Kako rokodélski stan na boljši pripraviti
| Kako rokodélski stan na boljši pripraviti anonimno |
| |||||||||||||
Časopis „Austria“ o tem téle resnične besede piše: Pomnoženje in poboljšanje šol v našim cesarstvu je eden nar poglavitniših pripomočkov, stan rokodelcov in obertnikov poboljšati. Vsaka nova rokodelska in obertnijska šola je nova zmaga narodove pridnosti. Mnogo rečí se je že svetovalo v prid rokodelstvu – vedno pa ostane pervi in poglavni pripomoček dobro podučenje mladine. Omíka glave in serca je podlaga zaúpanja in prijaznosti eniga človeka do druziga, – kjer pa te omike manjka, tam je nezaúpljivost, ktera vedno razdira stanovitno združenje. Neúmen človek, ker je zavolj neumnosti večkrat goljufan bil, voha povsod goljufijo, misli da ga hoče vsak oslepariti, da ga vsak zaničuje, čeravno ni taka. Sicer malopriden in hudoben človek pa misli, da je vsak tako malopriden, kakor je on, in tudi nikomur prav ne zaupa. Kar pa rokodelsko in obertnijsko omiko in prebrisnost zadene, ne more nihče terjati, da bi priden in umen delavec, s takim, ki nič ne vé in nič prav ne zna, pri eni mizi sedel. Združenje neomikaniga rokodelca z omikanim tedaj nič ne veljá – take španovíje so slabe, ker to, kar omikani pridobí, bedák pogubí, – kmalo se razdêre taka združba.
Poglavitni pripomoček rokodelstvo na boljši stan pripraviti je tedaj omika, to je, razjasnjenje glave, požlahnjenje sercá, pravo podučenje v rokodelskih vednostih; iz tega izvira zastopnost v rokodelstvu, redovnost v delu, delavnost, varčnost, zmernost.
Poglejmo okrog, in vidili bomo, da so nekteri rokodelci in obertniki svoje rokodelstvo in obertnijo o poslednjih letih na čudovito visoko stopnjo povzdignili; ali tacih ni veliko; večína drugih pa je ostala tam, kjer so njih predniki bili. Rokodelske in obertnijske vednosti so se tedaj bolj na visoko povzdignile, kakor da bi se bile po širokim (med večíno ljudstva) razširile.
Ljudske šole so že veliko k splošni omiki ljudstva pripomogle, pa še vse premalo. Rokodelske šole, patenti, častne daríla, obertnijske razstave niso nič kaj zbudile množine manjših rokodelcov, ki le za vsakdanji kruh delajo.
V izreji dobrih rokodelcov so tedaj nar veči napake iskati. Izpraševanja za take, ki hočejo mojstri ali podmojstri (kseli) postati, so večidel slabo vredjene, – nad podukam učencov se vse prenemarno čuje; učenec je popolnama v rokah svojiga mojstra, in namesto da bi ga le za delo svojiga rokodelstva imel, mu mora njegove otroke pestovati, gospodinji ali kuharci v kuhinji streči, sedaj po to, sedaj po uno reč letati i. t. d. Tako preživí učenec svoje učenske leta, – in kadar postane podmojster, ni v svojim rokodelstvu prav izurjen, in še večidel tudi sicer vès popačen. Kakošen mojster bo enkrat tak fant! Da se Bogú usmili! sam sebi, svoji družini in celi soseski v težavo in škodo.1
Prave omíke se nima nobena dobro vredjena deržava bati, ker prava omika je podlaga dobriga stanu vsaciga ljudstva, je kapitál, ki dobre obresti (činže) dajè. Brez omíke pa ni nič, kakor revšina in siromaštvo, ker omikan človek neomikanimu vedno dobiček spred ust jemlje.
1) Županije zlasti v mestih bi mógle vso svojo skerb na zlo zanemarjene rokodelske učence obračati, in mojstram ojstre postave dati, kako nad podukam učencov čuti. Rokodelsk učenec ni samo hlapec mojstra, ampak je úd velike deželne družine, kteri zna enkrat v prid, pa tudi v veliko težavo in škodo biti. Dobre učence izrediti, se mora za poboljšanje mojstrov skerbeti. Vred.