Kako se je ženil Peter Zlatič
| Kako se je ženil Peter Zlatič K. Dvorjanec |
| |||||||||||||
Ni dolgo tega kar sem prejel iz prijazne goriške okolice list, kateremu je dragi prijatelj dodal tole: »Še nekedo te pozdravlja. Kaj misliš, kedo? Vgani! Ne pojde, kaj ne! Zato pa kar naravnost povem: Peter Zlatič. Večkrat me je povpraševal o tebi. Ko sem mu pa zadnjič povedal, da ti mislim v kratkem pisati, me je naprosil, naj ti izročim njegov pozdrav. In to željo sem mu sedaj srčno rad spolnil.«
Nasmehnil sem se, ko sem prebral te vrstice, potem sem se pa zamislil v preteklost in vzbujali so se mi razni spomini. Največ so se mi pa misli mudile pri tebi, Peter Zlatič. Ni čuda torej, da sem se domislil tudi tega v tvojem enoličnem življenju tako izrednega dogodka, katerega hočem sedaj pripovedovati. Ne mislim pa tebe, dragi Peter, s tem žaliti, saj tega tako ne boš nikoli bral, ker brati ne zna; ako bi se pa vender kedo našel, ki bi ti vtegnil to povedati, ne bodi nevoljen, ker raznašam tvoje skrivnosti po svetu, temuč potrpi in bodiva še nadalje prijatelja.
Potrebno je najprvo, da se z našim Petrom nekoliko seznanimo. Koščena, nekedaj visoka, čvrsta in krepka postava se je pod težo let in vsled bolezni sključila. Hrbet se mu je skrivil, glava mu sili naprej; leva noga, na kateri ima hudo rano vže dolgo vrsto let, se mu je skrčila tako, da se le s težavo s pomočjo močne palice šepavo pomika okrog domovja Somrakove grajščine, kamor je prišel še deček štirinajstih let in katere ne bo zapustil, dokler ga ne poneso v hladni grob. Grajščak Somrak je dobra duša. »Ako je bil pri hiši v mladih krepkih letih, zasluži, da ga imam tudi sedaj, ko so mu moči opešale,« tako mi je rekel, ko sva o neki priliki govorila o Petru. Suhi, koščeni obraz našega Petra nima nič posebnega na sebi. Tak je, kakeršnih navadno mnogo srečavamo v vsakdanjem življenju. Precejšen nos, ki zvedavo gleda v svet, in še vedno bistre oči dajejo celemu obličju nekaj šaljivega in lokavega. Posebno bistroumen naš Peter nikoli ni bil; splošno je znano po celi okolici, da ga mati narava ni obdarovala s posebno razumnostjo, da ne rečem z modrostjo.
Peter Zlatič sicer ne pomni dneva svojega rojstva – saj smo v tem oziru vsi enaki – , vendar ti bo na večkratno povpraševanje, posebno če sta si kaj bolj na roko, povedal, da je pred dobrimi šestnajstimi leti videl Abrahama. In to je vže nekaj.
Vsakedo ima svoje posebnosti, čudno bi bilo, ako bi bil Peter brez njih. Vajen vednega dela ne more mirovati še sedaj, ko so mu moči skoro docela opešale. Če druzega opravka nima, se pa huduje nad kokošmi, ki pridno razkopavajo gredice po grajskem vrtu. Najbolj prijetna pa je našemu Petru solnčna gorkota. V najhujši vročini bi presedel gologlav cele ure na solncu. Gologlav pravim; Peter Zlatič namreč v domačem obližju nikoli ne nosi klobuka. Še celo v cerkev, no pa saj je prav blizu, hodi gologlav. Kar pomnim sem samo enkrat videl Petra s klobukom na glavi. Takole je bilo.
V jeseni so orehe otepali. Peter, ki je moral biti povsod prvi, bi bil kaj rad pobival, pa si le ni prav upal v gosti orehov dež. Kaj stori? Stopil je v malo poslopje, kjer so stanovali grajščinski hlapci, in se kmalu vrnil s trdim visokim klobukom, ki se je nekedaj šopiril na glavi grajskega kočijaža a sedaj vže precejšnje številu let vživa zasluženi pokoj. S tem klobukom na glavi se Peter zapodi tja, kjer so orehi najgosteje padali. Zadovoljno se je smejal svoji prebrisanosti, ko so debeli orehi bobnali po trdem klobuku.
Sključen in oslabel starec je sedaj Peter Zlatič, ali nekedaj je bilo drugače. Močan in krepak je bil da malo tacih. In v onih mladostnih letih se mu je vzbudilo po družici življenja hrepeneče srce.
Lepega majnikovega jutra sta peljala veliki Samrakov hlapec Štefan in Peter Zlatič nekaj vreč žita v Gorico na prodaj. Čila konjiča sta v lahkem teku dirjala po gladki cesti. Peter je sedel zadaj, malomarno gledal za vozom se dvigajoči prah, opazoval v mesto hiteče ljudi in vozove, katere sta prehitevala, in včasih je splavalo njegovo oko tja gori na strmo Sv. Goro, kjer tako radi iščejo romarji iz vseh krajev pomoči pri ljubi nebeški materi, devici Mariji. Kar se voz vstavi pred veliko hišo poleg ceste.
»Čakaj, Marijanica, se boš peljala. Kaj bi hodila peš, ker lahko k meni prisedeš, nagovori Štefan mlado deklico, ki se je pred hišo poslavljala od matere.«
»Saj res, stric,« pritrdi dekle.
»Glej, kakor nalašč,« se oglasi mati Gričarica na hišnem pragu.
»No, Peter, gani se, gani in pomagaj Marijanici,« opozori Štefan ne posebno prijazno Petra. Ta pa si ni dal dvakrat reči. Ko bi trenil je bil pri Marijanici, vzel košarico in jo posadil na voz, potem se pa prijel z levico za ročico in nastavil žuljavo desnico, da je dekle stopilo na njo in si pomagalo na voz. V kratkem je sedela Marijanica poleg svojega strica.
»Srečno! Pa dobro opravi,« je še zaklicala Gričarica svoji mladi hčeri in voz je zdrdral proti Gorici.
Peter se sedaj ni več zmenil ne za ljudi, ne za lepo v novo, zeleno in pisano obleko odeto naravo. Nepremično je gledal v brdko Marijanico in se zadovoljno smehljal.
»Kakšen opravek pa imaš v mestu, Marijanica?« povpraša Peter.
»Nekaj malega bom nakupila, Peter, druzega nič posebnega.«
»Marijanica, ti si tako dobra, kupi še meni kaj malega,« prosi Peter in sladak smeh se mu je razlil po obrazu.
»Sam greš v mesto, pa mene prosiš, kako je to? No, pa ti bom vse eno nekaj prinesla, če si kaj priden.«
»Priden pa priden« pristavi Stefan »priden, priden – pa še kako, seveda – pri skledi.«
Peter je umolknil; in ni mu bila všeč Štefanova opazka. Tudi Štefan in Marijanica nista mnogo govorila. Naglo so bili v predmestju. Deklica se ni hotela s takim vozom voziti po mestu, zato je pri prvih hišah stopila z voza. Peter jej je podal njeno košarico, pogledal jo kar največ prijazno in rekel: »Pa ne pozabi na dano besedo.«
Peter je bil tisti dan jako zamišljen, nobeno delo mu ni šlo od rok, vse kar je storil, je bilo narobe. Štefan se je temu čudil in se hudoval nad njim. Peter se za vse to ni dosti zmenil. Njegove misli so se mudile le pri Marijanici, pa sam ni vedel zakaj. Nekaj do sedaj neznanega, sladkega in vender negotovega je čutil v svojem srcu. Tudi večerja mu ni dišala; parkrat je zajel, odložil žlico in šel na vrt. Položil se je v mehko travo, gledal v jasno nebo ter prešteval svitle zvezde, ki so tako ljubko migljale visoko gori na nebu. Pri tem se je čutil samega, zapuščenega. Nikogar nima na svetu. Starišev ni nikoli poznal, brata ali sestre ni imel. Milo se mu je storilo, ker je sam, tako sam! Tedaj mu je pa zopet ušla misel na Marijanico, ki je tako dobra in prijazna, vsi drugi pa tako osorni. Premišljal je in premišljal, in zasvetilo se mu je nekaj v glavi. Razveselil se je in tiho sam pri sebi spregovoril: »Nič več ne bom sam, oženit se bom, Marijanica bo moja žena.«
Kjer stoji sedaj mogočni Gričarjev dom, je bilo pred leti vse drugače. Mala, slaba hišica, lesen hlev in njivica, to je bilo vse imetje gospodarja Gričarja, ki se je v potu svojega obraza doma in pri drugih gospodarjih trudil za vsakdanji kruh. Pa dolgo ni trpelo tako; tudi Gričarja je sreča obiskala. Zadel je srečko in prejel prvi dobitek. Vesel se je vrnil iz mesta, preštel na mizi tisočake in poln nepopisne radosti rekel svoji ženi: »Hvala Bogu, da se je tudi na me ozrl. Od sedaj bomo drugače živeli.«
Res je bilo tako. Sezidal si je lepo, prostorno hišo, napravil gospodarska poslopja, kupil obširno posestvo, upravil gostilno in pričel na debelo tržiti z vinom. Dobro mu je šlo, sreča mu je bila mila; imetje se mu je vedno množilo. Pa pri vsem bogastvu ni pozabil na prejšno siromaštvo. Varčno je gospodaril, rad dajal siromakom, podpiral potrebne in hvalil Boga vesel, da more drugim v zadregah pomagati.
Pri velikem posestvu je potreboval Gričar obilo delavnih rok. Zato je večkrat vabiI svojega brata Štefana, velikega Somrakovega hlapca, naj pride k njemu, ki ima vsega dovolj, rekoč: »Kaj bi se ubijal pri tujih ljudeh.« Toda Štefan ni hotel o tem ničesar slišati. Privadil se je na grajščini, kjer je bil od mladih nog, težko bi jo bil zapustil. »Poznejša leta, ko se bom postaral; takrat se vama bom priporočil, ako me bosta hotela; sedaj ne morem iti od Somraka.« Tako je navadno odgovarjal Gričarju; nikakor se ni dal pregovoriti in je trdno ostal pri svojem sklepu.
Sreča navadno ni stanovitna; tudi Gričar je ni dolgo vžival. Prehladil se je in pljučnica ga je spravila naglo pod zemljo. Veliko premoženje je zapustil ženi in edinemu otroku, tedaj komaj šestletni Marijanici.
Še dokaj mlada in bogata vdova je imela kmalu po moževi smrti veliko snubačev, pa vsacega je odločno zavrnila, kakor hitro je izvedela njegovo namero. Priprosta pa poštena žena, plemenitega krščanskega srca, ni mogla in ni hotela pozabiti rajnega moža, s katerim jo je vezala vzgledna zakonska ljubezen. Sklenila je ostati vdova in živeli le Bogu in svoji mladoletni hčerki Marijanici. Dala jo je nekaj let v samostan, kjer so jo pobožne nune dobro vzgojile in jo izučile v vseh za dobro gospodinjo potrebnih vednostih.
Leta so naglo potekala. Marijanica je zrastla v krepko dekle in pridno pomaga ljubljeni materi, ki ima nad njo veliko veselje in pazi na njo kot na punčico svojega očesa. Pa ne le mati, ampak vse ima rado krepostno, proti vsakemu v pravi meri prijazno Marijanico. Ni čuda tedaj, da jo je tudi Peter Zlatič spoštoval bolj ko vse druge ljudi na svetu.
V nedeljo popoldne po onem dnevu ko so se naši znanci peljali v Gorico, je stopil Peter Zlatič k svojemu gospodarju, grajščaku Somraku, in ga prosil nekaj denarja. »Kaj pa boš rabil denar, Peter?« se je zavzel Somrak. »V Gorico pojdem malo pogledat, zato je dobro, da imam kaj okroglega pri sebi. Morda bom kaj potreboval; človeku se vse primeri.«
Somrak se je silno čudil, da hoče iti v Gorico Peter, ki vedno doma tiči. Nikakor mu to ni hotelo iti v glavo. Ni se branil, dal mu je nekaj drobiža.
Peter, vesel, da je pri gospodarju tako dobro opravil, jo je mahnil naravnost proti Gričarjevi hiši. Gričarica in hči sta bile same doma, ko je prišel Peter. Nista se malo čudili pri Petrovem prihodu.
»Dober dan, mati Gričarica, dober dan, Marijanica!« pozdravi Peter.
»Bog daj, Peter,« odzdraviti obe.
»Kako je to, Peter, da si vender enkrat prišel k nam?« vpraša Marijanicia.
»Glej jo no, kaj res ne veš, po kaj sem prišel? Pomisli malo, Marijanica.«Pri tem je naročil merico vina.
»Kaj res ne moreš vganiti?«
»Ah, sedaj pa že vem! Obljubila sem ti, da ti bom nekaj kupila, kaj ne? Takoj prinesem.«
Dekle je odhitelo, pa se kmalu vrnilo in dalo Petru čedno podobico sv. Petra, njegovega patrona.
»Ah, kako je lepa,« je hvalil Peter ves prevzet velikega veselja, »kako si dobra, Marijanica!«
Pogovarjali so se o vsakdanjih rečeh. Peter Zlatič je bil dobre volje. Pridno je pil in naročal merico za merico. Močna rebulja iz prijaznih goriških Brd mu je polagoma zlezla v lase. V takih razmerah se pa človek marsičesa domisli. Tudi Petru so vinski duhovi navdahnili novo misel. Zahteval je smodko. Takoj mu je Marijanica prijazno postregla. Peter do tistega dne še nikoli ni kadil; naravno je torej, da ni znal dobro rabiti smodke. Vzel je prvo, ki mu je prišla pod roko, vtaknil debeli konec mej zobe in hotel na drobnem prižgati. Že četrta vžigalica je zgorela, smodke pa le ni prižgal.
»Marijanica, ta smodka ni za nič, noče goreti.«
Sedaj sti ga še le pogledali mati in hči. Peter je vlekel na vse pretege, da mu je sape zmanjkovalo, stiskal in grizel je smodko, da so se mu sline cedile. Glasen smeh je posilil obe, ko sti spoznali Petrovo zadrego.
»Kako pa delaš, Peter?« je vzkliknila Marijanica vsa v smehu.
»Tako ni prav. Čakaj, na, tu imaš drugo.«
Deklica je izbrala drugo smodko, ročno odrezala konec in dala Petru rekoč: »Tako se mora, vidiš. Sedaj pa prižgi na tem koncu.«
Petru se je sedaj posrečilo. Zadovoljen je spuščal goste dime v zrak.
Ne dolgo na to je Marijanica odšla na deklin klic v kuhinjo. Peter je ostal sam z Gričarico. Tako se mu je ponudila prilika, da odkrije Gričarici svoje želje. »Trčiva no, mati Gričarjeva, na vaše zdravje, Marijanično in pa moje,« se je oglasil Peter, izpil in prazen kozarec postavil na mizo. Po kratkem molku prične:
»Ej, mati Gričarjeva, kako vam je dobro. Lepo domovanje, veliko posestvo, pa kaj bi našteval! Kratko vsega imate dovolj.«
»Res je, hvala Bogu! Ne morem se pritoževati,« odvrne Gričarica.
»In poleg vsega tega imate še dobro hčerko, da je ni take v naši okolici. Samo še nekaj pogreša vaša hiša!« Bistro je pogledal pri teh besedah Gričarico.
»Kaj misliš?«
»Tak dem ne more biti brez možkega. Moža manjka vaši hiši, pravim moža gospodarja.«
»Vse bo prišlo ob svojem času, ako je tako božja volja. Marijanica je v letih. Ako se hoče možiti, naj se, jaz jej ne bom branila.«
Nastal je zopet molk. Peter ni vedel kako bi nadaljeval. Zopet je krepko potegnil iz polnega kozarca.
»Kakor sem rekel, blagor vam. Jaz sem pa tako sam, od vseh zapuščen, nikogar nimam svojega, nobenega pravega prijatelja ne poznam, skoraj vse me zaničuje, le vi ste prijazni z menoj.«
»Kaj pa da, Peter, saj se že dolgo poznamo. Ali ne?«
»Glejte, mati Gričarjeva ko sem tako premišljeval svoje žalostno stanje, sem sklenil, da mora biti odslej drugače, da drugače. In veste, kaj sem sklenil?«
»Radovedna sem, kaj mi boš povedal?« »Veste, mati Gričarjeva, ne morem in nočem biti več sam, oženil se bom.«
Žena se je nasmehnila.
»Na ženitnino me boš gotovo povabil, kaj ne? – Če veš, da je tako prav, se pa oženi. Star si dovolj, močan in krepak si tudi.«
»I, kaj bi tisto! Ne da bi se hvalil, vender moram pritrditi vašim besedam. Priden delavec sem, da se ne vstrašim vsacega. Nekaj denarja imam tudi. Še vedno hranim srebrni križavec, katerega so mi darovali birmanski boter, in nekaj starih srebrnih dvajsetič. Sicer ni ravno posebno veliko, vender je toliko, da bo lahko vsaka nevesta vesela. Ali ni tako, mati?«
Gričarica mu je s smehom pritrjevala.
»Sedaj vam bom pa nekaj povedal. Vi ste tako dobra žena, tako dobra gospodinja, zato vam pa ne privoščim kakega slabega zeta. In ko sem to premišljeval, prišla mi je dobra misel, in to vam sedaj povem. Kaj ne, da vam lahko povem?«
»Le povej, le povej,« silila ga je gospodinja.
Glejte, mati Gričarica! Kakor sem rekel, krepak in dober delavec sem, da me ni vsacega sram, in tacega zeta privoščim vam. Dajte meni Marijanico za ženo.«
Peter je vprl oči v mizo, kozarec vrtil mej prsti in v strahu pričakoval odgovora. Sila neprijetno so zadele zadnje besede Gričarico. V spodnjo ustnico se je vgriznila, v srce jo je zazeblo. Da bi njeno lepo, mlado, dobro vzgojeno in bogato edinko snubil siromašen hlapec, to se ji je zdelo vender odveč. Toda naglo jo je potolažila in pomirila misel, da Peter ni posebno pameten, da ga imajo celo vsi za slaboumnega. In s takimi ljudmi je imela Gričarica posebno usmiljenje. Nikoli ni nikomur rekla žaljive besede, zlasti je bila proti takim posebno prijazna. Tako tudi P etra ni hotela žaliti z ostrim odgovorom, ki jej je bil že na jeziku, ampak premagala se je in rekla snuje:
»Tega ti pa ne morem obljubiti, povprašati moraš Marijanico samo.«
Priprosti Peter seje hotel prikupiti Gričarici.
»Priden bom, mati, še bolj ko sem bil do sedaj, ako mi daste Marijanico. Storil bom vse kar boste hoteli. Pa še nekaj sem pozabil povedati. Pri nas imamo mladega oslička. Tako lep je, da bi ga kar zmirom gledal. Še ko je bil prav majhin, ga je grajščak Somrak meni obljubil. Jaz ga bom vzel seboj in ko dorasta, vas bom peljal ž njim, kamor boste hoteli.
Žena seje Petrovi priprostosti srčno smejala in tudi Peter jej je pomagal. V tem se je vrnila Marijanica.
»Kajne da, Marijanica!« jej kliče Peter nasproti.
»Kar tako meni nič tebi nič ne morem pritrditi, kdo bi mačka v vreči kupoval? Najprvo povej, potem dobiš odgovor.«
»Z materjo sva ravnokar o tebi govorila. In jaz sem jih prosil, da bi mi dali tebe za ženo. Kajne, Marijanica, da boš rada v to privolila.«
Pri teh besedah je molil žuljavo in okorno desnico proti Marijanici. Dekletov obrazek je zalila rdečica.
»Na tako vprašanje ne morem takoj odgovoriti. Premisliti moram in ti boš čakal odgovora!«
Odšla je in tisti večer je Peter ni več videl. Poznala je sicer dobro ubogega Petra, bila je dobro vzgojena, ni imela ošabnega ponosa, kakoršnega imajo navadno bogate mladenke, pa vender jo je bilo sram bedastega hlapca, zelo je bila vžaljena.
Dolgo se je Peter zamudil pri Gričarici. Zvezde so migljale na nebu, ko je dobre volje, da še nikedar tako, korakal proti domu. In kako bi tu li ne bil vesel, ko so mu napajali dušo sladki občutki srečnih bodočih dni. Mati ni sicer ničesar obljubila, nasprotovala pa tudi ni. In Marijanica? Ta je pa gotovo na njegovi strani, saj je bila ž njim vedno prijazna in danes mu je celo podarila podobico krstnega patrona, sv. Petra. Že je v duhu gledal lepo prihodnost, ko bo na strani dobre Marijanice gospodaril na bogatem Gričarjevem posestvu in se vozil z mladim osličem.
V take misli zatopljen je prišel do razpotja, kjer cesta zavije za nizkim gričem proti Somrakovi grajščini. Postal je, ozrl se nazaj proti Gričarjevi hiši, kjer je svitlo gorela luč. Srečni Peter je dal duška svojemu veselju; glasno je zaukal, da je odmevalo v nasprotnem gozdiču.
Nekaj dnij na to so imeli pri Gričarjevih snubca. Valentin, sin bogatega trgovca Koščaka, se je oglasil in prosil Marijanico v zakon. Materi je bilo povolji in tuli hčerka je bila vesela mladega in splošno priljubljenega Valentina. Pri Koščakovih in Gričarjevih so se že pričeli pripravljati na ženitnino. Vse je o tem govorilo, le Peter Zlatič ni še o tem ničesar vedel.
V nedeljo popoldne sta se še oglasila pri Gričarici oba Koščaka, oče in sin, da se dogovorijo zadnje stvari. V živem pogovoru so bili, ko se odpro vrata in vstopi Peter Zlatič. Gričarici nisti bili veseli Petrovega prihoda. Gospodinja mu je hladno odzdravila, postavila pred njega zahtevano merico vina, dalje se pa ni za njega zmenila.
Dobre volje je prestopil Peter prag Gričarjeve hiše, ali ta ga je kmalu zapustila. Sam je sedel pri stranski mizi, zapalil smodko, gledal žalostno za kolobarčki tabakovega dima, prave podobe namišljene prihodnje sreče, ter včasih jezno švignil z očmi k mizi, kjer so sedeli oče Koščak, Valentin, Gričarica in Marjanica.
Čas je naglo potekal; mrak je legal na zemljo. Koščakov hlapec je na gospodarjevo povelje napregel in prišel povedat, da je voz pripravljen. Koščaka sta vstala. Oče se je pogovarjal z Gričarico, Valentin se je pa poslavljal od neveste Marijanice. V Petru je vse vrelo. Ko pa vidi, da sta si Valentin in Marijanica segla v roko, plane po koncu, stopi k Valentinu in mu srdito reče:
»Pusti jo. Spravi se ven, tu nimaš ničesar opraviti.«
Valentin je poznal Petra in mu ni zameril. Na pol v smehu ga je zavrnil.
»Pameten bodi, Peter. Mirno sedi in pij.«
»Pusti jo, pravim.«
»Peter ali si ga danes malo preveč pil?«
»Nič pil. Pusti jo, rečeni zadnjič, če ne … Marijanica je moja nevesta, da veš.«
»Peter, tebi se meša?«
Tedaj pa Peter zamahne s koščeno roko; zadel bi bil Valentina na glavo, ako bi se ne bil vmaknil. Sprevideli so, da se Peter ne da vtolažiti; torej namigne stari Koščak svojemu hlapcu in Peter je bil na prostem, da sam ni vedel kedaj. Razjarjen se je vračal domu. Pogosto se je vstavil, govoril sam seboj in stiskal pesti.
V nedeljo na to sta bila vže Valentin in Marijanica prvič oklicana. Gospod župnik je na koncu pristavil običajno opazko: »Komur je kak veljaven zadržek znan, naj ga naznani.«
Peter je poslušal in debelo gledal pred se; še le sedaj se mu je razjasnilo, še le sedaj je vedel, pri čem da je. Nikakor se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi kedo drugi dobil Marijanico. Čim bolj je na to mislil, tem bolj je bil o tem prepričan. Vsled tega pa tudi ni mogel mirovati. Takoj po sv. maši se je oglasil pri župniku in mu v okornih, pretrganih besedah povedal to, kar je bilo po njegovih mislih zadržek.
Župnik, gospod Matevž, je bil častitljiv mož, sivolas starček močne, visoke postave, dober dušni pastir svojih ovčic. Vse ga je častilo in ljubilo kot svojega skrbnega očeta. Pa temu se ni čuditi, saj že nad 40 let opravlja v tej fari vzvišeno duhovsko službo.
Gospod Matevž je mirno poslušal Petrovo pritožbo in ga prijazno učil, opominjal in prepričeval ; toda Peter ni bil zadovoljen. Dobri gospod je to takoj uvidel, ostro ga je prijel in posrečilo se mu je, da je Petra vsaj na videz potolažil.
Domu grede je Peter zopet postal na ovinku, kjer je ono nedeljo tako veselega srca zaukal. Zopet se je ozrl tja proti Gričarjevem domu. Toda kaka razlika! Vse lepe podobe srečne prihodnosti so splavale po vodi. V grlu ga je nekaj tiščalo in solza se mu je potočila po zagorelem licu.
Nekaj dnij potem so imeli poroko. Vse je bilo na nogah, vse je hitelo gledat nevesto Marijanico, ženina Valentina in dolgo vrsto svatov, samo Peter je ostal doma. Gori na hlev je zlezel, zaril se v slamo in godrnjal: »Ves svet je goljufija, sama laž in hudobija.«