Kako se je Matijče odvadil kleti
| Kako se je Matijče odvadil kleti |
| |||||||||||||
»Že zopet si zaklel,« kregala je gospodinja Marijana hlapca Matijčka, »vedno imaš na jeziku tistega rogatega, katerega nas Bog varuj!« »Ali ne veš, Matijče, da če se ga kliče, lahko tudi pride; in potem gorje tebi! Te grde kletve bi se bil že lahko odvadil; pa tvoja glava je trmasta in neče opustiti te grešne kletve; ne skušaj Boga, ki je tako potrpežljiv z nami!«
»Saj bi se rad odvadil,« djal je Matijče »pa, mati, stara navada je železna srajca, ki se sleči ne more, včasih pa se tudi neče,« smejal se je porogljivo Matijče, ter se potisnil bližije peči k jerbasi, v katerem sta z deklo Mino mrvila koruzo.
»Res, res,« povjela je Mina, »pusti to grdo kletev, peklenšček ima že tako preveč moči na svetu, pa ga še vedno kličeš!«
Zunaj je bila burja ter podila mrzle sneženke po zraku, da je bilo gorje ljudem na planem. Gospodarja ta dan ni bilo doma; šel je po opravkih v mesto, ter se imel vrniti skoraj, ker mrak se je bližal in nastajala je tema bolj in bolj. Gospodinja Marijana je spravljala perilo in ravno končala svoje delo. Kar se začuje iz dimnika doli proti peči strašno klopotanje, skovikanje in čudno bobnenje, ki se bliža vedno bolj sobi. Matijček skoči v trenutku v nasprotni kot, se tišči in ne sopne samega strahu. Mina in gospodinja začneta vpiti, se križati, ter kregati Matijčka, češ, klical si ga, peklenščeka, sedaj je tu, ali nama ne sme storiti ničesar, medve ga nisve klicali. Joj, joj, kaj bo zdaj z nami! Ven bežati ni kazalo, ker peč, iz katere je prihajalo čudno bobnenje in tulenje, je bila blizu vrat.
»Jojmene, gorje meni, zdaj je tu!« kriči Matijče; oh zakaj sem ga klical! Sveta Barbara, pomagaj mi za srečno zadnjo uro; nikoli več ne bom zaklel, nič več ga ne bom klical, samo zdaj naj me še pusti, poboljšal, spokoril se bom, nudil bom. Oče naš, kateri …«
Kakor okameneli so bili vsi trije, misleč, da je res zadnja ura Matijčkova. Med tem naglo stopi gospodar v hišo, ter se skoro tudi prestraši, videč tako prepadene vse tri domače.
Kaj pa se je zgodilo, za voljo božjo, ljudje, kakšni ste?
»Prišel je, da me bo vzel, nič več ne bom klel,« stoka Matijče. ter gospodarja še bolj pripravi v skrb.
Prva se ojači gospodinja Marijana reče: »Hvala Bogu, da si prišel; mislili smo, da bo po nas; nekaj je v peči, menda sam peklenšček; saj drug v ognju ne more biti; še sedaj piha in vpije. Nesrečni Matijče, kliče ga vedno, menda je res že tu.«
Gospodar se nasmeje ter pravi: »Jaz pa hočem videti tvojega peklenščeka; samo, Matijče, nikoli več zakleti!«
Matijče: »Nikoli ve-ve-več!«
Gospodar gre v vežo, odpre vrata pri peči in glej ga, peklenščeka. V žrjavici se v zadnjih trenutkih zvija velika – sova uharica. Vzame jo, vso ožgano in že skoro mrtvo, ter nese v sobo. »Imam ga, glej Matijče. Ta te je strašila; sova je bila oni strah, ki te je pripravil skoro ob pamet, pa hvaležen bodi in zapomni si, da kleti ne smeš in da se v bodoče poboljšaš.«
»Hvala Rogu,« dehnila je dekla Mina; še jaz bi bila skoprnela, ko bi videla, da ga je vzel; oj ti strah ti, šmentani!«
Ko so se nekoliko pomirili, začeli so se smijati svoji lahkovernosti in svojemu strahu; Matijčeta pa je bilo skoro sram, da je bil tako strahopeten; izvestno bi bil raji ob ne vem, koliko, kakor da se mu je pripetila taka. Pa kaj je hotel; star pregovor pravi: »Strah je lep reč.«
Kako pa je prišla sova v dimnik in peč bi utegnil kdo vprašati. To je po vsem naravno. Mraz je bil in ptica je priletela na dimnik ter se tam grela ob gorkoti, ki je prihajala iz peči. Ker ji je bilo toplo, je zadremala, v dremoti pa se prekopicnila v dimnik, klofotala s perutami, skovikala, ter delala šunder, kakor bi bilo Bog ve kaj. Matijček pa je imel slabo vest zato je takoj mislil na rogatega.
Nekaj pa je vender koristila sova se svojim strahom. Matijče namreč od tistega časa ni več klel. Prestali strah ga je opomnil, da naj se boji peklenščeka; saj je pa tudi mislil Matijče, da ga bodo še tisti večer na ražnju vrteli – doli v peklu.