala njegova žena Berta, krčevito držeč v roki mal zavojček. Berta ga prime za roko in ga vpraša:

»Povejte mi resnico, vedeti jo moram!«

»Bodite pogumna, toda če hočete vedeti resnico, vedeti jo moram!«

»Bodite pogumna, toda če hočete vedeti resnico, vam jo povem: nobene pomoči ni več zanj.«

»Dobro«, reče potem ona, »naj ostanem pri njem.«

Bila je dnevna zgodba v življenju. Mihael in Berta sta bila otroka revnih staršev. — Mihael je izvršil šole in univerzo s svojo čudovito vztrajnostjo. Do zadnjega časa je bil zaposlen v nekem kemičnem laboratoriju Berta je bila pa krasotica prve vrste. Slikarskim umetnikom je služila za model. Mihael in Berta sta bila drug drugemu udana že iz otroških let. Toda šele pred dvema letoma sta si prihranila toliko, da sta najela malo stanovanje in se poročila.

Mihael je imel v sebi kal bolezni, one strašne bolezni revnih slojev, jetike. Nakopal si jo je, ko se je toliko trudil pri knjigah, največkrat lačen. Tako se je jetika polagoma usidrala v njegovem telesu, dasi tega ni vedel, Pred par meseci je tako oslabel, da se je moral podati v bolnico, toda nobene pomoči ni bilo več zanj.

Tako je ležal zdaj obdan od bele španske stene. Vsak dih mu je prizadel silne bolečine. Toda ko je ugledal Berto, se je nasmehljal in jo prijel za roko.

»Ostala bom pri tebi,« je rekla. »Pozabi za trenotek na bolečine in sanjajva skupaj o najinih mladostnih letih.«

»Da,« je vzdihnil on, »takrat sva sanjala, kako bova srečna, ko bova dorasla.«

»Ne misli o tem, ampak spomni se, kako srečna in brezskrbna sva bila.«

»Prav imaš, dragica. Res sem bil tako nebeško srečen s teboj. Hvaležen sem ti, da si prišla danes k meni.«

»Ali te zelo boli, Mihael?«

»Skoro da ne morem prenašati,« odvrne on.

Nekaj trenotkov je strmela v njegov od bolečin izpremenjen obraz in je videla, kako sunkoma lovi sapo. Potem je stopila izza španske stene in prosila bolničarko, naj prinese kozarec mleka.

»Mislim, da mu bo olajšalo dihanje,« je rekla. Čeprav je bolničarka vedela, da to ni res, je vseeno prinesla mleka. Berta ga je nesla nazaj k postelji svojega moža.

S hrbtom obrnjena proti Mihaelu je stala ob mali mizici ter stresla v mleko vsebino zavojčka, ki ga je imela skritega v pesti. Gledala je, kako se je siva tvarina sesedla na dnu kozarca. Potem je vzela žlico in mešala mleko, dokler se je vsa tvarina raztopila. Roka se ji je tresla in ko je vzela žlico iz kozarca, se je zadela ob rob.

Bolničarka za špansko steno je slišala zvok in je postala pozorna. Odgrnila je steno in pogledala notri. Berta je bila sklonjena nad posteljo, in tiščeč kozarec v obeh rokah, ga je držala tesno ob Mihaelovih ustnicah, ki je počasi srebal mleko.

»Ali moram vse izpiti?« jo je vprašal, ko je za trenotek prenehal.

»Samo malo še, potem pa bo dovolj.«

Ko je napravil še par požirkov, mu je Berta odvzela kozarec, v katerem je bilo še nekaj mleka in v naglici izpila vsebino do zadnje kapljice. Začudena nad tem, je skočila bolničarka k postelji, toda bila je prepozna. Berta je postavila prazen kozarec na mizico, se vrgla na posteljo in objela Mihaela.

»Sedaj ti ne bo dolgčas, dragec,« je tiho rekla. »Ne, sedaj ti ne bo dolgčas, ker šla bom s teboj. V mleko sem dela strup. Saj mi tega ne zameriš, kaj ne da ne?«

»Dobro je tako,« je mrmral Mihael ter zatisnil trudne oči.

Bolničarka je tekla po zdravnika. Mihael, ki je bil že itak slab, je umrl prvi. Berto so odnesli proč, čeprav je vpila: »Hiteti moram, saj ne umiram dovolj hitro.«

Predno je umrla, je zašepetala: »Če sem mu prihranila vsaj eno uro trpljenja, sem zadovoljna.«

Ob 25-letnici smrti pesnika Antona Medveda.

Letošnjo pomlad je poteklo četrt stoletja kar je umrl na turjaškem gradu župnik in pesnik Anton Medved, najlepši slovenski fant, kakor je o njem povedal Ivan Cankar. Na Vačah in Košci je spomin med starimi očanci nanj še živ. Saj je na obeh krajih služboval pred 35 leti.

Prijetno nedeljo sem pohitel v skrite za savske kraje. Preko vseh kraljuje dolenjski Triglav očak Kum. V soseščini pa mu stoje nekaj nižji bratje: Orljek, Rodež, Ostrež, Kumat, Žamboh, Mamolj in ostali številni vrhunci, ki se spuščajo proti Litiji. Košca je majčkena, čedna vasica. Vinska trta se oklepa prav vseh hiš, tudi farovža in šole, še preko potov in ograj se zvija najlepša dolenjska roža. Že res, vasica je mična, če sediš na eni izmed mnogih, soncu izpostavljenih klopi in se ti oči zadovoljno pasejo po vabljivem zasavskem svetu. Toda dosti je težaven dohod. Menda zato ima Košca tako ime: iz doline morajo znositi semkaj gori vse le v košu! Koški župnik Medved se je v pustih dnevih rad podpisoval v pismih: »Puščavnik s Košce!«

Radi mu zamerjajo ostri sodniki, da se je na Košci preveč zapustil ob čaši vina. A pozabljajo, da je življenja polni fant sameval v zapuščenem svetu, trpel hude notranje boje. Pegaz pa ga je nosil na krilih v deželo fantazije in v razigrani svet. Le na obiskih je imel večkrat svoje drage prijatelje iz raznih vetrov. Čestokrat je naneslo, da so se sestali v senci koških brajd celo po trije Medvedje in celo tovariši po poklicu. Prvi je bil domačin , drugi Sv. Gore, tretji s Sv. Planine. Vse tri Medvede je zasavsko ljudstvo označilo kar po domače: Tone s Košce je bil »ta črni medved,« svetogorski »rjavi«, a oni tretji pa »beli medved«. Ločili so jih po barvi las.

»Črni« Medved je prišel semkaj v letu 1899. Ljudstvo do takrat ni imelo prilike za omiko. Saj kdo bi se bil domislil, da bi dal v te odročne kraje šolo! Mladi župnik pa je zastavil vse sile in preuredil spodnjo sobico v župnišču za učilnico. Hribovska mladina se je pričela seznanjati s pismenkami in to je bilo staršem močno všeč. Ne pa tedanjemu oblastnemu županu Antonu Zavrlu na Gobi. Nepotrebno se mu je zdelo, da bi koški fajmošter bistril hribovske butice, pa se je župan pritožil proti njegovemu poučevanju na okrajni šolski svet, trdeč, da šola ne kaže uspehov in zato ni potrebna. V šolski kroniki na Košci pa čitamo, da se je zglasil potem na šoli nadzornik, ki je županovo pritožbo uničil, šola, ki jo je točno pred 35 leti ustanovil gospod Tone je še danes zasilna enorazrednica.

Med domačini nanese često pogovor na priljubljenega črnega Medveda. Stari hribovci ga hranijo v prijaznem spominu. Mamka, ki sem jo srečal na peščeni poti, je menila: »V hribih ne sme biti duhoven le za cerkev, ampak mora biti tudi z ljudmi. In tak je bil naš takratni gospod. Znal je živeti med nami. Kadar je odprl usta, smo se mu že spejali, vselej je povedal kako luštno prigliho.«

Starega Dolinška z Raven sem naletel, ko je ogledoval smreke za posek. »I seveda še pomnim črnega Medveda. Kadar so imeli v samotnem naselju Medvedjem dolu pri Medveščku godovanje, je bil koški župnik gotovo zraven. Pesmi in viže je stresal kar iz rokava. Dolinšek še dobro pomni tisto, ki diši zelo po domače in jo je župnik nekoč kar na hitro roko povedal:

Se bo storil dan,
domov nas bo it' sram,
pa ga bomo pili celi dan.
Pa bo prišla noč,
bomo prižgali luč,
pili bomo celo noč ...

Se bo storil dan — in tako spet naprej od začetka do konca.«

O Medvedovih živih pridigah, polnih krepkih in zdravih primer, pa je še danes na Košci taka sodba: »Takih nismo poslušali pri nas niti prej niti poslej.«

V samoti na Košci je Medved literarno pridno delal. Honorarji so mu bili sila dobrodošli. Njegova župnija je bila majhna, ljudstvo siromašno, zato je trpel dušni pastir prav tako pomanjkanje, kakor njegove ovčice. Ljubljanski prijatelji so se ga spominjali za godove in druge prilike. Njegov mežnar Jaka Dežman, ki je še danes kljub sedmim križem jeder kakor dren, se je vedno veselil pošiljke ljubljanskega trgovca Urbana Zupanca. Ta je poslal Medvedu za god vsako leto novo obleko in čevlje, staro pa je dobil mežnar Jaka. In ker je Urban Zupane vedel, kako ubija hribovska samota talentiranega duhovnika, je kupil Medvedu za razvedrilo puško in psa.

Pohajanja za divjačino je prineslo v Medvedovo življenje mnogo sprememb in sproščenosti. Ob neki priliki, ko ga je spet potrla hribovska samota, pa je Medved prodal puško in psa in se je z novci podal k Drčarju, kjer je naročil vina in kruha za vse lačne in žejne hribovce. Za preganjanje dolgočasja se je udajal čestokrat različnim zabavam. Ob potočku, ki žubori pod vasico ter se z vso silo spušča v Savo, si je zgradil majhne stope, te udarjala na zvončke. Uglasil je zvončke v gotovem redu in na znano melodijo. Kadar je gnala voda stope, si slišal še daleč po mirni pokrajini glasno zvončkljanje: »Naprej zastava slave,« ki se je venomer ponavljalo. Tone se je s svojo glasbeno napravo pri gostih, ki jih je presenetila melodija, rad pobahal: »Naj ve svet, da smo tu gori tudi narodnjaki ...«

Medved je bil vobče hudo rodoljuben mož. Vsikdar je kupoval in porabljal le vžigalice CMD. Neki duhovni sobrat ga je ob priliki, ko mu je Medved poslužil s cirilmetodarskimi vžigalicami, precej neprijazno ukoril kot liberalca. Priče tega dogodka pa pravijo, da Medveda še niso videli nikoli tako razdraženega, kakor takrat, ko se je postavil v bran za našo staro šolsko družbo.

Njegova dela so mu pridobila širok krog častilcev in častilk. Često je prejemal pisma. Ob neki priliki se je navdušila za pesnika čitateljica s krasnim mehkim ruskim imenom: Sonja. Pričela je pošiljati na Koščo pisma, polna miline in navdušenja. Medved, ki je bil vsikdar idealen kavalir, je pričel s svojo neznanko dopisovati o literaturi, življenju in takem. Čez čas si je zaželela Sonja s krasno mehko in nežno pisavo obiska na Košci. Tudi samotarski poet se je veselil njenega poseta. S psičkom je krenil proti Renkam, odkoder je najbližja pot iz doline. Ko je strmel v daljavo in pričakoval prihoda neznanke, sanjave, vitke in mladostne dame, kakor si jo je zamislil po dobljenih pismih mu je prišlo nasproti razočaranje. Sonja je bila brdajsasta, priletna, zarjavela devica, po obrazu mazoljasta in piskajočega glasu. Ko je odprla usta se je Medvedov psiček tako ustrašil, da je pobegnil in ga tri dni ni bilo domov. Medved pa je od takrat spet rajši samotaril na koških puščavah.

Tri in pol leta je služboval tam gori. Slednjič je hudo zbolel. Potreben je bil skrbne nege in zdravniške pomoči. Njegov prijatelj župnik Finžgar je prišel neko sredo — kakor cerkvenec Dežmanov Jaka še dobro pomni — in je povabil bolnega tovariša s seboj. Medved se je skromno branil: »Odločno mi povej, kam me boš peljal!« Naposled sta se domenila. Medved, Finžgar in Dežman, ki je nosil župnikovo prtljago, so krenili v dolino. Na strmi in težavni poti čez Dolančevo reber so odpovedale Medvedu noge. Pričel se je tresti in je sedel na skale, ki se pno visoko nad strmo savsko sotesko. Dežman Jaka ga je naložil na ramena. Mukoma so se spuščali po opasni poti. Medved je tarnal in prosil: »Jaka ravnaj usmiljeno, trpim duševno ...« Finžgar pa ga je miril: »Kar potrpi Tone, Jaka pa trpi telesno! ...«

Varno je stopal Dežman z gospodom na ramenih in ga je srečno spravil do zagorske postaje. Časopis »Rodoljub«, ki se je večkra obregnil ob Medveda je potem opisal njegovo slovo s Košce ter omenil, da imajo na Košci takega cerkvenca, ki je nosil po najbolj nevarni zasavski stezi na Dolančevi rebri živega medveda.

Medved se je potem vendarle tako pozdravil, da je bil kakor prerojen. Koščanci še dobro pomnijo njegov kasnejšiobisk. Prišel je spočit, živahen in eleganten. Niti kaplje vina ni pokusil. Dal pa je znancem za dva Štefana vina in se je navdušen razgovarja o časih, ko je med njimi župnikoval. Potem je šel na Turjak na Dolenjskem. Pričel je bolehati na želodcu, čutil je, da se mu bliža konec.

»O, da bi le ne umrl pomladi, ko se vse prebuja k novemu življenju,« si je želel rahločutni poet. Pa se mu tudi ta želja kakor toliko drugih ni uresničila. Prav v času, ko je vihrala Vesna preko dolenjskih trat in se je narava odela s prvim cvetjem, so zvedeli tudi oni na Košci, kakor vsa domovina: pesnik in pisatelj Anton Medved je med rajnimi.

Konec »kluba zadnjega moža«.

Ko je oni dan umrl v zavetišču za ostarele vojake Chas. M. Lockwood, je bilo s tem konec najbolj izvanredne in mnogo slavljene organizacije, ki se je porodila iz civilne vojne.

Lockwood je bil zadnji od 34 veteranov, ki so leta 1884 v hipu razigrane volje ustanovili »Klub zadnjega moža.« To so bili bivši vojaki stotnije B, prvega minnesotskega polka, ki je bil organiziran leta 1861 v Stillwaterju in ki se je udeležil mnogih bitk. Ena teh bitk je bila pri Bull Runu in ob obletnici te bitke se je organiziral gori omenjeni klub.

Par let po ustanovitvi kluba, je oče enega izmed članov, Al Hospes podaril klubu steklenico burgundca z naročilom, da se ta steklenica odpre in vino pije pri zadnjem banketu tega kluba, kot zdravica tovarišem, ki so odšli v večnost. Tako je ostala steklenica zapečatena polnih 45 let ter shranjena v varnostne predale domače banke v Stillwaterju in krasila mizo vsako leto pri banketu, h kateremu so se zbrali člani tega kluba.

Na 21. julija vsakega leta so se zbrali sobratje v stari Sawyerjevi hiši v Stillwaterju. Vsakokrat se je pripravilo sedežev za 34 članov. Stoli onih, ki so prejšnjega leta umrli, so bili pogrnjeni s črnim. Vsakokrat je bilo napravljenih 34 šopkov, katere se je po banketu odneslo na grobove umrlih sobratov.

Ko je nastopilo novo stoletje, je bilo več kot polovica živih od članov, ki so klub ustanovili. Ob začetku svetovne vojne jih je bilo še kakih dvanajst. Potem so pa začeli hitro umirati in število članstva se je rapidno krčilo. Leta 1925 so bili živi samo še štirje in od teh so se udeležili banketa na 21. julija samo trije. Bili so to stari in sključeni možje in vidno je bilo, da v dveh, treh letih ne bo nobenega več.

Seveda, vsak si je želel, da bi bil zadnji član kluba, ki bi odprl tisto steklenico burgundca in pil zdravico svojim 33 umrlim tovarišem. Čeprav ne bo to nič kaj vesel dogodek, ker bo moral sam sedeti pri mizi in zreti na 33 praznih stolov pred seboj, vendar je bil vsak toliko egoista, da je to privoščil najbolj sam sebi.

Leta 1927 so bili še sledeči živi: Charles M. Lockwood, star 85 let, John Goff, star 84 let in Peter Hall, star 89 let. Domenili so se, da bodo na 21. julija tistega leta priredili zadnji banket. Čeprav je bil banket bolj melanholičnega značaja v bistvu, je bila vendar sijajna prireditev. — Zbrala se je vsa naselbina, da izkaže čast zadnjim trem članom tega slavnega kluba.

Okrog mize, kjer so sedeli ti trije člani, je bilo 31 stolov, vsak črno pregrnjen. Na sredi mize je stala steklenica burgundca, pripravljena za zadnjo zdravico.

Ko je bila servirana zadnja jed pri banketu, so odprli steklenico in vsakemu izmed treh natočili vino v čašo. Vsak je srknil par kapljic, potem se je pa steklenica z ostalim vinom zopet zapečatila in nesla nazaj na banko, kjer naj čaka, da izvrši svojo zadnjo dolžnost.

Še tisto leto sta umrla tovariša Goff in Hall in ostal je še Lockwood, kot zadnji član kluba. Čeprav je bil prav za prav klub razpuščen leta 1927, je naselbina Stillwater vsako leto na 21. julija priredila banket v čast veteranu Lockwoodu.

Ko je bil Lockwood star 90 let, se je odpeljal ogledat še enkrat vsa bojišča, kjer se je boril za svobodo svoje domovine. Takrat je obiskal tudi Washingtom, kjer je bil gost predsednika Hooverja.

In ko je tudi temu staremu vojniku zapela trobenta smrtnega angelja, je bil s tem poklican k vesoljni armadi zadnji član »Kluba poslednjega moža«.

Brjanski Rajanj.

Ivan Matičič:

(Odlomek iz rokopisa »Živi izviri«)

Čudovito lep dan je bil na Pogorju. Velik dan, najlepši v letu. Ni bilo vsako nedeljo take slovesnosti pri Svetem Vidu. Velika maša je končala in ob tresku topičev se je usipala radostna, prašnja množica s Svetovita. Gosposki ljudje, ki so bili prišli na pegorsko žegnanje, so se razkropili po vaseh, nekateri se pa napotili doli mimo Tabora in šli občudovat Skabrško jezero, o katerem so bili gotovo slišali v nižavju.

Na vaseh je prijetno dišalo iz hiš; po kurji in telečji zakuhi, po samem pečenju in cvrtju. Iz bajt se je pa valil dim skozi vrata in okna: tu se je kuhala mlečna kaša in se pekla gola koruzna pogača. Pa je bilo spričo tega toliko dima.

Popoldne so se pa šele dodobra razgibale pogorske vasi. Pražnja radost se je pomikala k lipam, ki so bile slovesno ozaljšane s pisanimi trakovi. Mladinci pa mladenke so se sestopali k lipi modri pa ponosni, ostala zbranščina je strnila kolobar, v spodobnem in važnem pomenku pričakovala velikega trenutka.

Skozi Višinje so zakopitali trije konjiki: Odrinov, Kolarjev pa Drozgov. Visoko so vihrale grive konj in moško so sedeli jezdeci, ozaljšani vsi: fantje in konji, s trakovi in pušeljci. Dvakrat, trikrat so se zavihteli okrog lipe, potem pa nesli skozi vas radost velikega dne.

Tedaj se je vnelo. Godci! Harmonikar se je ozrl okrog, prav kot kak fantovski glavar, pa raztegnil meh, da so se ljudem kar oči zasolzile od vzhičenja. Ko sta pritegnila še plukar in zvončar, tedaj so se gruče zamajale. Najprvo poskok, da se razmaje ta modri svet. Potem so v kolu zavalovili »brjanski zibaj.« Visoko so priskakovala devojkam židana krila, a fantom se zaiskrile oči in nageljni za klobukom zadrhteli. In ljudstvo je bilo ginjeno. Potem so ubrali godci drugo: zategnjeno sekaje so zavijali v pravo pogorsko rajanje. Pričenjala se je pogorska »setev«. Nihče je ni napovedal, nihče urejal parov, pa je bilo vse urejeno. Devojke so se postavile tesno ob lipi v kolobar, fantje pa jo obkrožili v širokem oklepu obrnjeni k mladenkam. Zdaj so izstopili po taktu pa vihteli z desno, kakor bi sejali: dva koraka naprej, korak nazaj. Mladenke so medtem počepale, klonile glavo, se polagoma dvigale, rasle, valovile in zopet klonile. Plesalci so se jim polagoma približevali, in ko so prišli čisto blizu, je poprijel vsak svojo družico, jo objel, pridvignil ter z njo zarajal.

Ljudstvo je bilo zamaknjeno v ta rajanj, kakor v samo Bogu dopadljivo opravilo. Vsa vas je bila zbrana tu. Možaki so modrovali, kadili viržinke, dedje vlekli pipe, žene in matere dvigale otroke. Doljanska gospoda pa je rinila naprej, da bi bolj natanko videla ta pogorski semenj pa te brhke Brjanke. Odrinovi so znesli ven klopi in mize pa postregli s pogorskim vinom.

Trop vojakov je prikoračil na vas. Hej, hej, hej, branci! Ljudstvo je obstopilo te svoje ljubljence: saj so bili sami višinjski, sami domači sinovi. Prišli so iz doljanskih vojašnic domov na žegnanje. Kar ginjeni so jim segali ljudje v roko, matere jih objemale, očetje jih pa zrli ponosni. Pa so bili modri ti zali mladinci, ti zastavni dečaki. Večina je bila izpod gorskega prapora, od pehote. Imeli so zelenkast kroj, jopiče tesno prepasane, lahke, nizke škornje, tesen klobuč zavihan naprej. Nekaj jih je bilo od konjiče. Ti so imeli visoke škornje pa irhaste hlače; na čepki jim je vihral šop konjske grive. Tavžljev je služil pri topovih. Na čelu temne čepke mu je žarel rdeč zubelj. Res junačni dečki ti brjanski branci! Matere so jokale od sreče, silile jih domov, na pogostitev; možaki jih pa vlekli k mizam pit. Branci so pa tiščali k lipi, k devojkam.

Medtem so jo ubrali višinjski jezdeci proti Zoranju in se srečali z zoranjsko trojko, ki je kopitala na Višinje. Obhodni dir. Kje je lepše? Katero rajanje sijajnejše? Na Zoranju so bili pri »žetvi«. Deve, strnjene ob lipi, so se zibale z životom, valovile, sramežljivo pomežikale ženihom. Ti so se jim bližali poskokovaje, vriskaje. Čimbolj so se bližali devojkam, tem močneje so one valovile. Zdaj so se ženini naglo spognili do tal pa zavihteli vsak svojo družico kvišku. Godci so urezali poskočno — in ženini poskakovali z golobicami v naročju, najprej nazaj, v stran. Potem si je spravil vsak svojo pod desno roko, lepo uprl ob bok pa se zavihtel z njo na peti. Gorjanov je pobasal Lisčevo kar pod levico. Glej, glej! Ljudje so se spogledali ta je resnični ženin! On ji je s tem dokazal, da jo bo vzel.

»Nesi jo, vzemi jo!« so klicali ljudje. On se je pa vihtel z njo moder, liki bi tiščal pod pazduho zaklad. Ko jo je postavil na tla, si je potisnil klobuk po strani in peljal nevesto okrog lipe.

Med odmorom so se pa vštulili gosposki gledalci na plesišče. Eden je stopil h godcem, jim vrgel srebrnik: »Še eno žetev!« Gosposkim je ples ugajal, hoteli bi ga poskusiti. Nu, godci so zaigrali — in gosposki šli žet. Polagoma so si spravili vitki plesalci svoje nežne devojke v naročje. Do tu je še nekako šlo,, dalje pa težko. Gospodom je curljalo s čela — in ko so hoteli družice položiti pod roko, so jim te zdrknile na tla. Ljudje so se na glas smejali — in »žetve« je bilo konec.

Pred Tisljevo krčmo je stala gruča brancev, obdana od ljudi. Oni od pehote in konjice so bili kar nekako v ozadju, kajti prva sta bila na Zoranju Parkljev in Loparjev. Vse ju je ogledovalo z nekim svetim strahom, prav kot samega velikega vojvodo; nihče se ni upal seči jima v roko. Dva strašna grmavsa, dva bivola brjanske vojske! Loparjevemu je visela ob škornjih težka sablja, glavo mu krila visoka črna kučma, na ramah je imel kite iz konjske grive. Služil je doli v Tržcu pri krdelu junakov, onih, ki so jezdili žrebce in so jim vihrala prek glav rdeča praporca. Parkljev pa je imel rdeče hlače težke škornje, prek oprsja surovo usnje, na silnih zapestjih usnjene obroče, prek ram in za pasom močna jermena, na visoki beli kučmi rdeč vojvodski znak: glava bivola. Silen je bil Parkljev junak, brke košate liki sam vojvoda. On je služil prav tam na samem Vidovem polju, pod vojvodskim praporom, pri samem knezu Bojarju. To je bil trup udarnikov, cvet brjanske vojske. Stotina izbranih levov iz vse države brjanske. Kadar je pretila nevarnost, so si obesili na prsi po dve sekiri pa se postavili z bivoli na čelo vojske, se zasekali v sovražne roje, razbijali in podirali — in Alemani niso mogli udušiti brjanske zemlje, in Ligurci se je niso upali pohoditi.

Parkljev je govoril malo, kar tihoten je stal tu. Včeraj v jutro je šel na pot, a je šele prišel. Vsa vas je strmela vanj. Poprej se niso zanj niti zmenili, kaj bi bajtarjev sin! Zdaj je pa tako izredno odlikovan. Tudi Loparjev je bil molčeč, ta bajtarski sin, a tako časten junak. Glejte, glejte, neki pubec se je približal Parkljevemu čisto k nogi in se dotaknil rdečih hlač. Ljudje so mu žugali naj se spravi proč; če ga udarnik zgrabi, bo joj! Ne, Parkljev ga je kar prijazno prijel za ramo: »Nisi ti Živojev?« Da. Videk je bil, Parkljev sosed. Ni se mogel zdržati, preveč so ga mikale rdeče hlače. Gledal je bil rajanje, poslušal godce, opazoval gosposke goste, tekel za domačimi konjiki, a tako lepih hlač ni še videl nikoli.

Višinski konjiki so dirjali z Zoranja naokoli na Jasinje. Tu je pričenjala »metev«. Fantiči in dekliči: obraz proti obrazu, par poleg para, okrog in okrog lipe. Stopicaje in gugaje se so peli s spremljevanjem godcev neskončno pesem o prosu in lanu. Zdaj se upirali ob rame, zdaj se držali oberoč. Vmes so se smejali, vriskali. Zatem je prišel »pogorski nagelj« in poslednji še »brjanski zibaj« v kolu. Potem je bilo rajanje v kraju in ljudje so šli narazen. Matere so silile hčere in male domov, možaki in fantje so se pa nagnetli v krčmo. Vojake so pa kar naprej oblegale gruče, vsak posamezni je bil obdan od ljudi, ki so nestrpni vlekli iz njega to in ono. — Bo res vojna? — Nu, tako kmalu še ne. Res, z Alemanci stoji slabo. Brjanijo žugajo pomandrati prej ko prej. Ali brjanska vojska se pripravlja in vsa dolina je budna. Vse sluti spopad, vse ga prerokuje, in borba bo strahovita, take še ni bilo. Na oni plati, od Vrhunja, pa škilijo Ligurci, kako bi vpadli v deželo. Če se vname boj, bo zagorelo tudi Pogorje. Vse preži. In koliko stane ta neznosni mir! Kaj vedo Pogorci, koliko daje država goltu sosedov! Koliko več kovanih klasov mora čez mejo, Pogorci ne vedo! — Višinjci so poslušali te zle vesti, kar mirni, niso se vzburili, še zamahnili ne z roko. Nu, Pogorjani se ne boje nikogar, odbijejo samega zlomka, če pride. Alemance naj raztrga Perun, naj jih posekajo bivoli! Ligurcem naj sesi izpijejo kri! Prav, ali Pogorje bo pogorelo in brjanske dežele bo konec. V nižavju vre, tam slutijo opasne čase.

Ljudje so postajali tihotni in se poslavljali od brancev. Bi jih povabili v krčmo? Ne, branci morajo doli, služba je stroga. Ali ljudje ne morejo prav doumeti: zakaj naj bi Pogorje pogorelo? Kdo naj bi zapalil kar tako na lepem, vpričo najlepšega rajanja?

Pred Skukovo hišo je bila kopica ljudi. Skuk je sedel na klopi in pravil. Bil je v Svitanu. Njegov sin služi tam pri mornarjih, in Skuk ga je šel obiskat. Vozil se je z železno kačo iz Doljane prav v Svitan. Kako je to šlo! Pošast jo je smodila kot bi jo sam zlodej nažigal. On se je obesil pri oknu iz vagona pa videl dim spredaj in zadaj, vse se je kadilo, tako jo je smodila poštajna. Da, videl je celo ogenj pod kolesi, tir sam je bil čisto žareč. Sam zlodej je kuril pošast. Potem pa morje je videl v pristanu in ladje, tako velike kot Svetovit. En sam dimnik na ladji je izbruhnil več dima, kot ga premore vsa fara sv. Vida. Saj ta svet se mora končati.

Avemarijo je že odzvonilo. V krčmi je bil vrišč in trušč, skozi odprta okna se je valila sopara. Z miz je curljalo vino, objestni pivci pa so metali po mizah srebrnce in ržence. Potem je pa vstal možak da bi udušil objestnost fantinov, pa je potrkal z zlatim kovancem po mizi. Hej, na Jasinju je moč! Na Jasinju žanjemo kovane klase!

Na vaseh so peli fantje. Na široko so zatezali in globoko basirali razigrani fantje pogorski, ki jih je bil razmajal veliki dan. Dekleta so pa drhtela v čumnatah in niso mogle zaspati. Od časa do časa se je kdo odtrgal od fantovske gruče pa izginil v bledi mesečini. Kolarjev Jernejče se je motal mimo Kresovega kozolca pa vlekel lestev. Kresova Nežika mu je bila razkopala srce. Kako in kje naj ji razodene svojo bolečino? Mar kar pri belem dnevu sredi vasi? Ne, ni mogoče, saj bi bilo to le očitno pohujšanje! Nihče ne sme vedeti za njuno srčno zadevo, samo mesec in noč. Mili Bog, kako je to hudo! Jeseni mora k vojakom, h konjiči je vzet. Oh, in Nežika ima tako rada tega zalega pobiča! — K Tavžljevi se je pa prihulil Drozgov pod okno. Brhek mladenič ta Drozgov, morda najzastavnejši v vasi. Lansko leto je odslužil vojake, pa se je vrnil kar moder in zal. Toliko je bil doživel in videl pa bi si želel zopet nazaj, kajti tu na Pogorju se mu zdi tako pusto. Dekletu je hudo, da bi jokala in se pognala skozi okno za njim, kadar odhaja. — Podliparjev pa moleduje pri Glavanovi. Ona je tako čudno hladna, ni ji zanj. Ko je pa toliko brhkejših na Višinju in tudi ona je tako brhka. Saj niti vojak ni bil, so ga zavrgli; gotovo mu kaj manjka, ni pač popolen fant ta Lukec, si misli ona. Toda še žal ji bo, ji dopoveduje on, globoko užaljen in nesrečen. Doma ga čaka grunt, naj ga le čaka, skujal se bo in šel. Doli v nižavje, morda prav v Svitan ali pa celo čez morje, saj je tako neznansko bridko na Višinju.

Pesem na vasi je zamirala, manj in manj je je bilo. Fantovsko gručo so razjedle srčne težave, le malo jih je še ostalo. Repčev, Jarmov, Ravsov in Slakov — sami bajtarski sini. Tem je dehtel rožmarin, njim so bila okna gruntarskih zaprta; bajtarske so pa bile siromašne, niso premogle dekliških izb, ne čumnat. Nu, ti ostanki na vasi so peli kar sami sebi, in tem bolj milo in tožno.

Jutranja zarja je pa bila tako blaga. Vse te bridke težave je pregnala, vse te bolečine, ki so vso noč tako nemilostno žgale. Čredarski rog je zbudil dremavhe, živinče je šlo v pašo in gozdarji na delo. V kraju je bil včeranjšnji pogorski sijaj in razcvit. Po potih so škripali vozovi, škrtali jarmi in pele so podkve spočitih valov. In v čredarskem rogu, škripu voz in škrtu jarmov je utonilo to bolno koprnenje, vsi skriti vinarji in pa mikavne tuje dežele. V tem trdem delu je ohromel strah pred tujo nevarnostjo, v valujočem žitu potonilo žuganje tujih vojsk. Pogorcem se je obetal ajdov kruh, želi bodo rž in pšenico. Zrli so na bujno rast zoranih polj in prisluhnili tajni te tihe pogorske zemlje. Ne, vojne ne bo! Pogorski rod je močan, porojen na skali, in z ajdovim kruhom se ne mara kregati. In Pogorcev ves ostali svet ne briga: je mikav ali grd, kričav, razuzdan ali pust, — jih prav nič ne mika. Ajdov kruh je zorel na Pogorju.

Tam, kjer kamen rase ...

Joško Žiberna

Vse te besede bi morale
biti dehteče kot borova
morja, jutranje zvezde.

Sr. Kosovel.

Ni dano vsakemu, da bi pisal, da bi zajel v lepo besedo, kar mu je na srcu, slike, ki se mu vrste pred očmi. Ni dano vsakemu, da bi s tako resničnostjo podajal ljudem vse, kar doživlja in čuti, da bi še drugi za njim isto doživljali in z njim živeli.

Rad bi pisal in povedal nekaj, a bojim se, da ne bi s skromnostjo svojih moči razbil še svoje misli in spomine. Košček zemlje, iz katere sem bil iztrgan prezgodaj, da bi jo doživel do dna, da bi jo razumel do zadnjega, da bi spoznal v dušo človeka-brata, ki se tu peha in bori z naravo in človekom, da živi; košček zemlje iz katere sem šel, ker so hoteli, da bi postal gospod in bi boljše in lažje živel kot ti ljudje; ono zemljo v katero bi se rad vrnil, vrgel s sebe ves nepotreben, neživiljenski balast, ki mi ga je nagrmadila učenost šole in ki mi danes binglja skoro ves kot nepotreben privesek z nad dvajsetimi izkazi vred da ga z lahkoto zgubljam, ne da bi mogel z njim kot človek živeti; to zemljico, pravzaprav košček, zelo majhen košček, bi rad doživel v besedi.

*

Po cesti greš, sam ne
veš kako, žaluješ, pa ne
veš zakaj.

Sr. Kosovel.

Po mračnih, meglenih, blatnih ljubljanskih ulicah je hodil pred dolgimi leti. Majhen je bil in zdelo se mu je, da pred njim in za njim je zaprlo vse. Lepo plavo obleko je imel. A kaj mu je bilo takrat do nje, ko pa ni bilo solnca, kot ga je gledal doma, ko je iz goste megle rosilo, da je bilo težko dihati in je dušilo. In, da bi bil zadovoljen mu je mama kupila lepo kapo, mornarsko kapo, po kateri je tako hrepenel in s katero bi se doma tako postavil. Toda tega dne mu tudi do nje ni bilo. Potisnil jo je globoko čez oči, da ne bi nihče videl velikih solz, ki so spremljale težko megleno roso. Oče je šel pred njim in molčal.

Od takrat je bil zanj konec vsega. Ko so se za njim zaprla še samostanska vrata, za katerimi je bilo le malo odkritosti in svetlih dni, je bilo strto vse. Mesece prej je že nestrpno odšteval dneve do najbližjih počitnic. Toda končno je moral ostati v meglenem mestu, ki je belo le zato, ker so si ljudje to domišljijo vtepli v glavo in ji verjamejo.

Vedno in vedno se povrača od takrat spomin v deželico, ki postaja vedno lepša in lepša, kot s pravljico, bolj kot se oddaljuje čas.

*

Tiho stopam preko poti
kraških.

Sr. Kosovel.

Zadaj je Nanos včasih pošasten, a vedno kot varuh vseh gričkov, dolinic in vasic, ki so pod njim. Gledal sem ga z vrta vsak dan. Zlasti, kadar je bil objet v ogenj strel in viharjev. On tudi dela burjo, pravijo. Morja, ki je na drugi strani ni videti. Zakriva ga oster hribček, do vrha sklesan iz kamenja. Za njim so menda še drugi hribčki. Toda nanj se otroci nikoli nismo upali. Zvečer je bil pošasten in gledali smo ga le skozi okna.

Če pa stopiš na Vremščico imaš vso to zemljico pred sabo. S prostim očesom jo objameš. Vso! Velike razpoke in prepadi Škocijanskih jam so pred tabo, dolina s sadovnjaki (danes so skoro vsi zapuščeni) zavije do Reke, katero se ti zdi, da jo slišiš kako pada skozi veliko steno, ki si jo je sama zdolbla. Vidiš v kamenje zrezane njivice in travnike, vse posuto z belimi kamni. Pod tabo se vije železna cesta, tik ob vznožju, varno skrita za borovci, da ji burja, ki tuli čez Gaberk, nič ne more. Vlak se pa zgublja tja dol mimo visokega cerkvenega stolpa sredi vasice, ki objema vso to zemljico kot njeno središče. In še vidiš vasice nad škocijanskimi prepadi in strminami: Brežec, na drugi strani Gradišče, zadaj Ležeče, a sredi na najbolj navpični skali, od treh strani nad prepadom, je Škocijan, znan daleč po svetu po svoji jami. Središče pa je Divača, kot največja od vseh vasic, kjer so ljudem vedno na razpolago tudi tolažila vseh vrst cerkvene in državne oblasti. Vlak te od tu odpelje, kamor hočeš. Levo od tebe se vije krasna Vremska dolina, kjer ne raste toliko kamenja, desno pa ostaja pogled na kamenitem, ostro zarezanem obzorju Krasa. Od tam je prihajalo bobnenje takrat, čisto majhni smo še bili, in vsak večer smo gledali ostro svetlikanje v zraku. Rekli so, da je vojna. Nismo še vedeli kaj je to in smo si po svoje predstavljali, dokler nismo videli še vsega tega preveč. Da bi vsaj nikoli več kaj takega ne bilo!

*

Ta strašni čas,
neurejeni čas.

Sr. Kosovel.

Na tem koščku se pehajo ljudje že dolga, dolga stoletja. Bore se z naravo, dokler niso dobili nase še človeka, da se morajo boriti še z njim, samo zato, da lahko žive do smrti, ker jim je vsled rojstva usojeno tako. Kar je za njih komaj dovolj — in kamen jim ne more preveč dati — morajo večkrat deliti in odrajtovati. Govore lepo in čisto. Le sem pa tja se je vrinila kaka tujka, spačena nemška ali laška beseda. Saj ni čudno! Ni ga skoro, da ne bi okusil vsaj enkrat življenja med tujci in na meji naroda so. Vojake so služili že vsem cesarjem in kraljem in tudi papeža so častili. Že davno so sezidali tudi cerkvice. Lepi visoki vitki zvoniki iz kamena so sredi fare, a podružnice imajo skromne, nizke, s kamenitimi škrlami krite strehe in majhne odprte zvonike.

Valovi zgodovinskih dogajanj mečejo te ljudi z roke v roko, iz ene oblasti v drugo. Vsi pa od njih le jemljejo a nič dajejo. Vajeni so skromnosti in prenašanja vsega. In če jih boš rezal v meso, boš mislil, da se smejejo, ker jih boli.

*

Ves Kras je mehak —
kot da ihti.

Sr. Kosovel.

Za tujca, ki vse to gleda in opazuje, je vse pusto in prazno, zapuščeno in morda neprijazno. Ne vidi drugega kot kamenje sempatja majhno skupinico dreves in grmovja prepletenega s trnjem, robido, pa šipek je vmes, travnik in dol okoli Brežca majhno v zavetje skrito polje, ki pa se komaj lahko talko imenuje, če gleda to oni, ki je prišel iz dežele, kjer je vse ena sama plodovita njiva. Sadovnjaki v Dolu mu bodo komaj majhen nakaz pravega sadovnjaka. In če bi vse, kar rodi združil, bi zadostovalo komaj le za enega, dva kmeta. Ostal mu bo pred očmi le z brinjem in kamenjem posut svet in daleč za vsem lisa temnih borovcev. Ves s kamenjem posut gradiški breg strmo padajoči bržanski školji, škocijanski skalnati prepadi in vsa s kamenjem posuta planota, vse to mu bo postalo morda naenkrat nekaj nerazumljivega, od človeka in Boga zapuščenega.

Toda tu je življenje. Gotovo je bilo kdaj lepše, če ni bilo valptov in biričev, ki jih je vedno več in danes že preveč. Priroda je tu sicer trda in da od sebe le če jo zmočiš z znojem, ki mora teči od jutra do poznega večera. In ta narava, s kamenjem in burje, pred katero se moraš skriti če zdivja z Vremščice čez Gaberlc, je ustvarila človeka in ga vzgojila. Razume se s svojo zemljico in prenaša z njo vse, da le živi, v miru živi. Znosil je kamenje na kup z dolinic in kjer burja nima moči, ter si ogradil z njim majhne ograde, da bo sejal. Danes ni več prostorčka, ki bi ga še lahko obdelal na novo. Brinje in brinova gmajna? To pa mora ostati, ker brez njega ni Kras. Postavil si je kamenito hišico in tudi njo je ogradil z zidom, da bi mogel v miru počiti, tudi ko zavija in žvižga okoli vogala. A sredi vasi je vsadil lipo že davno, da so danes že vse trhle, da bi se lahko pod njo v hladu porazgovoril, zapel in odpočil.

Toda prišel je cesar, ne eden več. Vrstili so se od davnih časov, da že nihče več ne pomni kako je bilo, ko jih še ni bilo. In vsi so zahtevali, jemali in nič vračali. Ne le z znojem, ampak tudi s krvjo morajo plačevati to, da so lahko »moj mili narod«. Če danes stopiš v hišo, kamor so prihajali in prihajajo še danes od tujcev le žandarji, davkarji in vojaki, boš videl na stenah viseti slike sinov v oblekah vseh mogočih cesarjevih vojščakov dol od Franca Jožefa ruskega cesarja do — duceja. Vedo pa še tudi povedati da je ta ali oni šel za Napoleonom in Maksimilijanom.

Le težko presadiš te ljudi drugam, če hočeš, da bodo ohranili zdravje in zadovoljstvo. Vzljubili so naravo in zemljico, s katero žive od kar je svet, poglobili in zarili so se vanjo. Živeli bi sami v zadovoljstvu z njo in veselje lic bi bilo vedno združeno s sončno vedrino neba, petjem slavčka in lahnim poigravanjem sapice. A človeka, ki so ga dobili nase in proti sebi, ki jih blagoslavlja z zlobo in sovraštvom, ki jim ubija sinove, onečašča hčere, da bi jih iskoreninil, — prišel je ta človek bogve odkod — so morali zasovražiti.

Sivi kamen je tvoj drug,
sivi,
mrzli
kamen.—

Sr. Kosovel.

»Hej! Lejseb sivka! Lejseb!«

»Kam pa kam s tem, saj ga je povsod preveč!«

»V Risnik! To zimo ga je spet naneslo, menda burja. Ali pa rase, vrag si ga vedi. Težko bi bilo orati. Povsod ga je dosti ... In lani smo vse strebili. Vsako leto trebimo.«

In voz je odškripal po lepi cesti dalje. Naložen je bil s kamenjem. Živina in človek, vdana v vse, pa pred njim do — Risnika.

Tako mi snežijo
pravljice drobne v samotne
oči. —

Sr. Kosovel.

Risnik? Koliko pravljic, lepih dni je skritih v njem. Velika, ogromna jama, široka tako da se z ene strani na drugo težko sliši in razloči. Mi vsaj, ko smo bili majhni in smo se s svežimi grli drli eden drugemu, nismo razločili besed. Morali smo zlogovati in vleči samoglasnike. Globoka pa je tako, kot bi se zemlja udrla in bi se v njej lahko skril ves ljubljanski grad od vznožja do vrha stolpa. Danes, ko jo gledam od daleč se mi zdi morda še večja. V njo prideš lahko le po dveh strmih stezicah, drugod pa se moraš ponekod plaziti. A mi smo se tam bali kač.

Lojze, Zeno, ki služi sedaj afriški civilizaciji (bogve, če ve on to), Drago in zopet Drago, pa še drugi, vsi Risnik dobro poznajo! Takrat še ni bilo toliko šole, saj so bili v njej še vojaki. Pa tudi če je bila, je bila daleč od naših misli. Kaj to če smo jih dobili doma le smo bili v šoli zaprti? Več kot en dan ni nikoli trajalo, da ne bi mogli pozabiti. S šole smo vedno ušli. Če se je le dalo smo zmaknili kos kruha, knjige in tako ropotijo smo skrili pod kako steno in že smo bili kralji, vitezi in vojščaki trgovci in kuharji, včasih raziskovalci, sredi Risnika v grmovju in med skalami in — živeli. »Kdo jih bo iskal, saj jih ne najdemo,« so rekli doma. Mrak nas je šele opozoril, da je treba podložiti in pripraviti hlače. Tudi to smo znali, da se ni nič poznalo in je le malo bolelo.

Ko smo bili pa popolnoma brez nevarnosti in obveznosti, smo vrh Risnika ob cesti na skali postavili zid s kamenja in konzerv, saj teh je bili takrat preveč in smo se vrstili. Eden je ostal pri tem zidu, ostali smo pa šli na drugo skalo nasproti in posedli kot danes vidimo sedeti po ležah ali trebunah. Na znak je oni, ki je ostal dregnil v zgradbo in vse je zropotalo v prepad, grmelo treskalo, kot da je sodni dan, ki smo si ga le tako lahko predstavljali, če smo še napolnili konzerve s peskom, so »bombe« dvignile vso predstavo do viška. Po prvem dejanju so sledila druga do utrujenosti, če je zmanjkalo »bomb« smo jih šli v Risnik zopet iskat.

Najlepše »bombe« smo prihranili, da smo strašili z njimi strahove. Zato pa je bilo treba le malo več, celo zelo velike korajže. Čez zidove in ograde smo se plazili tiho tja do Kačje ali Koševe jame. Obe sta na vrhu, zelo ozki. Niti pol lučaja nista široka. Globoki pa tako, da še nihče ni prišel na dno. Če smo vrgli kamen smo morali šteti do skoro dvajset, da je zadel ob steno in še potem se je dolgo valilo in odbijalo, ko se je kamen razletel. Z obeh jam se je vedno kadilo in čulo čudne glasove. Tiho smo se splazili na pripravno mesto. Padla je prva »bomba«. Ena, dve, tri ... Nič, sapa je zastajala, nato globok, zamolkel udarec in strašno gučanje strahov, še malo prestrašenih pogledov in že smo jo ucvrli čez kamenito gmajno in bose noge nas niso prav nič bolele, če smo zadeli ob kamen. Bežali smo, dokler se nismo zbrali na železniškem mostu, ali na sosedovem zidu ob železnici, posedli, cingulali z nogami in kričali. Ko je eden izmed nas zažvigal s piščalko in se je ustavila lokomotiva, ki je premikala vagone po kolodvoru, ki pa se gotovo ni radi našega žvižga ustavila, smo bili zopet vsi v strahu. Tiho smo zlezli na veliko, košato Kovačevo lipo, kjer smo imeli med rogovilami iz žic zgrajena in lepo postlana gnezda ...

Od daleč je bilo čuti sopihanje vlaka in enakomerno pesem škržatov. Mi smo pa pospali v svojim gnezdih visoko gor pod vrhom lipe. Tako je bilo nam!

Zvonovi svečano zvonijo,
njihovi glasovi se v
vetru gubijo.

Sr. Kosovel.

Znoj pa je tekel na njive in travnike ves dan, da bi rodili. Ko je oznanil počitek je za hip vse postalo in nato so družine posedle okoli mize k skledi, polni krompirja ali repe v oblici, radiča ali fižola, gospodar pa je dobil tudi kos svinjskega. Živina se je vračala, žene so jo pomolzle, možje pa ji nastlali. Nad vasice je legel mir. In zopet so zapelo krampi, motike in kose, zadevali ob kamen, ki je rasel povsod in zvok je odmeval od njive do njive, od ograde do ograde; človek in živina sta dajala zemlji vse moči in sile, da bi jim tudi ona vračala vse, kar jim oztežena s kamenjem vrniti more.

Ko pa je v nedeljo vabilo prvič, so se pričeli fantje in možje zbirati, dekleta in žene pa natikati svoje mašne rute. Hiteli so po poteh med ogradami, vsemi obzidanimi ob brinju, mimo kalov, dol proti zvoniku. Pogovarjali smo se. Možje o gnoju, njivah letini in živini, ženske pa o dobri kavi, ceni jajc in mleka, pa še kaj o sosedi. Ko je oznanil tretjič so bili že vsi pod zvonikom. Otroci pred oltarjem, ženske in starčki po klopeh, možje in fantje pa odkriti po zidu okoli cerkve pod dvema lipama. Razgovore je prekinjal le zvon, ki je oznanjal velike dele opravila v cerkvi. Od daleč so tudi slišali, kaj so gospod povedali o vsem kar je treba, da prideš v nebesa. A, ko je stopil na zid, ki je okoli cerkve in se oprl ob kameniti okvir Matere božje stari Žužek, se je zbralo vse okoli njega in z odprtimi usti poslušalo, kaj zahteva od njih cesar, dežela in občina in kaj bo treba zopet dati. Če njega ni bilo, je nekaj manjkalo.

Solnce je ob nedeljah drugačno. Tudi ljudje so drugačni in veseli. Gospodarji hodijo po ogradah, gledajo in včasih poberejo kamen in ga vržejo na zid ali grobljo.

Še veliko solnca naj se
tu razlije.

Sr. Kosovel.

Slike se vrste in vrste. In tako kot so mi prišle ena za drugo sem jih podal. Kdor jih bo bral, naj se ne jezi, če niso vse besede lepe, kot bi morale biti, naj se ne jezi, če ni vsega v njih, kar išče. Prišel bo gotovo drugi, ki bo znal boljše zajeti vse in povedati lepše, kar je na srcu nam vsem, ki smo prišli od tam, kjer kamen rase.

Ne vem kdaj bo to, a gotovo je, da bo prišlo, ko bodo borovci zopet mogočno spremljali orglje, ko bodo vesela grla pela pesem vstajenja in bo odmev motike, ki je zadela kamen, nehal oznanjati grobove.

Zdaj je velika noč. Mama mi piše, da je burja. Pa saj jo vsi slišimo, kako nam prinaša v sunkih glasove zvonov, ki se zopet zgubljajo, nekam daleč, daleč čez brinjeve gmajne ...

Skrivnost skupnega groba po 1,200 letih.

Arheologi so našli v južnovzhodni Madžarski grob, v katerem so našli okostnjaka moškega in ženske, ki sta ležala tesno drug poleg drugega in katerih glave sta se dotikali, kot v smrtnem poljubu. Moški je ležal na levo od ženske, držeč desnico okrog ženske in ženska je imela desnico na rami moškega.

Še nikdar niso našli kaj sličnega. Kaj je razlaga? Ali sta oba skupno umrla in da je bila njiju ljubezen tako velika, da so ju položili v skupni grob? Ali je eden njiju umrl in da je šel drugi prostovoljno za njim v smrt?

Pustili so okostnjaka kot so ju našli in odprli drug grob. In v tem so zopet našli moški in ženski okostnjak, v ravno takem objemu. Vratove pa jima je vezala verižica iz brona. V par dneh so odkopali kakega pol ducata enakih grobov.

V prvem grobu niso našli nobenih dragocenosti, znak, da sta bila oba revna. V drugem grobu pa so našli vsepolno dragocenosti, torej sta bila umrla gotovo iz visokega rodu. Ob nogah so našli okostnjaka dveh sužnjev, katere so najbrže umorili in jih pokopali k njima, da jima bosta stregla na drugem svetu. V grobu so našli tudi okostje konja, katerega so jima dali v grob, da jima ne bo treba iti peš v drugo življenje.

Razni primitivni narodi so imeli običaj, da so po smrti gospodarja umorili njegovo ženo in jo pokopali zaeno ž njim v grobu. Toda če je bil to običaj tudi pri Ogrih, kako je to, da so našli povsod okostnjake oseb enake starosti, v starosti med 20 in 30 leti. Tudi se ni videlo, da bi bila ženska umrla nasilne smrti, ker je bila lobanja čisto nepoškodovana. Lobanje sužnjev pa so bile vse razbite, torej je jasno, kakšne smrti so umrli.

Torej na kak način so umrle te dvojice, ki so bile položene v skupen grob in tesno objete? Morda so jih pa žive pokopali iz tega ali onega vzroka. To je čisto lahko mogoče, če so sodi iz pozicij, v kakršnih so se našli okostnjaki, tesno objeti tudi po smrti. In morda so jih najprej s strupi omotili, ku položili v grob, njiju ustnice pritisnili drugo ob drugo v dolg, večen poljub in nato grob zasuli.

Nekaj podobnega so za časa francoske revolucije iznašli na Francoskem, kjer je meščan Carrier iznašel »povodno poroko«, ali kakor so jo nazivali francoski prekucuhi »republikanska poroka«.

Delo Carriera je bilo, da je uničil vse, kar je količkaj dišalo po kraljevini, religiji ali sploh vsemu, kar je bilo v nasprotstvu s tedanjo modo svobodne republike. V svoji gorečnosti in divjaštvu, je delal kaj kratke procese. Osumljence je dal aretirati, nakar so jih do golega slekli. Potem so jih paroma zvezali skupaj in sicer moškega z žensko, obraz proti obrazu, če so bile žrtve stari znanci in prijatelji, mož in žena, še toliko boljše, če se pa prej niti poznali niso, ni krvnike nič brigalo.

Potem so te pare naložili na čoln in jih zaveslali sredi reke. Tam so vzeli iz čolna deske v dnu in pari so se potopili v globočino, zvezani tudi po smrti skupaj.

V Indiji so še danes običaji, da gre žena za možem v smrt. Angleška vlada skuša to sicer zatreti, toda naskrivaj se še vedno dogaja to. Indci namreč verujejo, da gre duša žene, ki preživi svojega moža, v kako ostudno žival, ako se žival ne vrže na grmado, kjer sežigajo truplo njenega moža. Zato se pa vdove rajše same usmrte kot pa bi živele v sramoti med ljudmi. Ni prijetno iti živ na grmado in vdova, ki se hoče žrtvovati in iti v smrt z možem, se ne more skesati zadnji trenotek, recimo, če ji postane v plamenih prevroče. Ljudje so namreč tako fanatični, da bi jo s palicami nagnali nazaj v ogenj, če bi se hotela premisliti. Indci pravijo, da mora iti ženska z možem pa naj bo to v življenju, ali v smrti. Ta vera gre daleč nazaj v davnino. Eden zgodnjih takih običajev je bil ob smrti kralja Mes-Kalam-Duga, ki je umrl pred kakimi 7,000 leti v deželi Kaldejcev, kjer je bil rojen očak Abraham.

Kralja so pokopali na dnu 80 čevljev globoke jame. Ko so ta grob izkopali, so našli kraljico ležati ob kralju, zraven pa 39 trupel drugih njegovih žena in priležnic in enega moškega. Ta moški je bil najbrže manager kraljevega harema, ki je moral na oni svet, da je tudi še tam nadzoroval kraljevi harem.

Stari Grki so bili poznani kot visoko civilizirani narod, toda ob smrti Hephaestiona, ožjega prijatelja Aleksandra Velikega, so usmrtili tisoč ujetnikov in ravno toliko njegovih vojakov, katere vse so položili k njemu v grob, da bo tako imel na drugem svetu častno stražo.

Atila, šiba božja, ki je moril in požigal v svojem pohodu čez osrednjo in južno Evropo, je dobil v grob ob svoji smrti tisoč moških in žensk, da bo imel na drugem svetu enako postrežbo, kot jo je imel v življenju. In sicer te žrtve niso umorili, ampak žive zazidali v Atilov grob.

Vlomilec, katerega so zasledovali 12 let.

Jimmy Earight je imel mnogo drznosti. Saj če bi je ne imel, ne bi mogel govoriti s filmskim magnatom v 12. nadstropju v Hollywoodu.

»Rad bi dobil delo v filmih kot akrobat,« je rekel ravnatelju. Toda ta mu je rekel, da ima takih ljudi na preostajanje. Jimmy je rekel »okay« in šel iz sobe. Potem je pa začel plezati na nebotičnik in sicer zunaj po steni na pročelju. Zbrala se je množica ljudi in nek policaj mu je zaklical, naj gre doli. Toda Jimmy je plezal naprej.

Ljudje so vpili in filmski magnat je stopil k oknu, da vidi, kaj se godi na cesti. Prestrašil se je na smrt, ko se je prav takrat prikazal pri oknu Jimmy, ki se mu prijazno smehlja in ga vpraša:

»Nisem prej dobro razumel, kaj ste rekli, zato sem prišel še enkrat nazaj.« Ravnatelj je bil tako presenečen nad Jimmytovo drznostjo, da ga je takoj sprejel v filme.

Tako je dobil Jimmy delo v filmih kot »človeška muha«. Nobeno podvzetje mu ni bilo drzno dovolj. Saj je bil tega navajen že iz rane mladosti. Rojen na farmi v Avstraliji, je plezal po drevju prej, predno je mogel govoriti. Komaj je dobro shodil, je že prestrašil svojo mater na smrt, ko ga je nekega dne zagledala visoko na strehi skednja. Oče se je pa smejal in rekel, da bo fant prišel še daleč naprej.

V filmih se je dobro izkazal, toda takega umetnika niso potrebovali vsak dan in pri vsaki igri. Zato si je Jimmy mislil, da bi mogel svojo veliko spretnost vporabiti tudi v tem, da bi plezal v hiše, seve ponoči, in pobiral ljudem, bogatašem, zlatnino in denar. — Saj mu je bila prava igrača splezati v visoke hotele ali privatne rezidence.

Toda dolgo ga ni vzdržalo v enem kraju. Ko je posetil s svojim obiskom nekaj hotelov in olajšal goste za nekaj draguljev in denarja, jo je popihal iz mesta in počastil s svojim obiskom drugo mesto. Ko so mu postala tla v Avstraliji prevroča, je prišel v Zedinjene države. Ko je obiskal vsa večja mesta, se je podal v Anglijo. Bil je prijetne junanjosti in denarja je imel dosti za razsipljanje. Kmalu je dobil vstop v londonsko boljšo družbo. Tu je imel priliko poslušati, koliko in kje ima kdo spravljenih draguljev. Kmalu potem je takim blebetačem zlatnina zmanjkala.

Scotland Yard (slavna angleška policija) je kmalu doznala, da je kak zelo spreten tat vzrok tem tatvinam, toda do živega mu niso mogli priti. Toda kot mnogo drugih umetnikov je tudi Jimmy postal objesten in ponosen na svojo spretnost. Šel je in napisal roman o svojih tatvinah. Po nekem agentu je rokopis prodal za $2000. Seveda, ni se podpisal s svojim pravim imenom. V teh svojih dogodljajih se je zelo norčeval iz londonske policije. Ta je dobropreštudirala Jimmove dogodljaje in izprevidela, da se suče tat v boljši družbi, kjer najprej v pogovorih izve za zlatnino, nakar jim napravi nočni obisk in zlatnino odnese. Policija je začela izpraševati ljudi, katerim je bila zlatnina ukradena, če so o svoji zlatnini s kom govorili poprej, predno so bili okradeni. In našla se je oseba, ki se je spominjala, da je o tem govorila z nekim Jimmom Earight, — mladim in vljudnim Avstralcem, ki je bogat in nikomer niti na misel ne hodi, da bi bil on v zvezi s tatvinami.

Policija se je zdaj spravila Jimmyju na sled. Sledili so mu več tednov, toda ničesar sumljivega niso dognali. Toda Scotland Yard se ni zasledovanja naveličal, in policisti so bili Jimmu noč in dan na sledu. Nekega večera so opazili, da se je Jimmy vsedel v svoj avtomobil in se odpeljal izpred slovečega hotela, kjer je stanoval. Dva detektiva sta se odpeljala v drugem avtomobilu za njim. Osem ur sta ga neprestano zasledovala ter bila tesno za njim, ko se je Jimmy ustavil pred hišo Sir Richarda Mellerja. Kar sta videla sedaj, ju je prepričalo, da sta na pravem sledu. Posestvo je bilo obdano z visokim zidom, toda to ni Jimma nič motilo ali ustavilo. Kot maček je zlezel gori po zidu ter izginil na drugi strani zidu. Detektiva sta bila prepričana, da bo prišel po istem mestu nazaj, ker je imel tu svoj avto, zato sta se postavila na prežo. Potrpežljivo sta čakala eno uro in potem sta videla, kako se je vrhu zidu pojavila človeška postava, z velikim svežnjem pod pazduho. Bil je Jimmy s svojim plenom. Trenotek je postal in se skrbno oziral okrog in ker ni videl nič sumljivega, je vrgel sveženj na tla in skočil za njim na zemljo.

Detektiva sta počakala, da se je Jimmy napotil proti svojemu avtomobilu, potem sta mu pa zaklicala, naj se ustavi. Brez besede je vrgel Jimmy sveženj od sebe, potegnil iz žepa železen klin in skočil na bližnjega detektiva. Toda v tem je priskočil drugi in prestregel udarec. Uklenila sta ga in tako je prišel Jimmy po dolgih dvanajstih letih pod ključ, kjer zdaj premišlja, da tudi najspretnejšemu končno izpodleti.

Ljudje bi morali mnogo dlje živeti.

Malo ljudi umrje naravne smrti, pravijo učenjaki. Kot je človeško telo ustvarjeno, se niti ne more izrabiti. In če ni človek ubit v kaki nezgodi, podleže bolezni.

Znanstveniki so trdno prepričani, da je človeško telo zmožno vztrpeti mnogo dlje, kot je pa danes povprečna starost človeka. V splošnem vzame človeka mnogo dlje, da doseže zrelost, kot pa žival, ki pa povprečno dlje živi. Zato bi pa moral človek tudi petkrat dlje živeti, najmanj 100 let. Nekateri učenjaki celo trdijo, da ni nobenega vzroka, zakaj bi človek ne dočakal 200 let.

Ko je umrl Thomas Parr, ki je učakal 152 let, so zdravniki po njegovi smrti preiskali njegovo telo ter pronašli, da so bili organi še zdravi in ne še izrabljeni.

Kaj povzroči človeku naravno smrt? Kot je zdaj splošno razumljivo, je človeško telo sestavljeno iz malih celic, od katerih vsaka je del življenja. Kadar te celice niso več zmožne producirati življenja, prinese to človeku starost in smrt. Nikdo še danes ne ve, zakaj človeško telo doseže točko, ko se ne more več preživljati in umre. Toda znanost bo nekoč tudi to pronašla in tedaj se bo življenje človeku podaljšalo za dolgo dobo.

Znanstveniki so napravili poizkušnje na mladem piščancu. Izrezali so iz njega zdrave celice še pred 25 leti in jih deli pod pravimi pogoji v laboratorij, kjer so še danes žive in delujoče, prav tako, kot so bile takrat, ko so se nahajale v kokoši.

V drugem slučaju so izrezali psu ledice. Celo uro so jih imeli zunaj pasjega telesa, pa celice v ledicah niso umrle. Po eni uri so deli ledice zopet nazaj v psa in, ledice so delovale kot prej normalno.

Trajnost življenja posameznega človeka, če zmerno živi in če se mu kaj posebnega ne pripeti, je največ odvisno od podedovalnosti. Člani nekarih družin so že po naravi usojeni, da bodo dlje živeli kot drugi. To je zopet druga baza, katero študirajo znanstveniki.

Znanstveniki pravijo, da človek umre prerano vsled tega, ker ne skrbi za to, da bi se pravočasno iznebil odvečnih produktov, ki jih proizvajajo celice v človeškem telesu. Vsled tega, pride v te celice strup in celice niso v stanu rasti in vzdrževati telo.

Toda malokdaj misli človek na to. Je preveč, ali pije preveč. In to zelo škoduje telesu. Ljudje imajo strah pred starostjo in pred smrtjo. Toda ko postane človek star, se nekako privadi misli na smrt in tako staremu človeku smrt ni nič strašna stvar.

Toda vprašanje je, ako se bo znanosti posrečilo človeško življenje podaljšati do 100 in 200 let, če bodo ljudje v tej starosti še sposobni in normalni za vsakdanje življenje. Da bodo, je dokaz to, da ljudje, ki pazijo na svoje zdravje, so pri 70 in 80 letih bolj sposobni kot pa drugi pri 40 in 50 letih. Zato je pričakovati, da če znanost podaljša življenju človeku za nekaj dosetletij, bo tak človek še vedno pri dobri moči in da se mu bo izplačalo živeti 100 ali 200 let.

Seve, vzelo bo še časa, predno bo znanost to pronašla in mi, ki to beremo, ne bomo še tega učakali. V naši stari domovini, kjer ljudje preprosto žive in imajo bolj zmerno hrano in delo zunaj na svežem zraku, ni nič izvanrednega, če človek učaka 80 in 90 let. Po mestih smo pa vse preveč navezani na obilno hrano in pijačo, zato je pa povprečna starost tudi mnogo nižja.

Ljubi domek, če ga je samo za en bobek.

Helen Lee je doživela velik dogodek. Toda ni ji prinesel onega, česar je pričakovala. Zvedela je, kaj je mestno življenje, ki jo je pa razočaralo. Osamljena in zapuščena je zato sklenila, da se vrne nazaj na farme k svojemu možu. Toda k temu se ni dovolj hitro odločila. Zato so jo pripeljali nazaj v domači kraj, v Littlefield v Texasu in zdaj počiva na pokopališču, nedaleč od male farme, kjer je bila rojena, od farme, o kateri je mislila, da jo sovraži, dokler ni končno zbežala v mesto, kjer je upala na veselo življenje.

Na farmah res ni raznih izprememb. Delo in samo delo. Vstati je treba pred dnevom in pomagati pri delu. Potem je treba skuhati moškim zajterk. Po ves dan je delo in ni časa za romantične misli. Ko se stori noč, je treba pomivati posodo.

Tako je bilo vse do časa, ko je Helen dorasla, da je mogla pomagati pri delu in mislila je, da tako življenje ni zanjo.

V tistem času se je udinjal na njih farmi za delavca Malcolm Lee. Bil je čvrst fant in vesel družabnik. Ni preteklo mnogo dni, ko je vprašal Heleno, če bi ga vzela.

»Pa če te vzamem,« je rekla, »ali bova šla živet v mesto?«

Malcolm si je mislil, da bo sčasoma že pozabila na to. Dekleta imajo dostikrat take želje, ko pa postanejo žene, pozabijo na mesta. Zato ji je rekel: »Bova že videla, kako bo, kadar pride pravi čas za to.«

Toda ko sta bila oženjena, pa ni hotel nikdar priti tisti pravi čas za v mesto. Nikdar ni bilo dovolj denarja. Zraven tega se je pa Malcolm bal mesta. Nezaupen je bil napram mestnemu hrupu. Znal je pač orati, sejati, opravljati živino, toda takih delavcev v mestu ne potrebujejo. Kako naj se pa v mestu preživita, ko sta vajena samo farme?

Toda Helen je prosila ter ga venomer naganjala za v mesto. Nekega večera sta se radi tega sprla in Helen je spravila svoje stvari v kovčeg, dela klobuk na glavo in rekla:

»Še nikjer nisem bila in ničesar nisem videla drugod. Odkar se spominjam, sem samo delala, delala in delala, od jutra do večera.«

»No, kar se tiče dela, bi jaz skromno rekel, da morajo tudi v mestu ljudje delati,« je pripomnil mož.

»Da,« je rekla Helen, »toda to je drugačno delo in kadar so z delom gotovi, gredo lahko po zabavah. Mene ne obdrži več tukaj. Sovražim farmo in vse skupaj. V El Paso grem!«

Pa je šla. Toda življenje v mestu ni bilo kot ga je pričakovala. Dela za mlade ženo v El Pasu ni bilo in kar ga je bilo, ni bilo bogve kaj. Kaj pa pomaga dekletu, če živi v mestu, pa mora zjutraj navsezgodaj skočiti iz postelje, prav kot na farmi, potem hiteti z zajtrkom, se peljati čez mesto v natlačeni ulični železnici, se mučiti ves dan v pralnici. Ali pa stati ves dan za prodajalno mizo v trgovini, imeti pri tem sila prijazen obraz, čeprav jo pri tem bole noge, da jih komaj čuti. In ko pride večer, je prav tako izmučena, če ne bolj, kot je bila doma na farmi. Ko je z delom gotova, se vleče napol mrtva v kak restavrant na večerjo in tam gotovo ne dobi take hrane, kot jo je bila navajena na farmi, potem pa leze počasi gori po stopnicah v svojo tesno sobico, ki ni niti tolika, da bi lahko mačko zavrtel okrog. Potem si dopove, kako nespametna je bila, da je zapustila domači kraj. Vrže se na posteljo in prejoče vso noč.

Tako je prišla Helen do prepričanja, da se je silno zmotila. Neprestano je mislila na domača polja. Detelja je pravkar v cvetju in potoček za domačo hišo tako prijetno žubori. In mali teliček, ki je komaj stal na nogah, ko je šla od doma, je zdaj gotovo že velik in veselo skače po trati pred hlevom. V nosnice ji je nehote udaril vabljiv vonj po senu, ki ga pravkar spravljajo na svisli.

Odločila se je in pisala možu, da ji je dolg čas. Da se je zmotila, ko je sovražila farmo. Saj človek v srcu ne more nikdar sovražiti kraja, kjer je bil rojen. Zdaj šele ve, da ljubi svoj dom in moža in da bi rada prišla domov, če jo še sprejmejo.

Mož ji je poslal denar za pot. Toda dan pred odhodom iz mesta, se je peljala na izprehod v avtomobilu s poročenim parom, ki je bil tako prijazen ž njo. Bilo je to slovo od mesta, ki ji je nudilo toliko razočaranja. In res je bilo slovo, pa ne samo od mesta, ampak tudi od življenja. Zunaj mesta je avtomobil trčil z drugim in Helen je bila ubita. V krsti so jo pripeljali domov na farmo, katero je šele zdaj pričela ljubiti ...

Brodolomci na tropičnem otoku.

Ko se je parnik Starbrook potopil, sta se rešila na bližnji otok dva moška in eno dekle. Eden izmed moških, zdravnik Tontine, je bil visok človek, mrkega obraza. Bil je na potu v San Francisco, kjer je hotel nadalje proučevati bacile mrzlice. Drugi je bil pa Balter, milijonar, močan človek.

Dekletu je bilo ime Milly. Bila je lepo razvita, razvajena lepotica, brez posebnega poklica.

Otok ni bil prav nič romantičen. Kot votel zob iz čeljusti so štrlele njegove pečine iz morja. Nekaj grmičju se je posrečilo, da se je krčevito zajedlo med razpoke.

Tontine se je ogledal po otoku in rekel: »Nobenega živeža ni tukaj. Ostrig je pa obilo in te bomo jedli."

»Živež!« je zagodnjal Baiter, »voda je zdaj vprašanje.«

»Drugi mat na ladji mi je sinoči dejal, da je edina zemlja stotine milj naokrog edino St. Swithhun Rock« je zažvrgolelo dekle.

Moška sta se spogledala in v pogledih ugotovila najhujše. — Preiskala sta otok, vzelo jima je 38 minut in pronašla, da je prazen. Našla sta samo malo lužo v neki razpoki. Tukaj je bilo dva palca vode.

Balter je hotel vso vodo naenkrat pogoltniti, toda ustavil ga je preračunljivi Tontin, ki je vzel školjkino lupino in izpila sta vsak po dve merici.

Tontine je ugotovil, da prihaja voda iz skalovja spodaj. In res, v par urah se je kotanja zopet napolnila z vodo. Njih žeja je bila pa strašanska. Žejalo jih je od neznosne vročine in od ostrig, ki so jih jedli.

Ko so spili vsak svojo merico vode, je Tontine poklical Balterja na stran, da ju ni slišala Milly.

»Gledati moramo dejstvu v obraz,« je rekel. »Kakšno je naše upanje na rešitev?«

»Precej dobro,« je rekel Balter. »Tu mimo navadno plujejo parniki. Najbrže ne bo dolgo, ko nas bo kateri pobral.«

»Kdaj bo to?«

»Well, v kakih šestih ali osmih tednih.«

»Tako mislim tudi jaz. In vsi bomo mrtvi do takrat. V teh razmerah ne moremo ostati pri življenju dlje kot kake štiri tedne.«

Balter je pogledal učenjaku v obraz in videl, da misli resno. Zgrozil se je. Tontine pa je nadaljeval:

»Jaz govorim kot zdravnik in znanstvenik. Nič več kot štiri tedne moremo živeti, če si bomo morali vsi trije deliti vodo.«

»Torej je več prilike za enega ali dva?« je vprašal Balter hripavo.

»Dovolj je vode, da se preživita dva.«

Balter je pogledal preko otočka na Milly. Sedela je pri morju in si čistila nohte. Nič je ni skrbelo. Celo v smrtni nevarnosti, ko se je potapljala ladja, je pograbila samo svojo torbico z lepotili in jo rešila.

Tontine je bral z Balterjevega obraza: »Da, midva lahko živiva. Eden izmed nas treh pa mora biti žrtvovan. Midva morava rešiti vprašanje in to brez sentimentalnosti — kdo naj živi?«

Balter je odtrgal svoje oči od dekleta in vprašal: »Vi ste se gotovo že odločili, katera dva?«

»Da, odločil sem se. Moja šola me je izučila, da sodim pravično in brez usmiljenja in prednosti. Da začnem pri sebi, moje življenje je potrebno znanosti. Sicer se ne bojim smrti, kar se tiče mene osebno, toda v svojih možganih nosim življenja milijonov. Ako pridem v laboratorij v San Franciscu in tam preiskujem še dober mesec, bom odpravil kužno mrzlico iz vseh južnih krajev, kjer sedaj razsaja.«

Balter je nekaj časa premišljal in končno izjavil: »Razumem in se strinjam. Toda kdo od naju naj živi, dekle ali jaz?«

»Če bi bil sentimentalen, bi rekel, naj živi dekle. Toda v znanstvenem pogledu to ni opravičljivo. Saj vemo, kaj je, nepotrebna stvarica, res lepa, toda brez hasni za človeštvo. Kaj pa bo dosegla v življenju? Nekaj časa bo še koketirala z moškimi, potem se bo omožila in konec. Vi pa, Balter, nekaj štejete v življenju. Tisoče je odvisnih od vas za svoj zaslužek.«

»Prav tako bi argumentiral jaz. Toda moški ima v sebi neke vrste kavalirstvo, kar se tiče žensk.«

»Vem, zato sem pa prišel s tem predlogom jaz. Mi, znanstveniki sodimo tako, da nas ne kontrolira srce.«

»Torej dekle ne dobi več vode?«

Ko sta pozneje delila vodo v školjkini lupini, ni dobila Milly nič vode. Začudila se je: »Ali ne bosta dala meni nič?« ko sta oba posrkala svoj delež.

Balter je rekel s hripavim glasom: »Odločila sva, da bo najmanj potreben žrtvovan.«

Dekletov obraz je začel drhteti. Debele solze so se ji ulile po licih, ko ji je začel Tontine dokazovati, iz znanstvenega stališča seveda, da je to potrebno, Balter ni mogel prenesti trenutka. Z glasno kletvico je vstal in se odddaljil. Prišel je nazaj, ko je Milly vstala sredi Tontinovega govora, sedla na pečino in se bridko jokala.

»Moj Bog,« je rekel Balter, »nisem mogel več prenašati situacije in ne gledati dekletov obraz.«

»Res ni bilo prijetno, toda mora biti tako.«

Potem sta se dogovorila, da bosta vodo zakrila s tako težkim kamnom, da ga bosta mogla dvigniti samo oba skupno. Tako ne bo mogel drug drugega goljfati in tudi dekle ne bo moglo do vode.

Dekle ni prišlo zvečer k njima. Sredi noči pa je Balter nenadoma rekel:

»Ali čujete, Tontine?«

»Da, tudi jaz jo slišim. Vso noč že joče.«

»Tega ne bova mogla prenašati cele dneve in noči.«

»Saj ne bo dolgo trajalo. Morava pač biti močna.«

»Najhitrejše bi bilo po njej, če bi jo pahnila v morje,« reče Balter.

»Ne, to bi bil umor.«

»In kaj je ono drugo?«

»Hm ...«

»Vraga, jaz je ne morem več poslušati,« je vzkliknil Balter, ko je prihajalo k njima iz črne noči pretresujoče vzdihovanje dekleta. Vstal je in šel na drugi konec otoka.

Drugi dan sta videla, kako je šlo dekle v morje. Ko ji je segla voda do kolen, se je ustavila in si začela s prgiščem metati vodo v obraz. Tontine je stekel k nji in ji rekel: »Ne smete piti morske vode. Znoreli boste.«

»Saj je ne pijem; samo obraz si hladim ž njo,« odvrne Milly krotko.

Umivala si je obraz, glavo, roke in vrat, kar ji je očividno dobro delo.

»Zakaj ji pa niste pustili piti slano vodo!« ga je kritiziral Balter. »Tako bi bilo vsaj prej konec.«

Potem sta odvalila kamen pri mlakuži in spila vsak dve merici vode. Zarohnel je nad dekletom, ki se je bila priplazila v bližino, dasi ni rekla besedice, niti ni prosila vode. Samo nemo je zrla na pitno vodo.

Ko je Tontine drugič napolnil lupino, da bi si natočil drugo merico, je padel njegov pogled na Milly. Nemo sta si zrla v oči. Naenkrat stopi Tontine naprej, mimo Balterja in da dekletu svojo merico vode, predno je mogel to Balter preprečiti.

Tedaj je Balter poskočil in hotel iztrgati dekletu vodo iz rok. Pot mu je zastavil Tontine, ki je resignirano rekel: — »Saj smo končno vendarle ljudje.«

»Dobro! Vi ste bili prvi, ki ste odločili, da se bo dekle žrtvovalo. Zdaj ste vi prelomili pogodbo. Dobro, zdaj bom pa jaz odločeval. Dekle in jaz bova živela, vi pa boste umrli od žeje, ali kakor hočete.« Skočil je k Tontineu in ga z enim udarcem pobil na tla. Potem je skočil nanj in ga začel daviti.

Milly je opazovala boj široko odprtih oči. Ni se premaknila. Vedela je, da jo je bil obsodil Tontine na smrt. Vedela je, da če bo Tontine mrtev, da bo ona živela. Videla je, kako se je zvijal Tontine v močnih Balterjevih rokah. Ni bil kos močnemu možaku. Nenadoma se nekaj zgane v nji. Brez besede pobere kamen in udari ž njim Balterja po glavi.

Ko je prišel Tontine drugi dan k zavesti, je bil tako slab, da ni mogel niti glave premakniti. — Balter je bil pa še vedno nezavesten. Glavo je imel ovito v obveze, ki jih je napravila Milly iz svoje obleke.

Tontine je videl, da ležita oba v senci. Milly je razgrnila svoje krilo od ene pečine do druge, da sta bila tako v senci. Pravkar je prišla od morja in zlila iz školjkine lupine vodo na krilo, da sonce ni imelo toliko moči skozi vlažno streho. Koliko potov je morala pač napraviti od morja do sem, da je v majhni lupini nosila vodo. Izgledala je suha in upala.

Sedla je k njemu in se mu žalostno nasmehnila. Skušal je govoriti, toda ustne je imel suhe in razpokle. Vstala je in prinesla nekaj vode. Pomočila je kos cunje v vodo ter mu zmočila ustne. Nekaj kapljic mu jo je vlila tudi v usta. Pri tem je pazila, da se ni polila niti kapljica. Prosil jo je še vode, toda ni je dobil, ker je pač ni bilo več. Pozneje je videl, da mu je dala svoj delež.

Ko se je par dni zatem vlačil okrog, je bolj pazno gledal na dekleta. Samo eno lupino si je privoščila. Drugo je dala še vedno nezavestnemu Balterju in Tontineu. Ta se ni mogel več vzdržati in ji je rekel:

»Saj se ubijate samo sebe. Tako ne morete vztrajati.«

Sedela je poleg njega in si čistila nohte.

»Vidva sta oba bolna in jaz sem tu, da vama strežem.« To je bilo vse, kar je rekla.

Ostrmel je. Torej ta koketna stvarica je zdaj stregla obema moškima, ki sta jo hotela žrtvovati smrti od žeje. In še sama trpi pri tem in se uničuje. Je pač ženska, ki je junak v sili. Ženska, slabotna stvarica, nepotrebna na svetu, kot je rekel učenjak Tontine, je zdaj rešila gotove smrti oba moška.

Tri dni zatem so bili rešeni. Neka ladja je bila na izgledu za ponesrečenci potopljene ladje. Ko so dali Milly polno čašo vode, je omedlela. Deli so jo v posteljo, kjer je ostala do San Francisca. Tudi Balter je bil ves čas v postelji. Tontine in Balter sta se dobro zavedala, da ju je Milly rešila gotove smrti. Od sile sta bila prijazna ž njo. Toda ona se ni zmenila dosti zanju, ker je prav zdaj koketirala s tretjim častnikom na ladji, pač po svoji ženski naravi ...

Koliko je vredna žena?

Frank Schulte, minesotski farmer ima čisto svoje ideje o dobroti žene. Z njim se marsikateri zakonski mož ne strinja, pa naj že ima v sebi usmiljeno srce ali ne. Morda bi se ne dobil eden izmed tisoč zakonskih mož, ki bi čutili do svoje žene še ljubezen in odpuščanje potem, ko se je zarotila proti njemu, da ga umori. Posebno če bi od tega še imel spomin na obrazu, kot ga ima Schulte, od šiber iz lovske puške, katere mu je zadal ljubimec njegove žene.

Toda Frank Schulte ima svoje posebno mnenje in čeprav se šteje srečnega, da je danes še živ in da se je iznebil tekmeca za ženino ljubezen, pa vzame vso stvar tako, da je nazadnje vsemu kriv sam ali pa vsaj delno, da je prišlo do razkola med njim in ženo. Pa ne samo, da je odpustil svoji ženi poskušan umor, ampak se sedaj celo trudi na vse načine, da bo dobil ženo iz ječe, kamor so jo oblasti poslale po morilskem napadu na njenega moža.

Poskus, da se umori Schulteja, je bil napravljen pred dvemi leti in pol. Čas je zacelil njegove rane, toda ni pa zadušil ljubezni do njegove žene in rad bi jo dobil nazaj, »ker je bila dobra žena,« kot pravi sam. Nedavno je bil Schulte pred pomiloščevalno komisijo in je prosil člane te komisije, da mu ženo izpustijo, da se bo lahko vrnila k njemu na farmo.

V dolgi prošnji je dokazoval, da ji je odpustil tisto dejanje meseca novembra 1933, ko je stopil na prag svoje hiše v Blue Earth okraju in ga je pozdravil strel iz puške.

»Nazadnje se čutim krivega tudi sam,« pravi Schulte. Pripovedoval je o svojem življenju na farmi, kako sta z ženo garala noč in dan, doma in na polju, kar je gotovo tako porazno vplivalo na njegovo ženo, da se ga je skušala iznebiti.

»Lena je bila dobra žena,« je pripovedoval. »Ne samo da je dobro in skrbno gospodinjila v hiši, pomagala mi je tudi pri delu na polju. Pri delu ji ni bil kos noben moški. To je bilo pa najbrže vzrok. Vidite, na farmi ni drugega kot delo in zopet delo. Nobene zabave. Ali vsaj dosti ne. In tako je prišlo, da je bila najbrže moja žena sita dela do grla in si je mislila, če se iznebi mene, da ji bo potem lepše.«

Dvajset let takega garanja je uničilo ženi moči in zdravje. Sčasoma je morala opustiti delo na polju. Toda ker Schulte ni mogel vsega opravljati sam, je moral najeti hlapca. Dobil je nekega Carla Ballarda, ki je bil dober delavec in priljuden človek.

Ballard in Lena sta postala kmalu prijatelja. Ballard je bil rad vesel in začel je gospodinji pripovedovati, da mož ne ravna lepo ž njo, da jo preveč tira z delom, ji ne privošči nobene zabave. Če bi bil on, Ballard, njen mož, bi imela lepše življenje. Tako ji je pihal na uho in Lena je pristala, da se iznebi starega Franka, ki ne pozna drugo zabavo ko delo.

Čeprav sta mislila, da sta vse lepo izpeljala, jima policija ni verjela in kmalu je izsilila iz njiju izpoved o nameravanem umoru. Lena je bila poslana v žensko poboljševalnico v Shakopee, Ballard pa v državno jetnišnico v Stillwater.

Schulteja je sprva bridko zadela vest o ženinem zločinu, toda kmalu je pozabil na jezo in v srcu se mu je zbudila stara ljubezen do žene. Dopovedal si je, da je temu sam kriv, ker ni dal ženi nobenega razvedrila. Zato je sklenil, da bo to popravil in poskusil vse v svoji moči, da dobi ženo zopet iz zapora in da bo odslej pri njem vse boljše življenje imela.

Res, malo je takih mož, ki bi napravili isto ...

Zmaga, pa za kakšno ceno!

Mrs. James Farrell je stala pod drevesom preko ceste, kjer so bila vrata jetnišnice. Poldne je. Vsaj dosti ne more več manjkati do poldne. Opoldne bo prišel Jimmy skozi tista vrata kot prost mož.

Saj skoro ni mogoče. Toliko let je že čakala. Kaj so v primeri s tem te minute? Čudno, da teko zdaj minute tako počasi kot so prej tekla leta.

Pač bi bila lahko čakala znotraj jetnišnice. Nekdo vsaj ji je tako rekel. Toda čakala je znotraj tolikokrat, samo da ga je videla za par trenotkov. Zdaj pa bo prišel ven za vedno. Zato pa ni hotela k njemu, ampak je hotela, da sam pride ven, skozi tista vrata, da jo bo objel, kjer ne bo nihče prodajal zijala.

Čudno, da ji pride taka misel, njej, stari ženici, nič podobna okrogli deklici kostanjevih las, kakršno je pustil, ko je šel v ječo. Prepeličko jo je imenoval, ker je bila tako prijetno okrogla. Zdaj je pa vsa siva, nagubančenih lic in sključene postave. Niti las ni imela počesanih, kdo bi se za take stvari brigal.

Šele petdeset let ima, pa je že stara ženica. Saj ni čuda. Koliko trpljenja in bridkosti je užila v teh šestindvajsetih letih. Ampak boj je bil vreden, vreden vsega, kar je stal. Rešila je Jimmu življenje in zdaj bo prišel k nji in živel z njo kot prost mož.

Vse je potrošila zanj. Pa nič zato. Kaj pa je bilo zanjo vse premoženje pred 26. leti, ko je bil Jimmy obsojen na smrt? Kaj ji je pomenil dom, kaj otroci in sploh vse na svetu, če bo moral Jimmy umreti. Saj je Jimmy tako ljubil dom in njo, in otroka. In ni bil tak, da bi umoril človeka, še muhe ne bi mogel ubiti. In ni storil zločina, katerega je bil obtožen. Vsak je to vedel. Vsak, razen tistih dvanajst mož, ki so poslušali laži, nič drugega kot laži. Kako so mogli ljudje pač nagromaditi toliko laži na ubogega Jima? Niso imeli dobrega odvetnika. Kaj pa moreš pričkovati, če nimaš denarja, da bi si najel dobrega zagovornika?

Napravili so priziv za novo obravnavo. Prodala je hišo. Pa tako prijetna hišica je bila in skoro že plačana. Prihranki so šli vsi, zato je prišla na vrsto, da bi, se doseglo novo obravnavo. In če bi ne bila takrat storila tistega koraka, bi bil Jim morda danes mrtev.

Dve leti je vzelo, predno je dobila odgovor od prizivnega sodišča. In odgovor je bil — ne. Toda ni izgubila poguma. Dobila je službo v nekem uradu. Njen gospodar je bil znan z governerjem. Po prijateljih je dosegla, da je bila spremenjena kazen v dosmrtno ječo.

To ni bilo nobeno življenje, vendar je bilo še upanje. Kar je bilo potrebno zdaj, je bil denar. Ampak kako ga dobiti? Izgubila je službo, dobila drugo, in izgubila tudi to. Saj ni mogla imeti misli na strojepisu. Ribanje je bilo lažje. Pri tridesetih letih je postala pomivalka hodnikov in sin Jimmy, star dvanajst let, je bil za vajenca v tiskarni. Pa je vtaknil roko v kolo. Dobila je odškodnino, toda odvetnik ji je svetoval, naj toži naprej. Pa je šel zopet denar.

Tako je šlo rakovo pot vseh šestindvajset let.

Dekle je tudi šla od hiše, kot gredo dekleta. Kam je šla, ni nikoli povedala. Včasih je poslala kaj denarja domov materi. No, saj ni bila njena krivda. Kakšno bodočnost pa naj ima dekle, ki ima očeta v ječi?

Zdaj pa bo prišel iz ječe. V par minutah bo zunaj. Saj mora biti že poldne. Hotela je vprašati kakega voznika avtomobilov, koliko je ura, pa so vsi brzeli mimo, da se je kar kadilo, čemu bi se pač ustavljali za tako staro ženico?

Da, zdaj čaka pod drevesom in čaka na sad svoje zmage. Zmagala je in Jimmy bo prišel nazaj k nji. Novi mladi governer je to napravil. Rekel je: — »Kar je pač storil vaš mož, mislim, da ste bili že dovolj kaznovani. Večina njegovega življenja je že za njim, kar mu ga je še ostalo, naj bo vaše.« No, saj je tudi večina njenega življenja že proč, toda naj ostale dni vsaj skupaj preživita ...

Poldne je. Nekje je zapiskala parna piščal. Potem so se odprla mala vratca, ki so nameščena poleg velikih vrt. In tedaj je stopil ven on, Jim. Mežikal je z očmi, ker se mu je bliščalo od sonca. Bil je ves sključen, v obleki, ki je kar visela na njem. Toda njen je, ves njen, naj bo že tak ali tak. Sonce mu je sijalo naravnost v oči, vendar jo je zagledal tam pod drevesom preko ceste in usmeril je korak proti nji, svoji ženi, ki ga je udano čakala šestindvajset let.

***

Nikdar se ni mogla prav zavedati, kaj se je zgodilo potem. Gledala je vanj in opazovala vsako njegovo kretnjo. In truk, ki ga je zadel, je dirjal s silno brzino. Jimmy je bil mrtev, ko so ga pobrali. Nesli so ga nazaj skozi vrata. Zdravnik v jetnišnici, ki ga je preiskal, je rekel, da je tako naglo umrl, da ni niti vedel, kaj ga je zadelo.

Molly, Jimova žena, pa ni rekla nič. Samo premišljevala je : »Šestindvajset let sem se borila zanj, za njegovo svobodo. Kaj pa sedaj?«

Kanadska misterija zopet načeta.

Največja kanadska skrivnost — izginutje multimilijonarja Ambrose J. Small — se je po dolgih letih molčanja zopet začela pogrevati v časopisih. Smallovi sestri, Florence in Gertrude skušata potom sodnije preprečiti, da bi se razdelilo premoženje izginulega A. J. Smalla, oziroma njegove vdove.

Ambrose J. Small je izginil 2. decembra 1919, nekaj ur zatem, ko je deponiral v neki banki v Toronto ček za en milijon dolarjev, katerega je dobil, ko je prodal svoje delnice v raznih glediščih. Nobenega sledu ni bilo za njim in policija je bila o tem obveščena šele nekaj tednov pozneje. $50,000 nagrade je bilo obljubljene onemu, ki pove bivališče Smalla. Toda vsaka sled za njim je do danes neznana.

Njegova žena je sprva trdila, da je mož pobegnil neznano kam z drugo žensko. Toda sčasoma je tudi to zanikala. Small je bil proglašen mrtvim in žena je podedovala milijone. Zdaj, po smrti Smallove žene, pa je prišlo na dan, da je ona ves čas vedela, da je bil njen mož umorjen.

Na 2. decembra 1919 je bil Small s svojo ženo ob treh popoldne v neki restavraciji, kjer ji je obljubil, da bo doma ob šestih zvečer. Nato je odšel v svoj urad, žena pa domov. Žena ga ni poslej več videla. Ob 5:30 popoldne so Smalla še videli v Lamb hotelu. Potem ga pa ni nihče več videl.

Prijeli so Smallovega tajnika Johna Doughtya, ki je na 2. decembra 1919, to je bil dan, ko je njegov gospodar Small izginil, dvakrat prišel na banko, odprl varnostno shrambo, do katere je imel kot Smallov tajnik dostop, ter deponiral nekaj varnostnih papirjev, a tudi vzel za $150,000 bondov ven. O teh bondih ni bilo nobene sledi. Pa tudi o Smallovem tajniku ni bilo nobenega sledu, šele v novembru leta 1920 so ga prijeli v Oregonu, Zed. države, kjer je delal v neki papirnici. Ko so ga prijeli, je povedal, kje je skril tiste bonde za $150,000, toda rekel je, da jih je vzel samo zato, ker ga je Small preslabo plačeval in si je tako sam pomagal do denarja. Bonde je imel skrite v podstrešju pri svoji sestri, kjer so jih dobili. Glede izginulega Smalla je pa izjavil, da mu ni ničesar znanega o njem. Bil je obsojen na šest let ječe.

Mrs. Small je najela pet detektivskih agencij, da bi iskale njenega moža. Pa tudi kanadska policija je vneto iskala. Govorice so se širile, da so videli velik avtomobil na večer 2. decembra 1919, ki se je ustavil na kraju, kjer odlagajo mestne smeti, nato pa je zopet naglo odpeljal. Ljudje so rekli, da sta dva moška nekaj nesla iz avtomobila na smetišče, nato pa zopet naglo stekla k avtomobilu. Prekopali so vse smetišče, pa brez uspeha.

Mrs. Small je dve leti zatem naprosila sodnijo, da proglasi njenega moža mrtvim, da tako pride do dedščine. Sodišče ji je odreklo, toda višje sodišče je ovrglo odlok nižje sodnije in proglasilo Smalla mrtvim. Mrs. Small je podedovala milijone, dvema sestrama njenega moža pa je razdelila $400,000 v gotovini.

S tem, bi se sodilo, bi bila zaključena vsa zadeva. Pa ni bila. Na 14. oktobra 1935 je umrla Mrs. Small, ter je v oporoki zapustila vse premoženje, ki je tedaj znašalo $2,500,000 dobrodelnim zavodom. Zdaj pa sta zopet prišli Smallovi sestri na sodnijo in skušata preprečiti oporoko Mrs. Small, rekoč, da morata dedščino dobiti one dve, ne pa dobrodelni zavodi. Da svojo zahtevo podpreti, sta pokazali na sodniji pismeno izjavo Mrs. Small, ki izjavlja, da je ona najela morilce za svojega moža. Seveda je to učinkovalo na sodniji, kot bi kdo vrgel bombo tje. Priče so potrdile, da so videle, ko je Mrs. Small to izjavo lastnoročno podpisala.

Njena izjava se glasi sledeče:

»Ne počutim se dobro, otožna sem in dolg čas mi je. Največ svojega časa sem prebila v molitvi, da se pripravim za boljše življenje v večnosti. Dobila sem odvezo za svoj največji greh, ki sem ga storila 2. decembra 1919 (tisti dan je izginil njen soprog, op. prevajalca), toda vseeno se čutim dolžno, da to sporočim javnosti, predno umrjem.

Moj ubogi mož je bil umorjen 2. decembra 1919. Del njegovega trupla je bil zakopan na mestnem smetišču, drugi deli pa so bili sežgani v furnezu njegovega gledališča. Nikakor pa ne bom izdala imena oseb, ki so bile v tem soudeležene. Povem pa to, da me je stalo mnogo denarja. da so molčali.«

Če je ta izjava res izjava Mrs. Small, je vprašanje. Zakaj Mrs. Small ni pred smrtjo povedala imena onih, ki so pomagali izvršiti umor? Tudi ne morejo najti osebe, ki je to izjavo spisala na pisalni stroj. Sodnija je ustavila razdelitev dedščine po Smallovi vdovi, dokler se kaj več ne izve.

Ena oseba je, ki bi morda vrgla kaj več luči na to skrivnostno zadevo in to je bivši Smallov tajnik Doughty. Svojo kazen za ukradene bonde je prestal in zdaj živi na relifu. Da kaj več ve, je gotovo, ker kako bi si upal vzeti za $150,000 bondov iz banke prav tisti dan, ko je njegov delodajalec izginil? Torej je moral vedeti, da ga ne bo več nazaj. Toda dokazati mu ne morejo ničesar in sam bo pa tudi najbrže molčal.

Tako je kanadska skrivnost, ki je pred 17. leti vzbudila toliko pozornosti po vsem svetu, zopet prišla v javnost. Seve, če bi ne bili tu vmes Smallovi milijoni, bi bila vsa stvar že davno pozabljena za vselej.

Mladi fantje gredo v svet ...

Kdor je že poskušal na ameriških železnicah ukrasti vožnjo, ali »trampat«, kot pravimo, ta bo vedel povedati, da se z železniškimi pazniki in čuvaji ni šaliti, če te zalotijo. To sta dobro vedela tudi dva dečka, stara komaj po 15 let, ki sta se podala na pot in imela pri tem nekaj sreče, še več pa korajže, a ju je nazadnje sreča le zapustila.

Ne samo, da sta si izvolila prosto vožnjo po železnici, izbral sta si za to svojo eskapado celo najelegantnejši vlak. Nekaj časa sta se brez sitnosti vozila na mehkih sedežih v posebnem oddelku in sta se izdajala celo za dvojčke, čeprav si nista bila prav nič v sorodu. Pri tem sta se modro držala in precej časa vlekla železniške uradnike za nos. Fred in Neal Parker, ki sta si bila res nekaj podobna, da sta se lahko izdajala za dvojčka, sta si izbrala vlak Sant Fe železnice, ki je znan kot luksuzen, hiter in posebno drag, za svojo prosto vožnjo po svetu. Kakopak, hotela sta si privoščiti vlak, na kakršnem se vozijo samo bogati ljudje.

Oba skupaj sta imela $40.00 pri sebi, ko sta se domenila, da obrišeta s svojih čevljev prah sončne Kalifornije. Nameravala sta se peljati v New Mexico. Voziti sta se hotela zastonj toliko časa, dokler ju ne spode z vlaka, nakar bosta plačala za vožnjo naprej, in bosta šla do tje, dokler bo denar vzdržal.

Ko je vlak odpeljal iz postaje Los Angeles, je šel sprevodnik po vozovih, da pobere vozne listke. V enem vozu naleti na dva čedno oblečena dečka, ki sta sinova kakega prominentnega trgovca ali filmskega direktorja. Ko ju je vljudno vprašal za vozne listke, sta mu rekla, da jih ima ata, ki mora biti kje v drugem vozu, najbrže zadej na razgledni verandi.

Ker ni to nič čudnega, je sprevodnik obšel svoj pohod, iščoč pri tem onega »ateta« za vozne listke. Kajpak, ni ga našel. Vrnil se je nazaj in povedal dečkoma, da ne more najti očeta. Dečka sta bila vsa iz sebe in sta izrazila bojazen, da je morda ostal na postaji in da je zamudil vlak.

Sprevodniki na tako luksuznem vlaku kot je Santa Fe železnice, ne dvomijo o besedah svojih pasažirjev brez vzroka, četudi sta to dečka stara po 15 let. Če pa je ta sprevodnik kaj dvomil, ni tega rekel naglas. Povedal pa je vso stvar vlakovodji, ki je takoj brzojavil na postajo v Los Angeles, če je tam kak »oče«, ki je izgubil svoja sina. Kmalu je bil odgovor nazaj, da ne vedo tam ničesar o kakem takem očetu.

Sprevodnik je pokazal dečkoma brzojav. Fanta sta hladnokrvno odgovorila, da se je moral »papa« vrniti najbrže v Hollywood hotel. Zopet je delovala brzojavna žica iz vlaka na dotični hotel, naj poiščejo očeta, katerega sinova sta na Santa Fe vlaku.

V tem času je pa vlak drvel po kalifornijski pustinji in se bližal meji države Arizone. Dečkoma so dovolili, da sta smela spati na vlaku. Drugo jutro so na prvi postaji izročili sprevodniku brzojav, ki je povedal, da človek s takimi imenom ni v hotelu, prav za prav še nikdar ni bil.

No, vlak je vozil dalje in dalje in je bil v tem času že 750 milj od Los Angelesa, v New Mexico. Sprevodnik je hotel tej skrivnosti priti do dna in izprašati levite dečkoma. Ko je vlak zapustil postajo Grant, je šel v kupej k dečkoma, pa fantov ni bilo že nikjer. Iskali so ju po vsem vlaku, pa brez uspeha. Na pomoč je bila poklicana policija v Grantu in drugod, čez dva dni so ju res našli v Albuquerque v hotelu. Pripeljala sta se z busom iz Granta, kjer sta bila stopila z vlaka.

Tam sta povedala mrkim železniškim uradnikom čisto drug roman. Rekla sta, da jima je dal oče dovolj denarja, da se peljeta v Topeka, Kansas. V Los Angeles sta pa sklenila, da si raje prihranita denar in bosta ukradla vožnjo na vlaku.

Ker niso vedeli, kaj bi počeli z dečkoma je policija dovolila, da sta ostala v hotelu, raje, kot bi ju posadili v ječo. Da se jima pa ne bo zahotelo po zlati svobodi, so jima pobrali hlače. To ju bo gotovo držalo v sobi, so si mislili policaji, ki ne vedo kaj je navihana mladež. Ko so hoteli drugo jutro nadaljevati s preiskavo, ni bilo ptičkov nikjer. Udrla sta v sosednjo sobo, tam dobila hlače dveh gostov in jo popihala skozi okno.

Policijski radij je zapel in obvestil deželo, naj se pazi na dva dečaka, take in take postave in naj se ju prime. 12 ur kasneje ju je zalotil železniški čuvaj, ko sta oprezovala na kolodvoru. Zbežala sta in pozneje so ju prijeli v neki kopici sena na bližnji farmi.

V tem pa je prišel brzojav iz Los Angelesa, naj dečka pridržijo, ker se morata zagovarjati za 15 raznih malih prestopkov, največ tatvine. Dečka sta izgledala kot pravo strašilo v mnogo prevelikih hlačah. Eden si je nadel celo kravato mesto pasu. Potem sta pa dečka izpovedala, da nista dvojčka. In tako sta romala fantiča zopet nazaj, v veliko oljšanje železniških uradnikov, katerim sta nekaj časa delala sive lase.

Well, mlada sta začela in sta se izkazala kot prava umetnika v lažeh. Kje in kako bosta nekoč končala — to je pa drugo in veliko vprašanje.

Jaguar v ječi.

V ječi mesta Rio Grande do sul je bil cvet južnoameriških zločincev. Tri sto mož, ki jim večletna, stroga ječa ni mogla oslabiti njih poželjenja po umorih, ropih in nasilju. Bili so ko zverine v kletkah. A najbolj divja, najbolj krvoločna in najmanj dostopna »zverina« je bil zločinec z imenom »Jaguar«.

»Jaguar« je bilo pravilno ime zanj nele pri njegovih tovariših, marveč tudi v sodnih spisih in knjigah kaznilnice, zakaj nihče ni poznal njegovega pravega imena, nemara niti on sam ni vedel, kako mu je ime. Imel je šestdeset let in skoraj štirideset let je prebil v ječi. Obremenjen je bil z obsodbami za več sto let ječe za razne zločine, ki jih je bil v tisti kratki dobi svoje prostosti zakrivil v državah Južne Amerike in je tudi že večkrat pobegnil roki pravice. Nekajkratov je za las ušel vislicam, a kaka hipna revolucija med kaznenci ga je zmeraj osvobodila. Zdaj se je pokoril v dosmrtni ječi in je pridno kuhal jezo v maščevalnih načrtih. A obzidje kaznilnice in njeno železno omrežje je bilo trdno in skoraj neprodirno.

Tudi njegovi sotrpini se niso hoteli pajdašiti z njim. V velikem krogu so se mu izogibali, saj jih je bil v raznih prepirih že večkrat močno poškodoval s svojimi pestmi, zobmi in brcami. Zasmehoval jih je, ker so se ga bali, zasmehoval je tudi paznike, ki so se mu upali pri bližati le po dva in dva in z orožjem v rokah. Jaguar ni delal ko drugi jetniki, marveč je neprestano in hitro hodil gor in dol po svoji celici ali po dvorišču in hodnikih in prav kakor zver v kletki, ki hrepeni po svoji divji svobodi.

Tiste dni je prišel nov ravnatelj v kaznilnico, ki se je trudil, da bi prejšnje, stroge predpise omilil z vplivom na dušo jetnikov. Jetnikom, ki so bili vajeni železne uzde, se je zdela ta dobrota sumljiva. Kmalu se je dvignil močan val nezaupanja zoper ravnatelja. Jetniki so se šepetaje zbirali v gruče in so ko kafra izginili na vse strani, čim se je pojavil kak paznik. — Ravnatelju pa se niti sanjalo ni o kaki nevarnosti, ki je pretila njemu in svojcem. Svojo družino: ženo in majhno plavolaso hčerko Grazijo je privedel v jetniško ravnateljsko stanovanje, česar še noben ravnatelj ni storil. Dan za dnem je stopala Grazija, držeč se očeta za roko, skozi delavnice in dvorišča kaznilnice. Poznala je vse jetnike in je govorila ž njimi kot z znanci.

Daleč proč od drugih, pri ostankih svojega kosila, pa je sedel Jaguar in je buljil v tla. — Otroka ni zagledal prej, dokler deklica ni stala pred njim in ga nagovorila. Ko je začutil drobno ročico na svoji šapi, mu je bilo, kot da bi blisk razsvetlil temno noč.

Ravnatelj je hotel hčerko odvesti. »Pojdi, Grazija, to je divji, hud človek!«

»Ne, saj ni divji, zmeraj je tako sam zase; žalosten je. Poljubček mu bom dala, poljubček za lahko noč!« In že mu je nežno dahnila otroški poljubček na čelo. »Zdaj pa ne smeš nič več biti žalosten, ti pridni mož!« — Nato je z očetom odšla dalje.

Jaguar je kar okamenel in je gledal za otrokom. Nekaj neznanega se je prebudilo v njem in je zahtevalo svojo pravico. Zaželel je, da bi bil dober, da bi smel biti dober, kakor drugi ljudje.

Minilo je popoldne, minil je večer in spet so segnali »zverine« v njih kletke. A ponoči je izbruhnilo. Upor se je začel. — Razbili so vrata celic in razbrzdana tolpa je preplavila kaznilnico. Kmalu so kaznenci razorožili in pobili paznike, le ravnatelj je, v vsaki roki držeč samokres, branil vrata svojega stanovanja. En sam samcat spričo tri sto mož! Tedaj je ko zver skočil Jaguar po stopnicah in se postavil zraven njega. »Mir, in nič bati se! Ne bova pustila, da pride mali angelček v pest teh peklenskih hudičev!«

Izvil je drhtečemu ravnatelju samokres iz roke, se razkoračeno postavil na vrh stopnišča in je pričakoval sovražnika. Kaznenci so se zbali in se odmaknili. Nato so se zavedli, koliko več jih je in se potiskali ob steni naprej. Nobena roka se ni še dvignila. Jaguar in volkovi so polni sovraštva in pohlepa po krvi gledali drug drugega. Tedaj je neznanski človek zakrulil ravnatelju: »Bom sam opravil s temi pobalini! Pojdite noter, pomirite otroka in ženo in telefonirajte po vojaško pomoč.«

Ko je tolpa zaslišala besedo o vojaštvu, je izbruhnil vihar. Kamenje, veliko kakor pest, je frčalo naokoli in je zadelo Jaguarja, ki ga ni ničesar ščitilo. A on je stal na svojem mestu, stal razkoračeno na stopnišču in je streljal. Vsak strel je razredčil napadalce. Izstrelil je naboje, samokres spet nabil in spet izstrelil. Krvavel je iz neštetih ran, tedaj pa so zaorili zmagoviti klici iz tolpe. Jaguar je klecnil, samokres je omahnil v utrujeni, ranjeni roki. Opotekel se je, a je še streljal in še vedno zadeval.

Preden je izstrelil poslednjo kroglo, so zadoneli vojaški koraki. Vojaki so prigrmeli in razgrnili upornike na vse strani. Vse se je umirilo. »Tole je bil pa kolovodja, ali ne?« je vprašal poveljujoči časnik in pokazal na Jaguarja, ki se je s samokresom v roki zgrudil na tla in bil ves v ranah in ki je tvoril s svojim mogočnim telesom poslednjo barikado.

»Ta nam je rešil življenje, brez njega bi bili vsi ...« je dejal ravnatelj in umolknil, zakaj Jaguar je odprl oči in nekaj s pogledi iskal med navzočimi. Nato so se odprlo krčevito stisnjene ustnice in je za jecljal: »Otroka ... brž ... otroka ...«

Ravnatelj je odhitel v stanovanje, da izpolni poslednjo željo umirajočemu, a skoraj je prišel prepozno. Divji človek se je z dolgim, iskrenim pogledom zazrl v svojo malo, edino prijateljico. Kdo bi bil le slutil, da morejo te divje zverinske oči izraziti toliko nežnosti in ljubezni? — Nato je izdihnil.

(Alfonso Y. Perez)

Slučaj ali dogovorjen umor?

Slučajno sva bila Stedman in jaz priča drami, ki se je odigrala po treh igralcih: Mary Maryse, pevka; Raymond žongler; in Laynaud, njiju manager. Prvo dejanje se je odigralo v Parizu, drugo eno leto kasneje v Marseillu.

Ameriških turistov in dolarjev je bilo takrat še vedno dovolj in Laynaud je imel takrat nočni klub v ulici Delambre. Stedman in jaz sva sedla k mizi ravno, ko sta nastopila Maryse in Raymond.

Stedman mi je povedal, da nastopata Maryse in Raymond skupno šele par mesecev. Kombinacija pevke in žonglerja je bila nekaj nenavadnega, pa naj bo v aktih ali osebnostih. Bila sta mlada in zala. Iz njiju nastopa, njiju žareče mladostne sile si lahko uganil, da se ljubita. To si lahko razbral iz harmonije njiju pregibov.

Maryse je pela in Raymound je žongliral barvaste krogle, ki so se dvigale in padale ob melodiji pesmi. Naenkrat pa so začeli leteti iz Raymondovih rok ostri noži, katere je pobiral iz pladnja poleg sebe. Več trenotkov so se dvigali in padali v zraku, kot prej barvaste krogle, potem so pa naenkrat začeli svršati mimo pevke v leseno steno za njo, mimo glave, mimo vratu in doli ob telesu.

Stedman me je krčevito pograbil za roko in mi šepnil:

»Jaz kar ne morem gledati tega prizora. Vedno in vedno ga vprizarja. Nekaj mi pravi, da se bo zgodilo nekaj strašnega.«

»Zakaj pa, saj se mi zdi, da je zelo izurjen in gotov svoje umetnosti v metanju nožev,« odvrnem jaz.

»Je že res, toda Raymond je — slep. Mrena se mu je naredila na očeh in če se ne bo dal operirati, bo v enem letu za vedno izgubil vid. Zato se bojim, da bo enkrat izgrešil svoj cilj in zadel dekleta.«

Tako sem bil presenečen nad to novico, da nisem mogel najti besede. Šla sva iz lokala in zunaj na hodniku sva videla polno deklet, ki so imele nastopiti v plesnih prizorih. Videla sva tudi sila debelega človeka, ki je vrtel debelo cigaro v ustih.

»Kdo pa je tale debeluh?« sem vprašal Stedmana.

»To je pa Laynaud, manager, ki najbrže zdajle premišlja, kateri lepotici bi posvetil svojo naklonjenost za par dni. Velik babjek je namreč.«

Ko sva prišla v njegovo bližino, sva videla, da stoji pri odprtih vratih in v sobi je stala pevka Maryse, ki je pravkar grozila:

»Pošast! Ne bojim se tvojih groženj! Pri meni ne boš opravil nič, to si zapomni!«

Hitela sva ven in zunaj sem omenil tovarišu: »No, zdaj si je pa izbral napačnega dekleta. In nič se mu ni bala povedati par krepkih v obraz. Radoveden sem, kako je vzel tiste njene besede na znanje.«

»Prav mu je povedala, toda, kolikor ga jaz poznam, je to nevaren človek. Najbrže sta Raymond in Maryse tukaj sedaj končala s svojimi nastopi. Vrgel ju bo ven. In ne samo to. Laynaud je bogat človek in ima vpliv. Zaprl bo tema dvema zaljubljencema pot pri vsakem gledišču. In tako potrebujeta denar za Raymondovo operacijo. Bogve, če Maryse sploh ve o bolezni svojega ljubimca? Morda misli, da so se zdravniki zmotili in da ne bo oslepel.«

Doma sem še dolgo premišljal o tem paru zaljubljenih mladih idealistov in o debelem ravnatelju. Hotel sem, da bi jima bil v stanu pomagati na kak način. Toda, ker ju prav za prav nisem bolje poznal in ker sem imel svojega dela dovolj, mi je šla vsa zadeva skoro iz glave.

Prihodnjega decembra sem dobil počitnice za tri tedne. Stedman je bil na oddihu v neki vili ob Sredozemskem morju. Pisal mi je, naj pridem k njemu. V Marseillu se bova dobila.

Res me je čakal na kolodvoru. Po večerji sva šla v kavarno. Tam mi je Stedman povedal, da sta Maryse in Raymond v Marseillu. In potem mi je povedal vse o njiju. Laynaud je držal besedo. Po tistem večeru nista nikjer mogla dobiti stalne zaposlenosti. Povsod ju je Laynaud odpodil. Najbrž je hotel, da bi strl Maryse, da bi se mu vrgla v naročje. Toda Maryse je ostala zvesta Raymondu. Ta je nazadnje čisto oslepel. Maryse je ostala pri njem in ga skušala preživeti s svojim zaslužkom. Potem se je pa Raymond naučil, da je lahko metal nože, četudi je bil slep.

»Danes večer ju boš lahko videl,« je rekel Stedman. »Tudi Laynaud je tukaj in bo gotovo navzoč pri predstavi. Pasel se bo nad njiju žalostno usodo.«

Res sva šla zvečer v zabavišče kjer sta nastopala Maryse in Raymond. Pri mizi blizu stene je že sedel debeli Laynaud in se ošabno oziral okrog. Pričakoval je nestrpno Maryse in Raymonda.

»Kako pa more metati može tesno ob dekletu, če je slep« vprašam tovariša.

»Poizvedoval sem o tem. — Čudil se boš, ko boš videl njegovo delo. Tako sta se privadila Marysa in Raymond, da on lahko proizvaja svoje žongliranje po posluhu. Marysa poje, ko stoji ob steni in on zna natančno preračunati po njenem glasu, kje stoji in ne izgreši niti za četrt pala. — Natančno ob njenem telesu se zapičijo noži v desko. In ona je tako sigurna, da niti z očmi ne trene, ko švigajo ostri noži mimo njene glave.«

Videl sem, kako se je Maryse postavila pred desko, komaj dva čevlja od mize, kjer je sedel njen smrtni sovražnik Laynaud. Potem je začela peti. Raymond se je nagnil nekoliko naprej. Zdelo se je, da napeto prisluškuje njeni melodiji. Potem je vzdignil roko, zamahnil in po zraku je švignil nož. Zaslišal se je udar, ko se je zapičil v desko. Maryse je stala ko kip in pela naprej. Zdaj se je zapičil nož na drugi strani, tesno ob rami pojoče Maryse.

Maryse je pela naprej in noži so se množili ob njenem telesu. Jaz sem sedel ko na trnju. Slepec meče nože v desko, pred katero stoji Maryse! Bog, če izgreši samo za pol palca! Ozrl sem se na Laynauda. Ta je zijal v Maryse in se škodoželjno režal.

Ozrl sem se na Maryse. Bila je obdana krog in krog od nožev. Prav tedaj pa je stopila od deske in se vstopila prav tik Laynauda, še vedno pojoč svojo pesem. In tedaj je zažvižgal po zraku zadnji nož in slišal sem zamolkel udarec, ko se je zapičil v telo — Laynauda. Ta se je sesedel na stolu, iz bele srajce se mu je vlila kri. Potem je omahnil in se zvalil po tleh.

Nekdo je zavpil. Stoli so zaropotali in potem so ljudje začeli kričati vse vprek. Prišla je policija. Moj tovariš se je javil za pričo, češ, da je videl vse, kaj se je zgodilo.

»Kaj misliš,« sem ga vprašal potem, »ali je Maryse nalašč stopila k Laynaudu in zraven pela, da je Raymond lahko usmeril nož v njiju sovražnika? Ali pa je mislila, da je Raymond že zmetal vse nože?«

»Ne vem in nočem vedeti. Na vsak način pa je Raymond sledil nje glasu.«

»Kaj pa bova storila sedaj?«

»Pomagala jima bova. Jaz sem že dolgo čakal na to, da se zgodi tragedija in konec: ali za Laynauda, ali njiju. Sicer je pa Laynaud to zaslužil, pa naj bo že slučaj ali pa kaj drugega ... Na policiji bova pa pričala, da je bil to zgolj le slučaj.«

Premetena ženska ujela kurje tatove.

Mrs. Thomas McChestney iz Hamersville, Ohio, je jako prebrisana ženska. In če bi kdaj hotela dobiti službo detektiva na lovu za kurjimi tatovi, bi dobila takoj delo. Tako vsaj trdi šerif Steve Miller iz Brown countyja.

Perutninarji v tistem okolišu so izgubili vsak teden do en tisoč dolarjev samo na kokoših, ki so jim bile ukradene, šerif in njegovi deputiji so poskusili vse, da bi prišli tatovom na sled, pa vse brez uspeha. In če se kurjega tatu ne zasledi pri tatvini, je potem tudi nemogoče spoznati ukradene kokoši, če jih tat pomeša med svoje, saj kokoš je kokoši podobna. Očividno so torej imeli kurji tatovi tudi svoje kokoši, da so tako lahko prodajali ukradene med svojimi.

Toda Mrs. McChestney, ki se ni bavila samo s perutninoč ampak je bila tudi dobra gospodinja in je šla ob vsaki priliki tudi v kino, je prišla na idejo, da bo prišla tatovom na sled in napravila enkrat za vselej konec tej splošni kraji perutnine v okolišu. Njen kokošnjak sicer tatovi še niso obiskali, a je bila prepričana, da bodo dobile njene kokodajske tak obisk prej ali slej. Torej se je pripravila za tak cenjeni obisk.

Nekega jutra je zapazila, da je bil njen kokošnjak prazen. Okrog 200 kokoši ji je bilo ukradenih. Toda Mrs. Thomas McChestney ni bila prav nič žalostna, ampak celo vesela, ker zdaj je bila prepričana, da je tatovom, ki so v enem letu pokradli najmanj 100,000 kokoši v okraju, odzvonilo. Šla je torej k šerifu, ter mu povedala o tatvini. Prosila je šerifa, naj preišče kokošnjak bratov Walker. Sicer ju ni naravnost obdolžila tatvine, Bog ne daj, ampak imela je le svojo sumnjo. Brata Walker sta redila perutnino, toda ne v velikem obsegu in ne v toliki meri, da bi vedno imela dovolj denarja, ki sta ga razsipala.

»To je res sumljivo,« je rekel šerif, »vendar tukaj bo treba dokazov, predno ju moremo zapreti.«

»To se bo že dobilo, kar pojdimo na njiju farmo,« je rekla pogumna žena.

Ko so prišli na Walkerjevo farmo, je bil doma samo hlapec. Povedal je, da sta odšla v Cincinnati in da ne bosta doma pred večerom.

»Ali sta peljala kokoši na trg?« je vprašala Mrs. McChestney.

»Da, in še precej sta jih imela na truku,« je potrdil hlapec.

Preiskali so kokošnjak, toda niti ene čikice ni bilo tukaj, ki bi jo Mrs. McChestney spoznala za svojo. Treba je bilo torej počakati, da prideta brata domov.

Šerif se je s svojimi deputiji postavil ob potu, kjer bosta prišla brata Walker domov. Ko sta se pripeljala s trukom, je šerif ukazal ustaviti. Brata sta skočila s truka in začela bežati, šerif je streljal in enega zadel v nogo. Nato sta se ustavila in rekla, da sta mislila, da so ju ustavili roparji.

»Ali so bile kokoši, ki sta jih peljala danes na trg vajine?« je vprašal šerif.

»I, seveda so bile najine, če ne verjamete, greste lahko z nami k trgovcu, ki jih je kupil.«

Šerif je oba brata pridržal čez noč v zaporu in zjutraj so se odpeljali vsi skupaj v Cincinnati. Prisedla je tudi Mrs. McChestney, ki ni rekla ničesar vso pot.

Pri prekupčevalcu v Cincinnatiju so zvedeli, da je kokoši že vse razprodal posameznim mesarjem. Zdaj je šla ta komisija od enega mesarja do drugega. Pa je bila smola. Vsak je rekel, da je kokoši že zjutraj prodal odjemalcem. Vendar so dobili enega, ki je imel še eno putko v kurniku. To so pokazali Mrs. McChestney in ta je rekla, da se ji kokoš znana zdi. Brata Walker sta pa trdila, da je to kokoš, ki sta jo med drugimi zredila iz piščanca.

»Dobro,« je rekla Mrs. McChestney, »pa to dokažita.«

»Kako naj dokaževa, saj je vendar kokoš podobna kokoši.«

»Je že res, vendar jaz pa le lahko dokažem, da je ta kokoš moja,« vztraja Mrs. McChestney. »Če kokoš nima pod levo perutnico znamenja od rdeče tinte, potem kokoš ni moja. Če je pa iz mojega kokošnjaka, boste našli pod levo perutnico na koži dve črti in eno piko vmes.«

Ko so kokoš pregledali, so res našli tako znamenje, šerif se je začudil, rekoč: »Kako ste pa vendar prišli na idejo, da ste zaznamovali svoje kokoši?«

»To sem videla v kinu, kjer so kazali, kako so živinorejci užgali svoji živini na stegna znamenja. Seve, kokošim nisem mogla užgati znamenja z železom, pa sem si mislila, da bo rdeča tinta opravila isto delo. Vzela sem šivanko, jo pomočila v rdečo tinto in napravila črte in piko vsaki kokoši pod perutnico, kjer je gola koža. Nikdo ni vedel o tem in ker so se tatvine kokoši vedno množile, sem komaj čakala, da poskusijo tudi pri meni, ker sem vedela, da se bodo vjeli. In so se tudi. Zdaj bodo imele naše kokoši mir in jih ne bomo redili za dolgoprstneže.«

Enkrat tat — vedno tat.

Pred manj kot enim letom so se odprla vrata jetnišnice v Kingstonu, Kanada in skozi nje je stopil na prost najbolj notoričen zločinec, kar jih je Kanada še poznala. V svojih eskapadah je mnogo ljudi izropal, zlasti pa bank. Nazadnje so ga vjeli, toda je kmalu ušel iz ječe. Zopet so ga vjeli in obsojen je bil v dosmrtno ječo. V ječi se je pa tako vzorno obnašal, da so ga smatrali za vzor letnika.

To je bil Norman Ryan. Ko je bil star komaj dvajset let, je bilo že časopisje polno o njegovih ropih in se vpilo na policijo, ki ne more ujeti predrznega roparja. Vsa Kanada se je oddahnila, ko je bil končno na varnem za omrežjem.

Kmalu so pa pričele prihajati iz jetnišnice vesti, kako se je bivši bandit izpremenil. Bil je prideljen v bolnici, kjer je pomagal zdravnikom in ti so pripovedovali svojim prijateljem, kako uporaben človek je ta Ryan in kako se lepo obnaša. Da je res škoda, da mora biti tak fin človek v jetnišnici. Ko so se nekoč jetniki uprli, je pomagal paznikom vzpostaviti red. Mnogo časa je porabil celo na alarmnem sistemu, ki bi preprečil vlome v trgovine. Vse je kazalo, da se je Ryan res poboljšal.

Tedaj se je začela zanimati zanj skupina meščanov, ki so začeli delovati za njegovo pomiloščenje. Njih klic je bil: »Ryan se je poboljšal in če pride na svobodo, bo druge svaril pred rokovnjaškim življenjem ter tako mnogo koristnega storil za človeško družbo.«

In tako so končno vplivni ljudje dosegli, da je bil Ryan prost v juliju lanskega leta. Toda manj ko eno leto potem je bil Ryan mrtev, njegovo truplo preluknjano od policijskih svinčenk. V rokah je še krčevito stiskal $400.00, katere je pravkar vzel v neki vladni trgovini žganja. Mrtev je bil tudi policist John Lewis, ki je presenetil roparja pri delu. Lahko ranjena sta bila še dva druga policista, na katere je streljal Ryan.

Ko je policija streljala na maskiranega roparja, je pač malo slutila, da ima pred seboj toliko opevanega in poboljšanega Ryana, ki živi tako vzorno življenje v Torontu. Saj ko je prišel iz ječe, je kar deževalo od vseh strani ponudb za delo. Ryan je odločil in sprejel službo prodajalca avtomobilov, kar mu je prineslo več kot $500.00 na mesec. Njegovi bratje in sestre, ki so bili pošteni vse svoje življenje, niso toliko zaslužili. Govoril je, da bo spisal knjigo o svojem življenju, kjer bo dokazal, da se končno zločin res ne izplača. Zato so ga pa vsi visoko cenili kot izpreobrnjenega grešnika, ki je prišel na pravo pot. Časopisi so pisali samo lepe stvari o njem in celo v cerkvah so ga na prižnicah stavili drugim za zgled in pa za svarilo mladini. Ni čuda torej, da je imel tako lep uspeh pri prodajanju avtomobilov.

Par mesecev zatem pa so se kar naenkrat zopet pojavljali ropi v vzhodni Ontario in v Quebec provinci. V vsakem slučaju je ropar srečno odnesel pete.

Nekega dne je bil na kosilu pri svojem bratu. Po kosilu je omenil, da se mora sestati z nekim prijateljem, kateremu bo prodal avtomobil. Nikdar več ga ni bilo nazaj potem. Ryan se je res sestal s prijateljem, pa ne zato, da bi mu prodal avtomobil, ampak da bosta skupaj izropala vladno trgovino žganja v mestecu Sarnia. Ko sta prišla do trgovine, sta se oblekla v overalls in si nadela krinke na obraz. To je bilo šest minut, predno bi trgovina zaprla za ta dan. Ko sta stopila v trgovino, je Ryan zaklenil vrata za seboj. V prodajalni je bilo več strank in uradnikov. Roparj sta jih ustrahovala z samokresi. Postavila sta jih ob zid. Ryan je skočil čez ograjo in začel pobirati denar iz predala.

Prav tedaj e pa hotel v trgovino še neki pozni odjemalec, našel je vrata zaprta. Ker je pa vedel, da trgovina še ne more biti zaprta, je šel k vratom, kjer je bil stranski izhod iz prodajalne. Ta vrata so bila odprta in odjemalec je vstopil. Toda v tistem hipu je tudi skočil zopet ven in zaklical nekemu taksij vozniku, da so v trgovini roparji. Voznik je poklical policijo.

Policist John Lewis, ki je pravkar dokončal službo za isti dan, je hitel na lice mesta, ko je prišel klic. Ž njim so šli še trije drugi policisti. Lewis je vstopil v prodajalno s samokresom v rokah, toda napoti so bili ljudje, da ni mogel streljati na roparja. Takrat se je pa posvetilo iz Ryanovega samokresa. Ropar je štirikrat ustrelil na policista iz razdalje treh korakov in Lewis se je zgrudil na tla. Potem je pa streljal še na druge policiste in dva ranil. Nato sta skočila Ryan in njegov tovariš proti vratom, da bi uteknila. Toda predno sta dospela do vrat, so ju zadele številne krogle iz policijskih samokresov in oba sta se zgrudila mrtva na tla.

Takrat še ni nihče vedel, da je to tisti Ryan, ki se je tako svetniško »poboljšal«. V njegovem avtomobilu so pač našli vizitke z njegovim imenom, toda niti sanjalo se jim ni, da je to prav isti Ryan. Poklicali so policijo iz Toronta in ta je šele ugotovila, da je to isti Ryan, za katerega so se toliko trudili vplivni ljudje, da je prišel na svobodo. Takoj so preiskali tudi njegovo stanovanje, kjer so našli polno dinamita in nitroglicerina, mnogo orožja in drugih banditskih pritiklin.

Tisti, ki so se tako vnemali za njegovo oprostitev, so bili silno razočarani. Sodniki so izjavili, da je vsaka pomilostitev kaznenca nevarna in nespametna stvar. Zločinec, ki je enkrat obsojen, naj presedi svojo kazen.

In šele zdaj je Ryan dokazal, in to s svojo lastno smrtjo, da se zločin res izplača. Tudi je dokazal, da enkrat tat — vedno tat.

Prepričani, da so našli Atilov grob.

Več kot tisoč let so ljudje iskali bajne zaklade, ki baje leže zakopani v grobu največjega vojskovodje, ki jih je premogel svet — Atile, katerega so splošno nazivali šiba božja. Zdaj mislijo raziskovalci, da so našli grob Atilov v ogrski nižini, kjer je bil nekoč tok reke Tise. Kot pripoveduje legenda, so obrnili Atilovi vojniki strugo Tise v drugo smer, izkopali za nihovega kralja grob, kamor so ga položili z neizmernim bogastvom, nato pa zopet naravnali reko, da je tekla čez ta grob, da bo tako izbrisana vsaka sled za njim in da ne bo mogel nihče priti do zakladov v grobu.

Tisa je v teku štirinajsto let, kar je bil Atila pokopan, večkrat izpremenila svoj tok in tako zdaj mislijo raziskovalci, da so odkrili prav grob Atila, ali da je grob velikega vojskovodje kje tu v bližini, ker izkopali so na stotine zlatih in demantnih nakitov, poleg okostnjakov, o katerih sodijo, da so bili to vojniki, ki so bili položeni obenem z Atilom v grob. Med izkopninani so našli tudi denar, ki je bil kovan za Atilovih časov.

Pred kakimi 1500 leti, se je Teodozij II., bizantinski kralj, globoko oddahnil, ko je zvedel, da je umrl Ruas, kralj Hunov. Bizantinci so morali namreč vsako leto plačati Hunom davek v zlatu, 350 funtov vsako leto, da so jih pustili Huni ali Ogri v miru. Binzantincem se je silo zamalo zdelo, da morajo plačevati vojni davek divjakom, ki so prišli v Evropo iz Vzhodne Azije, pa si niso mogli pomagati.

Toda Teodozij se je motil, če je mislil, da bo zdaj kaj drugače. Vlado nad Huni sta prevzela Ruasova nečaka, Atila in Buda. Ko so prišli bizantinski odposlanci k Hunom, da izrazijo sožalje nad Ruasovo smrtjo, jih je Atila kaj neprijazno sprejel. Niti s konja ni stopil pred poslanci in ti so morali stati pred njim ter zreti kvišku v njegovo obličje.

Atila je bil bolj majhne postave, širokopleč in močan ko vol. Atila je bil vojak od nog do glave in je strastno ljubil boj. Atila je raztegnil svoje kraljestvo od reke Rene do Kaspiškega morja ter je vladal z železno roko. On sam je rekel, da je poslan z nebes, da uniči ta zlobni svet. Drugi pa, ki so čutili njegov bič na svojem hrbtu, so ga smatrali za samega peklenščka.

Kar je zasedel prestor, je venomer zbiral in kupičil bogastvo. Dobro je namreč vedel, da brez denarja ne more držati svojega vojaštva na vajetih. Kdor mu je plačal odkupnino, tega je pustil v miru. Kdor se je branil plačati, mu je pa enostavno vzel, in potem še razdejal vse. Razna mesta so mu plačevala odkupnino v taki vsoti, ki bi bila v teh časih enaka dvajset milijonov dolarjev ameriške veljave.

Eno leto pred smrtjo, se je pripetil velik dogodek v življenju Atile. Z več kot pol milijona vojakov je vpadel v Italijo in rušil pred seboj vse. Hotel je izropati Rim. Toda pred samimi vrati Rima, se je okrenil in odšel z vojsko v Nemčijo. O tem dogodku piše zgodovinar Demasus sledeče:

»Ko se je Atila bližal s svojo vojsko Rimu, mu je šel nasproti papež Leon I. v svojih najsijajnejši oblačilih. V Atilovem šotoru je prosil groznega vojskovodjo, naj Rimu prizanese. In Atila je brez vsega nadaljnega odšel s svojo vojsko izpred Rima. Ko so vprašali Atilo za vzrok te odločitve, je rekel:

»Ko je papež prosil, naj prizanesem Rimu, sem videl prav razločno, da sta stala ob njegovi strani dva moža v sijaji, ki sta držala meče v rokah in mi pomenljivo grozila.«

Ko je prišel v Nemčijo, je Atila miroval in njegova vojska je bila brez dela. Vojaki so postali nemirni in so zahtevali boja in plena. Tudi Atilovi generali so ga nagovarjali, naj popelje vojaka na boj, toda on jih ni poslušal. Radi tega, tako je domneva, so ga lastni vojaki umorili ponoči, ko je spal v svojem šotoru. Potem so pa vso krivdo zvrgli na Ildico, hčerko nekega nemškega kneza, ki si jo je vzel posili za ženo. V poročni noči da je Ildica zabodla Atilo, ko je ležal pijan na kožah v šotoru. Drugo jutri so Atilovi generali zaman čakali, da pride iz šotora. Ker so se ga bali motiti, niso šli v šator do večera. Šele zvečer so šli v šator in tam dobili Atilo v krvi, poleg njega je pa klečala Ildica — blazna.

Njegovi vojaki so nesli Atilovo truplo domov na Ogrsko, kjer so obrnili strugo reke Tise v drugo smer, v prejšnji strugi pa izkopali grob, kamor so položili svojega kralja. Pokopali so ga v treh krstah: zunanja je bila iz železa, druga lesena, in tretja, v kateri je ležalo truplo, iz čistega zlata. S krstami so položili v grob en bilijon dolarjev zlatnine, srebrnine in draguljev, kar, mislijo, je vredno najmanj en bilijon dolarjev današnje veljave.

Oni, ki z gotovostjo računajo, da bodo nekoč našli Atilov grob, menijo, da bodo ob njegovem okostnjaku našli okostje deklice, one nemške pricezinje Ildico, ki je v poročni noči zabodila strahovitega Atilo, pred katerim se je tresel ves tedanji svet, šibo božjo.

Čudaško življenje bogate starke.

Najbolj čudaška žena v državi Maine je oni dan dokončala svojo pot življenja. Policija je vdrla v njeno stanovanje v Rocklandu in našla Lucy Fansworth mrtvo na tleh. Zdravnik je rekel, da je umrla za srčno napako. V nekaj dneh bi bila stara 97 let. Bila je poznana kot jako bogata ter se meni, da je zapustila več kot milijon dolarjev. Vendar je vedno živela jako revno.

Z njeno materjo je njena rodbina izumrla. Bila je ena izmed šestih otrok v družini, toda vsi so umrli brez potomcev, živela je v hiši, katero je sezidal njen oče in ki je bila nekdaj krasna palača. Toda starka je ni popravljala in hiša je razpadala. Krasni in bogati zastori so segnili in padli na tla, kjer jih ni nihče pobral. Prahu in blata se je nabralo po tleh za več palcev. Končno je živela samo še v dveh sobah te velike hiše. Drugo pa je ostalo vse prazno.

Nihče ne ve natančno, koliko je bila starka vredna. Pred nekaj leti je neka newyorška banka oglašala, da se naj zglasi neka Lucy Farnworth za svojo vlogo, ki znaša $2,500. Očividno je starka pozabila nanjo. V Rocklandu je starka lastovala tri bloke na Main stritu in več hiš na drugih cestah. Poleg tega je lastovala še nekaj farm, par kamnolomov in številno lotov.

Nikdar ni najela kake pomoči. V njeni hiši ni bilo niti elektrike. Sosedje so jo videli ponoči, ko je hodila iz sobe v sobo, noseč v roki petrolejko. Nekoč jo je našla soseda na tleh, vso polito s petrolejem. Padla je na tla, ko je nalivala svetilko. Ko jo je soseda dvignila, je starka vpila: »Le zakaj me ljudje ne pustijo v miru! Vedno kdo škili name.«

Nekoč je naročila v mesnici za pet centov mesa za mačko. Toda kmalu zatem je naročilo preklicala, češ, da je medtem mačka ujela goloba. Večkrat je prišla v mesnico in prosila za košček mesa, rekoč, da bo za mačko, dasiravno so vsi vedeli, da nima nobene mačke v hiši.

Hišo, v kateri je prebivala, je podedovala po svojem bratu. Toda ker je ni nikdar popravljala, so bile končno že same razvaline, brez vsake vrednosti. — Njena sestra ji je zapustila hišo v Bostonu. Pa ni šla niti pogledat hiše. Nekoč se je pripeljal pred to hišo velik truk in naložili so vse, kar je bilo kaj vrednosti. Nihče ni vedel, kdo so bili ti ljudje.

Za to hišo so ji ponudili $30,000, toda je ni hotela prodati. Za hišo na Main stritu ji je nekdo ponudil $29,000, čeprav hiša ni bila vredna več kot $200, pa je bil toliko več vreden lot. Toda starka ni hotela slišati, o kupčiji. Ker so hiše razpadale, jih je mestna oblast več podrla. Toda za zemljišča je stalno plačala davek.

Nekoč se je sprla s sosedom, pa mu je napravila 12 čevljev visok plot ob hiši. Končno se je dala pregovoriti, da ga je odrezala na šest čevljev.

Ko je eden njenih bratov umrl, ji je ta zapustil tudi vse konje. V oporoki je označil, da mora ostati do svoje smrti tudi konjski hlapec, ki je skrbel za konje in ki je bil nekoliko pohabljen. Lucy mu je dovolila, da je spal v hlevu in mu je tudi dajala živež. V kratkem času so pa vsi konji poginili in ljudje so tudi govorili, da hlapcu ne daje dovolj hrane. Zdravstvena oblast je preiskovala, toda ona je trdila, da mu daje hrano. Oblast je pa odločila, da se ga pošlje v sirotišnico. Dobili so ga v hlevu, globoko zakopanega v senu. Okrog je bilo vse polno oglodanih kosti, toda nobene posode. Zgledalo je, kot bi bil to brlog lačnih volkov. V razcapani obleki je imel vse polno nadležnega mrčesa. Predno so ga mogli sleči, jim je v rokah umrl.

Lucy Farnsworth je bila vedno čedno oblečena, toda njena obleka je bila kupljena še pred 50 leti. Vsaj kroj je tako kazal. Kljub visoki starosti je lahko brala brez očal.

Nek finančnik jo je nekoč prosil $25,000 na posodo, proti dobri varščini seveda. Šla je v svojo spalnico, prinesla star čevelj in rekla finančniku, naj vzame iz čevlja tistih $25,000. Finančnik je pozneje pripovedoval, da je še precej »drobiža« ostalo v čevlju, čudno je, da ni bilo pri nji nikdar vlomljeno, ali da bi jo kdo umoril in ji pobral denar, čeprav je bilo splošno znano, da iz vseh knjig v njeni knjižnici gledajo ven bankovci.

Njen oče je bil rojen v Waldobro leta 1815. Ustanovil je neko vodovodno družbo in skozi 25 let je imel vsak dan $100.00 dohodkov. Vse to veliko premoženje bo zdaj zasegla vlada, ker ni nobenih sorodnikov in tako je starka skoparila in živela v največji revščini za druge, mesto da bi si v življenju privoščila vsaj dostojno življenje in storila svojemu bližnjemu kaj dobrega, da bi ji bil vsaj kdo na svetu hvaležen.