Kako se je Joško ženil
| Kako se je Joško ženil Severin |
| |||||||||||
Prijatelj Joško je bil dober človek, zelo vztrajen, a silno neizkušen. Zaradi svoje neverjetne naivnosti je dal mnogokrat povod, da so hudomušni kolegi ž njim brili svoje norce.
Bil je sin ubogih staršev iz Trsta. Oče, delavec na pristanišču, in mati, sta želela, da bi Joško postal duhovnik. Gojila sta to željo iz egoizma, kot je trdil Joško. Hotela sta pri njem, ko postane župnik, udobno preživeti svoja stara leta. Mogoče pa je oče v istini želel, naj bi se sin povzpel do boljšega kruha, kot ga je užival sam.
Fantiča so tedaj dali v šolo in neprestano priganjali k učenju. In res, Joško se je učil in gulil, tako da je bil, dasi netalentiran, iz gole pridnosti vedno odličnjak. V dobesednem učenju jo videl svoj ideal tudi še na univerzi.
Vstopil je v semenišče, a že čez pol leta ga je ostavil in prišel na Dunaj študirat medicino. Starši niso bili s tem nič zadovoljni. Podpirati ga niso mogli, a k sreči je imel štipendijo še izza gimnazije ter je pri raznih podpornih društvih dobival še toliko, da je izhajal.
Seveda ono učenje, ki ga je gojil popreje, ni bilo ugodno; še ga je držalo precej časa nad vodo in omogočilo teoretske izpite, a pri praktični izkušnji iz kirurgije se je izkazalo kot povsem neprimerno. Naš Joško je tedaj sijajno pogorel.
Ker pa je imel le še eno leto nad absolutorijem štipentij, bi bil ostal sedaj v največji stiski. Baš za dovršitev študij mu je bilo najbolj potrebno denarja! Prišla mu je tedaj na misel ženitev. Žena mu naj donese toliko dote, da doseže svoj cilj!
Poznal je v Trstu bogatega, sodarja, ki je imel hčer edinico. Joško nam je sam pripovedoval, da je vzel dva moža kot svedoka s seboj in šel k sodarju ter mu stavil ponudbo: Ako mu da gotovo vsoto, s katero se preživi še eno leto na Dunaju, da dovrši doktorat, tedaj vzame njegovo hčer.
Ta kontrakt je bil sklenjen in zaroka praznovana. Joško je nato nadaljeval svoje študije, a omenjena nezgoda ga je tako oplašila in zamudila, da tudi v tem roku ni prišel do cilja, dasi se mu je precej približal.
Starši pa niso bili nič kaj zadovoljni z Joškovo namero, kajti upanje, da bodo dobro preskrbljeni za starost, jim je zdaj splavalo po vodi. Ko so prišle počitnice, je Joško seveda hotel iti v Trst, a ne k staršem, temveč k nevesti. Domu pa je pisal, da ostane na Dunaju, kjer ima dosti učenja.
Mene, dasi starejšega, se je – sam ne vem zakaj – oklenil s posebnim zaupanjem, in ker sem, stara hiša, ostal čez počitnice na Dunaju, me je prosil, naj včasih pogledam na njegovo stanovanje, in ako dobim kako pismo, naj ga pošljem za njim.
Ko grem zopet enkrat po kosilu pogledat, dobim tam dopisnico. K sreči sem znal italijanski in iz nje posnel, da pride mati že drugega dne obiskat na Dunaj sina. Ta bi bila lepa, ako bi me sreča ne bila zanesla tja! Da rešim Joška, hitim na brzojavni urad in mu sporočim materino nakano. In tako sta se drugega dne mati in sin vozila na Dunaj v istem vlaku, seveda vsak sam zase; Joško v velikem strahu, da ga mati spotoma ne opazi. Dospevši na Dunaj, skoči iz voza ter se postavi, kakor bi željno pričakoval in pozdravljal mater, ki je došla sem k sinu na obisk.
Da gospodinja ni zakrivila izdajstva, je bila zopet Joškova sreča. Mati je namreč govorila le slovenski in laški, gospodinja pa le nemški, in Joško, če je tolmačil, se je skrbno ogibal, storiti sebi nepriliko – zaprisežen ni bil, torej je že smel lagati in slepariti. Kdo bi bil sploh Jošku prisojal kaj takega, kar je zdaj storil in uganjal!
Mati si je par dni ogledovala Dunaj, potem pa se spet odpeljala nazaj v Trst: dan za njo tudi Joško, ki se je vrnil koncem počitnic. Upal je, da promovira do božiča, a stvar ni šla tako naglo. Zdaj pa se je uprl sodar. Nič več mu ni hotel dajati novcev, saj je itak že prekoračil dogovorjeno vsoto – in kakor Shylok je obstajal na svoji pogodbi. Joško se je torej odpeljal za božič v Trst in po novem letu se vrnil kot srečen zakonec s svojo ženico na Dunaj.
Stanovala sta v edini sobi in v nji kuhala na špiritu svojo kosilo. To je bilo skrajno primitivno gospodarstvo!
Da je zdaj šlo učenje še slabše od rok, nego preje, da se je doktorat še bolj zavlekel, je umevno. Joško jo končno uvidel, da tako gospodinjstvo vendar le ne gre ter da bi bilo zlasti neprimerno, kadar se mu pomnoži družinica. Zato je k veliki noči odposlal svojo drago ženko k očetu, sam pa se polotil intenzivno svojih študij ter srečno dosegel svoj cilj.
To je historija o Joškovi ženitvi! Življenje včasih prinese slučaje, ki se zde neverjetni in nemogoči, a so vendar resnični.