Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo
| Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo Fran Erjavec |
| |||||||||||||
Na Golovcu je sploh malo grmičev, sicer bi se ne imenoval Golovec; ali nekaj jih je pa vendarle. In pod enim teh grmičev je bil neko jutro velik prepir. Tu je namreč stanovala Slinarjeva družina, rod stare korenine, ki šteje dede in pradede svoje celo do tistih časov, ko Cesarski graben še ni ločil Golovca in ljubljanskega gradu. Pod tem grmom je bil tedaj starodavni dom Slinarjev, odtod so lazili in plezali po Golovcu. Pravim, da so plezali, ker Slinarji so bili možje, katere v navadnem življenju polže imenujemo. Med vsemi Slinarji, kar jih je v tem času tovorilo po Golovcu, bil je eden poseben korenjak; nihče drug ni imel tako lepo pisane hiše, kot on, nihče se ni mogel ponašati s tako lepo vzrastlimi rožički. Pa kakor živa duša ni brez vseh slabosti, imel je tudi on eno, ki je bila kriva, da je moral marsikako grenko požreti od roditeljev in bratov svojih: bil je namreč zelo len. Poleti je rad ležal v senci in gledal oblake, kako jih jug podi čez Krim, ali pa je ogledoval staro Ljubljano, kadar je ni zakrivala megla. To se mu je bolj prilegalo, kot da bi se bil trudil in si kruha služil v potu svojega obraza.
Med vsemi navadami, kar jih imajo Slinarji, bila mu je ta najbolj pogodu, da so dolgo zimo prespali v trdi, pa vendar gorki postelji. Spomladi, ko so drugi Slinarji že davno bili na nogah, dremal je on še v gorkem stanu in premišljeval ljubo previdnost v prirodi, katera je dala gobam, ki morajo v dežju rasti, dežnikovo podobo in je podelila Slinarjem dar zimskega spanja.
Ko se je poleti včasih oziral na lepo polje in na visoke snežnike, vzbudila se mu je vselej želja, da bi šel po svetu in pogledal, kaj in kako se drugod živi. Imel je tudi strica, ki mu je včasih pripovedoval, da je eden njegovih dedov šel na tuje, da je veliko obhodil in izkusil veliko sveta. Po čudnih naključjih je prišel notri do Kurje vasi, in sivi starec je vnukom svojim pozneje pravil, kako se mu je godilo. Njegova torbica in grčavka sta še zdaj viseli v hiši. Te povesti so vzbudile v našem Slinarju živo željo, da bi šel tudi na pot, in posebno kar je v časopisih bral potopise, ne bil bi ga živ krst obdržal doma. Pa bi res mogel imeti ledeno srce, da bi ga ne pogreli potopisi, v katerih je tako »mično« popisano, kako se pota križajo, kdaj gre cesta po ravnem ali vkreber, koliko minut se potrebuje od te vasi do one in kje se loči ta ali ona cesta. Morebiti da je tudi to pripomoglo, ker je pred tremi dnevi izginila ljuba soseda, lepa Helika, h kateri je zahajal v vas; kar ni je bilo več in zastonj si je razbijal glavo, kam bi bila zašla. Imel je tedaj dosti nagibov, zapustiti svojo očetnjavo, ker zdaj ni imel drugega, kot žalost in prepir. Sname torej s kljuke svojega pradeda torbico in palico, poslovi se kratko in jo mahne od doma veselo prepevaje:
»Očetov dom! ti na slovo!
Kdor ni za boljšo rabo,
Naj var’je dom in babo,
Al’ v šolah beli si glavo!«
Pa ne vem, če je bilo to veselje pravo ali ne; skoraj bi mislil, da je s petjem sam sebi delal srce, ker kolikor bolj se je pomikal od doma, s toliko slabšim glasom je popeval in kmalu je utihnil popolnoma. Kadar je priplezal na kak griček ali na kako krtino, počil je in se ozrl na kraje, kjer je preživel svoje mladostne dni, kjer je nekdaj lepa Helika tovorila in kjer je zdaj zapustil vse, kar mu je bilo v rodu. Ne rečem ravno, da bi se bil kujal, ali nekako čudno tesno mu je bilo pri srcu, kakor še nikdar poprej. Prvikrat je zdaj spoznal, da stari pregovor: »Kri ni voda«, vendarle ni tako prazen, kakor si ga je mislil dozdaj. Ko bi ne bil tako »korajžen«, bil bi morebiti v takih trenutkih preslepil samega sebe, da bi bil tovor obrnil proti domu. Ali že sama misel, da bi se mu doma smejali stari in mladi in da bi utegnila še pozna leta kaka stara Slinarica vnukom svojim pripovedovati o njem, kakor »o Jurčku, ki je šel na tuje«, sama ta misel je bila za njegovo občutljivo srce preveč. Hitreje je zopet koračil in skušal popraviti to, kar je zamudil s takim premišljevanjem, ker misliti in hoditi obenem mu ni bilo mogoče. Hodil je že veliko dni, in počasi pride na Golovec, ravno na vrt nekega lončarja, kjer so se sušile dolge vrste loncev in lončkov. Tu je našel Slinar kos sladke medene hruške, katere je bil posebno vesel njegov želodec, kateri še ni obedoval tako gosposko, kar ga je njegov gospodar odnesel z doma.
V tem pa prileti rumena osa, sede na lonček blizu Slinarja, nabrusi si jeziček in zabrenči: »Dober dan, prijatelj!«
»Bog daj dober dan; pa botra, ne zamerite, jaz vas ne poznam. Kdo ste?« — »Jaz sem svoje matere hči. Mati moja pa je bila osa. Kakor ona, tudi jaz letam okoli, delam malo, živim pa dobro. Znam tudi prerokovati in če mi prepustiš svojo hruško, razodenem ti prihodnost tvojih dni«.
Slinar nekoliko pomisli, potem ji poda hruško in pričakuje prerokovanja. Osa obere hruško, potem si nabrusi želo in zabrenči:
»Predno preide tretji dan,
Grozovita ta pošast
prišel bode velikan,
bo dobila te v oblast,
velikosti tak’ grozné,
v katakombo boš zaprt
da bi meril ga godé
žrtve videl, ki jim smrt,
delj kot celo uro časa,
ko dvanajsta ura bije,
da priščl bi mu do pasa.
spet življenje v ude lije.
Kar še vid’lo ni oko
tebi gledat’ dano bo.
In kar beli svet stoji,
prvi boš in zadnji ti,
ki boš živ ta kraj zapustil,
hiše svoje tam ne pustil«.
Na polževo vprašanje, koliko časa bo še živel potem, zabrenči mu posebno navdušena:
»Kar je črepinja, ni lonec,
kdor je mrtev, tega je konec.
Ko bo moj sedež razd’jan,
ti boš pod njim pokopan.«
Ona je bila že davno odletela, Slinar pa še vedno zamaknjen stoji in zija na lonec, odkoder se je glasilo zanj tako imenitno prerokovanje. Glavo si podpre in premišljuje preroške besede, velikan — katakombe — žrtva smrti — dvanajsta ura — ubiti lonec, vse to mu beli glavo, njegov um ne more predreti megle, ki obkroža osin orakelj. Izbije si torej to misel iz glave, prime zopet palico in potuje dalje. Kakor pravi popotnik, tako si on tudi nikjer
»— — ne sezida koče,
postélje si ne póstelj’ce,
oblak nebeški ga odeva,
in posteljo mu zemlja dá,
ko obudi se zora dneva,
sonce ga dalje popeljá.«
Tretji dan pride do »Cesarskega grabna«, ki je bil po stari navadi suh, kar je bila za Slinarja velika sreča, ker ni znal plavati. Ko stoji na bregu in z očmi meri globoko brezno, prestraši se nekoliko; videl je namreč, da bo treba veliko dni, predno priroma do ónkrajnega brega in da Ljubljana ni tako blizu, kakor si je revež mislil. Marsikaka neumna misel mu je prišla o tem »grabnu«, ali s tem, da je on modroval, ni se »graben« zasul, treba ga je prekoračiti. Izpusti se nizdol. Sonce popoldne strašno pripeka in kamenje je tako razbeljeno, da mu ni mogoče iti dalje. Ustavi se v senci mlade jagnedi vsaj za toliko, da sonce izgubi nekoliko moči in da se ohladi. Dolga pot ga je utrudila in vročina ga je tako prevzela, da nehote zadremlje. Ali komaj zatisne oči, zasliši šum, in ko odpre oči, vidi pred seboj strašno podobo — ali utegnil ni, da bi jo bil ogledoval dalj časa. Velikan iztegne roko svojo in vrže Slinarja v strašno temnico. Slini se sicer, kar le more — toda vse mu nič ne pomaga. Ko ga mine prvi strah, pomoli varno rožičke iz hiše, da bi zvedel, kje je pravzaprav. Ležal je v mahu, tema je pa bila kakor v rogu. Nekaj časa tava po ječi, radi bi vedel, ali je sam ali ima kakega nesrečnega tovariša, toda ne najde žive duše; zatorej se potegne zopet v svojo kočo in v tihi jezi cedi sline in premišljuje žalostno svojo usodo. Spomni se ose in njenih besed — prvi del prerokovanja se je izpolnil. Velikan ga je ugrabil in zdaj je v katakombah zaprt.
Ko ugleda zopet beli dan, bil je v lepi sobi; velikan, ki ga je dobil v svoje pesti, strese ga z mahom vred na mizo. Slinar plaho pregleduje krog sebe in čaka, kaj se z njim zgodi. To je videl, da zdaj ni môči uiti rablju, in udal se je v svojo usodo. Mož ga prime v roke in ga dene v stekleno posodo, v kateri je bilo mnogo okusnih zelišč, katerih bi bil Slinarjev želodec prav vesel, ali danes mu greni misel na izgubljeno prostost sleherni grižljaj. Mož zaveže Slinarjevo ječo na vrhu s papirjem in potem odide, nič ne mara, da gre iskat novih žrtev.
Sonce se je skrilo na gore in nebo se je žarilo od večerne zarje. Slinar je do zdaj mirno gledal na ulice, po katerih so ljudje švigali semtertja — ali nobeden se ne ozre nanj, nihče ne ve za njegovo žalost. Zdaj je jel laziti po svoji ječi; vse je ogledal, vse je otipal, ali stena se nikjer ne udá, povsod je enako gladka in trdna. Ko tako ogleduje in poskuša, pride do stropa svoje ječe; précej, ko stopi nanj, pove mu noga, da je strop od drugega blaga, kakor stene. Z veseljem je zapazil, da se na mestu, kjer se je mudil delj časa, strop mehča. Slinar napne zdaj vse svoje žile in moči, cedi sline in z vso svojo močjo se upira proti steni. O veselje, katero more čutiti le jetnik, stene se udajajo vedno bolj in bolj, upre se še enkrat — in strop je predrt. Nogo je imel kmalu zunaj, teže je bilo hišo za seboj potegniti, ali upanje na rešitev mu je dajalo moč, kot bi si je nikoli ne bil mislil.
Bil je prost! To se pravi, ušel je iz male ječe, ali vendar je bil še v rabljevih rokah. Kam se hoče revež dati v neznanem kraju? In vrhu tega je nastopila tudi noč, ki je sicer prijateljica takim početjem, toda Slinar se upa komaj ganiti. Na ulicah je stala pred oknom svetilka, ki ima dolžnost, razsvetljevati temo, ali za danes je te dolžnosti odvezana, ker pratika pravi, da bo ta posel za nocoj prevzela luna; vendar, kaj to pomaga Slinarju, ker gosti oblaki ne puste njenih milih žarkov na zemljo, da bi svetili jetniku na poti rešitve. Da bi se svojemu trinogu umaknil izpred oči, spleza na predalnik, ki je stal blizu okna, tu gôri je sklenil prenočiti nocoj. Akoravno se je bil po dnevi potil in trudil, vendar ni mogel zaspati, mislil je na brezskrbno domače življenje, na osino prerokovanje, na težavno potovanje in na svojo ječo. Nevidna moč ga žene na rob predalnika, z nemirnim očesom gleda v globoko brezno, ki reži pred njim.
»Strašne mu misli rójijo po glavi,
življenje misli vzet’ si v slepi veri,
al’ nekaj mu predrzno nogo vstávi«
In to »nekaj« je bila nekdanja prijateljica Helika, s katero je preživel mnogo veselih in žalostnih dni. Ta spomin ga prevzame tako, da stopi nekoliko od brezna, hudobno misel si zapodi iz glave in pusti vnemar vse daljno potovanje. Ako mu je dano, da ta kraj še živ zapusti, pojde zopet nazaj, odkoder je prišel. Na Golovec sklene zopet iti in tam pojde od griča do griča, od grma do grma in povpraševal bo po svoji dragi, in prej si ne bo dal pokoja, da jo bo našel, ali pa da bo vsaj zvedel, kaj se je zgodilo z njo, ker še
»Enkrát videt’ želi podobo milo,
pozdravit’ prejšnjega veselja mesto:
al’ srečno je prestala časov silo,
al’ njeno mu srce še bije zvésto,
al’ morebit’ pod hladno spi gomilo,
al’ premagalec mu je vzel nevesto,
al’ živa, al’ mrtva je, zvedet’ more,
ločiti pred se iz sveta ne more.«
V teh mislih ga sladki sen zaziblje nad breznom. Sladke sanje ga peljejo na Golovec v druščino svojih ljubih in užival je zlate ure; zdajci se mu zdi, kakor bi se z glasnim dleskom vrata predalnika odprla na stežaj in mračna luč je navdajala vso sobo. Potem zasliši v predalniku prijetno šumenje, napenja oči in zija po sobi, ali ničesar ne vidi — pač, tu se nekaj premika: res, ali ga le oko slepi? Groza mu strese vse ude. Iz predalnika gre prečudna procesija. Najprej koraka križasti pajek, za njim kobacata dva bramorja s širokimi lopatami. Za njima gredo štirje murni, ki škripljejo nekak žalosten napev. Za temi se giblje mogočen rogač, na vsaki strani pa ima po enega kačjega pastirja, za njimi prihaja šest parov metuljev belinov in précej za njimi osem parov navadnih rjavih kebrov. Za kebri se vrste v parih čebele, ose, čmrlji in sršeni, vsi skupaj brenčé mrtvaško pesem. Štiri zelene kobilice prinesejo zdaj na dveh slamicah polža, na strani jim pa sveti osem kresnic.
Slinar vleče sapo nase, mrzel pot mu stopa po čelu, z negibnim očesom gleda čudno procesijo, ko pa prinesejo mimo njega polža, — Slinarja po vsem životu kurja polt spreleti — ta polž je bila Helika!
»V sanjah kvišku kakor jelen plane,
hoče k svoji — roke širi — pada,
mož z lupino v dno brezdná renkoče,
— — — — — — — — — — —
zabrenčijo muhe iz prepada«.
Slinar je padel s predalnika na tla, njemu se ni ničesar hudega zgodilo, le hišo si je bil na enem kraju potrl. Prikazen je bila izginila, on se pa s svojo potrto hišo pomakne do zida in tu sklene do dné počakati. Slinarju še na misel ni prišlo, da bi to vse utegnile biti le žive sanje; bil je do trdnega prepričan, da je vse resnica, kar je videl. »Velikan, ki je mene ujel«, misli si sam v sebi, »zasačil je tudi Heliko, tu v tem predalniku počiva zdaj njena hiša — morebiti ne bo dolgo, ko bo tudi moja zraven njene«. V globoko žalost potopljen je čakal belega dné. Kmalu, ko se je zdanilo, pride mož v sobo in odpre okno, toliko, da ni pohodil Slinarja. Njegova sreča je bila tudi, da se mož ni ozrl na njegovo nekdanjo ječo, sicer bi bil gotovo opazil, da je jetnik ušel.
Slinar se je stisnil v kotiček; ko je pa mož odnesel peté, spusti se urno po zidu, in kar najhitreje je mogel plezal je proti odprtemu oknu, ki je gledalo na vrt. Srečno pride na okno in se hitro izgubi v trsno listje, ki je obraslo okno. Zdaj je bil zopet pod milim nebom, bil je prost.
Slinar je hodil zdaj po vrtih in travnikih; mudilo se mu ni nikamor, ker misel, vrniti se na Golovec, bila ga je po tisti ponočni prikazni minila. Sam ni vedel, zakaj se je spravil na voz, ki je stal na veliki cesti pred neko krčmo. Ko čez nekaj časa pride vozu gospodar iz hiše, sede na voz in požene, odpelje tudi Slinarja po Dolenjski cesti. Na Žegnanem studencu se voz zopet ustavi in Slinar se skobaca naglo na tla; kraj se mu je zdel dosti prijeten, da se pomudi nekaj dni. Ker ni vedel ničesar boljšega opraviti, namenil se je pisariti. Posebno so ga mikali običaji in navade pri ženitvah in porokah. Ker so se v tej krčmi, pri kateri je Slinar stopil z voza, mudili navadno svatje, imel je veliko prilike, navade tega kraja opazovati. Nekoč se je pripeljala dolga vrsta svatovskih voz pred to krčmo. Slinarja je gnala njegova gorečnost skoraj do hišnega praga, da bi bolje videl svatovsko vedenje; in kar je videl, zapisoval je v majhne bukvice. Ravno je pridno pisal, kar prileti baba s počenim loncem v roki na vežni prag in ga trešči ob tla. Lonec se je razletel in pod grobljo črepinj je vzdihoval Slinar, na katerega je po nesreči baba lonec zalučila. Slinar je bil do smrti ranjen; zadnje besede, ki jih je vzdihnil, bile so: »Osa, ti rumena osa, ti si resnico govorila«.
Po sreči sem dobil jaz Slinarjeve bukvice v roke. Veliko o narodnih običajih je v njih zaznamenovanega, le škoda, da ni mogel končati, kar je s tolikim trudom začel. Prijateljem narodnih običajev podajem tukaj le nekatere črtice iz njegovih bukvic:
»Tudi na Žegnanem studencu se ljudje ženijo in može. Moža, kateri se ženi, imenujejo ženina; ženski pa, katera se moži, pravijo nevesta. Tudi tukaj si volijo stareš ino, druga in družico, pri vsaki priliki pijejo in jedo. Poroka je vselej v cerkvi. Nevesta se včasih joka.« Menda bo iz tega malega vsakdo sprevidel, kolikšno vrednost imajo te črtice, le škoda, da so le črtice in da niso dodelane. Kolikšna izguba je to za nas! Če bi imel kak rodoljub veselje te črtice dovršiti, prepustim mu iz srca rad Slinarjev dnevnik.