Kako se maščuje katoliški duhovnik
| Kako se maščuje katoliški duhovnik Resnična povest |
| |||||||||||||
Že kakih pet let je, kar sem se vozil skozi gorato Tirolsko. Bil sem tedaj dijak. Debel sneg pokrival je hrib in dol. Kakor otoki gledale so izpod snega lepe gorske vasice, avstrijske Švice. Gorski orjaki lesketali so se že v ledeni obleki.
Na kolodvoru v B. vsedem se na železnega konja, ki je hudomušno in nestrpljivo pihal z menoj po gorenji Koroški. Tudi on bi bil že rad gledal v neboštrleče tirolske velikane. Kmalu smo bili črez Koroško mejo. Na postaji L. se pridruži naši družbi, ki je štela samo tri osebe, mladenič, ki so ga klicali s tisto pritiklino »von«. Bil je namreč plemič. Čudni so taki ljudje. Pravijo, da imajo modro kri. Ta revež pa še modre ni imel. Bled je bil kot stena in sama kost in koža ga je bila. Videlo se mu je, da spomladi, ko drevje požene, ne bo več tlačil zemlje. Posvetno vživanje menda spodjedlo mu je mlado življenje. Sem ter tja pogledal je po nas nekako zaničljivo, misleč si: »Mi smo mi, vsak pa ni.« Seveda mu nismo hoteli kratiti tega veselja.
Na postaji Br. vstopi mlad jezuit. Zamišljen zre predse. Ne zmeni se za obližje. Naenkrat se obrne na desno proti oknu in vpraša ondi sedečega gosposkega mladiča: »Oprostite, koliko imamo še do Francovih trdnjav?« »Ne vem,« odreže se ta na kratko. »Dovolite, da vas vprašam, ali greste morda Vi v Inomost?« Ne. – Mlademu jezuitu se je videlo, da se zanima za vbogega mladeniča.
Kmalo pa začne ta prav porogljivo pikati in zbadati mladega redovnika. Skozi okno je bilo videti množico pobožnega ljudstva, idočega iz cerkve. »Neumno ljudstvo, ki hodi po snegu tako daleč opravljat svojo molitev. Saj doma ravno tako lahko molim, kot v cerkvi, pravi gospodič.«
»Ne bom vam mnogo oporekal,« reče jezuit. Vprašam vas samo. »Doma pa vi gotovo zelo pobožno molite kajne? Ali pa morda ravno tako malo, kakor v cerkvi, katere od znotraj nikdar ne vidite. Sploh se pa ne gre za to, ali moremo tako dobro in zbrano moliti doma, kakor v cerkvi, ampak glavno vprašanje je, ali Bog hoče, da ga ob nedeljah in praznikih doma molimo ali v cerkvi.«
»Kaj Bog! Duhovščina je nadležna in prenapeta. Sploh sem pa jaz te misli: Vsak naj po svoje izvršuje svoje verske dolžnosti, kakor ve in zna,« modruje gospodič.
»Počasi prijatelj, skočili ste mi črez plot. Le takih skokov ne! Ako hočete res kaj dokazati, držite se za enkrat ene trditve. Potem greva še le naprej,« zavrne ga jezuit.
»Vse dobro in lepo, častiti gospod, kar pravite, jaz se držim svojega in po svoje bom služil Bogu.« »Dovolite, kateri pa je tisti vaš način, po katerem mu služite? Menda sploh nikakšen. Kakor namreč olikanci razumejo pod besedo: prostost vesti, da se sploh po nobeni ne ravnajo, prav tako je tudi z vašo izjavo. Ne, nikakor ni tako, kakor pravite! Nihče ne sme po svoje Bogu služiti, ampak tako, kakor On sam zahteva in nič drugače. Sv. katoliška vera, edina prava vera, zaukazuje po povelji svojega božjega Začetnika, ki je rekel apostolom: »Pojdite in učite vse narode, in učite jih spolnovati vse, kar sem vam zapovedal, in jaz ostanem pri vas vse dni do konca sveta; kdor vas posluša mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje« – da moramo službo božjo obiskovati; to zapoved moramo torej tudi spolnovati.«
»Pa kdo pravi, daje katoliška vera edino prava, zveličalna?« seže mladič vmes. »Po mojem mnenji so vse vere enako dobre!«
»Gospod, vi me pitate s samimi praznimi trditvami. Pa počakajte, da vam vsaj eno malo razjasnim. Poglejva stvar nekoliko bolj natanko; skoraj gotovo hočete s tem reči: Če je človek le poštenjak, po tem je malo mar, ali je nevernik, ali turek ali luteran ali pa katoličan. Morda pa tiči za tem grmom še drug zajec, namreč: vse vere iznašli so ljudje in ljubi Bog se presneto malo briga za to, katere se kdo drži.«
»Predvsem, spoštovani prijatelj, povejte mi od kod veste, da je Bogu vseeno, kaj in kako se o njem misli? Kdo vam je dalje razodel, da so vsi razni načini bogočastja, ki se nahajajo po zemlji, njemu enako ljubi in dopadljivi?«
»Povejte mi dalje, pa od srca, ali morda iz tega sledi, da so vse vere ničeve ali da nobena ni prava ? Kako – ker vas povsod obdajajo goljufivci – boste li tedaj popolnoma opustili poiskati si odkritosrčnega prijatelja in ga ne boste ločili od goljufov?
Vsa veroizpovedanja iznašli so ljudje, kdo se bo torej menil zanje! Tako pravite. Pa kaj, ali ne pomislite, da to trdeč predbacivate celemu človeštvu: da laže! Malikovalca, ki vpogiba koleno pred maliki; turka, ki časti svojega krivega preroka, prešinja ena skupna vera, da Bog ljudi ni samih sebi prepustil, marveč, da Bog ravno glede vere bolj za nje skrbi, nego v vseh drugih zadevah. Cela povodenj krivover, ki so se nahajale pri Judih, Egipčanih, Druidih, Grkih, Rimljanih, Kitajcih, Mahomedanih ni premogla vdušiti te vere. Zakaj pač ne? Zato ker je ona nevkrotiven glas resnice, mogočen klic človeške narave, nespremenljivo izročilo celega človeškega rodu.«
»Vi pa, mladi gospod, zavrgli bi radi vse to in nasprotno dokazali! Skorej gotovo ste že dognali, – kako ne vem, – da Bog ravno tako ljubi kristjana, ki Jezusa Krista moli, kot juda, ki ga ima za nesramnega goljufa!« Kdo vas je prepričal, da je vseeno, da so molili malikovalci mesto pravega Boga Jupitra ali Marsa ali Venero, stari Egipčani krokodila in Bika, ali, da se je toliko človeških žrtev Molohu darovalo? Kdo vas je preveril, da ima Bog rad, če pokleka kdo pred starim štorom, ta zopet pred kupom kamenja, drugi pred ostanki živalskih trupel?
Čudno zares, kako ste mogli priti do tega, da bi bilo čisto vseeno, ali kličejo v Carigradu iz dna srca: bog je bog in Mohamed je njegov prerok, ali pa, če imajo v Rimu in po vsem krščanskem svetu Mahomeda za prismojenca!
Ne, ne tega pa vender ne morete verovati! Samo druge oponašate in žnjimi vpijete: Vse vere so enake. Zakaj vendar naravnost ne izpovedate, da se vam ne ljubi resnice poiskati, ali da vas ona toliko briga kot lanski sneg?«
Toda preobširno bi bilo vse posamezne reči navajati, ki sta jih razpravljala naša potovalca. Samo toliko naj še omenim, da mu je duhovnik s prečudno mirnostjo dokazoval, da more le ena vera biti prava in sicer mora biti ona, ki ima na sebi znak svojega božjega začetnika Jezusa Kristusa. Mirno je končal jezuit svoj precej dolg dokaz z besedami: »Cenjeni prijatelj, kaj bi vi rekli o človeku, ki bi trdil, da je ves denar dober, ne da bi ločil ponarejenega od pravega. Norec je. – A še bolj neumno bi bilo, ko bi sedaj, ko sem vam dokazal ničevost vaše trditve, še dalje trdili: vse vere so enake. Ali bi bila to brezmejna neumnost, ali pa pogubljiva brezbožnost in nebrižnost!«
Pa vsi dokazi so le malo pomagali. Vedno bolj je kazal mladi brezbožnik svojo volčjo dlako. Le vedno glasneji je prihajal, smešil in črnil duhovnike in cerkev. Čim več ljudi se je nabiralo v voz, tem bolj mu je rastel greben.
Z junaško možatostjo prenašal je jezuit psovke, ki so kmalu od vseh strani letele nanj. Najhujši bil je seveda naš plemič. Ni čudo torej, da se je pri takem napenjanji tako vtrudil in razunel, da je malone omedlel. Vse je vtihnilo v vozu, le sopihanje Strojevo in suh kašelj gospodičev motil je nočno tihoto.
Zdajci se oglasi čuvaj: Francove trdnjave, izstopite! Nihče se ni več brigal za brezbožnega junaka, ampak smijali so se mu, videč da si vsled onemoglosti sam ne more pomagati. Padel je v nezavest. S solznim očesom zre ga nekoliko časa jezuit. Kaj mu je storiti? Vzdigne ga ter ga nese v čakalnico. Naroči mu tečne juhe in malo močne kapljice. Ne gane se od njega, dokler se ni dovolj okrepčal. Ko odpre oči in zagleda poleg sebe jezuita, se strese. Spomni se, kako ga je ravnokar zaničeval, zve pa tudi, kako se je duhovnik proti njemu obnašal. Čut hvaležnosti do dobrotnika je zmagal mladenča, osramoten in skesan prosi duhovnika odpuščenja za razžaljenje, in jezuit mu je rad iz srca odpustil, opominjajoč ga, naj se da bolje podučiti v verskih zadevah ter naj poskrbi brzo za svojo dušo. Tako se je maščeval nad svojim nasprotnikom katoliški duhovnik – jezuit.